Jedro

Ali je dolžnik imel veljavno terjatev do dolžnikovega dolžnika, se je ugotavljalo v postopku izvršbe zoper dolžnika.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka nosi svoje stroške upravnega spora.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Davčni urad Novo mesto tožeči stranki naložil, da plača neporavnani znesek dolga po sklepu o davčni izvršbi z dne 6. 9. 2011 v znesku 8.847,39 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti računa v roku 15 dni na prehodni davčni podračun – proračun države. V obrazložitvi pojasnjuje, da je Davčni urad Novo mesto s sklepom z dne 6. 9. 2011 zoper dolžnika A. d.o.o. začel postopek davčne izvršbe na denarno terjatev dolžnika. Z omenjenim sklepom je bilo dolžnikovemu dolžniku B. d.o.o. naloženo, da zarubljeni znesek plača na prehodni podračun davčnega urada.

Ministrstvo za finance je s svojo odločbo št. DT-499-29-183/2013-2 z dne 5. 11. 2013 pritožbo pritožnika zoper izpodbijano odločbo kot neutemeljeno zavrnilo. V obrazložitvi citira relevantne določbe ZDavP-2 in njegov 175. člen. Poudarja, da je v obravnavanem primeru iz spisa razvidno, da je prvostopni organ dne 6. 9. 2011 izdal sklep o davčni izvršbi na denarno terjatev dolžnika, s katerim je zarubil denarno terjatev dolžnice na podlagi v sklepu navedenih računov, ki so bili izdani pritožnici v skupnem znesku 8.847,39 EUR. Pritožnica je kot dolžničina dolžnica v skladu z določbo 174. člena ZDavP-2 zoper sklep o davčni izvršbi vložila ugovor, ki pa je bil zavržen kot prepozno vložen. Ker ni ravnala v skladu s sklepom o davčni izvršbi, je prvostopni organ na podlagi 175. člena ZDavP-2 izdal izpodbijano odločbo. Drugostopni organ meni, da so v danem primeru izpolnjeni pogoji za izdajo odločbe po omenjenem členu. V pritožbenem postopku se namreč le preverja, če je odločba izdana v skladu z določbo 175. člena ZDavP-2 in če je višina zneska iz odločbe enaka zarubljeni terjatvi iz sklepa o davčni izvršbi. Ta pogoj je v danem primeru izpolnjen. V zvezi s pritožbenimi navedbami, da dolžnici ne dolguje denarja pa pojasnjuje, da v pritožbi zoper odločbo, izdano na podlagi 175. člena ZDavP-2, ne more navajati ugovorov, ki se nanašajo na obstoj terjatev. Tovrstne ugovore bi pritožnica lahko uveljavljala le v ugovoru zoper sklep o davčni izvršbi z dne 6. 9. 2011, a je bil ugovor s sklepom prvostopnega organa z dne 18. 10. 2011 zavržen kot prepozno vložen. Zaradi tega posledično v upravnem postopku niti ni prišlo do vsebinske obravnave ugovora. Odločitev prvostopnega organa pa je potrdil tudi pritožbeni organ s svojo odločbo z dne 9. 10. 2012. Z izdajo izpodbijane odločbe je dolg dolžnice prešel na pritožnico. Zato vsebinska presoja pritožbenih navedb glede obstoja oziroma spornosti terjatve, v pritožbenem postopku zoper odločbo, izdano na podlagi 175. člena ZDavP-2, ni več možna.

Tožnik v tožbi navaja, da izpodbijana odločba temelji na nepravilno ugotovljenem dejanskem stanju. Davčnemu dolžniku A. d.o.o. ne dolguje ničesar. Zato je tudi neutemeljeno, da se zoper njega vodi kakršnakoli davčna izvršba. V nadaljevanju se sklicuje na posamezne račune, ki mu jih je izdal A. d.o.o. in obrazlaga, zakaj meni, da tožnik do družbe A. d.o.o. ni v dolžniškem, temveč kvečjemu v upniškem odnosu. Po njegovem je upravni organ nepravilno uporabil 173. člen ZDavP-2, tako da izpodbijana odločba temelji na nepravilni ugotovitvi dejanskega stanja in na napačni uporabi materialnega prava. To pa so tudi razlogi za vložitev tožbe po 1. alinei prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

Glede na navedeno sodišču predlaga, da po izvedenem dokaznem postopku izpodbijano odločbo odpravi, toženi stranki pa naloži povrnitev stroškov tožnika.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo v celoti prereka tožbene navedbe tožeče stranke in vztraja pri razlogi iz obrazložitve upravnih odločb. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Ker so dejanske okoliščine, na katerih slonijo odločitve nesporne, je sodišče v zadevi odločilo na nejavni seji, skladno s prvim odstavkom 59. člena ZUS-1. Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in skladna z zakonom. Sodišče se v celoti strinja z razlogi, ki jih za odločitev v obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja prvostopni organ, kot tudi z razlogi, s katerimi je drugostopni organ zavrnil pritožbene ugovore. Kolikor so ugovori, ki jih tožeča stranka uveljavlja v tožbi enaki pritožbenim, jih iz istega razloga, da ne bi prišlo do ponavljanja, zavrača tudi sodišče v smislu drugega odstavka 71. člena ZUS-1. Pri tem še pripominja, da bi v primeru, kot je slednji in z upoštevanjem tožnikovih stališč glede dopustnosti uveljavljanja spornosti zarubljene terjatve v tem postopku, po mnenju sodišča prišlo do nezakonitega podvajanja pravnih sredstev. Ali je dolžnik imel veljavno terjatev do dolžnikovega dolžnika, (to je tožeče stranke v tem postopku) se je ugotavljalo v postopku izvršbe zoper dolžnika A. d.o.o. V tem postopku je tožnik vložil ugovor, o katerem je bilo tudi dokončno odločeno, kar vse med strankama ni sporno. Prav tako ne more biti sporno, da je predmet tega postopka v skladu s 175. členom ZDavP-2 odgovornost za opuščeno plačilo, ker se dolžnikov dolžnik (tožnik v tem postopku) ni ravnal po sklepu o izvršbi.

Po povedanem je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožbeni ugovori pa neutemeljeni. Ker sodišče tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

Izrek o stroških upravnega spora temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1.