Jedro

V konkretnem primeru se tožnik opira na dvoje okoliščin, zaradi katerih prosi za dovolitev zadrževanja, in sicer zaradi nespremenjenih oziroma slabih razmer za bivanje na Kosovu, kjer naj bi bilo njegovo življenje ogroženo, če bi se moral tja vrniti in zaradi tega, ker nima listin, s katerimi bi se lahko vrnil. Glede prvega razloga sta organa obeh stopenj pojasnila, da je tožnik državljan Srbije, saj je vpisan v rojstno matično knjigo Srbije, poleg tega pa se je tožnik tudi sam izkazal za državljana Srbije s potrdilom o državljanstvu. Republike Kosovo v času njegovega rojstva sploh še ni bilo. Prav tako je organ prve stopnje pridobil pozitiven odgovor Republike Srbije glede dejstva, ali bi tožniku izdali potni list in ali zanj obstaja obveznost sprejema. Republika Srbija je z dokumentom odgovorila, da v zvezi z zahtevo za sprejem tožnika za Srbijo obstaja obveznost njegovega sprejema ter da mu bodo za sprejem pristojni organi izdali potni list.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo zavrnil vlogo tožnika za dovolitev zadrževanja po 73. členu Zakona o tujcih (ZTuj-2). V obrazložitvi navaja, da je tožnik pisno zaprosil za dovolitev zadrževanja v Republiki Sloveniji, v predlogu za zadrževanje pa je navedel, da je bil rojen ... 1991 v Kosovski Mitrovici, da je v Sloveniji leta 2012 zaprosil za mednarodno zaščito, vendar njegovi prošnji ni bilo ugodeno. Po tem je takoj vložil prošnjo za dovolitev zadrževanja, vendar mu je bila z odločbo Policije z dne 20. 7. 2012 zavrnjena. Ponovno je vložil predlog za zadrževanje dne 11. 2. 2013, vendar je Policija tudi to prošnjo zavrnila, saj še ni bil v postopku odstranitve. Dne 8. 3. 2013 je vložil novo prošnjo za dovolitev zadrževanja, ki pa je bila dne 13. 3. 2013 s sklepom zavržena. Zoper ta sklep je vložil pritožbo in nato tožbo s predlogom za začasno odredbo, ki je bila zavrnjena. Rok za prostovoljno zapustitev Republike Slovenije je že potekel. Tožnik je utemeljeval svojo vlogo za dovolitev zadrževanja na temelju nespremenjenih oziroma ogrožujočih razmer na Kosovem ter iz razloga, ker naj si ne bi mogel pridobiti osebnih dokumentov za vrnitev v domovino. V obrazložitvi je prvostopenjski organ tudi navedel, da se je 26. 6. 2012 tožnik organu prve stopnje izkazal z overjenim izvodom iz rojstne matične knjige Občine Kraljevo in s kopijo overjenega izvoda potrdila o državljanstvu Republike Srbije. Oba dokumenta sta bila izdana na ime A.A., rojen ... 1991 v Kosovski Mitrovici. Na podlagi teh dokumentov je organ prve stopnje uporabil osebno ime in datum rojstva pri izdaji izpodbijane odločbe, prav tako pa je prvostopenjski organ pridobil zagotovilo Republike Srbije, da bi tožniku izdali potni list in ga sprejeli v Srbijo.

Drugostopenjski organ je odločbo prvostopenjskega organa v celoti potrdil. Sklicuje se na poročilo o sklepih Sveta o dodelitvi statusa kandidatke Srbije, na letno poročilo UNHCR o razseljevanju in vračanju v letu 2011 ter na Poročilo o človekovih pravicah v letu 2011, iz katerih izhaja, da razmere na Kosovem niso takšne, da bi bilo življenje tožnika lahko ogroženo. Nadalje pa se sklicuje še na okoliščino, da je Republika Srbija zagotovila Republiki Sloveniji, da bo v primeru, da bo zaprosil za potni list, le-tega tudi dobil. Tožnik je vložil tožbo, v kateri ponavlja navedbe iz pritožbe in sicer, da se izpodbijana odločba opira na dejstvo, da naj bi bil tožnik državljan Republike Srbije, čeprav je rojen v Kosovski Mitrovici, ki pa se nahaja v sedanji, na novo nastali Republiki Kosovo. Tožnik naj bi bil torej državljan Republike Kosovo in ga je potrebno vrniti v matično državo. Najprej si mora urediti državljanstvo, ki ga v Sloveniji ne more urediti. Oba starša sedaj živita v Sloveniji, kjer imata stalno prebivališče. Iz poročil Evropskega komisarja za človekove pravice izhaja, da če se tožnika vrne v Srbijo, bo zanj neznosno, če pa se ga vrne na Kosovo, bo pa zanj še hujše. V Srbiji je veliko Romov iz Kosova in imajo statusa interno razseljenih oseb. Večina Romov ne more dokazati, da so iz Kosova in tako ne dobijo socialne pomoči. Sklicuje se na različna poročila, iz katerih izhaja, da se v Srbiji z Romi ravna poniževalno. Sodišču predlaga, da naj izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovno odločanje, toženi stranki pa naj naloži povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka je na tožbo odgovorila. Poudarja, da zaradi dejstva, da je bil tožnik rojen v Kosovski Mitrovici, ki se sedaj nahaja v novonastali Republiki Kosovo, mu ne pripada državljanstvo Republike Kosovo. Državljanstvo se namreč pridobi po rodu, z rojstvom, naturalizacijo ali po mednarodni pogodbi. Oba starša tožnika sta državljana Srbije, torej po rodu tožnik državljanstva Republike Kosovo ne more pridobiti. Rojen je bil v Republiki Srbiji, saj Republike Kosovo v času njegovega rojstva leta 1991 ni bilo, torej državljanstvo Republike Kosovo tudi po tem kriteriju ni mogel pridobiti. Pridobitev državljanstva z naturalizacijo ali mednarodno pogodbo pa v tem primeru sploh ni vprašanje. Poleg tega se je tožnik sam izkazal z odločbo o državljanstvu Republike Srbije. Dokazov o državljanstvu Republike Kosovo pa ni predložil, zato njegove trditve ni bilo mogoče upoštevati. Glede izpostavljenosti nečloveškemu in ponižujočemu ravnanju v primeru tožnikove vrnitve tožena stranka odgovarja, da dokazi, ki so predloženi, niso v slovenskem jeziku, poleg tega pa se njihova vsebina nanaša na begunce iz Kosova, ki so prišli v Srbijo in govorijo o slabem ekonomskem položaju teh beguncev, velja pa predvsem za tiste, ki so brez državljanstva in dokumentov. Tožnik nima takšnega statusa. Slabe ekonomske razmere tudi ne morejo biti podlaga za prepoved odstranitve tožnika na podlagi 72. člena Ztuj-2. Tožena stranka tudi poudarja, da je tožnik nastanjen v Centru za tujce ter da do pravnomočne odločitve v konkretni zadevi ne bo odstranjen iz države.

Tožba ni utemeljena.

Zadrževanje po ZTuj-2 pomeni dovoljenje tujcu, ki se ga mora odstraniti, da začasno ostane v Republiki Sloveniji. Zadrževanje v RS se tujcu dovoli, če tujčeva odstranitev iz države v skladu z 72. členom ni dovoljena, če tujec nima in si ne more priskrbeti veljavne potne listine države, katere državljan je, če zdravnik zaradi tujčevega zdravstvenega stanja odsvetuje takojšnjo odstranitev iz države, če mladoletni tujec v Republiki Sloveniji obiskuje osnovno šolo, do zaključenega šolskega leta, če tujca država, katere državljan je ali državo, v kateri je oseba brez državljanstva imela svoje zadnje prebivališče, ni pripravljena sprejeti, če odstranitev ni možna, ker ni mogoče zagotoviti prevoza tujca iz države po kopenski, zračni ali vodni poti, če odstranitev ni možna, ker so v državi, katere državljan je tujec ali v državi, v kateri je oseba brez državljanstva imela svoje zadnje prebivališče, nastopile okoliščine, kot so naravne in druge nesreče, ki ne omogočajo vrnitve ali če za mladoletnega tujca brez spremstva to zahteva njegov skrbnik za posebni primer.

V konkretnem primeru se tožnik opira na dvoje okoliščin, zaradi katerih prosi za dovolitev zadrževanja, in sicer zaradi nespremenjenih oziroma slabih razmer za bivanje na Kosovu, kjer naj bi bilo njegovo življenje ogroženo, če bi se moral tja vrniti in zaradi tega, ker nima listin, s katerimi bi se lahko vrnil. Glede prvega razloga sta organa obeh stopenj pojasnila, da je tožnik državljan Srbije, saj je vpisan v rojstno matično knjigo Srbije, poleg tega pa se je tožnik tudi sam izkazal za državljana Srbije s potrdilom o državljanstvu. Republike Kosovo v času njegovega rojstva sploh še ni bilo. Oba starša sta državljana Republike Srbije, pa tudi sam tožnik se je leta 2012 pred uradnim organom izrekel za državljana Srbije. Zato ga je prvostopenjski organ po presoji sodišča utemeljeno štel za državljana Srbije. Glede razmer v Srbiji sta se organa obeh sopenj naslonila na Poročilo o sklepih Sveta o dodelitvi statusa kandidatke Srbiji, na letno poročilo UNHCR o razseljevanju in vračanju za leto 2011 ter na Poročilo o človekovih pravicah v letu 2011, ki ga je izdelal USA Department of State. Iz navedenih poročil izhaja, da so pravni in politični okviri za človekove pravice v Republiki Srbiji v skladu z evropskimi standardi, vsaj kar se tiče nominalnega dela. Poročila poudarjajo, da je potrebno izvajanje teh predpisov in pravic še okrepiti. Ustava zagotavlja posebne pravice pripadnikov narodnih manjšin.

Prav tako je organ prve stopnje pridobil pozitiven odgovor Republike Srbije glede dejstva, ali bi tožniku izdali potni list in ali zanj obstaja obveznost sprejema. Republika Srbija je z dokumentom odgovorila, da v zvezi z zahtevo za sprejem tožnika za Srbijo obstaja obveznost njegovega sprejema ter da mu bodo za sprejem pristojni organi izdali potni list. Iz vsega navedenega izhaja, da objektivni razlog, da bi bilo tožnikovo bivanje v Republiki Srbiji ogroženo zaradi rase, vere, narodnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnem prepričanju, ne drži. Po presoji sodišča pa je prvostopenjski organ pravilno ocenil tudi subjektivno nevarnost tožnika za bivanje v Republiki Srbiji. Tožnik je namreč na zaslišanju na Policijski postaji izpovedal, da je bil star 6 let, ko je zapustil Kosovo, da se ni nikoli počutil fizično ogroženega oziroma prav tako ob zaslišanju ni navajal nobenih konkretnih groženj, ki naj bi mu grozile v Republiki Srbiji. Iz tega izhaja, da tudi subjektivne okoliščine potencialne ogroženosti tožnika v Republiki Srbiji ne obstajajo.

Sodišče zavrača ugovor tožnika, da naj bi bil državljan Republike Kosovo. Sam je izpovedal, da sta njegova starša državljana Republike Srbije, v času, ko se je rodil (1991) v Kosovski Mitrovici, je pridobil državljanstvo Republike Srbije. Glede navedenega obstaja dokument, ki je v spisu, prav tako se je tožnik pri prvi vlogi za dovolitev zadrževanja izrekel za državljana Srbije in kot že rečeno srbsko državljanstvo dokazoval tudi listinsko. Glede zatrjevanega državljanstva Republike Kosovo pa obstajajo samo tožnikove navedbe, ki jih ni z ničemer dokazno gledano podkrepil. Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi določbe prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1).

Ker je sodišče tožbo zavrnilo, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, skladno s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1.