Jedro

Tožničin zahtevek za izplačilo sredstev je bil zavrnjen, ker je kot dokazilo o plačilu poslala kompenzacijo del s priloženim medsebojnim računom, v katerem je kot fizična oseba izdala račun, ki ni skladen s podatki, kot so zahtevani s strani UVHVVR. Prvostopenjski organ pa v obrazložitvi izpodbijane odločbe ni obrazložil oziroma razumljivo utemeljil, zakaj je bil tožničin zahtevek nepravilen in nepopoln oziroma oddan z neresničnimi podatki in neverodostojno dokumentacijo. Prav tako ni pojasnil, zakaj je bil zahtevku priloženi račun v neskladju z zahtevami UVHVV, oziroma zakaj je to dejstvo v obravnavani pomembno.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, izpodbijana odločba Mestne občine Celje št. 330-1/2013 z dne 5. 12. 2013 odpravi in zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR, v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijanim aktom številka 330-1/2013 z dne 5. 12. 2013, zavrnila zahtevek A.A., za izplačilo sredstev na podlagi Razpisa o dodelitvi finančne pomoči za razvoj kmetijstva in podeželja v Mestni občini Celje v letu 2013 (v nadaljevanju Razpis). Pojasnila je, da je tožena stranka 6. 8. 2013 izdala odločbo št. 330-1/2013, s katero je vlogi tožnice za sofinanciranje ukrepa naložbe v kmetijska gospodarstva ugodila v višini 40% upravičenih stroškov in odločila, da so tožnici odobrena sredstva v višini 3.176,00 EUR. Dne 28. 11. 2013 je bila podpisana Pogodba o dodelitvi finančne pomoči za razvoj kmetijstva in podeželja v Mestni občini Celje v letu 2013, za ukrep „Naložbe v kmetijska gospodarstva za primarno proizvodnjo“ (v nadaljevanju Pogodba), ki v 3. členu določa, da bodo sredstva iz 1. člena pogodbe nakazana na podlagi predloženega zahtevka za izplačilo sredstev, ki mu morajo biti predložena dokazila za uveljavljanje subvencije (kopija računov in potrdil o plačanih računih). Določba 7. člena pogodbe prejemnika zavezuje, da mora skladno z razpisno dokumentacijo oddati pravilni ali popolni zahtevek s prilogami oziroma, če odda neresnične podatke ter neverodostojno dokumentacijo, ni upravičen do izplačila sredstev po odločbi.

2. Iz priložene dokumentacije je razvidno, da je stranka kot uradno dokazilo o plačilu poslala dokazilo o kompenzaciji del s priloženim medsebojnim računom, v katerem je stranka, kot fizična oseba, izdala račun, ki ni skladen s podatki zahtevanimi s strani Veterinarske uprave RS (sedaj Uprava Republike Slovenije za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin - UVHVVR). Po pregledu zahtevka je zato komisija odločila, da vloženi zahtevek ni pravilen ali popoln oziroma je oddan z neresničnimi podatki ter neverodostojno dokumentacijo, zato ga je bilo treba zavrniti.

3. Župan Mestne občine Celje, kot drugostopenjski organ, je pritožbo A.A. zavrnil. Pojasnil je, da je stranka kot nosilec dejavnosti opustila dolžnost, da mora skladno z določili Pravilnika o monitoringu in nadzoru salmonel pri perutnini (Uradni list RS, št. 97/2010 - v nadaljevanju Pravilnik), v primeru, da je v vzrejnih jatah več kot 350 kokoši, obveščati območni urad UVHVVR o predvidenih selitvah oziroma izločitvah jat na gospodarstvu in opravljati vzorčenje za namen monitoringa na salmonelo, zato je zahtevek nepravilen in nepopoln oziroma oddan z neresničnimi podatki in neverodostojno dokumentacijo.

4. Tožnica v tožbi odločitvi tožene stranke oporeka. Tožbo vlaga zaradi napačne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka. Dne 30. 10. 2013 je toženi stranki posredovala zahtevo za izplačilo sredstev in vsa potrebna dokazila za uveljavljanje subvencije. Pojasnjuje, da je na podlagi odobritve sredstev v višini 3.176,00 EUR in v skladu s podpisano pogodbo ter z razpisnimi pogoji posodobila hlev. Posodobitev je izvajal B.B. s.p., ki je za opravljeno delo 25. 10. 2013 izstavil račun št. 95-S v višini 8.390,00 EUR, brez DDV. Iz potrdila na računu jasno izhaja, da je tožnica račun plačala s sklenitvijo Dogovora o kompenzaciji terjatev in obveznosti št. 4/2013 z dne 29. 10. 2013. B.B. s.p. je namreč bil dolžan tožnici plačilo v višini 10.045,57 EUR, brez DDV, po računu 11/2013 z dne 30. 9. 2013. Tožnica je vsa navedena dokazila predložila zahtevi za izplačilo sredstev. Ne strinja se s trditvijo, da je opustila dolžnost ravnanja skladno s Pravilnikom, kar obširno utemeljuje. Tudi če bi bila tožnica dolžna ravnati po prej navedenem Pravilniku, njena zahteva za izplačilo že odobrenih sredstev ne bi smela biti zavrnjena, saj je oddala vso dokumentacijo, torej je predložila vsa potrebna dokazila za uveljavljanje subvencije oziroma izplačilo sredstev. Dejstvo je, da je bil račun plačan s kompenzacijo in je bil izdan v skladu z zahtevami UVHVVR in Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju ZDDV-1). Sporno dejstvo, ravnanje v nasprotju s Pravilnikom, ne vpliva na pravilnost izdanega računa. Račun je torej verodostojen in napisan v skladu z zakonodajo, zato je tožnica upravičena do izplačila odobrenih sredstev. Tožnica predlaga, da se tožbi ugodi in izpodbijana akta odpravita ter izplača znesek v višini 3.176,00 EUR. Predlaga tudi povrnitev stroškov postopka. Podredno predlaga, da se odločba prvostopenjskega in odločba drugostopenjskega organa odpravita in se zadeva vrne toženi stranki v ponovno odločanje.

5. Tožena stranka v odgovoru na tožbo uvodoma pojasnjuje, da dopisa tožene stranke z dne 5. 12. 2013 ni mogoče označiti kot odločbo, niti nima predpisanih sestavin odločbe iz 210. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), torej zoper ta akt ni dopusten upravni spor. Ker je bila dne 28. 11. 2013 sklenjena pogodba, je razmerje med tožečo in toženo stranko iz dotedanjega upravnopravnega razmerja prešlo v čisto civilnopravno razmerje, zato bi tožeča stranka morala svoj zahtevek uveljavljati preko rednega sodišča. 6. Iz previdnosti tožena stranka tožbeni zahtevek prereka tako po temelju, kot po višini. Navaja, da že računa B.B. s.p. z dne 25. 10. 2013 ni bilo mogoče šteti kot zahtevanega dokazila v smislu razpisnih pogojev. Prav tako je v osnovi, zato ker ga je izdala tožnica kot fizična oseba, neverodostojen tudi račun št. 11-2013 z dne 30. 9. 2013. Prav tako plačilo računa B.B. s.p. z dne 25. 10. 2013 ni izkazano z nobenim verodostojnim dokumentom. Kot netočno ocenjuje trditev tožnice, da je bil zahtevek zavrnjen samo zato, ker je tožnica kot dokazilo o plačilu posredovala kompenzacijo z računom, ki ni bil skladen z zahtevami UVHVVR. Nasprotno dokazujejo dopisi poslani tožnici. Neutemeljeno je tudi zatrjevanje tožnice, da je bila prodaja jarkic z njene strani skladna z veterinarskimi predpisi. UVHVVR je namreč v dopisu 6. 12. 2013 ugotovil, da je Območni urad UVHVVR prvič opravil uradni nadzor na gospodarstvu tožeče stranke šele 25. 11. 2013, zato tožnica pred tem ni bila upravičena do izvajanja morebitne dejavnosti v zvezi z jarkicami. Iz navedenega razloga je za odločanje v tem sporu nepomembno obširno zatrjevanje tožeče stranke, da bi bili dolžni v primeru kršitve ukrepati samo pristojni organi. Glede na vse navedeno je bil zahtevek tožeče stranke povsem utemeljeno zavrnjen.

7. Tožnica, ki ji je bil odgovor tožene stranke poslan v vednost, na navedbe iz odgovora na tožbo ni odgovorila.

K I. točki izreka:

8. Tožba je utemeljena.

9. Sodišče uvodoma zavrača ugovor tožene stranke iz odgovora na tožbo, da v tej zadevi upravno sodišče ni pristojno za odločanje, ker gre za civilnopravno zadevo. Sodišče zavrnitev tožbenega ugovora pojasnjuje z ugotovitvijo, da gre za postopek, ki ga ureja Pravilnik o dodeljevanju pomoči za ohranjanje in razvoj kmetijstva in podeželja v Mestni občini Celje za programsko obdobje 2007 - 2013 (v nadaljevanju Pravilnik), sprejet na podlagi določbe 36. člena Zakona o kmetijstvu, ki izplačilo sredstev ureja v določbi 10. člena. Ta člen določa, da se upravičencem sredstva iz proračuna občine izplačajo na podlagi zahtevka posameznega upravičenca, zahtevek pa mora vsebovati s pogodbo opredeljena dokazila. Po presoji sodišča tako gre za postopek, ki se glede na svojo naravo vodi ob smiselni uporab določb ZUP. Tako je celoten postopek tožena stranka tudi vodila in tožnico v pouku o pravnem sredstvu drugostopenjskega akta tudi poučila, da je zoper ta akt dopustno vložiti upravni spor.

10. Kot je sodišče že pojasnilo, se torej v postopkih kot je obravnavani, uporabljajo določbe ZUP, kar pomeni tudi, da mora biti odločitev, zaradi zagotavljanja pravice iz 25. člena Ustave RS obrazložena tako, da omogoča presojo njene pravilnosti in tako, da lahko stranka učinkovito izpodbija razloge na katerih temelji odločitev in tako z vložitvijo pravnega sredstva brani svoje koristi. Če je obrazložitev pomanjkljiva, so namreč pravna sredstva le navidezna.

11. Tožnica je na podlagi razpisa kandidirala za dodelitev sredstev razpisanih za ukrep „Naložbe v kmetijska gospodarstva za primarno proizvodnjo“, za naložbo V/I,1 „Naložba v posodobitev hlevov s pripadajočo notranjo opremo za prirejo mleka, mesa in jajc“. V obravnavani zadevi ni sporna dodelitev sredstev na podlagi razpisa, ampak je sporna zavrnitev tožničinega zahtevka za izplačilo prej navedenih sredstev, ki ga je tožnica vložila na podlagi določbe 3. člena pogodbe, ki zahteva, da se zahtevku predložijo vsa dokazila za uveljavljanje subvencije (kopije računov in potrdila o plačanih računih). Ta obveznost izhaja tudi iz razpisa, ki v VII. poglavju določa, da se upravičencem sredstva iz proračuna občine izplačajo na transakcijski račun na podlagi zahtevka, ki mora vsebovati dokazila o plačilu obveznosti in račune oziroma dokumentacijo glede na posamezen ukrep.

12. Tožnica je upravičenost stroškov, to je izvedbo del namenjenih posodobitvi hleva, dokazovala s predložitvijo računa B.B. s.p. z dne 25. 10. 2013, ter navedla, da je bil ta račun v celoti poravnan s kompenzacijo št. 4/2013 z dne 29. 10. 2013, z njenim računom št. 12-11-2013, z dne 30. 9. 2013. 13. Iz izpodbijane odločbe prvostopenjskega organa izhaja, da je bil tožničin zahtevek za izplačilo sredstev zavrnjen, ker je kot dokazilo o plačilu poslala kompenzacijo del s priloženim medsebojnim računom, v katerem je kot fizična oseba izdala račun, ki ni skladen s podatki, kot so zahtevani s strani UVHVVR. Tožnica tako ni upoštevala 7. člena pogodbe, v katerem so določeni razlogi, zaradi katerih prejemnik ni upravičen do izplačila sredstev, med drugim tudi, če prejemnik skladno z razpisno dokumentacijo ne odda pravilnega in popolnega zahtevka s prilogami oziroma odda neresnične podatke ter neverodostojno dokumentacijo.

14. Po presoji sodišča prvostopenjski organ v obrazložitvi izpodbijane odločbe ni obrazložil oziroma razumljivo utemeljil, zakaj je bil tožničin zahtevek nepravilen in nepopoln oziroma oddan z neresničnimi podatki in neverodostojno dokumentacijo. Prav tako ni pojasnil, zakaj je bil zahtevku priloženi račun v neskladju z zahtevami UVHVV, oziroma, zakaj je to dejstvo v obravnavani pomembno. Tudi citiranja vsebine 7. člena pogodbe, ki ni obrazložena in utemeljena s podatki dejanskega stanja, sodišče ne more šteti kot obrazložene zavrnitve zahtevka v smislu 214. člena ZUP. Navedene kršitve, obrazložitve odločbe v nasprotju z 214. členom ZUP, ne glede na pooblastilo iz 248. člena ZUP, ni odpravil niti drugostopenjski organ, ampak je zavrnitev pritožbe utemeljil z neobrazloženo navedbo, da je tožnica kompenzacijo uveljavljala z računom št. 12-11-2013 z dne 30. 9. 2013, iz katerega izhaja, da je B.B. s.p. prodala 1500 kom jarkic, ki niso bile pregledane s strani UVHVVR, kot to zahtevajo določbe Pravilnika. tožničin zahtevek je zato ocenil kot nepopoln in nepravilen oziroma ugotovil, da temelji na neresničnih podatkih ter na neverodostojni dokumentaciji.

15. Po določbi 214. člena ZUP mora organ v obrazložitvi odločbe navesti ugotovljeno dejansko stanje, dokaze, na katere je le-to oprto, razloge, ki so bili odločilni za presojo dokazov, pravne predpise in razloge, ki glede na dejansko stanje narekujejo odločitev v izreku odločbe ter razloge, zakaj ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku strank. Brez navedbe za odločitev pomembnih dejstev sodišče namreč ne more preizkusiti pravilnosti in zakonitosti odločitve v izpodbijani odločbi. Navedena opustitev zato po določbi drugega odstavka 237. člena ZUP predstavlja bistveno kršitev pravil upravnega postopka, ki ima za posledico odpravo odločbe.

16. Sodišče poudarja tudi, da mora tožena stranka pri odločanju dejansko stanje popolno ugotoviti in ga tudi ustrezno obrazložiti v sami odločbi oziroma v upravnem aktu, tako v dejanskem, kot v pravnem pogledu. Tega z odgovorom na tožbo ne more več dopolnjevati, saj je relevantno le tisto, kar je zapisano v odločbi.

17. Ker v postopku pred izdajo upravnega akta po povedanem niso bila upoštevana relevantna pravila postopka iz 7. točke prvega odstavka 237. člena ZUP, je sodišče tožbi ugodilo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 ter zadevo v skladu s tretjim odstavkom omenjenega člena vrnilo v ponovno odločanje.

K II. točki izreka:

18. Ker je sodišče pritožbi ugodilo in odpravilo izpodbijani upravni akt, je tožeča stranka v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1, glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve, upravičena do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku, v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena na seji, tožečo stranko pa je v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, se ji priznajo stroški v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika), povišani za 22% DDV, torej za 62,70 EUR. Zakonske zamudne obresti od stroškov sodnega postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika; OZ).