Jedro

Glede na oceno napadenega sklepa, da so tovrstna kazniva dejanja (kot je obravnavano po 2. in 1. odstavku 196. člena KZ) posebej nevarna, kadar so storjena v organizirani obliki, da prinašajo dobre zaslužke in da glede na posledice, ki nastanejo pri uporabnikih mamil, nevarno ogrožajo njihovo zdravje, je povsem utemeljen tudi zaključek, da je odreditev pripora neogibno potrebna za varnost ljudi, ukrep pa je v sorazmerju z obdolženčevo pravico do prostosti.

Glede na določbo 2. točke 1. odstavka 201. člena ZKP je treba vselej ugotoviti obstoj posebnih okoliščin, ki neposredno kažejo na realno nevarnost vplivanja na priče, udeležence ali prikrivalce, katerega namen je oviranje kazenskega postopka. Zato ne zadostuje abstraktna možnost vplivanja, ki je podana v vseh primerih, v katerih je treba zaslišati navedene osebe.

Izrek

Zahtevi zagovornika obd. I.S. za varstvo zakonitosti se delno ugodi tako, da se izpodbijani pravnomočni sklep razveljavi glede odreditve pripora iz razloga po 2. točki 1. odstavka 201. člena ZKP, v ostalem pa se zahteva za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Kopru je s sklepom z dne 04.04.2002 odredila pripor zoper obd. I.S. iz pripornih razlogov koluzijske nevarnosti in ponovitvene nevarnosti po 2. in 3. točki 1. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Senat istega sodišča je s sklepom z dne 06.04.2002 pritožbo obdolženčevega zagovornika zavrnil kot neutemeljeno.

Obdolženčev zagovornik, odvetnik M.Z. iz K., je dne 12.04.2002 vložil zoper navedeni pravnomočni sklep zahtevo za varstvo zakonitosti "iz vseh pritožbenih razlogov". Predlaga razveljavitev napadenega sklepa in odpravo pripora.

Vrhovni državni tožilec svetnik B.Š. v odgovoru, podanem v skladu z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP, predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevo zagovornika obd. I.S. za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno. Obdolženčev zagovornik zatrjuje, da vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti iz vseh pritožbenih razlogov, pri tem pa spregleda, da se iz vseh pritožbenih razlogov zahteva ne more vložiti. Sicer pa ne pojasnjuje nobene kršitve zakona, temveč izrecno navaja, da je sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje, kar je imelo za posledico zmotno uporabo materialnega prava. Tudi konkretne navedbe, da je ljubljanska sodba oddaljena, da ima obdolženec zadosten vir dohodkov, da ni podan utemeljen sum, kažejo na to, da zares uveljavlja samo zmotno ugotovitev dejanskega stanja, za kar pa zahteve za varstvo zakonitosti ni moč vložiti.

Zahteva za varstvo zakonitosti je delno utemeljena.

Izpodbijani pravnomočni sklep vsebuje zaključek, da je obdolženec utemeljeno sumljiv storitve kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po 2. v zvezi s 1. odstavkom 196. člena KZ. Pri tem navaja podatke in dokaze, na katere opira takšen zaključek. Njegova obrazložitev vsebuje presojo okoliščin, ki so odločilne za obstoj utemeljenega suma, izhajajo pa iz vsebine kazenskih ovadb in njihovih dopolnitev ter izvajanih prikritih ukrepov, posebej še izpisov posnetih telefonskih pogovorov obdolženca z ostalimi soobdolženci ter iz ugotovitev izvajanja ukrepa tajnega policijskega sledenja in opazovanja. Pravnomočni sklep na podlagi tako pridobljenih dokazov in njihove medsebojne povezanosti ugotavlja obdolženčevo vpletenost v očitano mu kriminalno dejavnost. V skladu z določbo 2. odstavka 202. člena ZKP tedaj določno navaja razloge, iz katerih izhaja utemeljen sum, da je obdolženec storil obravnavano kaznivo dejanje. Z navedbami, da je že iz ustnega ekspozeja državnega tožilca razvidno, da naj bi mamila domnevno izročil obd. M. ter da pri izročitvi obdolženec sploh ni bil zraven, da je za storitev tovrstnega kaznivega dejanja potrebno aktivno dejanje, ki pri obdolžencu S. ni podano ter da ni vzročne zveze med domnevnim obiskom obdolženca v Hotelu L. okoli 13.00. ure in zasegom tablet obd. J. okoli 22.00. ure zvečer v D. pri K., zahteva za varstvo zakonitosti nakazuje na zmotno ugotovitev dejanskega stanja, ki jo tudi sicer izrecno uveljavlja ter istočasno trdi, da je imela za posledico zmotno uporabo materialnega prava. Zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti (2. odstavek 420. člena ZKP).

Vložnik zahteve za varstvo zakonitosti tudi neutemeljeno napada presojo sodišča, da je pri obdolžencu podan priporni razlog ponovitvene nevarnosti po 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP. Ta priporni razlog je podan, če teža, način storitve ali okoliščine, v katerih je bilo kaznivo dejanje storjeno in njene osebne lastnosti, prejšnje življenje in razmere, v katerih živi, ali kakšne druge posebne okoliščine kažejo na nevarnost, da bo obdolženec ponovil kaznivo dejanje, dokončal poskušeno kaznivo dejanje ali storil kaznivo dejanje, s katerim grozi. Zaključek sodišča, da obstaja pri obdolžencu realna nevarnost ponavljanja kaznivih dejanj te vrste, temelji na pravilni presoji ugotovljenih subjektivnih in objektivnih okoliščin, ki zadevajo težo ter način storitve kaznivega dejanja in njegovo prejšnje življenje, ki se kaže v dosedanji kaznovanosti tudi za istovrstno kaznivo dejanje. Pravilna je ocena napadenega sklepa, da so tovrstna kazniva dejanja posebej nevarna, kadar so storjena v organizirani obliki, da prinašajo dobre zaslužke in da glede na posledice, ki nastanejo pri uporabnikih mamil, nevarno ogrožajo njihovo zdravje. Glede na to je tudi zaključek, da je odreditev pripora neogibno potrebna za varnost ljudi in da je ta ukrep v sorazmerju z obdolženčevo pravico do prostosti, povsem utemeljen.

Z navedbami, s katerimi zahteva za varstvo zakonitosti opozarja na časovno odmaknjenost obdolženčeve dosedanje kaznovanosti, na drugačno naravo enega od kaznivih dejanj, za katerega je že bil obsojen, na obdolženčeve pridobitne zmožnosti zaradi posedovanja lastne firme ter na po njenem stališču majhno količino tablet, izpodbija dejansko podlago, ki jo je v zvezi s pripornim razlogom ponovitvene nevarnosti ugotovilo sodišče ter ponuja lastno oceno teh okoliščin. To pa pomeni, da tudi v tem delu uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Kar pa glede na določbo 2. odstavka 420. člena ZKP ni dopustno.

Zahteva za varstvo zakonitosti pa utemeljeno ocenjuje, da priporni razlog koluzijske nevarnosti po 2. točki 1. odstavka 201. člena ZKP ni podan. Po tej določbi je med drugim mogoče odrediti pripor, če posebne okoliščine kažejo, da bo obdolženec oviral potek kazenskega postopka s tem, da bo vplival na priče, udeležence ali prikrivalce. Sodišče je presodilo, da je ta priporni razlog pri obdolžencu podan, ker je iz spisovnih podatkov razvidno, da je delovala večja skupina oseb, zoper katere so že bile podane kazenske ovadbe in ki so ali pa delno še bodo prijete, obdolženec pa naj bi v tej skupini zasedal dokaj pomembno mesto. Glede na določbo 2. točke 1. odstavka 201. člena ZKP je vselej treba ugotoviti obstoj posebnih okoliščin, ki neposredno kažejo na realno nevarnost vplivanja na priče, udeležence ali prikrivalce, katerega namen je oviranje kazenskega postopka. Ne zadostuje tedaj abstraktna možnost vplivanja, ki je podana v vseh primerih, v katerih je treba zaslišati navedene osebe. To pa zahteva ob upoštevanju okoliščin, na katere se opira pravnomočni sklep in ki so vezane predvsem na domneven način obdolženčevega delovanja, ugotovitev in oceno še drugih posebnih okoliščin, s katerimi bi bil potrjen obstoj nevarnosti vplivanja na soobdolžence. Sodišče v pravnomočnem sklepu ne ugotavlja in ne navaja takšnih posebnih okoliščin, na podlagi katerih bi bilo mogoče zanesljivo sklepati, da je obdolženčevo dosedanje ravnanje bilo takšno, da obstaja resna nevarnost njegovega vplivanja na soobdolžence v zvezi z obravnavanim kaznivim dejanjem. Zato zahteva za varstvo zakonitosti utemeljeno opozarja, da niso izpolnjeni vsi zakonski pogoji za odreditev pripora iz pripornega razloga koluzijske nevarnosti po 2. točki 1. odstavka 201. člena ZKP.

Iz navedenih razlogov je Vrhovno sodišče Republike Slovenije delno ugodilo zahtevi obdolženčevega zagovornika za varstvo zakonitosti in izpodbijani pravnomočni sklep glede odreditve pripora iz razloga po 2. točki 1. odstavka 201. člena ZKP razveljavilo, v ostalem pa njegovo zahtevo zavrnilo kot neutemeljeno (1. odstavek 426. člena ZKP).