Jedro

Na naroku za glavno obravnavo 13. 9. 2022 je tožeča stranka zaprosila za dodatni rok za predložitev manjkajočih listin v prevodu, sodišče prve stopnje pa je na omenjenem naroku njen predlog zavrnilo z obrazložitvijo, da bi manjkajoče listine kljub temu, da sodišče o njenem predlogu (z dne 14. 2. 2022) za podaljšanje roka za 30 dni ni odločilo, lahko predložila, pa tega ni storila. Pritožbeno sodišče s tem soglaša in še dodaja, da tožeča stranka niti v roku 30 dni, za katerega je sama zaprosila z vlogo z dne 14. 2. 2022, manjkajočih listin ni predložila niti jih ni predložila do naslednjega naroka za glavno obravnavo, ki je bil izveden več kot pol leta kasneje (in sicer 13. 9. 2022), čeprav bi to glede na določbo tretjega odstavka 286 člena ZPP, ki dovoljuje navajanje novih dejstev in dokazov tudi po prvem naroku za glavno obravnavo, če njihova dopustitev ne bi zavlekla reševanja spora, lahko storila. To pomeni, da je tožeča stranka imela na voljo razumno dolgo obdobje za predložitev manjkajočih listin, te možnosti pa ni izkoristila, zato očitana kršitev postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP ni podana.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako: - da se v II. in III. točki izreka znesek 6.300,00 nadomesti z zneskom 5.355,00 EUR, znesek 175,00 EUR pa nadomesti z zneskom 148,75 EUR in - da se v IV. točki izreka delež 55 % nadomesti z deležem 46 %, delež 45 % pa se nadomesti z deležem 54 %.

II. Pritožba tožene stranke se v preostalem zavrne, pritožba tožečih strank pa se v celoti zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek prvo tožeče stranke na povrnitev škode zaradi izgubljenega preživljanja in plačila rente (I. točka izreka), toženi stranki naložilo, da drugo tožeči stranki v roku 15 dni plača 6.300,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 10. 2020 dalje ter da je dolžna drugo tožeči stranki plačevati mesečno rento v višini 175,00 EUR od 1. 11. 2020 dalje, dokler bodo obstajali zakonski pogoji (II. točka izreka). V presežku, in sicer nad razsojenim zneskom 6.300,00 EUR do vtoževanega zneska 11.520,00 EUR in nad razsojenim mesečnim zneskom rente 175,00 EUR do vtoževanega zneska 320,00 EUR, je tožbeni zahtevek drugo tožeče stranke zavrnilo (III. točka izreka). Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna drugo tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške v deležu 55 %, drugo tožeča stranka pa je dolžna toženi stranki povrniti njene pravdne stroške v deležu 45 % ter da je prvo tožeča stranka dolžna toženi stranki v celoti povrniti njene pravdne stroške (IV. točka izreka).

2. Tožeči stranki v pravočasni pritožbi izpodbijata sodbo v zavrnilnem delu iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pritožbenemu sodišču predlagata, da glede tožbenega zahtevka prvo tožeče stranke sodbo razveljavi in jo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje; glede tožbenega zahtevka drugo tožeče stranke pa sodbo spremeni in v celoti ugodi njenemu tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Prvo tožeča stranka navaja, da je sodišče zmotno presodilo vsebino dogovora v izvensodni poravnavi, sklenjeni leta 2018 med njo in zavarovalnico Ž. d.d., ko je štelo, da se je prvo tožeča stranka zahtevkom iz naslova rente odpovedala. Dodatno navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno presodilo, da dejansko ni bila prikrajšana za preživljanje pokojnega. Glede določitve višine rente zaradi izgube preživljanja, ki je bila priznana drugo tožeči stranki, pritožba navaja, da je sodišče prve stopnje v zvezi s tem storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker ji ni omogočilo, da svoje skope navedbe glede višine potrebnih stroškov preživljanja drugo tožeče stranke dopolni, pri čemer je tožeča stranka pravočasno pred potekom roka za predložitev potrebnih dokazov v zvezi s stroški za preživljanje drugo tožeče stranke prosila za podaljšanje tega roka in navedla razloge, zakaj v dodeljenem roku dokazov še ni mogla predložiti, sodišče prve stopnje pa o predlogu za podaljšanje roka sploh ni odločilo, nato pa je na glavni obravnavi 13. 9. 2022 zavrnilo prošnjo za določitev dodatnega roka za predložitev manjkajočih listin. Graja tudi višino prisojene odškodnine in rente. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka v pravočasni pritožbi izpodbija sodbo v II. točki in prvem odstavku IV. točke izreka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Izpostavlja, da je sodišče prve stopnje sicer pravilno navedlo, da je med strankama nesporno, da znaša soodgovornost pokojnega 15 %, vendar iz obrazložitve sodbe ne izhaja, da bi sodišče prve stopnje to soodgovornost pri izračunu odškodnine upoštevalo. Nadalje graja, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje in napačno uporabilo materialno pravo, saj drugo tožeča stranka ni zadostila trditvenemu in dokaznemu bremenu glede zatrjevanih stroškov preživljanja v višini 320,00 EUR, saj ni predložila izvirnikov dokazil, ki bi to potrdili, sodišče prve stopnje pa je kljub temu uporabilo podatek 320,00 EUR o stroških preživljanja. Po zatrjevanju tožene stranke sodišče prve stopnje v postopku tudi ni pravilno upoštevalo povprečnih stroškov za preživljanje v Ukrajini, ki glede na povprečno plačo, ki je v letu 2017 znašala 236,70 EUR, ne morejo doseči zneska 320,00 EUR. Graja tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da bi naj tožeča stranka izkazala, da je pokojnik A. A. bil zaposlen v Italiji in tam prejemal mesečne prihodke v višini 1.000,00 EUR, kot tudi odločitev sodišča prve stopnje, da naj bi pokojnik prispeval dve tretjini sredstev za preživljanje drugo tožeče stranke. Prav tako pa obrazložitve sodišča prve stopnje glede višine rente ni mogoče preizkusiti, saj je sodišče prve stopnje po oceni tožene stranke napačno izračunalo, da bi višina rente po odbitju pokojnine po pokojnem v višini 52,00 EUR od zneska 213,30 EUR, ki bi naj predstavljal 2/3, ki ju je pokojni prispeval k preživljanju drugo tožeče stranke, naj znašala 175,00 EUR, saj bi ta izračun moral prinesti znesek 161,30 EUR. Posledično graja tudi odločitev sodišča prve stopnje o stroških postopka. Predlaga, da sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo v II. točki izreka spremeni tako, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek drugo tožeče stranke ter posledično spremeni odločitev o stroških postopka v prvem odstavku IV. točke izreka sodbe, podrejeno pa, da sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo v tem delu vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču. Pritožbenih stroškov ne priglaša. 4. Tožena stranka se v odgovoru na pritožbo tožeče stranke zavzema za zavrnitev pritožbe. Stroškov ne priglaša. Pritožba tožene stranke je bila vročena v odgovor tožečima strankama, ki nanjo nista odgovorili.

5. Pritožba tožečih strank ni utemeljena, pritožba tožene stranke pa je delno utemeljena.

6. Pritožbeno sodišče preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri pa pazi po uradni dolžnosti na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP).

7. Pritožbeni preizkus pokaže, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo niti pritožbeno uveljavljanih niti uradno upoštevnih kršitev postopka, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je delno napačno uporabilo materialno pravo, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju.

8. Tožeči stranki vtožujeta plačilo odškodnine in rente zaradi izgube preživljanja s strani pokojnega. Pravno podlago tožbenega zahtevka predstavlja 173. člen Obligacijskega zakonika (OZ), v skladu s katerim ima oseba, ki jo je umrli preživljal ali redno podpiral in oseba, ki je imela po zakonu pravico zahtevati od njega preživljanje, pravico do povračila škode, ki jo utrpi zaradi izgubljenega preživljanje oziroma izgubljene podpore. Iz stališč sodne prakse1 izhaja, da se denarna renta zaradi izgubljenega preživljanja odmeri glede na vse okoliščine primera in da ne more pa biti višja od tistega, kar bi oškodovanec dobival od umrlega, če bi bil ta še živ. Pri odločanju je treba ugotoviti, kakšen dohodek bi pokojnik dejansko dosegal, če bi še živel (pri čemer se upoštevajo vsi njegovi prihodki), in koliko od tega bi dejansko mogel prispevati k preživljanju tožnikov.

9. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da sta prvo tožeča stranka in drugo tožeča stranka (letnik 2015) žena in sin pokojnega A. A., ki je umrl kot sopotnik v prometni nezgodi dne 16. 10. 2017, ki jo je v bližini cestninske postaje X povzročil voznik tujega tovornjaka B. B., ki je po avtocesti v meglenem vremenu in pri slabi vidljivosti vozilo vzvratno, vsled česar je vozilo, v katerem je bil pokojni A. A., trčilo v tovorno vozilo. V skladu s 26. členom Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu2 (ZOZP) je odškodninski zahtevek tožečih strank obravnavala zavarovalnica Ž. d.d., s katero sta tožeči stranki dne 28. 5. 2018 sklenili izvensodno poravnavo, na podlagi katere jima je bila izplačana odškodnina za premoženjsko in nepremoženjsko škodo, pri čemer se je prvo tožeča stranka zahtevkom iz naslova rente zaradi izgubljenega preživljanja odpovedala, drugo tožeča stranka pa si je zahtevke iz naslova rente zaradi izgubljenega preživljanja pridržala. V izvensodni poravnavi je bila dogovorjena soodgovornost pokojnega za nastalo škodo v deležu 15 %. Sodišče prve stopnje je nadalje ugotovilo, da sta tožeči stranki in pokojni živeli v družinski skupnosti, da so bili vsi ukrajinski državljani, da je v času svoje smrti večino dohodkov v družini pridobival pokojni, ki je v Italiji delal na črno, tožeči stranki pa sta živeli v Ukrajini. Za preživljanje tožečih strank je mesečno prispeval okoli 800,00 EUR, pri čemer bi prispeval k preživljanju sina (drugo tožeče stranke) vsaj dve tretjini potrebnih stroškov, ki so znašali med 270,00 do 320,00 EUR mesečno. Drugo tožena stranka prejema v Ukrajini tudi pokojnino po pokojnem očetu, ki je znašala znaša po menjalnem tečaju ob koncu glavne obravnave 52,00 EUR mesečno.

10. Na podlagi tako ugotovljenih dejstev je sodišče prve stopnje zahtevek prvo tožeče stranke na plačilo odškodnine oziroma rente iz naslova izgubljenega preživljanja zavrnilo kot neutemeljen, ker je štelo, da se je s sklenitvijo izvensodne poravnave tem zahtevkom odpovedala. Glede drugo tožeče stranke je zaključilo, da je na podlagi 173. člena OZ upravičena do odškodnine oziroma rente v višini 175,00 EUR mesečno, za čas od novembra 2017, to je od dneva smrti pokojnega do vložitve tožbe 16. 10. 2020 v skupni višini 6.300,00 EUR; od 1. 11. 2020 dalje pa do mesečne rente v višini 175,00 EUR, vsak mesečni znesek pa zapade 20. dne v mesecu. Izpodbijana sodba torej vsebuje razloge o odločilnih dejstvih in se da preizkusiti, kar pomeni, da kršitev po 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

**O pritožbi tožeče stranke**

11. Neutemeljena je pritožbena graja tožeče stranke, da se prvo tožeča stranka zahtevkom iz naslova odškodnine in rente zaradi izgubljenega preživljanja ni odpovedala. Pritožbenemu sodišču se dvom v dokazno oceno sodišča prve stopnje ni porodil, saj je le-ta prepričljiva in življenjsko sprejemljiva. Sodišče prve stopnje je v 8. do 11. točki obrazložitve izpodbijane sodbe prepričljivo pojasnilo, da je prvo tožeča stranka podpisala izvensodno poravnavo, na podlagi katere je prejela odškodnino za premoženjsko in nepremoženjsko škodo (v skupni višini 14.790,00 EUR) in se v isti poravnavi odpovedala vsem nadaljnjim zahtevkom iz naslova škode, ki izvira iz škodnega dogodka, v katerem je umrl njen pokojni mož, da je pooblaščenec tožečih strank skupaj s podpisano poravnavo zavarovalnici poslal spremni dopis z dne 28. 5. 2018 (priloga A4). Iz navedenega dopisa izhaja, da si drugo tožeča stranka pridružuje pravico uveljavljati rento zaradi izgubljenega preživljanja, kar je pooblaščenec tožečih strank pripisal na poravnavo drugo tožeče stranke, da je pooblaščenec tožečih strank na vseh ostalih podpisanih poravnavah (tudi za prvo tožečo stranko) iz previdnosti pripisal, da si oškodovanci pridružujejo pravico uveljavljati eventualno dodatno odškodnino iz naslova rente za izgubljeno preživljanje in da zahtevki v zvezi z rento še niso bili vloženi, ker še niso bili pridobljeni vsi potrebni podatki oziroma za starše in partnerice še ni znano, ali jim renta sploh pripada. Sodišče prve stopnje je na podlagi (pritožbeno nespornega) dejstva, da pooblaščenec tožečih strank na poravnavo, ki jo je dne 28. 5. 2018 podpisal za prvo tožečo stranko, ni pripisal, da si pridružuje pravico uveljavljati eventualno dodatno odškodnino iz naslova rente za izgubljeno preživljanje, ta pripis pa je na poravnavi, ki jo je podpisal za drugo tožečo stranko, logično zaključilo, da prava volja prvo tožeče stranke in zavarovalnice ni vključevala pridržanja zahtevkov iz naslova izgubljenega preživljanja, temveč se je prvo tožeča stranka s podpisom poravnave odpovedala zahtevkom za izgubljeno preživljanje, saj je bilo to jasno navedeno v besedilu sklenjene poravnave.

12. Pritožbeno sodišče tudi ugotavlja, da ne drži pritožbena graja tožečih strank, da sodišče prve stopnje ni ustrezno upoštevalo zapisa v spremnem dopisu, da zahtevki v zvezi z rento še niso bili vloženi, ker še niso bili pridobljeni vsi potrebni podatki oziroma za starše in partnerice še ni znano, ali jim renta sploh pripada. Sodišče prve stopnje je v 11. točki obrazložitve izpodbijane sodbe življenjsko sprejemljivo pojasnilo, da se tovrsten zapis v spremnem dopisu ne more šteti kot negiranje vsebine poravnave, s katero se je prvo tožeča stranka odpovedala zahtevkom za vso nadaljnjo škodo, ki je zapisana v sami poravnavi. Pritožbeno sodišče v tej zvezi še dodaja, da se določila pogodbe (kamor spada tudi izvensodna poravnava) v prvi vrsti razlagajo tako, kot se glasijo (prvi odstavek 82. člena OZ), in da se pri razlagi spornih določil ni treba držati dobesednega pomena uporabljenih izrazov, temveč je treba iskati skupen namen pogodbenikov in določilo razumeti tako, kot ustreza načelom obligacijskega prava, ki so določena OZ (drugi odstavek 82. člena OZ). V predmetni zadevi pa glede na vsebino spremnega dopisa z dne 28. 5. 2018 ni mogoče šteti, da bi bil skupen namen pogodbenih strank, da si prvo tožeča stranka pridrži pravico do rente zaradi izgubljenega preživljanja, saj je bilo v izvensodni poravnavi, ki jo je prvo tožeča stranka podpisala in priložila spremnemu dopisu, izrecno navedeno, da se tem zahtevkom odpoveduje.

13. Glede na to, da se je tudi po stališču sodišča druge stopnje prvo tožeča stranka zahtevkom iz naslova odškodnine in rente zaradi izgubljenega preživljanja odpovedala, so brezpredmetni njeni pritožbeni očitki, da je sodišče prve stopnje zmotno presodilo, da dejansko ni bila prikrajšana za preživljanje pokojnega.

14. Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki tožeče stranke, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistvene kršitve določb postopka, s tem ko ni odgovorilo na njen predlog za podaljšanje roka za predložitev dokazov,3 nato pa je na glavni obravnavi dne 13. 9. 2022 ni dovolilo predložitve dodatnih dokazil s prevodi. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na prvem naroku za glavno obravnavo 14. 12. 2021 tožeči stranki določilo 60-dnevni rok za predložitev določenih listin, tožeča stranka je pred potekom 60-dnevnega roka (in sicer dne 14. 2. 2022) na sodišče prve stopnje vložila nekatere od teh listin (in sicer priloge A7-A43), glede manjkajočih listin pa sodišče zaprosila za podaljšanje tega roka še za vsaj 30 dni, vendar v dodatnem 30-dnevnem roku niti kasneje manjkajočih listin ni predložila (sodišče prve stopnje o predlogu za podaljšanje roka z dne 14. 2. 2022 ni odločilo). Na naroku za glavno obravnavo 13. 9. 2022 je tožeča stranka zaprosila za dodatni rok za predložitev manjkajočih listin v prevodu, sodišče prve stopnje pa je na omenjenem naroku njen predlog zavrnilo z obrazložitvijo, da bi manjkajoče listine kljub temu, da sodišče o njenem predlogu (z dne 14. 2. 2022) za podaljšanje roka za 30 dni ni odločilo, lahko predložila, pa tega ni storila. Pritožbeno sodišče s tem soglaša in še dodaja, da tožeča stranka niti v roku 30 dni, za katerega je sama zaprosila z vlogo z dne 14. 2. 2022, manjkajočih listin ni predložila niti jih ni predložila do naslednjega naroka za glavno obravnavo, ki je bil izveden več kot pol leta kasneje (in sicer 13. 9. 2022), čeprav bi to glede na določbo tretjega odstavka 286 člena ZPP, ki dovoljuje navajanje novih dejstev in dokazov tudi po prvem naroku za glavno obravnavo, če njihova dopustitev ne bi zavlekla reševanja spora, lahko storila. To pomeni, da je tožeča stranka imela na voljo razumno dolgo obdobje za predložitev manjkajočih listin, te možnosti pa ni izkoristila, zato očitana kršitev postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP ni podana.

15. Prav tako je neutemeljena pritožbena graja tožeče stranke, da je bila drugo tožeča stranka oškodovan za 320,00 EUR mesečno in bi mu moralo sodišče prve stopnje v tej višini odmeriti rento. Sodišče prve stopnje je namreč v 6. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa ob uporabi 216. člena ZPP prepričljivo in pravilno pojasnilo, da ocenjuje potrebe drugo tožeče stranke med 270,00 in 320,00 EUR mesečno, da je pokojni zanjo prispeval vsaj dve tretjini potrebnih stroškov in da drugo tožeča stranka prejema pokojnino po očetu v eurski protivrednosti 52,00 EUR, ki jo je treba upoštevati pri izračunu škode, zato ne gre slediti pritožbenih izvajanjem, da bi bila drugo tožeča stranka upravičena do mesečne rente v višini 320,00 EUR.

**O pritožbi tožene stranke**

16. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da gre pri pritožbenih izvajanjih tožene stranke, da je povprečna plača v Ukrajini v letu 2017 znašala 236,70 EUR in da so stroški hrane tam za 40-50 % nižji kot v Sloveniji, kjer znaša povprečen znesek preživljanja za otroke 274,55 EUR, za nedovoljene pritožbene novote, ki se v skladu s 337. členom ZPP ne upoštevajo.4

17. Neutemeljena so pritožbena izvajanja tožene stranke, da tožeča stranka ni predložila izvirnikov listin v tujem jeziku. Določene izvirnike listin skupaj s prevodi je tožeča stranka predložila z vlogo z dne 14.2.2022 in se nahajajo v prilogah A7-A43, glede preostalih listin, ki bi jih morala tožeča stranka do 14. 2. 2023 predložiti v izvirniku, pa jih ni, pa iz izpodbijane sodbe ne izhaja, da bi jih sodišče prve stopnje pri odločanju upoštevalo.

18. Nadalje ni slediti pritožbenim izvajanjem, da pokojni mož oziroma oče tožečih strank ni delal v Italiji. O tem seje sodišče prve stopnje prepričalo ne le na podlagi izpovedbe prve tožeče stranke in priče C. C. (matere pokojnega), temveč tudi na podlagi vloge za dodelitev stanovanja z dne 10. 3. 2015, iz katere izhaja, da je pokojni v Italiji bival pri svoji materi C. C. in oddal vlogo za najem stanovanja v Milanu, kot je razvidno iz 3. in 5. točke obrazložitve izpodbijane sodbe. Sodišče druge stopnje k temu še dodaja, da je v Italiji živela pokojnikova mati, da je splošno znano, da je bila (in še je) gospodarska situacija (in s tem povezane možnosti za zaslužek) v Ukrajini slaba, in da se je tudi prometna nesreča, v kateri je umrl pokojnik, zgodila v X, ki ležijo na avtocesti na poti med Italijo in Ukrajino, zato so življenjsko sprejemljivi zaključki sodišča prve stopnje o tem, da je pokojni A. A. živel in delal v Italiji in ženi in otroku nosil ali pošiljal denar v Ukrajino.

19. Neutemeljen je pritožbeni očitek tožene stranke, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo višino zaslužka pokojnega moža oziroma očeta tožečih strank in kolikšen del svojih prihodkov je prispeval k njunemu preživljanju. Sodišče prve stopnje je izkustveno sprejemljivo obrazložilo, zakaj verjame izpovedima prvo tožeče stranke in priče C. C., da je pokojni res delal v Italiji (sicer na črno) in tam prejemal dohodek v višini 1.000,00 EUR mesečno in pošiljal 800,00 EUR mesečno tožečima strankama. Dokazna ocena sodišča prve stopnje o višini dohodka pokojnega 1.000,00 EUR mesečno in o višini zneska, ki ga je namenjal tožečima strankama (in sicer 800,00 EUR mesečno), je tako primerno skrbna in natančno upošteva njegov dejanski mesečni dohodek, kamor se štejejo tudi prihodki iz dela na črno.5

20. Po mnenju pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje tudi pravilno ugotovilo dejansko stanje glede tega, koliko je pokojni prispeval za preživljaje drugo tožene stranke in glede stroškov preživljanja drugo tožeče stranke. Sodišče prve stopnje je namreč v 3. in 5. točki obrazložitve izpodbijane izkustveno sprejemljivo pojasnilo, da se je o tem prepričalo na podlagi potrdil o plači prvo tožeče stranke, več potrdil o višini socialne pomoči za tožečo stranko, potrdila o višini socialne pomoči zaradi izgube hranitelja in na podlagi izpovedb prvo tožeče stranke in priče C. C. Tako je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov prepričljivo ugotovilo, da je pokojni prispeval približno 800,00 EUR mesečno za preživljanje tožečih strank, ki sta živeli v Ukrajini;6 da je prvo tožeča stranka imela precej nižje prihodke o svojega pokojnega moža;7 da sta tožeči stranki do začetka vojne v Ukrajini v februarju 2022 živeli v Ukrajini, takrat pa se preselili v Italijo, kjer živita pri mami prvo tožeče stranke, prvo tožeča stranka pa se je januarja 2023 zaposlila. Glede na navedeno je življenjsko sprejemljiv zaključek sodišča prve stopnje, da je pokojni pred svojo smrtjo kril večino stroškov preživljanja prvo tožečih strank in za njuno preživljanje prispeval okoli 800,00 EUR mesečno (saj je prvo tožeča stranka v tistem času prejemala le nadomestilo za porodniški dopust v minimalni višini), kot izhaja iz 6. točke obrazložitve izpodbijane sodbe, nasprotna pritožbena izvajanja pa se izkažejo kot neutemeljena.

21. Tudi pritožbena izvajanja, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje glede stroškov preživljanja drugo tožeče stranke, so neutemeljena. Sodišče prve stopnje je namreč v 6. točki obrazložitve izpodbijane sodbe izkustveno sprejemljivo pojasnilo, da se je o tem prepričalo na podlagi potrdila o višini stroškov elektrike, več potrdil o stroških preživljanja (prehrana v šoli, plačilo plina, račun živilske trgovine, račun lekarne) ter na podlagi izpovedb prvo tožeče stranka in priče C. C., ob tem pa pravilno uporabilo določbo 216. člena ZPP o določitvi odškodnine po prostem preudarku,8 saj v predmetni zadevi ni dvoma, da drugo tožeči stranki odškodnina zaradi izgubljenega preživljanja gre. Pri tem je ustrezno upoštevalo, da znašajo stroški preživljanja mld. sina (drugo tožeče stranke) v Italiji (kamor sta se tožeči stranki preselili ob začetku vojne v Ukrajini) 270,00 EUR mesečno (brez stanovanjskih stroškov),9 v Ukrajini pa so znašali okoli 320,00 EUR mesečno. Sodišče druge stopnje k temu še dodaja, da tudi iz izpovedi prvo tožeče stranke izhaja, da je v Ukrajini za preživljanje sina (drogo tožeče stranke) porabila okoli 300,00 EUR mesečno, izdatki pa so bili višji, ker je bil precej bolan in je morala zdravstvene storitve plačati posebej. Pritožbeno sodišče zatorej smatra ugotovitev sodišča prve stopnje, da je za preživljanje drugo tožeče stranke potrebnih okoli 300,00 EUR mesečno, za izkustveno sprejemljivo (tudi upoštevaje dejstvo, da v postopkih določanja preživnine v Sloveniji sodišča potrebe otrok ocenjujejo med 400,00 in 500,00 EUR, v Ukrajini pa je standard nižji), nasprotna pritožbena izvajanja pa se tako izkažejo za neutemeljena.

22. Prav tako je neutemeljen pritožbeni očitek tožene stranke, da obrazložitve sodišča prve stopnje glede višine rente ni mogoče preizkusiti, ker je sodišče prve stopnje napačno izračunalo, da bi višina rente po odbitju pokojnine v višini 52,00 EUR, ki jo drugo tožeča stranka prejema po pokojnem, od zneska 213,30 EUR, ki bi naj predstavljal približno 2/3 zneska, ki ga je pokojni prispeval k preživljanju drugo tožeče stranke, naj znašala 175,00 EUR, saj bi ta izračun moral prinesti znesek 161,30 EUR (213,30 EUR zmanjšano za 52,00 EUR). Glede navedenega pritožbeno sodišče pojasnjuje, da določanje odškodnine in rente zaradi izgubljenega preživljanja (enako kot določanje preživnine) ni matematična operacija (ni goli matematični izračun, ki bi predstavljal vsoto zneskov po predloženih računih), temveč ocena otrokovih potreb.10 Natančne višine posameznega stroška tako niti ni potrebno ugotoviti, glede na to, da le-ti mesečno variirajo in da se včasih pojavijo tudi nepredvideni stroški, pa jih dejansko tudi ni mogoče ugotoviti z matematično natančnostjo.11 Sodišče prve stopnje je tako primerno ocenilo, da bi pokojni glede na višino potreb mld. sina (drogo tožeče stranke) v znesku okoli 300,00 EUR, glede na svoje prihodke (v višini 1.000,00 EUR, od katerih je pretežni del namenil preživljanju tožečih strank), glede na nizke prihodke prvo tožeče stranke, prispeval k preživljanju drugo tožeče stranke vsaj dve tretjini potrebnih stroškov.12 Sodišče prve stopnje je na podlagi teh dejstev in po odbitju pokojnine po očetu, ki jo prejema drugo tožeča stranka (52,00 EUR), življenjsko sprejemljivo ocenilo, da bi pokojni kril mesečno okoli 175,00 EUR stroškov svojega sina, saj to predstavlja razumen strošek preživljanja otroka v Italiji, upoštevaje dokazila, ki jih je v zvezi s tem predložila tožeča stranka, hkrati je ustrezno upoštevalo, da je lahko pokojni A. A. s tem, ko je v Ukrajino pošiljal zneske, ki ga je zaslužil v Italiji, drugo tožeči stranki omogočal nekoliko višji standard od sicer povprečnega v Ukrajini.

23. Neutemeljena so tudi pritožbena izvajanja, da bi sodišče prve stopnje pri izračunu rente drugoi tožeče stranke moralo upoštevati tudi denarno socialno pomoč družinam z nizkimi prihodki, saj tega socialnega transferja (in sicer od leta 2018) v Ukrajini ni prejemala drugo tožeča stranka, temveč prvo tožeča stranka.

24. Pritožbeno sodišče pa pritrjuje pritožbi tožene stranke, da je sodišče prve stopnje pri določanju višine rente spregledalo, da je bila v izvensodni poravnavi iz leta 2018 dogovorjena 15 % soodgovornost pokojnega za nastalo škodo. To pomeni, da je treba v tem odstotku zmanjšati višino odškodnine oziroma rente iz naslova izgubljenega preživljanja. Posledično je drugo tožeča stranka namesto do odškodnine v skupnem znesku 6.300,00 EUR za čas od novembra 2017 do 16. 10. 2020 in do mesečne rente v višini 175,00 EUR od 1. 11. 2020 dalje, upravičena do odškodnine 5.355,00 EUR za čas od novembra 2017 do 16. 10. 2020 in 148,75 EUR mesečne rente od 1. 11. 2020 dalje (znesek 6.300,00 EUR, zmanjšan za 15 %, ob upoštevanju soodgovornosti, ter v enakem odstotku zmanjšan znesek posamične mesečne rente v višini 175,00 EUR).

25. Sprememba odločitve sodišča prve stopnje o glavni stvari je narekovala tudi spremembo odločitve o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje. V skladu z drugim odstavkom 165. člena ZPP pritožbeno sodišče v primeru, če spremeni odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, odloči o stroških vsega postopka. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi četrtega odstavka 163. člena ZPP glede na uspeh v pravdi odločilo, da mora tožena stranka drugo tožeči stranki povrniti 55 % pravdnih stroškov, v deležu 45 %, kolikor drugo tožeča stranka ni uspela, pa je dolžna povrniti pravdne stroške toženi stranki. Ker je s spremembo odločitve o glavni stvari drugo tožeča stranka zoper toženo stranko uspela v 46 %,13 je tožena stranka dolžna drugo tožeči stranki povrniti 46 % njenih potrebnih stroškov postopka, drugo tožeča stranka pa sama krije 54 % pravdnih stroškov (prvi odstavek 154. člena ZPP). Prvo tožeča stranka sama nosi svoje pravdne stroške, ker je v pravdi v celoti propadla. Na podlagi četrtega odstavka 163. člena ZPP lahko sodišče v sodbi ali sklepu, s katerim se konča postopek, odloči le, katera stranka nosi stroške postopka in v kakšnem deležu; v takem primeru se sklep o višini stroškov izda po pravnomočnosti odločitve o glavni stvari. Glede na navedeno bo sklep o višini stroškov izdalo sodišče prve stopnje (četrti odstavek 163. člena ZPP).

26. Ker je sodišče prve stopnje dejansko stanje pravilno ugotovilo, je pa zmotno uporabilo materialno pravo (5. alineja 358. člena ZPP), je sodišče druge stopnje pritožbi tožene stranke delno ugodilo in delno spremenilo sodbo sodišča prve stopnje, kot izhaja iz I. točke izreka te sodbe, v preostalem pa je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno, prav tako pa je kot neutemeljeno v celoti zavrnilo pritožbo tožečih strank in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

27. Tožeči stranki sta s pritožbo v celoti propadli, zato sami krijeta svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena v zvezi s 165. členom ZPP). Tožena stranka pritožbenih stroškov in stroškov odgovora na pritožbo ni priglasila, zato o njih ni bilo potrebno odločati (prvi odstavek 163. člena ZPP).

1 Npr. VSL sodba II Cp 4485/2009 z dne 16.03.2010. 2 Navedena določba se glasi: „Za škodo na ozemlju Republike Slovenije, ki je povzročena z vozilom, ki izvira iz držav članic EU in držav, katerih nacionalni zavarovalni biro je podpisnik Multilateralnega sporazuma ali Splošnih pravil, odgovarja Združenje. To lahko za obravnavanje odškodninskih zahtevkov pooblasti eno od zavarovalnic, svojih članic.“ 3 Tožeča stranka je zatrjevala, da je s temi listinami želela dokazati, kakšni so bili njeni dohodki, v času, ko je bila še zaposlena in višino letnega dohodka pokojnega s kmetijsko dejavnostjo v letu 2017 ter kakšni so bili dejanski stroški preživljanja drugo tožeče stranke, in sicer stroški za prehrano, obleko, šolanje in izvenšolske dejavnosti. 4 Tožena stranka jih prvič uveljavlja v pritožbi, pri tem na ne pojasni, zakaj jih brez svoje krivde ni mogla uveljavljati prej. 5 Tako tudi VSL s sklepom II Cp 275/99 s 23. 2. 2000 in VSL s sodbo II Cp 4485/2009 s 16. 3. 2010. 6 Pokojni mož oziroma oče tožečih strank v letu 2015 preselil v Italijo, kjer je delal in pridobival dohodek v višini 1.000,00 EUR mesečno, dodatne dohodke pa je pridobival z opravljanjem prevozov kot voznik, od svojih prihodkov pa je cca. 800,00 EUR prispeval za preživljanje tožečih strank, kot je razloženo v 6. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. 7 Kot izhaja iz 6. točke obrazložitve izpodbijane sodbe je bila prvo tožeče stranka po rojstvu otroka tri leta na porodniškem dopustu in v tem času prejemala 860,00 griven (UAH), drugih prihodkov pa v tem času ni pridobivala, delovno razmerje ji je prenehalo 20. 7. 2018 (t.j. natanko tri leta po rojstvu otroka), po smrti moža je vse do jeseni 2018 prejemala socialno pomoč za rojstvo prvega otroka v višini 860,00 griven (UAH), v oktobru 2018 pa je pričela dobivati tudi državno socialno pomoč družinam z nizkimi dohodki v višini 1.076,95 UAH, od smrti pokojnega pa prejema tudi državno socialno pomoč za otroka pokojnega hranitelja, ki je v letu 2018 znašala mesečno 1.352,00 UAH, v letu 2019 pa do julija 1.497,99 UAH, od julija naprej pa 1.564,00 UAH. Prvo tožeča stranka se je v letu 2020 zaposlila kot trgovka in je zaslužila od 5.500,00 do 6.000,00 UAH, kar je precej več, kot bi dobila za opravljanja dela medicinske sestre, za kar se je izšolala, in sicer 4.000,00 UAH oziroma okrog 150,00 EUR. 8 V skladu s prvim odstavkom 216. člena ZPP v primerih, če se ugotovi, da ima stranka pravico do odškodnine, do denarnega zneska ali do nadomestnih stvari, pa se višina zneska oziroma količina stvari ne da ugotoviti ali bi se mogla ugotoviti samo z nesorazmernimi težavami, odloči sodišče o tem po prostem preudarku. Pravna teorija (D. Wedam Lukić v Ude, Galič (ur), Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, Ljubljana 2006, str. 395) navedeno določbo razlaga v smeri, da se navedena določba uporabi, ko na podlagi predloženih dokazov ni mogoče zanesljivo ugotoviti višine zahtevka. 9 Kot je na zaslišanju izpovedala prvo tožeča stranka. 10 VSL sodba IV Cp 618/2023 z dne 14.07.2023, VSL sodba IV Cp 642/2012 z dne 14.03.2012, VSL sodba IV Cp 1838/2010 z dne 02.06.2010, VSL sodba IV Cp 2972/2013 z dne 18.12.2013. 11 Glej VSL sodba IV Cp 1838/2010 z dne 02.06.2010, VSL sodbe IV Cp 2972/2013. 12 V tej zvezi pritožbeno sodišče še izpostavlja, da sodišče prve stopnje ni navedlo, da binaj pokojni A. A. k preživljanju sina prispeval natančno dve tretjini stroškov, temveč vsaj dve tretjini potrebnih stroškov, zato so neutemeljena pritožbena izvajanja, da se (matematični) izračun kritja dveh tretjih stroškov drugo tožeče stranke ne izide. 13 Od vtoževanih 11.520,00 EUR odškodnine ji je bilo prisojenih 5.355,00 EUR, od vtoževanih 320,00 EUR mesečne rente pa ji je bilo priznanih 148,75 EUR mesečne rente, kar predstavlja 46 % uspeh drugo tožeče stranke v pravdi.