Jedro

Razžalitev se lahko izvrši tudi z delovanjem storilca na telo oškodovanca (s klofuto, vlečenjem za lase, porivanjem), torej z realno razžalitvijo.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nadaljnje odločanje.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Trbovljah je z izpodbijanim sklepom na podlagi prvega odstavka 437. člena v zvezi s 1. točko prvega odstavka 277. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) zasebno tožbo zasebnega tožilca A. A. z dne 17. 9. 2021 zoper obdolženega B. B. zaradi kaznivega dejanja razžalitve po prvem odstavku 158. člena KZ-1 zavrglo. Po drugem odstavku 96. člena ZKP je odločilo, da stroške kazenskega postopka iz 1. - 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebne izdatke obdolženega in potrebne izdatke ter nagrado njegovega zagovornika krije zasebni tožilec.

2. Zoper sklep se je pritožil pooblaščenec zasebnega tožilca iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona in zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlagal je, naj višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožniku, da je zmotna presoja sodišča prve stopnje, da v opisu zasebne tožbe niso podani vsi zakonski znaki kaznivega dejanja razžalitve po prvem odstavku 158. člena KZ-1. Pravilna je tudi pritožbena ugotovitev, da se je sodišče prve stopnje v fazi materialnega preizkusa obtožnega akta že spustilo v dokazno oceno nekaterih dokazov (ko si je ogledalo videoposnetek s kraja kaznivega dejanja), ko je ugotavljalo, kaj izhaja iz videoposnetka nadzorne kamere v lokalu, kjer naj bi prišlo do kaznivega dejanja, prav tako je zmotno presodilo objektivnost razžalitve, ko je ocenilo, da izjava obdolženca zasebnemu tožilcu „izgini ven“ in v opisu zasebne tožbe zatrjevano fizično nasilje: „ga z rokama odrinil, ko pa je A. A. iz oblačila potegnil telefon, pa je skočil ven in mu zvil roko ter iz nje vzel telefon“, ne predstavlja kaznivega dejanja razžalitve.

5. Kaznivo dejanje razžalitve po prvem odstavku 158. člena KZ-1 stori, kdor koga razžali. Razžalitev je na splošno izraz podcenjevanja, pomeni torej zaničevanje, neupoštevanje dostojanstva druge osebe, posmehovanje, pritikanje negativnih značajskih lastnosti drugemu oziroma izražanje negativne sodbe o njegovi vrednosti. Razžalitev se lahko izvrši na različne načine; lahko je verbalna razžalitev (pri teh izjavah gre praviloma za negativno oceno oziroma sodbo o drugi osebi na splošno, ali o njenih intelektualnih, fizičnih, značajskih in drugih lastnostih, sem sodijo tudi psovke), lahko je simbolna razžalitev (izvrši se z določenimi znaki, simboli, katerih pomen je splošno znan oziroma prepoznaven ali tako dojet ob upoštevanju okoliščin primera, kamor sodijo tudi različne geste, na primer kazanje sredinca, trkanje po čelu, grimase, mimika ali telesne kretnje, gre za sporočilo, pri katerem znaki ali simboli prepoznavno nadomestijo jezik ali besede), lahko gre pa tudi za realno razžalitev (ki je podana z delovanjem na telo oškodovanca, na primer s klofuto, vlečenjem za lase, porivanjem in podobno). Pri razlagi izjave je treba upoštevati ne samo njeno vsebino v ožjem smislu, ampak tudi morebitna druga žaljiva ravnanja, način in okoliščine, v katerih je dejanje storjeno, odnos med storilcem in oškodovancem in podobno. Te okoliščine sodišče ocenjuje po objektivnih merilih, to je po večinsko priznanem družbenem razumevanju časti. Potrebno je upoštevati tudi, da za presojo, ali gre za razžalitev, ne zadošča zgolj ocena o žaljivosti ali nežaljivosti besed oziroma izjav samih po sebi, tudi z besedami, ki same po sebi niso žaljive, je mogoče razžaliti. Praviloma je pri kaznivem dejanju razžalitve podan tudi storilčev namen, da drugega razžali, čeprav je kaznivo dejanje podano tudi, če ni imel takega namena. Razžalitev namreč pomeni vsak napad zoper čast in dobro ime drugega v obliki žaljive vrednostne ocene, če nima znakov kakega drugega kaznivega dejanja.

6. V obravnavanem primeru se obdolžencu očita, da je zasebnega tožilca razžalil z besedami „izgini ven“, pa tudi z dejanji „ga z rokama odrinil …, skočil vanj …, zvil roko ...“.

7. Sodišče prve stopnje je ocenilo, da v opisu niso podani zakonski znaki očitanega kaznivega dejanja, da tudi ne gre za izjave, ki bi lahko škodile časti in dobremu imenu zasebnega tožilca, pri svoji oceni je upoštevalo tudi ravnanje obdolženca ter vsebino izjav, ki naj bi jih podal glede na okoliščine, v katerih so bile podane. To oceno je sodišče prve stopnje podalo tudi na podlagi vpogleda v videoposnetek, ki ga je zasebni tožilec predlagal kot dokaz in je nato ocenilo, da je pomen po vpogledu v videoposnetek še toliko manjši. V točkah 10., 11. in 12. je sodišče ocenjevalo vse okoliščine konkretnega življenjskega dogodka, kraj, kjer je do kaznivega dejanja prišlo, medsebojni odnos obdolženca in zasebnega tožilca (zasebni tožilec je bil gost v gostinskem lokalu, obdolženec pa tam zaposlen), ter na podlagi okoliščin, navedenih v obrazložitvi zasebne tožbe ocenilo, da je potrebno ravnanje obdolženega razumeti v smislu varovanja zdravja svojih zaposlenih pred ravnanjem zasebnega tožilca, ki se je dalj časa v notranjosti gostinskega lokala zadrževal brez obrazne maske. Ravnanje obdolženca je ocenilo kot nežaljivo, sorazmerno in opravičeno dejanje, ugotovilo, da iz videoposnetka ni razvidno odrivanje, ki ga zasebni tožilec zatrjuje v zasebni tožbi ter zaključilo, da tožilčevo dobro ime zaradi zatrjevanih izjav ni bilo prizadeto, ker izjave in ravnanje obdolženca niti same po sebi niso bile žaljive, še manj upoštevaje konkretne okoliščine. Sodišče prve stopnje je ocenilo, da ravnanje obdolženca ne predstavlja nikakršnega posega v zavarovano pravno dobrino, to je čast in dobro ime zasebnega tožilca.

8. Pooblaščenec zasebnega tožilca v pritožbi utemeljeno zatrjuje, da je v zasebni tožbi opisano verbalno in fizično dejanje objektivno razžaljivo, da je poditev zasebnega tožilca iz lokala na način „izgini ven“ žaljivo, da je bila razžalitev storjena z besedami in dejanji, pa tudi, da je sodišče v točki 4. obrazložitve izpodbijanega sklepa povzemalo zakonski stan drugega kaznivega dejanja žaljive obdolžitve iz 160. člena KZ-1, ki ni predmet očitka po zasebni tožbi, da je v točki 5. presojalo, ali zasebna tožba izpolnjuje zakonske znake žaljive obdolžitve ter da je zmotno presodilo, da v opisu zatrjevano ravnanje obdolženca ni objektivno žaljivo. Pooblaščenec graja tudi presojo sodišča prve stopnje o sorazmernem in opravičenem ravnanju obdolženca, ker da obračun z zasebnim tožilcem, kot je opisan v zasebni tožbi, ne predstavlja varovanja zdravja zaposlenih, poleg tega je sodišče prve stopnje izvedlo dokaz z vpogledom v videoposnetek še pred obravnavo in ne da bi dalo možnost zasebnemu tožilcu, da se do dokaza opredeli, očita sodišču, da si videoposnetka ni v celoti pogledalo oziroma, da ga je ocenjevalo le delno.

9. Pritožbeno sodišče pritrjuje vsem pritožbenim navedbam kot utemeljenim, tudi samo zaključuje, da so v opisu kaznivega dejanja podani znaki očitanega kaznivega dejanja razžalitve po prvem odstavku 158. člena KZ-1, ker se zatrjuje razžalitev zasebnega tožilca z besedami in dejanji. Zato je po vsem povedanem v tej odločbi pritožbi pooblaščenca zasebnega tožilca ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nadaljnje postopanje.