Jedro

Dolžnost, da tožeča stranka v primeru predčasnega prenehanja pogodb o zaposlitvi dotedanjim delavcem, toženi stranki napoti drugo brezposelno osebo, je sodelovalna dolžnost tožeče stranke. Opustitev te dolžnosti sicer lahko povzroči nemožnost izpolnitve preostale pogodbene obveznosti tožene stranke (zaposlitev brezposelnih oseb), vendar pa ugasnitev obveznosti tožene stranke še ne pomeni, da tožena stranka ni dolžna vrniti sorazmernega dela sredstev, ki jih je po pogodbi prejela. Po ugasnitvi obveznosti tožene stranke namreč pomenijo ta sredstva koristi, ki jih je tožena stranka imela od tega, ker je bila prosta lastne obveznosti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani II. in IV. točki izreka potrdi.

II. Tožena stranka sama nosi pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje se je z izpodbijano sodno odločbo (I.) dopustilo spremembo tožbe, (II.) toženi stranki naložilo plačilo zneska 184.634,08 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8.3.2008, (III.) zavrnilo tožbeni zahtevek za znesek 111,26 EUR ter (IV.) toženi stranki naložilo plačilo pravdnih stroškov tožene stranke.

2. Zoper navedeno sodbo se je v delu, v katerem ni uspela, pravočasno pritožila tožena stranka, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov. Predlagala je spremembo izpodbijane sodbe, podrejeno njeno razveljavitev. Priglasila je tudi pritožbene stroške.

3. Pritožba je bila vročena v odgovor tožeči stranki, ki je navedbam v pritožbi nasprotovala in predlagala potrditev izpodbijane sodbe. Pritožbenih stroškov ni priglasila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Predmet tožbenega zahtevka je del sredstev, ki jih je tožeča stranka na podlagi Pogodbe o izvajanju lokalno zaposlitvenega programa št. 528-118/04-1183 (v nadaljevanju: pogodba) dne 25. 1. 2005 nakazala toženi stranki z namenom, da zaposli 50 brezposelnih oseb za nedoločen čas. Tožeča stranka zahteva vrnitev sorazmernega dela subvencij zaradi predčasne prekinitve pogodb, saj je bilo le 12 od 50 zaposlitev realiziranih v celoti oziroma v trajanju, kot je bilo dogovorjeno v 1. členu pogodbe.

6. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku delno ugodilo z nosilnimi razlogi, da za odločitev v tej zadevi ni bistveno vprašanje, ali sta pravdni stranki sodelovali pri poskusu izvedbe nadomestnih zaposlitev, prav tako tudi ne, katera od njiju je morebiti opustila svojo sodelovalno dolžnost. Po zaključku sodišča prve stopnje je bistveno, da do uspešne izvedbe nadomestnih zaposlitev na pogodbeno predviden način ni prišlo, zaradi česar tožena stranka ni upravičena zadržati sredstev, ki jih je prejela za celotno izpolnitev pogodbe.

7. Tožena stranka odločitev sodišča prve stopnje izpodbija s ponavljanjem navedb, ki jih je podala že v postopku na prvi stopnji, in sicer, da je opravila nadomestne zaposlitve po pogodbi oziroma, da je za nezmožnost izpolnitve odgovorna tožeča stranka.

8. Glede nemožnosti izvedbe nadomestnih zaposlitev je tožena stranka tožeči stranki očitala, da ji kljub pozivom ustreznih kandidatov ni zagotovila. Za nezmožnost izpolnitve naj bi bila kriva tožeča stranka, čemur pa višje sodišče ne pritrjuje.

9. Med strankama ni sporno, da sta sklenili dvostransko pogodbo, na podlagi katere sta sprejeli vsaka svojo obveznost: tožeča stranka, da bo nakazala denarna sredstva za izvajanje lokalno zaposlitvenega programa, tožena stranka pa, da bo v ta program vključila brezposelne osebe, ki ji jih bo napotila tožeča stranka. Prav tako ni sporno, da je tožeča stranka zagotovila plačilo subvencij v višini 6.259,39 EUR za vsako od brezposelnih oseb, ki jih je zaposlila tožena stranka, s tem pa je bila njena pogodbena obveznost izpolnjena. Obveznost tožeče stranke ni bila, da toženi zagotovi zadostno število brezposelnih oseb, kot to zmotno meni pritožba, pač pa, da ji za vsako zaposlitev brezposelne osebe izplača subvencijo. Navedeno pomeni, da tožena stranka na podlagi pogodbenega razmerja nima nobene terjatve do tožeče stranke več, saj jo je le-ta z izplačilom subvencij izpolnila. Odveč je zato sklicevanje pritožnika na 82. in 83. člen OZ, prav tako pa ni mogoče slediti pritožbenim navedbam o pričakovanjih tožene stranke glede napotitvene obveznosti tožeče stranke. Taka obveznost tožeče stranke iz pogodbe ne izhaja, prav tako pa tretjega odstavka 1. člena pogodbe, na katerega se sklicuje pritožba, ni mogoče razumeti v kontekstu, kot ga prikazuje pritožnik. Navedeno pogodbeno določilo ne govori o obveznosti tožeče stranke, da toženi zagotovi ustrezno število brezposelnih oseb, pač pa o predvidevanjih glede števila brezposelnih oseb v okviru lokalno zaposlitvenega programa.

10. Zmotno je tudi stališče tožene stranke, da naj bi iz pogodbe izhajala izpolnitvena zaveza tožeče stranke za zagotovitev ustreznega nadomestnega delavca v primeru predčasnega prenehanja pogodb o zaposlitvi dotedanjim delavcem. Dolžnost, da tožeča stranka v takšnem primeru toženi stranki napoti drugo brezposelno osebo, je že sodišče prve stopnje pravilno opredelilo kot sodelovalno dolžnost tožeče stranke. Opustitev te dolžnosti sicer lahko povzroči nemožnost izpolnitve preostale pogodbene obveznosti tožene stranke (zaposlitev brezposelnih oseb), vendar pa ugasnitev obveznosti tožene stranke še ne pomeni, da tožena stranka ni dolžna vrniti sorazmernega dela sredstev, ki jih je po pogodbi prejela. Po ugasnitvi obveznosti tožene stranke namreč pomenijo ta sredstva koristi, ki jih je tožena stranka imela od tega, ker je bila prosta lastne obveznosti (prim. I Cpg 424/2010).

11. 11. člen pogodbe ureja obveznost izvajalca, da v primeru prekinitve pogodbe o zaposlitvi in neizvedbi nadomestne zaposlitve, tožeči stranki vrne znesek 41.666,67 SIT (173,87 EUR) za vsak neizpolnjeni mesec pogodbeno dogovorjenega trajanja zaposlitve. Navedeno pomeni, da je tožbeni zahtevek tožeče stranke iz naslova neupravičene pridobitve pogodbeno urejen, kar je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje.

12. Glede višine vtoževane terjatve tožena stranka ne izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, in sicer, da ni navedla, od kje ji podatki, ki jih je navajala v postopku na prvi stopnji in s katerimi je izpodbijala izračune tožeče stranke. Podlage za lastne izračune tožena stranka ni pojasnila niti v pritožbi, kjer zgolj ponavlja, da je sodišče prve stopnje storilo napako pri ugovarjani zaporedni številki 20. Glede ugovora pri zaporedni številki 10, kjer naj bi šlo (zgolj) za lapsus tožene stranke (ker naj bi bil pravilen zapis zaporedna številka 11 in ne 10), pa višje sodišče ugotavlja, da gre za nepravilno navedbo tožene stranke, ki je ni mogoče obravnavati kot očitno pisno pomoto. Tožena stranka je isto (napačno) zaporedno številko navedla v dveh vlogah (z dne 17. 5. 2010 in 14. 9. 2010). V postopku na prvi stopnji tudi ni navedla imena brezposelne osebe, ki se vodi pod navedeno zaporedno številko, čeprav je z imenom očitno razpolagala, saj ga je navedla v pritožbi, in na podlagi katerega bi bilo mogoče identificirati pravilno zaporedno številko, kar pomeni, da ni mogoče govoriti o pisni pomoti, kot to zmotno meni tožena stranka.

13. Višje sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v zadevi pravilno in v zadostni meri ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa pravilno uporabilo materialno pravo. Ker pritožbeni razlogi niso podani in tudi ne razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), pri čemer je presojalo le tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

14. Izrek o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama nosi pritožbene stroške.