Jedro

Tožeča stranka je ravnala zakonito in je toženi stranki - bivšemu sodniškemu pripravniku (po preložitvi obveznosti skleniti delovno razmerje) poziv na sklenitev delovnega razmerja izdala pravočasno. Tožena stranka pa je svojo obveznost prekršila, ker na podlagi tega poziva ni sklenila delovnega razmerja najmanj za čas trajanja pripravništva. To pa pomeni, da je na podlagi četrtega odstavka 11.a člena ZPDI, ki določa, da je sodniški pripravnik, če ne sklene delovnega razmerja na poziv, tožena stranka dolžan povrniti stroške izobraževanja v višini seštevka neto plač, prejetih v času sodniškega pripravništva, dolžna vrniti prejete neto plače, ki jih tožeča stranka utemeljeno vtožuje v tem individualnem delovnem sporu.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da tožeči stranki plača znesek v višini 6.770,34 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 10. 2008 do plačila in da ji povrne stroške postopka v višini 627,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka 15 dnevnega izpolnitvenega roka do plačila.

Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Uradni list RS, št. 26/99 in nadalj.), pritožuje tožena stranka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni in tožbeni zahtevek zavrne oziroma, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje pri odločanju zmotno uporabilo spremenjeno določbo 11.a člena Zakona o pravniškem državnem izpitu (ZPDI; Uradni list RS, št. 13/94), ki je veljala od 20. 3. 2008 dalje, in ne določbe, ki je veljala v času, ko sta pravdni stranki sklenili pogodbo o zaposlitvi, oziroma v času, ko je tožeča stranka toženo stranko pozivala na delo. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bil toženi stranki vročen poziv za sklenitev delovnega razmerja na Okrožnem sodišču v Krškem. V pozivu je bilo sicer navedeno, da se delovno razmerje lahko sklene tudi na Okrožnem sodišču v Ljubljani ali Okrajnem sodišču v Ljubljani, vendar to ne spremeni dejstva, da je bila tožena stranka pozvana le na Okrožno sodišče v Krškem. To dejstvo potrjuje vsebina odločbe, s katero je bila toženi stranki odložena obveznost sklenitve delovnega razmerja na Okrožnem sodišču v Krškem, in poziva, na katerem je navedeno le ime predsednice Okrožnega sodišča v Krškem (ne pa tudi Okrožnega sodišča v Ljubljani in Okrajnega sodišča v Ljubljani). ZPDI ne ureja preložitve obveznosti sklenitve delovnega razmerja po opravljenem državnem pravniškem izpitu. Sodišče prve stopnje bi pravne posledice preložitve lahko razlagalo na dva načina: kot obveznost, da se tožena stranka kasneje zaposli pri katerem koli organu, določenem v prvem odstavku 11.a člena ZPDI, ali kot obveznost, da se zaposli na Okrožnem sodišču v Krškem. V kolikor bi sodišče prve stopnje štelo, da je bila tožena stranka po izteku preložitve dolžna skleniti delovno razmerje tudi pri drugem delodajalcu, bi moralo upoštevati, da jo je bila tožeča stranka dolžna o tem pravočasno, to je pred 1. 8. 2008, obvestiti. V kolikor pa bi sodišče prve stopnje štelo, da je bila tožena stranka dolžna delovno razmerje skleniti le na Okrožnem sodišču v Krškem, pa je bila tožena stranka obveznosti prosta, ker niso imeli prostega delovnega mesta. Sodišče prve stopnje bi moralo pri razlagi pravnih posledic preložitve obveznosti sklenitve delovnega razmerja skladno s temeljnim načelom lex posterior derogat legi priori upoštevati drugo opisano razlago, to je, da je bila obveznost tožene stranke le sklenitev delovnega razmerja na Okrožnem sodišču v Krškem. Takšna razlaga je skladna z določbo 11.a člena ZPDI. Tožena stranka se je na Okrožnem sodišču v Krškem pravočasno javila z namenom sklenitve delovnega razmerja, a je izvedela, da nimajo prostega delovnega mesta. Poziv, ki ga je nato izdalo Višje sodišče v Ljubljani, za sklenitev delovnega razmerja na Okrajnem sodišču v Ljubljani, je bil toženi stranki vročen šele 19. 8. 2008, potem ko se je tožena stranka že zaposlila pri drugem delodajalcu ... fakulteti Univerze v ... Če se ne bi v tem času zaposlila, bi imela status brezposelne osebe. Obrazložitev v izpodbijani sodbi je sama s seboj v nasprotju, sodišče prve stopnje pa je povsem zanemarilo, da tožeča stranka tožene stranke ni pravočasno obvestila (do 31. 7. 2008), kje naj sklene delovno razmerje. Toženi stranki je bil poziv na sklenitev delovnega razmerja na Okrajnem sodišču v Ljubljani vročen šele 19. 8. 2008, delovno razmerje pa bi moralo biti glede na preložitev sklenjeno do 1. 8. 2008. Sodišče prve stopnje tega ni upoštevalo, ampak je izhajalo iz zmotnega stališča, da je pomembno, kdaj je bil poziv izdan. Pri tem je tudi prezrlo, da je bila tožena stranka že predhodno, to je 15. 7. 2008, pozvana k sklenitvi delovnega razmerja na Okrožnem sodišču v Krškem. Tožena stranka se je zavedala, kakšne so njene obveznosti, sicer ne bi prosila za preložitev obveznosti skleniti delovno razmerje na Okrožnem sodišču v Krškem. Ko je od tega delodajalca prejela informacijo, da nimajo prostih delovnih mest, je bila prepričana, da je svoje obveznosti prosta.

V odgovoru na pritožbo tožeča stranka prereka navedbe tožene stranke, pritožbenemu sodišču pa predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi. Pri tem je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, 12. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti, da je popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in da je izpodbijana odločitev materialnopravno pravilna in zakonita.

Bistvena dejstva v tem individualnem delovnem sporu, v katerem tožeča stranka uveljavlja tožbeni zahtevek za vračilo stroškov izobraževanja, so: tožena stranka je bila od 1. 11. 2003 do 31. 10. 2004 zaposlena kot sodniški pripravnik. 4. 7. 2007 je uspešno opravila državni pravniški izpit. Na izpitu ji je bil vročen poziv z dne 2. 7. 2007, s katerim je bila pozvana, naj sklene delovno razmerje na Okrožnem sodišču v Krškem, lahko pa tudi na Okrožnem sodišču v Ljubljani ali Okrajnem sodišču v Ljubljani. Tožena stranka delovnega razmerja ni sklenila, ampak je podala prošnjo za preložitev obveznosti, na podlagi katere je predsednik Višjega sodišča v Ljubljani izdal odločbo z dne 17. 7. 2007, s katero je toženi stranki odložil obveznost skleniti delovno razmerje. V tej odločbi je navedel, da bo s 1. 8. 2008 pričel teči 15-dnevni rok za sklenitev delovnega razmerja pri tistem organu (11.a člen ZPDI), pri katerem bo obstajalo delovno razmerje.

Tožeča stranka je za izpolnitev obveznosti toženo stranko z dopisom z dne 15. 7. 2008 obvestila, da je po izteku roka, v katerem ji je bila odložena obveznost skleniti delovno razmerje, dolžna skleniti delovno razmerje pri organu, za katerega je bil izdan poziv, to je pri Okrožnem sodišču v Krškem. Ta dopis niti ne predstavlja poziva za sklenitev delovnega razmerja, ampak le obvestilo. Predsednica Okrožnega sodišča v Krškem je po prejemu dopisa tako predsednika Višjega sodišča v Ljubljani kot toženo stranko obvestila, da nimajo prostih delovnih mest. Zato je predsednik Višjega sodišča v Ljubljani izdal toženi strank poziv z dne 31. 7. 2008 za sklenitev delovnega razmerja na Okrajnem sodišču v Ljubljani. Ta poziv je bil toženi stranki odposlan takoj, prvi poskus vročitve je bil opravljen dne 2. 8. 2008, tožena stranka pa ga je prejela 19. 8. 2008. Določba 11.a člena ZPDI je bila spremenjena z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravniškem državnem izpitu (ZPDI-D; Uradni list RS, št. 111/07). Spremenjena določba se za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka ne uporablja, saj je začela veljati šele po tem, ko je bil toženi stranki že izdan poziv za sklenitev delovnega razmerja po opravljenem pravniškem državnem izpitu. Uporablja se nespremenjena določba 11. a člena ZPDI, kot je veljala do uveljavitve ZPDI-D, skladno s katero je sodniški pripravnik, ki je opravil sodniško pripravništvo kot oseba v delovnem razmerju na sodišču, dolžan po uspešno opravljenem pravniškem državnem izpitu skleniti delovno razmerje za ustrezno delovno mesto na sodišču, pri državnem tožilstvu, državnem pravobranilstvu ali pri Ministrstvu za pravosodje najmanj za čas trajanja pripravništva s sklenjenim delovnim razmerjem na sodišču. V drugem odstavku 11. a člena ZPDI je nadalje določeno, da predsednik višjega sodišča pisno pozove sodniškega pripravnika na delo v smislu sklenitve delovnega razmerja iz prejšnjega odstavka najkasneje v petnajstih dneh po opravljenem pravniškem državnem izpitu. Če je predlogov več, ima pripravnik pravico izbrati delovno mesto. Pripravnik, kateremu poziv ni vročen v roku iz prejšnjega odstavka, je prost obveznosti. Dolžnost vrnitve stroškov izobraževanja je predpisana v četrtem odstavku 11.a člena ZPDI. Določeno je, da je sodniški pripravnik, če ne sklene delovnega razmerja na poziv, dolžan povrniti stroške izobraževanja v višini seštevka neto plač, prejetih v času sodniškega pripravništva.

Toženi stranki je bil prvi poziv za sklenitev delovnega razmerja izdan pravočasno, to je istega dne, kot je opravila pravniški državni izpit. Na njeno prošnjo je bila obveznost skleniti delovno razmerje, ki se ni nanašala le na Okrožno sodišče v Krškem, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, ampak na katerikoli organ, naveden v prvem odstavku 11.a člena ZPDI, preložena do 1. 8. 2008. Glede na odločbo, s katero je bilo o tem odločeno (odločba z dne 17. 7. 2007), je šele tega dne, to je 1. 8. 2008 začel teči rok za sklenitev delovnega razmerja. To pomeni, da ne držijo pritožbene navedbe, da bi morala tožeča stranka toženi stranki omogočiti, da delovno razmerje sklene do 1. 8. 2008, ali da bi ji morala do tega dne izdati in vročiti poziv za sklenitev delovnega razmerja. To tudi ne pomeni, da je bila tožena stranka že 1. 8. 2008 prosta obveznosti skleniti delovno razmerje. Te obveznosti tudi ni bila prosta, četudi so jo obvestili, da na Okrožnem sodišču v Krškem nimajo prostih delovnih mest. Tožena stranka je bila tudi po tem, ko je predsednica Okrožnega sodišča v Krškem sporočila, da nima prostih delovnih mest, dolžna skleniti delovno razmerje pri kateremkoli organu iz 11.a člena ZPDI, pri katerem so bile podane potrebe po delu. To je pravilno ugotovilo tudi sodišče prve stopnje. O tem, pri katerem organu naj delovno razmerje sklene, ji je bil pravočasno, to je 31. 7. 2008, izdan poziv. Tudi to je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Na podlagi te ugotovitve je pravilno štelo, da ni bistveno, kdaj je bil ta poziv toženi stranki vročen.

Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno poudarja, da ji je bil poziv za sklenitev delovnega razmerja na Okrajnem sodišču v Ljubljani vročen šele 19. 8. 2008. To sicer drži, vendar to ni bistveno. Bistveno je, kdaj ji je tožena stranka poziv izdala. To pa je bilo pravočasno, to je 31. 7. 2008. Tožeča stranka tožene stranke ni bila dolžna pozivati na sklenitev delovnega razmerja pri organu iz prvega odstavka 11.a člena ZPDI do 1. 8. 2008, ampak šele po tem datumu (do 15. 8. 2008), kot je razvidno iz odločbe predsednika Višjega sodišča v Ljubljani, s katero je bila toženi stranki na njeno prošnjo obveznost skleniti delovno razmerje preložena. Dejstvo je, da je tožeča stranka v tem roku (do 15. 8. 2008) poziv izdala in ga vročala toženi stranki. Dejstvo, da ga tožena stranka ni pravočasno prevzela, na ugotovitev, da je bil poziv pravočasno izdan in da je tožeča stranka ravnala skladno z določbami ZDPI in odločbo o preložitvi obveznosti skleniti delovno razmerje, ne vpliva. To je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje.

Ne nazadnje pritožbeno sodišče soglaša z obrazložitvijo v izpodbijani sodbi, da je bila tožena stranka že s sklenitvijo pogodbe o zaposlitvi kot sodniški pripravnik seznanjena s svojo obveznostjo, da po opravljenem pravniškem državnem izpitu sklene delovno razmerje pri kateremkoli organu iz prvega odstavka 11.a člena ZPDI. Tožeča stranka ji nikoli ni sporočila, da je te obveznosti prosta. Tega tožena stranka tudi ni mogla sklepati na podlagi dejstva, da pri Okrožnem sodišču v Krškem ni bilo prostih delovnih mest. Tožeča stranka ji je bila dolžna poziv za sklenitev delovnega razmerja izdati do 15. 8. 2008 in to je tudi storila. Tožena stranka pa je, čeprav je bilo v odločbi, s katero je bila obveznost sklenitve delovnega razmerja preložena do 1. 8. 2008, izrecno navedeno, da se delovno razmerje sklene v 15-dnevnem roku, že 1. 8. 2008 sklenila delovno razmerje z drugim delodajalcem.

Glede na vse navedeno je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da je tožeča stranka ravnala zakonito in da je toženi stranki po preložitvi obveznosti skleniti delovno razmerje poziv v zvezi z Okrajnim sodiščem v Ljubljani izdala pravočasno. Tožena stranka pa je svojo obveznost prekršila, ker na podlagi tega poziva ni sklenila delovnega razmerja najmanj za čas trajanja pripravništva. To pa pomeni, da je na podlagi četrtega odstavka 11.a člena ZPDI dolžna vrniti prejete neto plače, ki jih tožeča stranka utemeljeno vtožuje v tem individualnem delovnem sporu.

Ker niso bili podani niti pritožbeni razlogi, ki jih uveljavlja tožena stranka, niti tisti, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in po 353. členu ZPP potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

O pritožbenih stroških je pritožbeno sodišče odločalo na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v povezavi s prvim odstavkom 155. člena ZPP. Odločilo je, da tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške, ker njen odgovor na pritožbo ni bistveno pripomogel k rešitvi tega individualnega delovnega spora.