Jedro

Odpor žrtve in storilčevo strtje tega odpora nista nujni sestavini oziroma zakonska znaka kaznivega dejanja posilstva. Gre namreč le za okoliščini, ki dajeta v posameznih primerih podlago za sklepanje o obstoju odločilnega dejstva, da je storilec drugo osebo prisilil k spolnemu občevanju.

Pri posilstvu ni nujno, da pride do fizičnega odpora žrtve, če sta sila in grožnja takšni, da že sami po sebi izključujeta odpor. Do tega pride lahko predvsem takrat, ko žrtev spozna, da zaradi brezizhodnosti njenega položaja odpor ne bo mogel uspeti. V takem primeru njena vdaja ne pomeni pristanka na spolno občevanje, temveč le to, da je z uporabo takšne sile in grožnje storilec strl njen odpor in da je v posledici tega prišlo do prisilne spolne združitve.

Izrek

Zahteva zagovornikov obs. S.B. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obsojenec je dolžan plačati 200.000,00 SIT povprečnine.

Obrazložitev

S sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 30.11.2001 je bil obs. S.B. spoznan za krivega kaznivega dejanja posilstva po 1. odstavku 180. člena KZ ter obsojen na kazen eno leto in šest mesecev zapora. Po 2. odstavku 52. člena KZ mu je bila preklicana pogojna obsodba, izrečena s pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 13.05.1998 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani z dne 02.09.1998, s katero mu je bila določena kazen 11 mesecev zapora in preizkusna doba štirih let. Po 3. odstavku 52. člena v zvezi z 2. točko 2. odstavka 47. člena KZ mu je bila izrečena enotna kazen dve leti zapora. Po 1. odstavku 49. člena KZ mu je v to kazen bil vštet od 28.06.2000 od 00.18. ure do 13.10.2000 do 16.10. ure prestani pripor. V skladu s 40. členom KZ mu je bila izrečena stranska kazen izgona tujca iz države za dobo desetih let. Po 1. odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je bilo odločeno, da je dolžan povrniti stroške kazenskega postopka in plačati 200.000,00 SIT povprečnine. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 09.05.2002 ugodilo pritožbi okrožne državne tožilke in sodbo sodišča prve stopnje v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da je obsojencu izrečeno kazen zvišalo na dve leti in šest mesecev zapora, nato pa mu izreklo po 3. odstavku 52. člena v zvezi z 2. točko 2. odstavka 47. člena KZ, upoštevaje kazen iz preklicane pogojne obsodbe, enotno kazen tri leta zapora. Pritožbo obsojenčevih zagovornikov je zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojencu pa naložilo plačilo 200.000,00 SIT povprečnine.

Obsojenčevi zagovorniki, odvetniki P.V. in ostali iz M., so zoper navedeno pravnomočno sodbo vložili priporočeno po pošti dne 05.09.2002 zahtevo za varstvo zakonitosti iz razlogov po 1. in 2. točki 2. odstavka 420. člena ZKP, to je zaradi kršitve kazenskega zakona in bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena ZKP. Predlagajo, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in napadeno sodbo razveljavi.

Vrhovna državna tožilka K.U.K. v odgovoru, podanem v skladu z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP, predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zavrne zahtevo obsojenčevih zagovornikov kot neutemeljeno. Bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP ni podana. Tako sodišče prve kot tudi sodišče druge stopnje sta glede v izreku sodbe opisanega ravnanja obsojenca utemeljeno zaključili, da je bilo tako, da je v resnici pod vplivom te grožnje oškodovanka popustila. Svoj odpor je izražala z besedami, pri sebi pa je imel obsojenec tudi pištolo. K verodostojnosti oškodovankine izpovedbe je prispevalo tudi mnenje izvedenca psihiatra dr. V.R., ki je bil postavljen v ponovljenem postopku.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po stališču zahteve za varstvo zakonitosti je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, ker je izrek pravnomočne sodbe nerazumljiv, prav tako nasprotuje sam sebi in tudi razlogom sodbe, saj v njih sodišče neutemeljeno razširja opis oškodovankinega odpora.

Na nerazumljivost izreka sodbe je mogoče sklepati takrat, kadar gre za nejasnost in nerazumljivost v navedbi dejstev in okoliščin, ki so znaki kaznivega dejanja. Obsojencu je očitano, da je prisilil ošk. J.Š. k spolnemu občevanju z grožnjo z neposrednim napadom na njeno življenje in telo. V opisu, ki zajema obsojenčevo ravnanje, so povsem jasno in razumljivo navedena vsa odločilna dejstva in okoliščine, s katerimi je konkretno opredeljena njegova grožnja z neposrednim napadom na življenje in telo oškodovanke. Sicer pa se zahteva le na splošno sklicuje na nerazumljivost izreka sodbe, ne da bi konkretno navedla, na katera odločilna dejstva se nanaša. Z navedbo, da sodišče v izreku ugotavlja, da se je oškodovanka uprla s tem, ko je rekla, da je komaj šest tednov po porodu, v nadaljevanju pa navaja, da ni nudila fizičnega odpora in nato nadaljuje, da je bil njen odpor zlomljen že s tem, ko je obsojenec imel pištolo in ko je z njo zagrozil, vložniki zahteve utemeljujejo trditev, da je izrek pravnomočne sodbe sam s seboj v nasprotju. Iz opisa inkriminiranega dogodka je razvidno, da oškodovanka ni prostovoljno pristala na obsojenčevo zahtevo, da ima z njo spolni odnos in da pod vplivom izrečene grožnje, podkrepljene z dejstvom, da je obsojenec imel pri sebi tudi pištolo ter v strahu zase in za svoja otroka ni nudila fizičnega odpora. V takšnem opisu kaznivega dejanja glede načina oškodovankinega ravnanja ni nobenega nasprotja. Navedbe, da je obsojenec zagrozil s pištolo, ni mogoče razumeti dobesedno, temveč le tako, da je to orožje in njegovo nošenje na način, ki je bil zaznaven za oškodovanko, povečalo učinek izrečene grožnje, s katero jo je obsojenec prisilil k spolnemu občevanju. V okviru dejstev in okoliščin, navedenih v izreku napadene sodbe, je sodišče tudi presojalo obsojenčevo dejanje, prav tako je v teh okvirih ostalo pri navedbi razlogov, ki zadevajo način oškodovankinega odpora. Zato uveljavljana bistvena kršitev določb kazenskega postopka ni podana.

Vložniki zahteve za varstvo zakonitosti tudi navajajo, da dejanje, zaradi katerega je obsojenec bil spoznan za krivega, ni kaznivo dejanje. S to trditvijo uveljavljajo kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP. Po njihovem stališču mora biti grožnja pri kaznivem dejanju posilstva takšna, da je objektivno sposobna zlomiti odpor ženske. Predpostavlja se njen resen odpor, ki ga mora storilec streti. Če odpora ni, ni podano kaznivo dejanje posilstva. Dejstvo, da je oškodovanka rekla obsojencu, da je komaj šest tednov po porodu, ne more predstavljati resnega odpora, po obsojencu izrečene besede pa tudi ne grožnje, ki bi bila objektivno sposobna zlomiti oškodovankin odpor.

Predvsem je treba pojasniti, da odpor žrtve in storilčevo strtje tega odpora nista nujni sestavini oziroma zakonska znaka kaznivega dejanja posilstva. Gre namreč le za okoliščini, ki dajeta v posameznih primerih podlago za sklepanje o obstoju odločilnega dejstva, da je storilec drugo osebo prisilil k spolnemu občevanju. Zakonski znak kaznivega dejanja posilstva je torej prisiljenje, ki je usmerjeno k temu, da storilec s silo ali grožnjo z osebo drugega ali istega spola proti njeni volji doseže spolno občevanje. V vsakem posameznem primeru se ugotavlja način ravnanja storilca, zlasti vrsta in intenziteta uporabljene sile ter resnost grožnje, ki pomeni uporabo psihične prisile take vrste, s katero se odločilno vpliva na svobodo odločanja napadene osebe. Po drugi strani se presoja ravnanje žrtve glede na vse ugotovljene okoliščine in v soodvisnosti od načina ter moči s strani storilca uporabljene sile ali grožnje. Pri tem ni nujno, da pride do fizičnega odpora žrtve, če sta sila in grožnja takšni, da že sami po sebi izključujeta odpor. Do tega pride lahko predvsem takrat, ko žrtev spozna, da zaradi brezizhodnosti njenega položaja odpor ne bo mogel uspeti. V takem primeru njena vdaja ne pomeni pristanka na spolno občevanje, temveč le to, da je z uporabo takšne sile in grožnje storilec strl njen odpor in da je v posledici tega prišlo do prisilne spolne združitve.

V obravnavani zadevi opis obsojencu očitanega dejanja vsebuje vse zakonske znake kaznivega dejanja posilstva po 1. odstavku 180. člena KZ. Sodišče je ugotovljena dejstva in okoliščine, ki so skladne z v izreku pravnomočne sodbe navedenimi, in ki zadevajo obsojenčevo ter oškodovankino ravnanje, pravilno presodilo. Utemeljeno je zaključilo, da je oškodovanka reagirala na način, s katerim se je uprla obsojencu in da ni prostovoljno pristala na spolno občevanje ter da je obsojenec z grožnjo v okoliščinah, v katerih se je znašla (bila je sama v stanovanju z dvema majhnima otrokoma, ni mogla računati na pomoč moža, obsojenec je pri sebi imel pištolo) strl njen odpor in jo s tem prisilil k spolnemu občevanju. Sodišče je tedaj pravilno ocenilo situacijo, ki jo je ustvaril obsojenec in v kateri je šlo za resno grožnjo, usmerjeno neposredno na življenje in telo oškodovanke. Zato nasprotne navedbe zahteve za varstvo zakonitosti niso utemeljene, zaradi česar tudi ni podana zatrjevana kršitev kazenskega zakona.

Zahteva za varstvo zakonitosti tudi ocenjuje, da obstaja precejšen dvom o resničnosti odločilnega dejstva, ki je bilo ugotovljeno v pravnomočni sodbi (427. člen ZKP). Navaja, da ni nobenega dokaza, razen oškodovankine izpovedbe, da je imel obsojenec v kritičnem času pri sebi pištolo. Ob prijetju namreč pištola pri njem ni bila najdena, pri čemer zahteva nakazuje, da bi jo pred dogodkom nedvomno opazil oškodovankin mož, ki je bil skupaj z obsojencem. Prav tako bi bilo logično, da bi obsojenec, če bi imel pištolo, z njo tudi verbalno zagrozil oškodovanki. S temi navedbami zahteva za varstvo zakonitosti napada dejanske zaključke pravnomočne sodbe, ki se glede dejstva, da je obsojenec imel pri sebi pištolo, opirajo na oškodovankino izpovedbo. Na tak način uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, zaradi katere ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti (2. odstavek 420. člena ZKP). Sicer pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče opirati na precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev, ugotovljenih v odločbi, zoper katero je zahteva vložena. Gre za dvom, ki se porodi sodišču ob odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti, oprti na katero od kršitev zakona in pomeni odstop od načela, vsebovanega v določbah 1. odstavka 424. člena ZKP, ki ga ni mogoče širiti.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicujejo vložniki zahteve. Zato je zahtevo zagovornikov obs. S.B. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

Izrek o stroških postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98.a člena in 1. odstavka 95. člena ZKP. Višina povprečnine je določena ob upoštevanju trajanja in zamotanosti postopka ter obsojenčevih premoženjskih razmer, razvidnih iz podatkov spisa (3. odstavek 92. člena ZKP).