Jedro

Obrazložitev sodbe mora biti takšna, da omogoča strankam in višjemu sodišču le na njeni podlagi ugotovitev, zaradi katerih razlogov in na podlagi katerih dejstev je sodišče sprejelo odločitev, kot jo vsebuje izrek sodbe.

S tem, ko je odločba razveljavljena, ne more postati pravnomočen del njene obrazložitve in četudi se je pritožbeno sodišče z delom obrazložitve v takrat razveljavljeni sodbi strinjalo in to v svojem sklepu tudi obrazložilo, sodbe in njenih razlogov ni več.

Izrek

Pritožbama se ugodi in se sodba v izpodbijanem delu (2. - 6. točka izreka) razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženima strankama naložilo, da sta dolžni prvi tožnici nerazdelno plačati odškodnino v višini 1.173,09 €, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi po 13,5 % obrestni meri od 01. 01. 2002 do 27. 06. 2003, od 28. 06. 2003 dalje pa po predpisani zakonski obrestni meri. Prvi toženi stranki je nadalje naložilo, da je dolžna prvi tožnici plačati še znesek 14.808,44 €, drugemu tožniku pa znesek 15.231,18 €, obema z zakonskimi zamudnimi obrestmi po 13,5 % obrestni meri od 01. 01. 2002 do 27. 06. 2003, od 28. 06. 2003 dalje pa po predpisani zakonski obrestni meri. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo in odločilo o stroških postopka.

Zoper sodbo so pritožbo vložili vsi trije tožniki in prva tožena stranka.

Tožniki vlagajo pritožbo zoper 3., 5. in 6. tč. sodbe iz vseh pritožbenih razlogov navedenih v 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Opozarjajo, da je tožbeni zahtevek utemeljen po temelju, saj je izkazan škodni dogodek in predpostavke o odškodninski odgovornosti, utemeljen pa je tudi po višini. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo glede določitve višine nepremoženjske škode, ki so jo utrpeli tožniki iz naslova prestanih telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem, duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, skaženosti ter strahu. Sodišče bi moralo upoštevati vse okoliščine konkretnega primera, predvsem, da je sam škodni dogodek povzročil velik poseg v pravno zavarovane dobrine pri vseh tožečih strankah ter so utrpele hude telesne poškodbe in jih je močno prizadel. Zaradi navedenega je potrebno ponovno narediti tudi obračun pravdnih stroškov glede na ponovno ugotovljeno razmerje in uspeh v pravdnem postopku.

Prva tožena stranka pa pritožbo vlaga zoper 2., 4., 5. in 6. tč. sodbe iz vseh dopustnih pritožbenih razlogov. Opozarja, da je sodišče zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Višina dosojene odškodnine je zelo visoka, k temu pa je prispevalo tudi dvigovanje zahtevka tekom postopka. Odškodnina odstopa od sodne prakse glede višine priznane škode za tovrstne poškodbe. Za prvo tožnico in drugega toženca praktično vse prizadete poškodbe izhajajo iz padca iz vozila, kar je potrdil izvedenec medicinske stroke. Sodišče je dosodilo tožnikoma le 20 % soodgovornost za nastalo škodo, ker nista bila privezana z varnostnim pasom, kar je bistveno premalo. Sodba se tudi ni opredelila do dejstva, da je tožnica vozila mimo triopan policijske označbe za prometno nesrečo, ki je bila na istem mestu, kot jo je nato imela tožnica, pa svoje vožnje stanju na cesti ni prilagodila in hitrosti ni zmanjšala, na kar je toženec že opozoril tekom postopka. Če bi bila tožnica in drugi toženec pripeta, do poškodb ne bi prišlo, saj se tožnica ne bi dotaknila izpušne cevi in ne bi doživela opeklin na nogi, ne bi doživela difuzne poškodbe možganov ob padcu iz avta, udarnin v predelu trebuha in prsnega koša ter bi se njeno zdravljenje končalo v krajšem času in brez tovrstnih zapletov. Drugi tožnik je bil star 6 let in ga tožnica ni pripela z varnostnim pasom, če pa bi ga, ne bi utrpel pretresa možganov, udarnine glave in kolka s posledično posttravmatskim stresom. Tožnica tudi ni prilagodila hitrosti vožnje stanju na cesti glede na prometno signalizacijo, ki so jo postavili policisti, kar je vplivalo na nastanek nezgode. Tožeča stranka v pritožbi sicer ne trdi, da bi morala tožnica vozilo povsem ustaviti, nedvomno pa bi morala voziti počasneje, ob čemer vozilo zato ne bi drselo kar 12 m po cesti in tudi ne bi zapeljalo v jarek. Sodišče bi moralo ugotoviti deljeno krivdo pravdnih strank, ne pa 100 % odgovornost naprtiti prvi toženi stranki. Višina odškodnine je dosojena previsoko po posamičnih postavkah. Ni skladna s primeri iz sodne prakse, ki so objavljeni v zbirki „Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo“, GV Založba 2001. To velja tako za tožnico kot za drugega tožnika in sicer glede vseh postavk zatrjevane škode. Pri strahu je sodišče zmotno upoštevalo primarni strah, saj če je drugi tožnik res utrpel pretres možganov, ni mogel utrpeti vtoževanega in zatrjevanega strahu ob nezgodi. Sodišče ni upoštevalo ugotovitev sodnega izvedenca, da je drugi tožnik sam prenehal zahajati na psihoterapijo in je posledično sam povzročil stanje, v katerem se nahaja, saj bi ga lahko izboljšal. Tudi v tem delu gre za sokrivdo tožeče stranke za nastalo škodo. Sodišče je napačno upoštevalo, da je tožnica strah težje doživljala zaradi predhodno obstoječe konverzivne nervoze in psihoreaktivnih težav, temveč bi moralo priznati strah, ki gre običajni osebi za tak dogodek. Pritožba opozarja tudi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, pri čemer se sklicuje na sodbo, ki je bila izdana 31. 08. 2006. Graja tudi odločitev o stroških postopka, saj sodišče ni upoštevalo zmanjšanega uspeha prve tožnice glede na ugotovljeni soprispevek. Njen delež uspeha v pravdi ne bi smel znašati več kot 41,83 %. Prva tožnica je tudi zatrjevala, da je nastopila multipla skleroza zaradi poškodbe, prizadejane v prometni nesreči, ter je zaradi katastrofalnih posledic MS na njeno duševno in telesno stanje kreirala svoj zahtevek po višini. Ker je bilo ugotovljeno, da MS ni posledica nezgode, je tako uspeh tožnice po temelju manjši kot 50 %, nikakor pa ne 93,33 %.

Pritožbi sta utemeljeni.

Sodišče druge stopnje uvodoma poudarja, da nobena od pravdnih strank v pritožbi ni izpodbijala 1. tč. izreka sodbe, zato je ta postala pravnomočna.

Sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe glede pravno odločilnega vprašanja o soodgovornosti prve tožnice za nastalo škodo navedlo le, da je bilo v postopku na prvi in drugi stopnji že ugotovljeno, da je prva tožnica krivdno odgovorna za nastalo škodo. Ni pa se opredelilo do ugovornih navedb prve tožene stranke o soprispevku prve tožnice zaradi domnevno prehitre vožnje, kljub postavljenemu triopan znaku za prometno nesrečo. Obrazložitev sodbe mora biti takšna, da omogoča strankam in višjemu sodišču le na njeni podlagi ugotovitev, zaradi katerih razlogov in na podlagi katerih dejstev je sodišče sprejelo odločitev, kot jo vsebuje izrek sodbe. Določilo 324. čl. ZPP je zato potrebno razlagati v povezavi s 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP, ki opredeljuje primer, ko obrazložitev sodbe ne vsebuje vsega potrebnega. V obravnavani zadevi, ko sodišče prve stopnje v sodbi ni navedlo razlogov, zakaj ocenjuje, da je za škodo tožeče stranke izključno odgovorna prva tožena stranka ter ni odgovorilo na njene ugovore o tožničini neprilagojeni hitrosti glede na postavljeno prometno signalizacijo, sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti. Sodišče prve stopnje se namreč ne more zgolj sklicevati na razloge svoje prve sodbe in odločitev sodišča druge stopnje, saj sta bili slednji glede prvega in drugega tožnika razveljavljeni. S tem, ko je odločba razveljavljena, ne more postati pravnomočen del njene obrazložitve in četudi se je pritožbeno sodišče z delom obrazložitve v takrat razveljavljeni sodbi strinjalo in to v svojem sklepu tudi obrazložilo, sodbe in njenih razlogov ni več. Ker izpodbijana sodba glede ugotovitve odgovornosti prve tožene stranke za nastalo škodo in morebitne soodgovornosti prve tožnice nima razlogov, ki bi omogočili preizkus pravilnosti, je obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP. Gre za kršitev postopka, ki je glede na njeno naravo sodišče druge stopnje ne more samo odpraviti, zato je sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, pri čemer naj sodišče prve stopnje ugotovljeno procesno kršitev odpravi s ponovno izdelavo sodbe (1. odst. 354. čl. ZPP). Sodišču torej ni potrebno ponovno opraviti glavne obravnave, temveč mora zgolj odpraviti ugotovljeno procesno kršitev v izdelavi sodbe. Pri tem naj v obrazložitvi navede za vsako od pravno odločilnih dejstev razloge, zaradi katerih posamezno dejstvo šteje za dokazano ali nedokazano ter se opredeli do relevantnih trditev pravdnih strank, s katerimi tem dejstvom pritrjujejo ali jim oporekajo.

Pritožbeno sodišče na ostale pritožbene navedbe glede na razlog razveljavitve ni odgovarjalo.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu 3. odst. 165. čl. ZPP.