Jedro

Tožnica je tista, ki je v upravnem postopku nosila dokazno breme (140. člen ZUP) in s tem odgovornost za uspeh dokazovanja. Ker tožnica ni izkazala, da je bila njena družina skupaj z ostalimi prebivalci izseljena iz zakonsko relevantnih razlogov, je bil njen zahtevek za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja utemeljeno zavrnjen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, ZUS) zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 19.4.2004, s katero je ta v postopku revizije odpravila odločbo Upravne enote R. z dne 18.12.2003, s katero je bil tožnici priznan status žrtve vojnega nasilja - begunca (pregnanca) za čas od 30.11.1942 do 30.5.1943 ter zavrnila zahtevek za priznanje navedenega statusa.

Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi navaja, da tožnica ni izkazala okoliščin, ki so po 4. odstavku 2. člena Zakona o žrtvah vojnega nasilja (ZZVN) relevantne za priznanje statusa begunca. Ni sicer sporno, da je bila tožničina družina konec leta 1942 skupaj z ostalimi prebivalci izseljena iz vasi M.L. ter da so se vrnili približno junija 1943. Prav tako ni sporno, da hiša ni bila porušena, družina tudi ni bila partizanska. Dokumentacija v spisu ne daje podlage za sklep, da so bili vaščani izseljeni zaradi sodelovanja s partizani. Izselitev vasi je bila bolj posledica vojaških načrtov oziroma strategije italijanske vojske, saj iz dopisa OOZZB L.p. izhaja, da naj bi izpraznili vas zaradi bojazni, da bi postala partizanska baza za oskrbovanje. Drugi pogoj za priznanje statusa je, da je bila oseba nasilno pregnana iz svojega doma zaradi nasilnega dejanja požiga, porušenja ali izropanja njene stanovanjske hiše. Tudi obstoja te okoliščine tožnica ne zatrjuje, nasprotno pa izhaja tako iz izjav prič in listin, ki se nahajajo v spisu, da hiše niso bile porušene ali požgane. Razmere, zaradi katerih so se izselili starši, pa po pravilni oceni tožene stranke niso bile takšne, kakršne zakon zahteva za priznanje statusa. Na ugotovitev pravilnosti odločitve tožene stranke pa po presoji sodišča prve stopnje ne morejo vplivati niti ugovori, da je tožena stranka priznala sovaščanom za to obdobje, ko so bili pregnani iz vasi, status žrtve vojnega nasilja. Tožnica se ne more uspešno sklicevati na odločanje o zahtevkih drugih strank za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja, saj gre pri tem le za pavšalno navedbo, iz katere ni razvidno niti, ali naj bi šlo za enake dejanske in pravne okoliščine. Statusi in pravice se lahko priznajo le tistim, ki izpolnjujejo z zakonom določene pogoje.

Tožnica v pritožbi navaja, da so bili takratni vaščani M.L. preseljeni, zato bi moral biti priznan status pregnanca vsem ali nobenemu, saj zakon ni bil sprejet samo za družine partizanov. Od njihove hiše je šlo kar dosti za NOB. Borci so jim vzeli živila in marsikaj, kar so imeli v tistih vojnih časih.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče se strinja z odločitvijo in z razlogi, ki jih navaja sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe.

V obravnavani zadevi je sporno, ali tožnica izpolnjuje pogoje za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja - begunca po določbah 4. odstavka 2. člena ZZVN. Kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, navedena določba omogoča priznanje uveljavljanega statusa na dveh dejanskih podlagah. V prvem delu zakonskega besedila je kot begunec opredeljena oseba, ki je bila v relevantnem obdobju druge svetovne vojne s strani okupatorja ali njegovih sodelavcev nasilno pregnana od doma zaradi izvajanja povračilnih ukrepov zoper družine partizanov, pobitih talcev oziroma zaradi sodelovanja z NOB. V nadaljevanju pa je določeno, da je do statusa begunca upravičena tudi oseba, ki je bila v enakih okoliščinah od doma nasilno pregnana zaradi požiga, porušenja ali izropanja stanovanja oziroma stanovanjske hiše, zaradi česar se na dom ni mogla vrniti neprekinjeno najmanj tri mesece. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi pravilno obrazložilo, da tožničina družina od doma ni bila pregnana zaradi porušenja njihove hiše. Tožnica po presoji pritožbenega sodišča tudi ni izkazovala, da bi bili prebivalci vasi M.L. s strani italijanske vojske izseljeni zaradi sodelovanja z NOB. Kot je namreč razvidno iz upravnih spisov, ne tožnica in ne zaslišane priče niso vedeli povedati, zakaj je bila vas izseljena. Da je vas sodelovala s partizani in da je bil to razlog za izselitev njenih prebivalcev, pa ne potrjujejo niti listinski dokazi, ki se nahajajo v upravnih spisih. Tožnica je tista, ki je v upravnem postopku nosila dokazno breme (140. člen Zakona o splošnem upravnem postopku) in s tem odgovornost za uspeh dokazovanja in bi morala v upravnem postopku predložiti ali ponuditi zadostne dokaze, ki bi zatrjevana dejstva in okoliščine izkazovali. Ker tožnica ni izkazala, da je bila njena družina skupaj z ostalimi prebivalci vasi M.L. izseljena iz zakonsko relevantnih razlogov, je tožena stranka utemeljeno zavrnila njen zahtevek, tako odločitev pa je pravilno potrdilo prvostopenjsko sodišče. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in tudi ne razlogi, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 73. člena ZUS in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.