Jedro

Vsakršne posesti in dejanske uporabe določene nepremičnine v družbeni lastnini še ni mogoče enačiti s pravico uporabe kot podlago za lastninjenje po ZLNDL. Oseba, ki se sklicuje na izvenknjižno pridobitev pravice uporabe, mora to izkazati z ustreznimi listinami, to je listinami, ki bi omogočale vpis te pravice v zemljiško knjigo. Za veljaven prenos pravic uporabe je bila tako potrebna ustrezna pravna podlaga v obliki odločbe ali pogodbe.

Z vidika ZLNDL je odločilno, ali je imela pravna prednica tožeče stranke na spornih zemljiščih pravico uporabe ali ne. Vendar pa to ni edini pogoj, ki bi moral biti izpolnjen. Tožeča stranka bi morala dokazati tudi to, da sta bili sporni nepremičnini (oziroma pravica uporabe na njih) vključeni v otvoritveno bilanco družbene pravne osebe, ki se je lastninsko preoblikovala v današnjo tožnico.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se tožbeni zahtevek, ki se glasi: „Tožeča stranka G., d.o.o., je lastnica nepremičnine parc. št. 295/0 – stavbišče v izmeri 74 m2 in dvorišče v izmeri 524 m2 ter parc. št. 296/0 – stavbišče v izmeri 133 m2 in dvorišče v izmeri 367 m2, skupaj z na teh zgrajenima zgradbama, obe k.o. X, do celote.

Pri nepremičninah parc. št. 295/0 in parc. št. 296/0 obe k.o. X, se dovoli vknjižba lastninske pravice na ime tožeče stranke G., d.o.o., matična številka x, do celote“ z a v r n e. II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti 1.447,20 EUR stroškov postopka v roku 15 dni od prejema sodbe pritožbenega sodišča, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je bilo ugotovljeno, da je tožeča stranka lastnica nepremičnin parc. št. 295/0 in parc. št. 296/0, obe k.o. X, ter dovoljena vknjižba lastninske pravice na ime tožeče stranke do celote. Glede stroškov je bilo odločeno, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti 933,00 EUR s pripadki (točka I izreka). Sodišče je z isto sodbo (točka II izreka) zavrnilo podredni tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala, da ji tožena stranka plača znesek 20.000,00 EUR s pripadki.

2. Zoper sodbo se v delu, ki se nanaša na odločitev o primarnem tožbenem zahtevku, pritožuje tožena stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga spremembo izpodbijane odločitve tako, da bo tožbeni zahtevek zavrnjen. Priglaša pritožbene stroške. Navaja, da je sodišče prve stopnje zaključilo, da je tožnica lastnica spornih nepremičnin na podlagi treh pravnih temeljev, čeprav prvi pravni temelj (Zakon o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini - v nadaljevanju ZLNDL - v zvezi z Zakonom o lastninskem preoblikovanju podjetij - v nadaljevanju ZLPP) izključuje druga dva in obratno. Ker glede prvega temelja sodišče navaja, da je šlo za družbeno lastnino spornih zemljišč, pri ostalih dveh pa, da je šlo za zasebno lastnino, so razlogi sodbe nejasni in sami s seboj v nasprotju, kar pomeni kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Ne glede na to, da sta obe sporni zemljišči bili družbena lastnina in da je objekte daljše časovno obdobje koristila tožnica, to ne zadošča za pridobitev pravice uporabe in njeno transformacijo v lastninsko pravico po ZLNDL v zvezi z ZLPP. Tožnica tako ni dokazala veljavne pridobitve pravice uporabe. Zaključek sodišča, da so bila sporna zemljišča dodeljena v upravljanje tožnici na podlagi odločbe OLO Črnomelj z dne 14. 10. 1961, je zmoten in neutemeljen in tudi v nasprotju z vsebino navedene listine. Poleg zmotne ugotovitve dejanskega stanja je bila zato storjena tudi absolutna bistvena kršitev postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Enako velja za ugotovitev sodišča, da so priče in stranke skladno pojasnile, da sta bili nepremičnini od izdaje odločbe dalje v posesti in uporabi tožnice, saj se nobena priča ali stranka na to listino ni sklicevala. Ker se tudi tožnica v svoji trditveni podlagi ni sklicevala, da bi z odločbo OLO Črnomelj dne 4. 10. 1961, ali na podlagi katerekoli druge odločbe, na obeh parcelah pridobila pravico uporabe, je sodišče kršilo razpravno načelo iz 7. člena ZPP. Tudi sicer se odločba ne nanaša na sporni parceli. Iz naznanilnega lista 1/61, ki ga je predložila tožnica kot dokaz, da sta bili sporni zemljišči družbena lastnina oziroma splošno ljudsko premoženje, izhaja, da je kot upravni organ navedeno T., ne pa pravni predniki tožnice. Tožnica pravnega nasledstva ni izkazala. Sodišče se ni izjasnilo o tako zatrjevanih odločilnih dejstvih in je s tem storilo kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnica pravice uporabe ni pridobila niti po samem zakonu. Ker torej nima pravnega naslova za pravico uporabe, niso podani pogoji za pridobitev lastninske pravice po ZLNDL. Sama uporaba in posest ne zadostujeta. Sodišče prve stopnje je nadalje zmotno ocenilo, da popis osnovnih sredstev za inventurno komisijo predstavlja otvoritveno bilanco v postopku lastninskega oblikovanja. Sodna praksa zahteva predložitev celotne dokumentacije v zvezi z pridobitvijo odločbe Agencije RS za prestrukturiranje in privatizacijo. Tega tožnica, kljub ugovoru tožene stranke, ni predložila. Ker tožnica ni trdila, da popis osnovnih sredstev predstavlja otvoritveno bilanco, je bilo ponovno kršeno razpravno načelo iz 7. člena ZPP. Ker se dokumenta razlikujeta že po imenu, pa tudi po vsebini, je bila storjena tudi kršitev po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Tudi sicer iz predloženega popisa ne izhaja, da bi bila sporna zemljišča v njem navedena, saj niso označena s podatki glede parcelnih številk, pa tudi sam preračun površine pokaže, da sporni zemljišči nista bili med osnovnimi sredstvi, ampak le zgradbe na njih. V zvezi z pridobitvijo lastninske pravice na podlagi priposestvovanja in gradnje na tujem zemljišču pa pritožnica v nadaljevanju pritožbe opozarja na sodno prakso, po kateri graditelj na zemljišču, ki je bilo do konca gradnje v družbeni lastnini, ni mogel pridobiti lastninske pravice. Dejstvo, da sta bili zemljišči v družbeni lasti, izključuje tudi uporabo pravil o priposestvovanju. Zmotno je bilo ugotovljeno tudi dejstvo, da je bila pri tožnici od leta 1961 do leta 1998 podana dobra vera. Opozarja, da je v svoji zadnji pripravljalni vlogi tožnica sama navedla, da so njeni pravni predniki že v letu 1962 izvedeli, da sta zemljišči še vedno v zemljiškoknjižni lasti toženčevih prednikov. Za nedobrovernost zadostuje že realna možnost seznanitve z lastništvom nepremičnine. Ob obstoju katastra in zemljiške knjige pa je praktično nemogoče, da tožnica že pred letom 2000 ne bi vedela, kdo je vpisan v zemljiško knjigo. Tudi iz izpovedbe V. P. izhaja, da je v času osamosvojitve RS izvedel, da niso lastniki spornih zemljišč. Tega sodišče prve stopnje ni ocenilo in to ponovno predstavlja kršitev po 14. točki 339. člena ZPP. Tudi po ukinitvi družbene lastnine ni potekla ustrezna priposestvovalna doba, v kateri bi morala biti tožnica v dobri veri.

3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

Glede očitkov o postopkovnih kršitvah

5. Res je, da je sodišče prve stopnje zaključilo, da je tožnica lastnica spornih nepremičnin na podlagi treh pravnih temeljev, pri čemer prvi pravni temelj (to je temelj po ZLNDL v zvezi z ZLPP) izključuje druga dva in obratno, saj morajo biti zanje podane različne oziroma celo izključujoče se predpostavke. Vendar pa to še ne pomeni, da so razlogi sodbe nejasni in sami s seboj v nasprotju. Gre namreč le za (zmotno) materialnopravno presojo, da kljub dejstvu, da sta bili nepremičnini družbena lastnina, drugačen vpis v zemljiški knjigi (vpisi izkazujejo lastnino fizičnih oseb) predstavlja podlago tudi za presojo zahtevka na podlagi določb o priposestvovanju in gradnji na tujem. V tem pogledu gre lahko zato le za pritožbeni očitek o zmotno uporabljenem materialnem pravu, ne pa za očitano postopkovno kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Kot bo razvidno iz nadaljnje obrazložitve, sodišče prve stopnje ni storilo niti drugih očitanih kršitev postopka.

6. Trditev, da je sodišče svoj zaključek o tem, da je tožeča stranka na spornih zemljiščih imela pravico uporabe, utemeljevalo z odločbo OLO Črnomelj z dne 14. 10. 1961, nima podlage v razlogih izpodbijane sodbe. Sodišče prve stopnje je namreč tak zaključek naredilo zgolj na podlagi ugotovitve, da je tožnica vse od izdaje te odločbe zemljišči uporabljala (kar med strankama tako in tako ni bilo sporno) in dejstva, da je tam tudi gradila. Odločba je v razlogih omenjena le kot časovni mejnik začetka uporabe, ne pa kot podlaga za pridobitev pravice uporabe. O kršitvi po 15. točki 2. odstavka 339. člena ter kršitvi razpravnega načela po 7. členu ZPP, zato ni mogoče govoriti. Do kršitve razpravnega načela ni prišlo niti v zvezi z ugotovitvijo sodišča, da sta bili sporni parceli zajeti v otvoritveni bilanci. Sodišče v razlogih namreč ni zapisalo, da popis osnovnih sredstev predstavlja otvoritveno bilanco, ampak je popis zgolj dokazno ocenilo. Ali je dejanska ugotovitev sodišča, ki je posledica te dokazane ocene, tudi pravilna, pa je stvar tistega dela pritožbe, ki izpodbija pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja. V tem delu ni bila storjena niti kršitev po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev je podana, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Gre torej za napako tehnične narave, ko sodišče napačno prenese v obrazložitev sodbe tisto, kar je zapisano v listini ali v zapisniku o izvedbi dokazov. V konkretnem primeru do česa podobnega ni prišlo. Ugotovitev sodišča, da sta parceli bili zajeti v otvoritveni bilanci, namreč ne pomeni napačnega prenosa zapisa iz popisa osnovnih sredstev, ampak gre, kot je bilo zgoraj že zapisano, za dokazno oceno sodišča, s katero se pritožnik očitno ne strinja in posledično kvečjemu za grajo ugotovljenega dejanskega stanja.

7. Neopredelitev sodišča do (nekaterih) navedb stranke, ne predstavlja kršitve po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, pač pa bi lahko šlo za kršitev pravice do izjave, torej kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Ker pa pri tej kršitvi ne gre za kršitev na katero pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), jo mora stranka v pritožbi konkretizirano uveljavljati.

Glede dejanskih ugotovitev in očitka o zmotni uporabi materialnega prava

8. Iz razlogov izpodbijane sodne odločbe je mogoče povzeti tudi sledeča odločilna dejstva: Parceli št. 295/0 in 296/0, obe k.o. X, za kateri tožeča stranka postavlja ugotovitveni zahtevek, da je njuna lastnica, sta bili vse od leta 1945 dalje po podatkih zemljiške knjige lastnina fizičnih oseb. Njihov sedanji zemljiškoknjižni lastnik je toženec. Lastninska pravica je nanj, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, prešla na podlagi pogodb in dedovanja. Ne glede na takšno zemljiškoknjižno stanje, pa je bilo v postopku pred sodiščem prve stopnje ugotovljeno, da sta bili obe parceli v času, ko je bila izdana tudi odločba OLO Črnomelj (1), podržavljeni in sta postali družbena lastnina. Tožnica oziroma njena pravna prednica ju je skupaj z ostalimi zemljišči, ki so bila predmet odločbe OLO Črnomelj, pričela uporabljati in je na teh dveh parcelah (gradnja se je pričela v letu 1963) zgradila tudi dva objekta. Vse do leta 1998 pravnim prednikom tožeče stranke nikoli ni nihče oporekal upravičenj na spornih nepremičninah. V pritožbenem postopku ta dejstva niso izpodbijana.

9. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da dejstvo, da sta bili od leta 1945 obe nepremičnini v zemljiški knjigi vodeni kot lastnina fizičnih oseb, še ne pomeni, da nepremičnini nista bili v družbeni lasti. Vpis družbene lastnine v zemljiško knjigo, kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, namreč ni bil konstitutivnega pomena(2). To po drugi strani pomeni tudi to, da zgolj zaradi takšnega vpisa v zemljiški knjigi, teh zemljišč ni mogoče obravnavati kot zemljišč na katerih je obstajala lastninska pravica fizičnih oseb.

10. Glede na zgoraj povzeta dejstva, predvsem dejstvo, da sta bili obe parceli družbena lastnina, pritožba utemeljeno opozarja, da je materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka na obeh nepremičninah pridobila lastninsko pravico na podlagi priposestvovanja, pa tudi z gradnjo, ki jo je izvedla, že v osnovi zgrešen.

11. Tako teorija kot sodna praksa sta bili in sta še vedno na stališču, da so pravna pravila o gradnji na tujem zemljišču po Občem državljanskem zakoniku (v nadaljevanju ODZ), enako pa tudi kasnejša določila Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih(3) (v nadaljevanju ZTLR), veljala le za pridobitev lastninske pravice z gradnjo na zemljišču, ki je bilo v zasebni lasti, ne pa na zemljišču, ki je bilo družbena lastnina. Za družbeno lastnino kot posebno kategorije lastnine, so namreč veljala drugačna pravila(4). Družbena lastnina je že od nastanka uživala posebno varstvo in je imela poseben položaj. Z gradnjo na zemljišču v družbeni lastnini zato lastninske pravice ni bilo mogoče pridobiti.

12. Enako je veljalo in še vedno velja tudi za priposestvovanje. Pravna pravila ODZ o priposestvovanju so veljala in se uporabljala zgolj za zasebno lastnino. V ZTLR pa je bilo vneseno celo izrecno določilo, da na stvari, ki je bila družbena lastnina, lastninske pravice ni bilo mogoče priposestvovati (primerjaj 29. člen ZTLR).

13. Lastninske pravice s priposestvovanjem pa tožeča stranka ni mogla pridobiti niti kasneje, ko je prišlo do postopnega ukinjanja družbene lastnine. Pogoj za priposestvovanje lastninske pravice namreč ni le v tem, da zemljišče ni v družbeni lasti (oziroma da je v zasebni lasti), ampak tudi v tem, da je priposestvovalec v dobri veri glede tega, da je na zemljišču pridobil lastninsko pravico. O tem pa že na podlagi njenih navedb ni mogoče govoriti. Trditve o tem, da je na parcelah (ki naj bi bile družbena last) imela pravico uporabe, namreč logično izključujejo zatrjevano dobro vero o tem, da je njihova lastnica.

14. Zgolj v pojasnilo tožnici pa pritožbeno sodišče še dodaja, da lastninske pravice s priposestvovanjem ne bi mogla pridobiti niti v primeru, če bi trdila in dokazala, da je bila v dobri veri, da so bili izpolnjeni pogoji za pridobitev lastninske pravice na podlagi ZLNDL. To bi namreč, če ti pogoji sicer objektivno niso bili izpolnjeni(5), pomenilo zaobid zakonsko določenih pogojev za pridobitev lastninske pravice na teh zemljiščih. Dobra vera v takšnem položaju je po vsebini namreč zgolj pravna zmota, ki ne more imeti pravnih posledic(6).

15. Odločitev sodišča prve stopnje, ki je tožbenemu zahtevku ugodilo na teh dveh pravnih podlagah, je zato nepravilna, pritožba pa utemeljena.

16. Pritožbeno sodišče pa pritožniku pritrjuje tudi v tem, da tožeča stranka lastninske pravice ni pridobila niti na podlagi določil ZLNDL.

17. Po 3. členu ZLNDL so nepremičnine v družbeni lastnini (ki niso bile predmet lastninjena po drugih zakonih) postale lastnina pravnih oseb, ki so imele na nepremičnini pravico uporabe. Z vidika ZLNDL je torej odločilno, ali je imela pravna prednica tožeče stranke na spornih zemljiščih pravico uporabe ali ne. Vendar pa to ni edini pogoj, ki bi moral biti izpolnjen. Tožeča stranka bi morala dokazati tudi to, da sta bili sporni nepremičnini (oziroma pravica uporabe na njih) vključeni v otvoritveno bilanco družbene pravne osebe, ki se je lastninsko preoblikovala v današnjo tožnico(7).

18. Pritožnik utemeljeno opozarja, da že prvi pogoj ni izpolnjen. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča tožnica namreč ni dokazala, da je na obeh zemljiščih imela pravico uporabe.

19. Pravica uporabe se je lahko (in se pogosto tudi je) izvenknjižno prenašala in njen vpis v zemljiško knjigo ni bil konstitutivnega značaja. Ker je bila pravica uporabe zasnovana kot izrazito ekonomska kategorija ter zato neločljivo in organsko vezana na njeno ekonomsko bistvo, je odsotnost posesti praviloma izključevala pravico uporabe(8). Vendar pa kljub takšnim ugotovitvam vsakršne posesti in dejanske uporabe določene nepremičnine v družbeni lastnini še ni mogoče enačiti s pravico uporabe kot podlago za lastninjenje po ZLNDL. Oseba, ki se sklicuje na izvenknjižno pridobitev pravice uporabe, mora to izkazati z ustreznimi listinami, to je listinami, ki bi omogočale vpis te pravice v zemljiško knjigo. Za veljaven prenos pravic uporabe je bila tako potrebna ustrezna pravna podlaga v obliki odločbe ali pogodbe(9). Tožeča stranka pa takšne pravne podlage za pridobitev pravice uporabe ni niti zatrjevala.

20. Pravice uporabe tudi ni mogla, kot zmotno zaključuje sodišče prve stopnje, pridobiti z gradnjo na obeh zemljiščih. Kot je bilo že predhodno pojasnjeno, so pravila ODZ o gradnji na tujem urejala le pridobitev lastninske pravice (na zemljišču v zasebni lasti), ne pa pravice uporabe na zemljišču v družbeni lastnini. Oddajanje zemljišč za gradnjo oziroma pridobitev pravice uporabe na takšnih zemljiščih so urejali drugi predpisi. V času, ko se je konkretna gradnja začela, je bil to Zakon o prometu z zemljišči in stavbami (Uradni list FLRJ 26/54 z nadaljnjimi spremembami). Da bi tožeča stranka pridobila pravico uporabe na spornih zemljiščih po tem ali po katerem drugem takrat veljavnem zakonu, pa v postopku pred sodiščem prve stopnje ni trdila.

21. Zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnica zgolj z (nemoteno) uporabo obeh zemljišč in gradnjo, ki jo je izvedla, pridobila pravico uporabe, ki je lahko podlaga za lastninjenje po ZLNDL, je glede na obrazloženo materialnopravno zmoten. Ker torej tožeča stranka ni dokazala, da je imela na obeh spornih zemljiščih pravico uporabe (10), že iz tega razloga lastninske pravice po ZLNDL mi mogla pridobiti. Tožbeni zahtevek je zato tudi na tej pravni podlagi neutemeljen, drugačna odločitev sodišča prve stopnje pa nepravilna.

22. Ne glede na to, da je bilo potrebno pritožbi ugoditi že na podlagi doslej obrazloženega, pa pritožbeno sodišče dodaja, da pritožba utemeljeno izpodbija tudi dejanski zaključek sodišča, da sta bili sporni nepremičnini zajeti v otvoritveni bilanci ob lastninjenju premoženja pravnega prednika tožeče stranke. Takšna ugotovitev sodišča prve stopnje je tako vsaj preuranjena, saj o tem na podlagi popisnega lista osnovnih sredstev za inventurno komisijo z dne 15. 12. 1992 ni mogoče sklepati. Tožeča stranka bi morala, kot pravilno opozarja pritožba, predložiti sodišču otvoritveno bilanco. Le na ta način bi bilo namreč mogoče ugotoviti, ali je bil v postopku lastninskega preoblikovanja za ta del sredstev vplačan kapital(11). Ker pa se to dejstvo, glede na to, da tožnica že prvega pogoja ni izkazala, izkaže za nerelevantno, je tudi dopolnjevanje dokaznega postopka v tej smeri nepotrebno.

23. Pritožba je glede na obrazloženo utemeljena. Pritožbeno sodišče ji je zato ugodilo in na podlagi 4. in 5. alineje 358. člena ZPP izpodbijani del sodbe spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek v tem delu v celoti zavrnilo.

24. Sodišče prve stopnje je s sodbo (izrek pod točko II) nepravilno odločalo tudi o podrednem zahtevku (in ga zavrnilo), saj o njem, ker je primarnemu zahtevku ugodilo, ne bi smelo odločati(12). Ker pa tožeča stranka zoper ta del odločitve ni vložila pritožbe, pritožbeno sodišče vanjo ne posega.

25. Zaradi spremembe odločitve o glavni stvari je bilo potrebno poseči tudi v odločitev o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje (drugi odstavek 165. člena ZPP). Ker je tožeča stranka v tej pravdni zadevi, upoštevajoč spremenjeno odločitev, v celoti propadla, je dolžna toženi stranki povrniti stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je toženi stranki priznalo nagrado za postopek po tar. št. 3100 Zakona o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT) v višini 253,50 EUR, nagrado za narok po tar. št. 3102 ZOdvT v višini 234,00 EUR, kilometrino za pristop na vse naroke (5 x 33,30 EUR) ter pavšalni znesek za materialne izdatke po tar. št. 6002 ZOdvT v višini 20,00 EUR, skupaj 474,00 EUR. K temu znesku je prištelo še davek na dodano vrednost v višini 134,80 EUR. Tožeča stranka je tako dolžna toženi stranki povrniti 808,80 EUR stroškov postopka na prvi stopnji. Glede na to, da je tožena stranka uspela tudi s svojo pritožbo, pa ji je dolžna povrniti tudi pritožbene stroške in sicer nagrado za pritožbeni postopek po tar. št. 3210 ZOdvT v višini 312,00 EUR, pavšalni znesek materialnih stroškov po tar. št. 6002 ZOdvT v višini 20,00 EUR, 20 % DDV ter takso za pritožbeni postopek v višini 240,00 EUR, skupaj 638,40 EUR. Celotni stroški, ki jih je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki torej znašajo 1.447,20 EUR. Pritožbeno sodišče je za plačilo določilo rok 15-tih dni od prejema sodbe pritožbenega sodišča. V kolikor bo tožeča stranka s plačilom zamudila, pa bo dolgovala tudi zakonske zamudne obresti, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila.

(1) S to odločbo, ki je bila izdana 14. 10. 1961, je tožnica prejela v upravljanje nekatera druga zemljišča, ki so, enako kot sporni parceli, sestavni del kampa V..

(2) Primerjaj odločbo VS RS II Ips 29/2013. (3) UL SFRJ 6/80. (4) Primerjaj na primer odločbe VSK I Cp 43/2005, VSC Cp 660/2009, VSK Cp 1260/2008, sklep VS RS II DoR 371/2010, pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča Slovenije z dne 21. in 22.12.1987(Poročilo VSS 2/87, str. 11).

(5) O obstoju teh pogojev se pritožbeno sodišče izjavlja v nadaljevanju.

(6) Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 345/2008 in II Ips 1066/2008

(7) Primerjaj odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 29/2013 in II Ips 179/2010. (8) Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 559/2005. (9) Primerjaj sodbi Vrhovnega sodišča RS II Ips 389/2006 in II Ips 154/2002 ter prispevek dr. Matije Damjana „Zapleti pri lastninjenju nekdanjih nepremičnin v družbeni lastnini in urejanju sedanjega (neurejenega) stanja“, objava Pravosodni bilten 2011/1, stran 129 do 131. (10) Ker je sodišče prve stopnje iz ugotovljenih dejstev nepravilno sklepalo, da je pravica uporabe dokazana, je pritožbeno sodišče nepravilen sklep v tem pogledu lahko saniralo na seji senata (4. alineja 358. člena ZPP).

(11) Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 29/2013. (12) Z odločitvijo v podrednem zahtevku je sodišče prve stopnje kršilo načelo dispozitivnosti, saj je prekoračilo tožbeni zahtevek.