Jedro

Predmet obravnave v tej zadevi je regres poroka, ki je upnici plačal zapadlo terjatev, do toženke kot soporokinje.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo v točki I razsodilo, da ostane v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 64817/2015 z dne 29. 5. 2015 v delu, v katerem je toženki kot dolžnici naloženo, da v roku 8 dni plača tožniku 9.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 12. 2013 do plačila ter izvršilne stroške v znesku 74,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 11. 2015 do plačila. V presežku je citirani sklep o izvršbi razveljavilo glede zahtevka na plačilo zamudnih obresti (točka II izreka) ter tožbeni zahtevek v delu, v katerem je tožnik zahteval plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 264,95 EUR za obdobje od 24. 12. 2013 do 29. 12.2013 (točka IV izreka). V točki III je toženki naložilo plačilo zneska 264,95 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 12. 2013 ter v točki V plačilo pravdnih stroškov tožnika v znesku 1.736,42 EUR.

2. Zoper ugodilni del sodbe (točka I in III) se pritožuje tožena stranka (v nadaljevanju toženka) iz vseh pritožbenih razlogov, navedenih v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Navaja, da je že v postopku pred sodiščem prve stopnje ugovarjala načrtno izčrpavanje družbe s strani tožnika, ki je vzpostavil situacijo, ko družba ni mogla več izpolniti prevzetih obveznosti. Ne soglaša z zaključkom sodišča, da zgolj na podlagi zatrjevanj in dokazovanj zmanjšanja čistega prihodka družbe P.i. d.o.o. v letu 2011 ni mogoče sklepati, da je tožnik načrtno povzročil stečaj družbe P.i. d.o.o. Sodišče se je ukvarjalo le z ugotavljanjem krivde povzročitve stečaja družbe, ne pa z odgovornostjo in z razlogi, zakaj je prišlo do neplačila obveznosti po kreditni pogodbi z dne 21. 4. 2010. Sodišče ni sledilo njenim zatrjevanjem, da je do neplačila prišlo zaradi ravnanj tožnika, ki je bil odgovorna oseba podjetja ter da sama ni imela nikakršnega vpliva na njegova ravnanja v podjetju. Za takšen zaključek je predložila tudi ustrezna dokazila. Nadalje je toženka ves čas zatrjevala, da tožnik denarja od poslovanja družbe P.i. d.o.o. ni nakazoval na račun podjetja, temveč jih je uporabil za lastne potrebe ter v ta namen predlagala tudi dokaze. Zavrnitev pridobitve dokazov z vpogledom v TRR družbe P.i. d.o.o. graja kot bistveno kršitev določb postopka. Glede poplačila kreditne linije s strani tožnika ponavlja trditve, da je tožnik plačilo obveznosti po kreditni liniji opravil z denarjem, katerega si je prilastil od podjetja P.i. d.o.o. S tako pridobljenim denarjem je nudil pomoč tudi svoji pokojni materi pri reševanju premoženja iz osebnega stečaja njegovega očeta. Ponavlja trditve v zvezi s prodajno pogodbo za nakup nepremičnine za kupnino v znesku 40.220,00 EUR, ki jo je poravnal 9. 4. 2010. Toženka graja odločitev sodišča in zavrnitve izvajanja dokazov kdo je sploh najel kredit, ker s tem ni mogla dokazati, da tožnik do 9. 3. 2010 od svoje matere ni mogel pridobiti sredstev, saj je ta kredit pridobila pozneje, šele 21. 6. 2010. V nadaljevanju utemeljuje, da so dokazana njena zatrjevanja, da je tožnik denar iz kreditne pogodbe porabil za plačilo kupnine po prodajni pogodbi glede solastniškega deleža nepremičnine parc. št. 871/2 k.o. Č.. Tožnik je tako od samega začetka s svojimi dejanji naklepno deloval v svojo korist in v popolnem nasprotju z načelom vestnosti in poštenja ter skrbnosti, saj je kot odgovorna oseba bil dolžan ravnati še z večjo skrbnostjo dobrega gospodarstvenika.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče druge stopnje ob uradnem preizkusu zadeve po drugem odstavku 350. člena ZPP ter v okviru v pritožbi uveljavljanih pritožbenih razlogov, ugotavlja in zaključuje, da sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni zagrešilo po uradni dolžnosti upoštevanih niti v pritožbi uveljavljanih bistvenih kršitev procesnih določb. V okviru zatrjevanj strank in zanje ponujenih dokazov je bilo pravno relevantno dejansko stanje v postopku na prvi stopnji pravilno ugotovljeno, na njegovi podlagi pa tudi pravilno uporabljeno materialno pravo. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev ustrezno pojasnilo in se opredelilo do vseh relevantnih navedb strank, zato se sodišče druge stopnje v celoti sklicuje na razloge izpodbijane odločbe, v nadaljevanju pa odgovarja na posamične pritožbene navedbe, pri čemer se sklicuje na določbo 360. člena ZPP1. Pretežni del pritožbenih ugovorov (ki jih je toženka zatrjevala že tudi pred sodiščem prve stopnje) namreč ni pravno pomembnih za odločitev o tožbenem zahtevku. To velja tudi za dokaz katerega zavrnitev je toženka pravočasno grajala in v pritožbi očita kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (izpis prometa na TRR družbe P.i. d.o.o., list št. 140. spisa), ker se z njim ne dokazujejo pravno pomembna dejstva .

5. Sodišče prve stopnje je v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku za povračilo , ki ga je tožnik plačal kot solidarni porok za obveznost družbe P.i. d.o.o. Pred Okrajnim sodiščem v Murski Soboti je pod VL 101629/2013 tekel izvršilni postopek, v katerem je upnica B.K. d.d. od družbe P.i. d.o.o. ter obeh pravdnih strank terjala plačilo zapadlih obveznosti v višini 17.659,71 EUR s pripadki. Med pravdnima strankama ni sporno, da sta obe pristopili h pogodbi o kreditni liniji na odpoklic št. 61/10-584443 kot solidarna poroka in plačnika.

6. Glede na povzeta nesporna dejstva je sodišče izhajalo iz pravilne pravne podlage 1033. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ)2. Tudi pritožbeno niso sporni višina zneska, ki ga je tožnik upnici plačal kot porok, kot tudi ne, da vtoževani znesek predstavlja polovico s strani tožnika plačane terjatve in tudi ne dejstvo, da je tožnik terjatev upnice B.K. d.d., ki izvira iz pogodbe o kreditni liniji, ki sta jo pravdni stranki podpisala kot solidarna poroka in plačnika, dejansko plačal. Predmet obravnave v tej zadevi je torej regres poroka, ki je upnici plačal zapadlo terjatev, do toženke kot soporokinje (1033. člen OZ).

7. Sodišče je v točkah 10, 11 in 12 odgovorilo tudi na ugovore, ki jih je toženka postavila v postopku pred sodiščem prve stopnje (glede načrtnega izčrpavanja družbe, glede nenamenske porabe s kreditom pridobljenih sredstev ter glede groženj, zaradi katerih je pristopila h kreditni pogodbi kot porokinja) in jih kot ne dovolj specificirane in nedokazane zavrnilo.

8. Sodišče druge stopnje glede ugovorov, ki jih toženka ponavlja v pritožbi, dodatno pojasnjuje: Iz toženkinih zatrjevanj glede načrtnega izčrpavanja in zlorabe družbe, ki je bila glavna dolžnica in katere edini družbenik in direktor (po zatrjevanjih toženke) je bil tožnik, izhaja, da želi toženka uveljaviti odgovornost tožnika kot družbenika in direktorja za obveznosti družbe P.i. d.o.o.. Toženka meni, da se lahko svoje odgovornosti, ki izvira iz solidarnega poroštva, razbremeni zgolj z trditvami in zanje predloženimi dokazi, da je tožnik s svojimi ravnanji kot družbenik in direktor povzročil, da družba kot glavna dolžnica, dolga do upnice B.K., ni poravnala. Uveljaviti želi odgovornost tožnika kot družbenika in direktorja, kar pa ni predmet tožbenega zahtevka v tem postopku3. Sodišče je te ugovore vsebinsko obravnavalo in jih zavrnilo kot ne dovolj natančne in ne dokazane, kar pa na odločitev v zadevi ni vplivalo. Enako velja za navedbe in ugovore glede groženj tožnika, zaradi katerih je k sporni kreditni pogodbi pristopila kot porokinja in plačnica. Tudi tak ugovor bi morala tožnica v zakonsko predpisanem roku uveljavljati s posebno tožbo.

9. Ker je glede na obrazloženo tožnik kot eden od porokov plačal zapadlo terjatev, z obravnavano tožbo pa uveljavlja od toženke kot druge porokinje, da mu povrne polovico plačane terjatve, so neutemeljeni tudi vsi pritožbeni očitki, da je tožnik kot družbenik in lastnik glavne dolžnice ravnal v nasprotju s temeljnimi načeli iz 5., 6. in 7. člena OZ.

10. Ker pritožba glede na obrazloženo ni utemeljena, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (določba 353. člena ZPP).

11. Toženka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, ker s pritožbo ni bila uspešna (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

1 Določba 360. člena ZPP: V obrazložitvi sodbe mora sodišče druge stopnje presoditi navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena in navesti razloge, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti. 2 Če je več porokov, pa eden med njimi plača zapadlo terjatev, ima pravico zahtevati od drugih porokov, da mu vsak vrne del ki odpade nanj. 3 Določba 8. člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1) predstavlja izjemo od temeljnega načela, po katerem družbeniki kapitalskih družb ne odgovarjajo za obveznosti družbe in predstavlja pravno podlago za uveljavitev odgovornosti družbenikov za družbine obveznosti.