Jedro

Iz izpodbijane odločbe izhaja ugotovitev, da bodo temelji medetaže in stopnic vpeti v temelje stavbe in da bo konstrukcija medetaže vpeta v horizontalno konstrukcijo obstoječega objekta, kar kaže na poseg v konstrukcijo stavbe, vendar drugostopenjski organ izrecno ugotavlja, da iz projektne dokumentacije ni mogoče z gotovostjo zatrditi, da gre za poseg v konstrukcijske elemente osnovnega objekta, kar pa ocenjuje za nebistveno. Po drugi strani pa v primeru, če ne gre za poseg v konstrukcijo oziroma druge skupne dele, ostaja nejasno, ali oziroma v čem nameravana gradnja res presega tožnikovo pravico do redne rabe nepremičnine v skladu z njegovim solastniškim deležem oziroma ali sploh gre za gradnjo, za kakršno je potrebno gradbeno dovoljenje.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Upravne enote Ljubljana št. 351-1300/2015-9 z dne 31. 8. 2015 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 332,40 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja za rekonstrukcijo dela obstoječega objekta na zemljišču s parc. št. 1573/10 k.o. ... Iz obrazložitve izhaja, da je toženka z vpogledom v zemljiško knjigo ugotovila, da je na navedenem zemljišču vpisana solastnina, tožnik pa zahtevi ni predložil dokazila o pravici gradnje, kot to določa 56. člen Zakona o graditvi objektov (ZGO-1), v povezavi s petim odstavkom 67. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ), in sicer soglasij vseh solastnikov k predvideni gradnji. Ugotavlja, da gre v konkretnem primeru za rekonstrukcijo, torej posel, ki presega redno upravljanje.

2. Drugostopenjski organ je zavrnil tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano odločbo. Tožnikove ugovore, da gre za posege v njegov posamezen del prereka z ugotovitvijo, da iz vpogleda v zemljiško knjižne podatke nesporno izhaja, da je predmetno zemljišče še vedno v solastnini in da preoblikovanje v etažno lastnino do dne izdaje izpodbijane odločbe še ni bilo izvedeno. Dejstvo, da je bilo v pogodbi opredeljeno, kaj naj bi ta idealni delež predstavljal v naravi, skladno s pravili tedaj veljavnega Zakona v temeljih lastninsko pravnih razmerij pomeni le pomembno okoliščino pri preoblikovanju solastninskega deleža v etažno lastnino. Dodaja še, da iz projektne dokumentacije ni mogoče z gotovostjo zatrditi, da gre za poseg v konstrukcijske elemente osnovnega objekta, kar pa na odločitev v zadevi ne vpliva, saj je v primeru solastnine treba pridobiti soglasje vseh solastnikov predmetne nepremičnine.

3. Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in v tožbi med drugim navaja, da meni, da v obravnavanem primeru soglasja ostalih lastnikov niso potrebna, kljub temu pa jih je večinoma predložil. Gre namreč za poseg v posamezen del stavbe, na kateri obstoji dejanska etažna lastnina. Pojasnjuje, kaj pomeni pojem dejanska etažna lastnina in se sklicuje na sodbe Vrhovnega sodišča RS, ki dejansko etažno lastnino priznavajo. Navaja, da upravna organa nista pojasnila, zakaj priznavanje dejanske etažne lastnine ne bi veljala tudi za področje izdajanja gradbenih dovoljenj in poudarja, da pri predvidenih posegih ne gre za posege na skupne dele, kar je toženka zaradi nepravilnega stališča štela za nepomembno. Dodaja, da posegi tudi ne pomenijo poslabšanja za noben drug del nepremičnine in se sklicuje na 122. člen SPZ. Meni, da vztrajanje pri zahtevi po soglasju vseh solastnikov za posege v posamezen del predstavlja nesorazmeren poseg v lastninsko pravico in s tem v njegovo ustavno varovano pravico. Predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženki v ponovni postopek in povrnitev stroškov postopka.

4. Tožena stranka na tožbo ni odgovorila.

5. Tožba je utemeljena.

6. V zadevi je sporno, ali je tožnik izkazal pravico graditi na delu delu obstoječega objekta na zemljišču s parc. št. 1573/10 k.o. ...

7. V zadevi ni sporno, da je zemljišče s parc. št. 1573/10 k.o. ..., na delu katerega namerava tožnik graditi, v solasti več oseb in da tožnik za gradnjo ni predložil soglasja vseh teh oseb.

8. Sporno pa je, ali gre v obravnavnem primeru dejansko za predvidena dela v na nepremičnini v solasti vseh solastnikov, ali pa gre morda za predvidena dela na delu nepremične, ki je v dejanski lastnini tožnika in torej ne gre za poseg v solasten del nepremičnine, kar zatrjuje tožnik.

9. Gre za kompleksno vprašanje, ki ga sodna praksa na civilnem področju rešuje tako, da t.i. dejanskim etažnim lastnikom, to je lastnikom posameznega dela stavbe, ki je dejansko in pravno razdeljena na posamezne dele, v zemljiški knjigi pa so vpisani solastninski deleži posameznih etažnih lastnikov na zemljiški parceli, na kateri stoji stavba, priznava pravice, kot so priznane zemljiškoknjižno vpisanim etažnim lastnikom (sodba VSRS št. II Ips 202/2012, sodba Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 2532/2015, sodba Višjega sodišča v Ljubljani II Cpg 897/2015).

10. Vendar pa odločitev v obravnavni zadevi ni pogojena izključno s tem vprašanjem. Iz podatkov o nameravani gradnji namreč izhaja, da bi se s predvideno gradnjo lahko poseglo v konstrukcijo stavbe. V takem primeru gre tudi v primeru, da dejansko obstaja navidezna etažna lastnina, za poseg v skupni del stavbe, ki je v solastnini in presega posle rednega upravljanja, za kar mora tožnik za izkazovanje pravice graditi v skladu s petim odstavkom 67. člen SPZ pridobiti soglasje vseh solastnikov. Iz izpodbijane odločbe namreč izhaja ugotovitev, da bodo temelji medetaže in stopnic vpeti v temelje stavbe in da bo konstrukcija medetaže vpeta v horizontalno konstrukcijo obstoječega objekta, kar kaže na poseg v konstrukcijo stavbe, vendar drugostopenjski organ izrecno ugotavlja, da iz projektne dokumentacije ni mogoče z gotovostjo zatrditi, da gre za poseg v konstrukcijske elemente osnovnega objekta, kar pa ocenjuje za nebistveno. Po drugi strani pa v primeru, če ne gre za poseg v konstrukcijo oziroma druge skupne dele, ostaja nejasno, ali oziroma v čem nameravana gradnja res presega tožnikovo pravico do redne rabe nepremičnine v skladu z njegovim solastniškim deležem oziroma ali sploh gre za gradnjo, za kakršno je potrebno gradbeno dovoljenje. Glede na to ugotovitev, ali nameravana gradnja posega v konstrukcijo objekta, v nobenem pogledu ni nebistvena, kot to zmotno ugotavlja toženka, temveč gre za odločilne okoliščine, do katerih se toženka ni opredelila. Do navedenega, torej ali gre za poseg v konstrukcijo stavbe ali ne, se bo morala toženka v ponovnem postopku izrecno opredeliti.

11. Ker je sodišče presodilo, da je tožba utemeljena, je izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 3. in 2. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) in zadevo vrnilo v ponoven postopek. V ponovljenem postopku bo morala toženka ugotovljene nepravilnosti odpraviti.

12. Ker je sodišče ugodilo tožbi in odpravilo izpodbijani upravni akt, je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnika pa je v postopku zastopal odvetnik, bi bil po drugem odstavku 3. člena Pravilnika upravičen do povračila stroškov v višini 285 EUR. Ker pa je v tožbi priglasil nagrado za tožbo 229,50 EUR), pavšalni znesek za materialne stroške (20 EUR), stroške za konferenco s stranko 22,95 EUR in 22% DDV v skupni višini 332,39 EUR, mu je sodišče priznalo stroške v tej višini, saj bi v nasprotnem primeru odločilo preko zahtevka. Plačana sodna taksa za postopek v višini 148 EUR bo vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/c taksne tarife Zakona o sodnih taksah, ZST-1).