Jedro

Z v tem upravnem sporu izpodbijano odločitvijo, torej s sklepom UE Ljubljana o zavrženju prošnje za izdajo enotnega dovoljenja za prebivanje in delo v Republiki Sloveniji, ni bilo odločeno o kakšni pritožničinii pravici ali pravni koristi. Odločitev v tem sklepu ni bila izdana v postopku odločanja o pravici pritožnice ali njenega delavca, in se na kaj takega ne nanaša niti posredno. Ta odločitev je bila namreč izdana v postopku odločanja o pravici delavca družbe, ki jo je pritožnica zastopala v upravnem postopku. Zato je pravilna tudi presoja sodišča prve stopnje, da pritožnica s tožbo, ki jo je vložila v svojem imenu, ne uveljavlja svoje pravice ali pravne koristi, kar po določbi 3. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 pomeni razlog za zavrženje te tožbe.

Izrek

Pritožba zoper sklep Upravnega sodišča Republike Slovenije I U 1184/2023-5 z dne 1. 12. 2023 se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je na podlagi 3. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) z izpodbijanim sklepom zavrglo tožbo zoper sklep Upravne enote Ljubljana (v nadaljevanju UE Ljubljana) št. 214-8257/2021-27 z dne 17. 7. 2023, s katero je toženka zavrgla prošnjo za izdajo enotnega dovoljenja za prebivanje in delo v Republiki Sloveniji A. A., državljanu Kosova, in odločila, da posebni stroški postopka niso nastali.

2. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa je sodišče prve stopnje navedlo, da tožnica v upravnem postopku izdaje enotnega dovoljenja za prebivanje in delo ni imela statusa stranke, temveč je bila pooblaščenka delodajalca, ki lahko na podlagi prvega odstavka 37.a člena Zakona o tujcih vloži vlogo za izdajo takšnega dovoljenja. Glede na določbo prvega odstavka 17. člena ZUS-1 torej tožnica v tem upravnem sporu nima aktivne legitimacije, saj ni imela položaja stranke v upravnem postopku. Poleg tega je sodišče prve stopnje navedlo še, da v upravnem postopku z izpodbijano odločitvijo ni bilo odločeno o kakšni tožničini pravici ali pravni koristi, saj tožena stranka ni odločila o tem, ali ima pravico do enotnega dovoljenja za prebivanje in delo tožnica oziroma njen delavec. Tožničino utemeljevanje o tem, da nezakonito ravnanje upravne enote škoduje njenemu poslovnemu ugledu, ne pomeni pravnega temveč dejanski interes.

3. Tožnica (v nadaljevanju pritožnica) v pritožbi povzema potek upravnega postopka, v katerem je bil izdan zgoraj navedeni sklep UE Ljubljana in v katerem je pritožnica nastopala kot pooblaščenka delodajalca, ter utemeljuje, da gre v obravnavanem primeru za kršitev pravil litispendence. Postopek pred Upravno enoto Maribor (v nadaljevanju UE Maribor), v katerem je bilo tujcu pravnomočno izdano dovoljenje za prebivanje in delo, zaradi česar je UE Ljubljana s prej navedenim sklepom zavrgla prošnjo, ki jo je kot pooblaščenka delodajalca vložila pritožnica, se je namreč začel kasneje, zato bi morala biti zavržena prošnja v postopku pred UE Maribor. Pritožnica navaja še, da ima pravni interes za vložitev tožbe, saj gre za njen poslovni ugled. Ukvarja se namreč prav s pridobivanjem takšnih dovoljenj, na tak način pa izgublja stranke in ji nastaja nenadomestljiva škoda.

4. Pritožnica je 28. 2. 2024 in 8. 3. 2024 vložila še dve dopolnitvi pritožbe s prilogami. Ker sta bili ti dopolnitvi vloženi po izteku pritožbenega roka (ta je potekel 20. 12. 2023), Vrhovno sodišče navedb v njima ni upoštevalo, saj so bile prepozne.1

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Po drugem odstavku 36. člena ZUS-1 mora sodišče ves čas postopka po uradni dolžnosti paziti na tako imenovane procesne predpostavke, ki so določene v prvem odstavku tega člena. Med te procesne predpostavke spada tudi določba 3. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, po kateri sodišče tožbo zavrže s sklepom, če ugotovi, da tožnik v svoji tožbi ne uveljavlja kakšne svoje pravice ali pravne koristi oziroma če po tem zakonu ne more biti stranka.

7. Po določbi prvega odstavka 17. člena ZUS-1 je tožnik oseba, ki je bila stranka ali stranski udeleženec v postopku izdaje upravnega akta. Pritožnica niti ne izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, da v upravnem postopku izdaje enotnega dovoljenja za prebivanje in delo ni imela statusa stranke, temveč je bila le pooblaščenka delodajalca, torej stranke v postopku. Sporno ni niti to, da je tožbo vložila v svojem imenu in ne v imenu pooblastitelja, zato je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da po določbi prvega odstavka 17. člena ZUS-1 ni imela aktivne legitimacije za vložitev tožbe v upravnem sporu. Iz te jezikovno jasne zakonske določbe namreč nedvoumno izhaja, da je status tožeče stranke v upravnem sporu pogojen z njenim procesnim položajem v upravnem postopku.2

8. Na drugačno odločitev ne more vplivati pritožničino sklicevanje na obstoj njenega lastnega pravnega interesa za vložitev tožbe. Za priznanje aktivne legitimacije v upravnem sporu namreč ne zadošča zgolj pravni interes osebe za drugačno odločitev od odločitve upravnega organa, ki jo želi izpodbijati, pač pa mora ta oseba, če v upravnem postopku ni imela statusa stranke ali stranskega udeleženca, ta položaj najprej doseči v upravnem postopku.3 Zato Vrhovno sodišče obstoja zatrjevanega pravnega interesa pritožnice ni presojalo.

9. Ker ta razlog že sam po sebi zadošča za pravilnost izpodbijanega sklepa, je ta sklep tudi po presoji Vrhovnega sodišča pravilen in zakonit. 10. Ne glede na to pa Vrhovno sodišče dodaja še, da pritožnica ne izpodbija niti ugotovitve sodišča prve stopnje, da z v tem upravnem sporu izpodbijano odločitvijo, torej s prej navedenim sklepom UE Ljubljana, ni bilo odločeno o kakšni njeni pravici ali pravni koristi. Odločitev v tem sklepu ni bila izdana v postopku odločanja o pravici pritožnice ali njenega delavca, in se na kaj takega ne nanaša niti posredno. Ta odločitev je bila namreč izdana v postopku odločanja o pravici delavca družbe, ki jo je pritožnica zastopala v upravnem postopku. Zato je pravilna tudi presoja sodišča prve stopnje, da pritožnica s tožbo, ki jo je vložila v svojem imenu, ne uveljavlja svoje pravice ali pravne koristi, kar po prej navedeni določbi 3. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 pomeni nadaljnji razlog za zavrženje te tožbe.

11. Obravnavana pritožba je bila vložena zoper sklep, s katerim je sodišče prve stopnje zavrglo njeno tožbo v upravnem sporu. Tako je predmet pritožbenega preizkusa izključno pravilnost in zakonitost tega sklepa, ne pa pravilnost in zakonitost prej navedenega sklepa UE Ljubljana in še manj primernost ravnanja UE Ljubljana v postopku, ki je bil s tem sklepom zaključen. Pritožbenih razlogov, ki se nanašajo na prej navedeni sklep UE Ljubljana in postopek pred tem organom, Vrhovno sodišče zato v tem postopku ni moglo upoštevati.

12. Glede na navedeno in ker druge pritožbene navedbe za odločitev niso bistvene, podani pa niso niti razlogi, na katere mora Vrhovno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo (76. člen v zvezi z drugim odstavkom 82. člena ZUS-1).

1 Prim. sklepa Vrhovnega sodišča I Up 270/2023 z dne 11. 4. 2024 in I Up 72/2020 z dne 19. 6. 2020. Glede nedopustnosti dopolnitve pritožbe po preteku pritožbenega roka gl. tudi sklep Vrhovnega sodišča II Ips 23/2015 z dne 27. 10. 2016. 2 Prim. sklepa Vrhovnega sodišča I Up 111/2017 z dne 6. 7. 2017 in I Up 98/2021 z dne 13. 10. 2021. 3 Prim. prav tam in pa Steinman v: Kerševan, E. (ur.), Zakon o upravnem sporu (ZUS-1) s komentarjem, Lexpera, GV založba, Ljubljana 2019, str. 98.