Jedro

Sodišče je ugotovilo zgolj, da sta izpodbijani odločbi napačni, ker toženka ni obravnavala tožnikove zahteve v smislu 180. člena ZPIZ-1 in da sta posamična upravna akta že iz tega razloga nezakonita in nepravilna, zaradi česar ju je na temelju 1. alineje prvega odstavka 82. člena ZDSS-1 pravilno odpravilo in zadevo vrnilo v ponovno upravno odločanje. V svojih napotilih je sodišče ustrezno izpostavilo, da je potrebno pri odločanju o vlogi z dne 25. 5. 2020 uporabiti 180. člen ZPIZ-1 in ugotoviti, ali je tožniku starostno pokojnino mogoče ponovno odmeriti skladno s to določbo ZPIZ-1 in pokojninsko dobo ter plače iz ponovnega zavarovanja v obdobju od 20. 1. 2020 do 15. 6. 2020 upoštevati pri ponovni odmeri pokojnine oziroma namesto ponovne odmere, že uveljavljeno pokojnino odstotno povečati ter pri izpolnjenosti pogojev upoštevati tudi določilo četrtega odstavka 39. člena ZPIZ-2.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odpravilo odločbi tožene stranke št. zadeve: ..., št. dosjeja: ... z dne 12. 3. 2021 in št. zadeve: ..., št. dosjeja: ... z dne 28. 12. 2020 ter zadevo vrnilo v ponovno upravno odločanje.

2. Sodbo izpodbija toženka iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da sodišče sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne.

Toženka meni, da se je sodišče materialnopravno zmotno sklicevalo na 180. člen ZPIZ-1 v zvezi s 395. členom ZPIZ-2. Tožniku je bila starostna pokojnina pred ponovnim vstopom v zavarovanje priznana po ZPIZ-1, vendar upoštevaje prehodno določbo 394. člena ZPIZ-2 ter v času veljave ZPIZ-2. Gre za pokojnino uveljavljeno v času veljave ZPIZ-2. Tožnik je v ponovno zavarovanje vstopil z dnem 20. 1. 2020 in je bil vključen v ponovno pokojninsko in invalidsko zavarovanje od 20. 1. 2020 do 15. 6. 2020 vse v času veljave ZPIZ-1 (ZPIZ-2G). Pri vprašanju ponovnega uživanja starostne pokojnine po prenehanju ponovnega zavarovanja in možnostmi upravičenca je potrebno izhajati iz določbe 117. člena ZPIZ-2 (po noveli ZPIZ-2G). To pomeni, da v danem primeru ni možna ponovna odmera pokojnine z upoštevanjem plač in pokojninske dobe v ponovnem pokojninskem in invalidskem zavarovanju, ki je trajalo 4 mesece, 26 dni in ne najmanj 6 mesecev, kot tudi ni možno odstotno povečanje že priznanje pokojnine iz istih razlogov in po isti določbi. Tožniku ni mogoče na novo odmeriti pokojnine. Tudi ne gre za odmero od 40 let pokojninske dobe (starostna pokojnina je bila odmerjena upoštevaje 39 let, 7 mesecev in 6 dni pokojninske dobe, dodana doba po ZPIZ-1 pa na odmero nima vpliva), niti za upravičenje do t. i. zagotovljene pokojnine po noveliranem 39. členu ZPIZ-2. Samo sodišče ugotavlja, da zgolj dopolnitev skupne 40-letne pokojninske dobe brez dokupa skupaj z obdobjem reaktivacije, še ne pomeni priznanja zagotovljene pokojnine. Tožnik je pridobil pravico do pokojnine ob upokojitvi v letu 2013, upoštevaje dopolnjenih 39 let, 7 mesecev in 6 dni pokojninske dobe brez dokupa. Tožnik ne bi bil upravičen do t. i. zagotovljene pokojnine, zato je sodišče zmotno uporabilo določbe materialnega prava in zmotno ugotovilo odločilna dejstva v zvezi s takšno nepravilno uporabo materialnega prava. Tudi če bi izhajali iz 180. člena ZPIZ-1, tožniku ne bi mogli ponovno odmeriti pokojnine upoštevaje plače prejete v ponovnem zavarovanju, že na podlagi osnovnih določil o oblikovanju pokojninske osnove. Tožnik ni v ponovnem zavarovanju dopolnil najmanj 6 mesecev pokojninske dobe oziroma ni prejel plače za najmanj 6 mesecev in ker gre za koledarsko leto ponovne upokojitve, takšnih prejemkov ne bi bilo mogoče upoštevati pri oblikovanju pokojninske osnove kot to izhaja iz drugega in tretjega odstavka 39. člena ZPIZ-2. Že iz tega razloga tožniku ne bi mogli ponovno odmeriti pokojnine z upoštevanjem plač prejetih v letu 2020 pri oblikovanju pokojninske osnove.

3. V odgovoru na pritožbo je tožnik vztrajal pri pravilnosti izpodbijane odločitve sodišča prve stopnje in opozoril, da med uživalce pokojnine po prejšnjih predpisih skladno z določilom 395. člena ZPIZ-2 nedvomno sodi tudi tožnik, zato je potrebno uporabiti določila 180. člena ZPIZ-1. Ponovno vodilo pri presoji v konkretni zadevi mora biti enako obravnavanje upokojencev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V postopku pred sodiščem prve stopnje ni prišlo do procesnih kršitev, na katere mora paziti sodišče po uradni dolžnosti. Pritožnik ne navaja ničesar takega, kar bi lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe, ki je izdana ob dovolj razčiščenem dejanskem stanju in pravilno uporabljenem materialnem pravu.

6. V pritožbeni obravnavani je med strankama sporno, ali je pravilna odločitev sodišča, da bi morala toženka pri odločanju tožniku, ki je reaktiviranec in mu je bila starostna pokojnina priznana po ZPIZ-1,1 uporabiti določila 180. člena ZPIZ-1 v zvezi s 395. členom ZPIZ-2. 7. Pritožbeno sodišče ne more slediti zatrjevanju toženke, da je pri vprašanjih ponovnega uživanja starostne pokojnine, po prenehanju ponovnega zavarovanja in tožnikovi uveljavitvi pravice do starostne pokojnine, potrebno izhajati iz določbe 117. člena ZPIZ-22 (po noveli ZPIZ-2G) in ne po 180. členu ZPIZ-1. 8. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z razlogovanjem sodišča v 7. točki obrazložitve sodbe, da je tožnika potrebno šteti med "uživalca pokojnine" na katerega se nanaša določilo 395. člena ZPIZ-2. Takšnemu uživalcu starostne pokojnine,3 se starostna pokojnina odmeri na način določen v 180. ali 417. členu ZPIZ-2.4 Ključno dejstvo je, da je bila tožniku priznana pokojnina po prehodni določbi ZPIZ-2 pod pogoji in na način določen v ZPIZ-1, pri čemer ni bistveno, da gre za pokojnino, uveljavljeno v času veljavnosti ZPIZ-2. Zakon je jasen. Določa, da se za uživalca pokojnine, ki je v času veljavnosti ZPIZ-2, uveljavil pravico do pokojnine po določbah ZPIZ-1, se reaktiviral in nato ponovno uveljavil pravico do pokojnine, pri tem uporabijo prejšnji predpisi, torej določilo 180. člena ZPIZ-1.5 Uživalec pravice je tisti, ki se odloči, ali bo zahteval odstotno povečanje pokojnine za ustrezno daljšo zavarovalno dobo, dopolnjeno v času trajanja reaktivacije ali ponovne odmere pokojnine.

9. Po oceni pritožbenega sodišča, se je sodišče logično in življenjsko sprejemljivo opredelilo do upravičenosti do zagotovljene pokojnine iz četrtega odstavka 39. člena ZPIZ-2.6 Hkrati je tudi pravilno izpostavilo, da zgolj dopolnitev skupne 40-letne pokojninske dobe brez dokupa oziroma 40-letne pokojninske dobe,7 ne pogojuje avtomatičnega priznanja zagotovljene pokojnine. S takšno odločitvijo sodišče ni v ničemer poseglo v osnovna določila o oblikovanju pokojninske osnove.8

10. Sodišče je ugotovilo zgolj, da sta izpodbijani odločbi napačni, ker toženka ni obravnavala tožnikove zahteve v smislu 180. člena ZPIZ-1 in da sta posamična upravna akta že iz tega razloga nezakonita in nepravilna, zaradi česar ju je na temelju 1. alineje prvega odstavka 82. člena ZDSS-1 pravilno odpravilo in zadevo vrnilo v ponovno upravno odločanje. V svojih napotilih (10. točka obrazložitve sodbe) je sodišče ustrezno izpostavilo, da je potrebno pri odločanju o vlogi z dne 25. 5. 2020 uporabiti 180. člen ZPIZ-1 in ugotoviti, ali je tožniku starostno pokojnino mogoče ponovno odmeriti skladno s to določbo ZPIZ-1 in pokojninsko dobo ter plače iz ponovnega zavarovanja v obdobju od 20. 1. 2020 do 15. 6. 2020 upoštevati pri ponovni odmeri pokojnine oziroma namesto ponovne odmere, že uveljavljeno pokojnino odstotno povečati ter pri izpolnjenosti pogojev upoštevati tudi določilo četrtega odstavka 39. člena ZPIZ-2. 11. Upoštevajoč obrazloženo je pravilna odločitev sodišča prve stopnje o nezakonitosti in nepravilnosti izpodbijanih posamičnih aktov že zgolj zaradi zmotno uporabljenega določila 117. člena ZPIZ-2 namesto 180. člena ZPIZ-2 v zvezi s 395. členom ZPIZ-2. Posledično je pravilna tudi odločitev o vrnitvi zadeve v ponovno upravno odločanje, zaradi česar je potrebno pritožbo na podlagi 353. člena ZPP zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

1 Ob upoštevanju prehodne določbe 394. člena ZPIZ-2 ter v času veljave ZPIZ-2. 2 Ponovna odmera pokojnine z upoštevanjem plač in pokojninske dobe ob ponovnem pokojninskem in invalidskem zavarovanju, je mogoča, če je le-to trajalo 6 mesecev in 26 dni in ne najmanj 6 mesecev, kot tudi ni možno odstotno povečanje že priznane pokojnine iz istih razlogov po isti določbi. 3 Ki se je ali se bo ponovno vključil v obvezno zavarovanje ob prenehanju ponovnega zavarovanja. 4 Tako tudi komentar 395. člena ZPIZ-2, Veliki komentar Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2); Andraž Rangus in ostali, Ljubljana 2018, str. 635. 5 Upravičenec lahko zahteva, da se mu namesto ponovne odmere, že uveljavljena pokojnina odstotno poveča glede na obdobje zavarovalne dobe dosežene v času ponovnega zavarovanja (prvi in drugi odstavek 180. člena ZPIZ-2). 6 ZPIZ-2C, Ur. l. RS, št. 23/2017. 7 Polne dobe skupaj z obdobjem reaktivacije. 8 Drugi in tretji odstavek 39. člena ZPIZ-1.