Jedro

V obravnavani zadevi je nastanek težko popravljive škode kot verjeten izkazan. Prav tako je izkazano, da je začasna ureditev stanja, to je, da tožnik do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu ostaja v dosedanjem izobraževalnem programu potrebna, saj bi v tem programu ostal, če bi bila izpodbijana odločba odpravljena. Vrhovno sodišče namreč meni, da v primeru, da bo tožnikovi tožbi ugodeno in bo pravnomočno odločeno, da se ponovno vključi v navedeni izobraževalni program, njegovo nadaljnje šolanje v takem programu ravno zaradi morebitne tožnikove preusmeritve v program po izpodbijani odločbi, čeprav ne formalno, pač pa dejansko otežkočeno, če ne celo onemogočeno.

Izrek

Pritožbi se ugodi. Sklep Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Mariboru, II U 248/2014-5 z dne 30. 7. 2014 se spremeni tako, da se zahtevi za izdajo začasne odredbe ugodi in mld. tožnik A. A. do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu ostaja v izobraževalnem programu v okviru Osnovne šole B. B., na podlagi odločbe Zavoda RS za šolstvo, št. 957-361-175/2006-26 z dne 6. 7. 2010.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo tožnikovo zahtevo za izdajo začasne odredbe, po kateri bi mld. tožnik do pravnomočnosti postopka ostal v izobraževalnem programu v okviru Osnovne šole B. B. na podlagi odločbe Zavoda RS za šolstvo z dne 6. 7. 2010. Navedeno začasno odredbo je tožnik vložil skupaj s tožbo zoper odločbo tožene stranke, št. 60340-54/3013/17 z dne 24. 6. 2014, s katero je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo Zavoda Republike Slovenije, št. 975-361-175/2006-44 z dne 3. 9. 2013. S to odločbo je navedeni zavod odločil, da se tožnik z njeno dokončnostjo usmeri v posebni program vzgoje in izobraževanja ter se vključi v Center za usposabljanje, delo in varstvo – dnevna oskrba (CUVD), dečkovima staršema pa je naložil, da poskrbita, da se z dokončnostjo odločbe vključi v zgoraj navedeni zavod. Odločil je tudi, da ta odločba velja do zaključka izobraževanja v programu, v katerega je deček usmerjen. Izpodbijana odločba je bila izdana po uradni dolžnosti v postopku preverjanja ustreznosti usmeritve tožnikovega šolanja, ki je bila določena z odločbo istega zavoda, št. 957-361-175/2006-26 z dne 6. 7. 2010, s katero je bilo med drugim odločeno, da se tožnik usmeri v prilagojen izobraževalni program z nižjim izobraževalnim standardom v Osnovni šoli B. B., odločba pa se preveri po uradni dolžnosti do aprila 2013. V postopku preveritve te odločbe je prvostopenjski upravni organ na podlagi 23. člena Zakona o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami (ZUOPP) pridobil strokovno mnenje Komisije za usmerjanje otrok s posebnimi potrebami pri Zavodu RS za šolstvo(KUOPP prve stopnje), iz katerega je razvidno, da je otrok po Pravilniku o organizaciji in načinu dela komisij za usmerjanje otrok s posebnimi potrebami ter o kriterijih za opredelitev vrste in stopnje primanjkljajev, ovir oziroma motenj otrok s posebnimi potrebami (v nadaljevanju Pravilnik) opredeljen kot otrok z zmerno motnjo v duševnem razvoju in težje gibalno oviran otrok. Na podlagi teh ugotovitev je KUOPP prve stopnje predlagala, da se tožnik na podlagi 14. člena Pravilnika, ki določa, da se v ta program lahko usmerijo tudi otroci z zmerno motnjo v duševnem razvoju, usmeri v posebni program vzgoje in izobraževanja, in sicer v osnovno šolo C. C. oziroma na ugovor staršev v CUDV.

2. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa navaja, da je pogoj za ureditveno začasno odredbo verjetno izkazana potreba po predlagani začasni ureditvi stanja glede spornega pravnega razmerja. Glede na to, da je institut začasne odredbe namenjen učinkovitemu sodnemu varstvu, ki je v tem, da bo tožeča stranka lahko v sodnem postopku priznane pravice tudi uveljavila, kar v obravnavani zadevi pomeni, da bi bila potreba po predlagani začasni ureditvi stanja verjetno izkazana, če bi tožnik zatrjeval, da v primeru, da bi uspel s tožbo, ne bi mogel več nadaljevati izobraževanja v okviru Osnovne šole B. B. Tega pa tožnik ne zatrjuje, temveč zgolj posredno na podlagi tožbenih navajanj nastanek težko popravljive škode utemeljuje s tem, da bo zaradi usmeritve v posebni program vzgoje in izobraževanja ter vključitev v CUDV prikrajšan za nadaljnji razvoj svojih sposobnosti glede na sedanje funkcioniranje v šolskem okolju. Ker se z izdajo začasne odredbe preprečuje škoda, ki bi nastala tožeči stranki in ki je glede na okoliščine konkretnega primera ali po naravi zadeve po izvršitvi izpodbijanega akta ne bi bilo mogoče odpraviti ali pa bi bila vzpostavitev stanja, kakršno je bilo pred izvršitvijo odločbe, otežena, po presoji sodišča samo pavšalno sklepanje na določene možne posledice in nepredvidljive dogodke ne predstavlja standarda verjetnosti, s katerim bi bila izkazana težko popravljiva škoda in ki bi utemeljevala ureditveno začasno odredbo (prim. Šipec, Plavšak, Klampfer, Jerovšek, Čebulj: Začasne odredbe, GV Založba, Ljubljana 2001).

3. Pritožnik vlaga pritožbo zoper izpodbijani sklep sodišča prve stopnje zaradi nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava. Navaja, da bo že s tem, ko bo prekinil šolanje na Osnovni šoli B. B. in bo premeščen v CUDV, ki ima nižjo stopnjo zahtevnosti programa šolanja, nastala zanj glede na njegovo stanje nepopravljiva posledica. Iztrgan bo iz okolja, ki ga pozna, prekinjeno bo šolanje v razredu, ki ga je uspešno zaključil, zavrt bo v osnovnem razvoju in šolanju, vzpostavitev stanja, kot je bilo pred premestitvijo, bo neprimerno težja, ravno v tem pa vidi nevarnost nastanka nepopravljive škode, verjetnosti tega pa tožeča stranka ne more izkazati drugače kot pa s tem, da se sklicuje na dejansko stanje, kot ga zatrjuje v sami tožbi. Prešolan bo v nižji izobraževalni program kljub dejstvu, da je bil ocenjen pozitivno in da lahko napreduje v višji razred, vrnitev in prešolanje iz nižjega v višji izobraževalni program pa pri njem zagotovo lahko povzroči take posledice, ki jih ne bo mogoče več popraviti ali vsaj zelo težko. Povsem neutemeljeno se mu zdi, da bi pred pravnomočno odločitvijo v obravnavani zadevi prekinil šolanje in nadaljeval v nižjem programu, ko pa dosega napredek, ki bo s tem zagotovo zavrt, vrnitev iz CUDV nazaj na OŠ B. B., če bi sodišče odločilo, da je tožbeni zahtevek utemeljen, pa predstavlja napor, škodo in stanje, ki se mu je možno in nujno potrebno izogniti, v tem pa je tudi podlaga za izdajo začasne odredbe. Predlaga, da se pritožbi ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi ter se izda predlagana začasna odredba.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta pritožniku prizadela težko popravljiva škoda. Po določbi tretjega odstavka 32. člena ZUS-1 tožnik lahko iz razlogov iz prejšnjega odstavka zahteva tudi izdajo začasne odredbe z začasno ureditvijo stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno.

6. V obravnavani zadevi gre za občutljiva vprašanja nadaljnjega šolanja in s tem razvoja mld. tožnika, otroka s posebnimi potrebami, ki ima cerebralno paralizo in je bil ocenjen kot težje gibalno oviran otrok z zmerno motnjo v duševnem razvoju. Zato težko popravljive škode, ki bi tožniku na podlagi izpodbijane odločbe nastala s prešolanjem na nižjo zahtevnostjo stopnje izobraževanja, ni mogoče presojati zgolj v okviru splošnih načel izkazovanja težko popravljive škode, na katere se sklicuje sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu, temveč je treba še zlasti v obravnavani zadevi upoštevati splošno načelo, da je težko popravljiva škoda pravni standard, katerega vsebino se ugotavlja v vsakem primeru posebej in to ob upoštevanju vseh specifičnih dejstev in okoliščin, na podlagi katerih je mogoče s stopnjo verjetnosti ugotoviti, ali gre v posameznem primeru za takšno težko popravljivo škodo, ki je glede na ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. sklep I Up 730/2007, I Up 223/2011, I Up 219/2013) škoda, ki je resna in tožniku neposredno preti, odvrniti pa jo je mogoče le z zadržanjem izvršitve izpodbijanega upravnega akta oziroma z začasno ureditvijo stanja.

7. Vrhovno sodišče meni, da je v obravnavani zadevi nastanek težko popravljive škode kot verjeten izkazan. Prav tako je izkazano, da je začasna ureditev stanja, to je, da tožnik do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu ostaja v dosedanjem izobraževalnem programu potrebna, saj bi v tem programu ostal, če bi bila izpodbijana odločba odpravljena. Vrhovno sodišče namreč meni, da v primeru, da bo tožnikovi tožbi ugodeno in bo pravnomočno odločeno, da se ponovno vključi v navedeni izobraževalni program, njegovo nadaljnje šolanje v takem programu ravno zaradi morebitne tožnikove preusmeritve v program po izpodbijani odločbi, čeprav ne formalno, pač pa dejansko otežkočeno, če ne celo onemogočeno. Glede na tožnikove sposobnosti je kot verjetno mogoče pričakovati, da bo tožnik v primeru ponovne formalne usmeritve na šolo, ki jo sedaj obiskuje, le težko uspešno nadoknadil oziroma usvojil manjkajoče učne snovi in bi ravno zaradi tega lahko njegovo nadaljnje šolanje v takem programu bilo dejansko nesorazmerno oteženo oziroma bi lahko dejansko pomenilo, da bi zgolj zaradi navedenega tožnik nadaljnjega šolanja v tem prilagojenemu programu ne bi zmogel. Obratno pa, če se bo potrdila odločitev prvostopenjskega organa in tožene stranke, pa bo tožnikova vključitev v manj zahteven posebni program vzgoje in izobraževanja v CUDV veliko lažja in z manjšimi posledicami.

8. Pri tem je Vrhovno sodišče, ne da bi se kakorkoli vsebinsko opredeljevalo do ugotovitev in mnenj pristojnih komisij za usmerjanje otrok s posebnimi potrebami pri organu prve stopnje in drugih v spisu navedenih izvedeniških mnenj, upoštevalo, da naj bi tožnik med drugim tudi uspešno zaključil šolsko leto in da tudi tožena stranka v izpodbijani sodbi sama navaja, da iz spisovne dokumentacije izhaja, da sporna odločitev, da se tožnika usmeri v posebni program vzgoje in izobraževanja, temelji na tem, da tožnik prilagojenega izobraževalnega programa z nižjim izobrazbenim standardom dolgoročno ne zmore. Na tej podlagi Vrhovno sodišče tudi meni, da izdana začasna odredba v skladu z načelom sorazmernosti ne nasprotuje javni koristi, niti ni v nasprotju z načelom največje koristi otroka vsebovanem v Konvenciji o otrokovih pravicah. Sodišče prve stopnje pa je v izpodbijanem sklepu navedlo, da bo o zadevi odločalo prednostno, torej bo ta začasna ureditev le kratkotrajna.

9. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče na podlagi prvega in tretjega odstavka 80. člena ZUS-1 tožnikovi pritožbi ugodilo in spremenilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje tako, da je zahtevani začasni odredbi ugodilo in odločilo, da tožnik do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu tožnik nadaljuje s šolanjem v Osnovni šoli B. B.