Jedro

Pravica oziroma obveznost stranke v izpodbijanem aktu ni izražena v denarni vrednosti, zato pogoj za dovoljenost revizije po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni izpolnjen.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Zoper v uvodu navedeno pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje je tožnica po pooblaščencu dne 4. 1. 2010 vložila revizijo. Dovoljenost revizije utemeljuje z navedbo vrednosti spora 20.001,00 EUR. Priglaša stroške revizijskega postopka.

2. Revizija ni dovoljena.

3. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1 (Ur. l. RS, št. 105/2006 in 107/2009 – odl. US) zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo Upravne enote Koper z dne 3. 3. 2008, v delu, ki se izpodbija v tem upravnem sporu, s katero je bila zavrnjena sprememba gradbenega dovoljenja z dne 9. 2. 2004, izdanega za gradnjo na zemljišču, parc. št. ..., k.o. ..., v delu, ki se nanaša na gradnjo mansarde in kolenčnega zidu.

4. Po določbi drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je podan eden od tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o obstoju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Ustavno sodišče RS je v več svojih sklepih (npr. Up-858/08 z dne 3.6.2008 in Up-1186/2008 z dne 23. 4. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Po določbi 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločilo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000,00 EUR. V obravnavani zadevi ta predpostavka ni izpolnjena, saj pravica oziroma obveznost stranke v izpodbijanem delu dokončnega upravnega akta ni izražena v denarni vrednosti. Zato zgolj navedba revidentke, da predstavlja vrednost spornega predmeta znesek 20.001,00 EUR, v tem primeru ne zadošča, da bi bila revizija dovoljena po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 6. Revidentka tudi ni niti neposredno niti opisno izkazala, da naj bi bil izpolnjen kateri izmed pogojev za dovolitev revizije iz 2. oziroma 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Zato revizija ni dovoljena.

7. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče v obravnavanem primeru revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1. 8. Ker tožnica z revizijo ni uspela, sama trpi svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).