Jedro

Zatrjevano motilno ravnanje ne dosega praga, ki je varovan z institutom varstva posesti, saj je interes tožnika predvsem v nemotenem parkiranju, le-to pa z robnikom praktično ni ovirano.

Izrek

Pritožba se z a v r n e in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, da jo je tožena stranka motila v zadnji mirni posesti parkirnega prostora in meje med tožničino in toženčevo parcelo s tem, da je dne 10.03.1989 na mejo vgradila 17 cm visok in 4,5 m dolg betonski robnik ter istega dne ali kak dan prej odstranila mejnik, ki ga je postavila geodetska uprava. Sodišče je prav tako zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna ta robnik odstraniti in vrniti mejnik na prejšnje mesto ter se v bodoče izogibati takih ali podobnih motilnih dejanj.

Zoper navedeni sklep se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov ter pritožbenemu sodišču predlaga, naj sklep spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi oziroma podrejeno, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno obravnavanje. Pritožba najprej navaja, da je sodišče s tem, ko je opravilo glavno obravnavo v njeni nenavzočnosti, kršilo načelo kontradiktornosti, saj tožnici ni bila omogočena prisotnost pri izvajanju dokazov, postavljanje vprašanj pričam ter izjasnitev o rezultatih dokazovanja. V zvezi s tem pritožba pravi, da je tožnica sodišču poslala zdravniško potrdilo, iz katerega je razvidno, da se tožnica ne more udeležiti naroka za glavno obravnavo, čeprav je ta v bližini njenega doma, vendar sodišče njeni prošnji za preklic obravnave kljub temu ni ugodilo. Tožnica nato pravi, da ni sama kriva za dolžino tega postopka, saj se je prizadevala, da bi se postopek čim prej zaključil. Tožnica ima pravico, da se obravnave udeleži osebno in če so se lahko obravnave celo brez razloga prelagale za nedoločen čas in so si naroki po preložitvah sledili v daljših časovnih intervalih, bi moralo pač sodišče počakati še toliko časa, da bo tožnica ozdravela. Nato pritožba zatrjuje, da predstavlja izjava priče K.J. krivo pričanje in da sodišče ni pojasnilo, zakaj je verjelo tej priči in ne tožničinemu pokojnemu očetu. Po mnenju pritožbe sodišče tudi ni izvedlo vseh predlaganih dokazov. Iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 17.11.2006 je namreč razvidno, da je bil sprejet le dokazni sklep, da se vpogledajo in preberejo vse listine v spisu, v nadaljevanju pa ni nikjer zapisano, da bi bila vpogledana in prebrana kakšna listina. Dokaz za to je tudi dejstvo, da je narok trajal le pol ure in da v izpodbijanem sklepu nobena od teh listin ni niti omenjena. Iz zapisnika prav tako ni razvidno, na katera vprašanja se nanašajo odgovori pravdnih strank in prič, kar je bistvena kršitev določb postopka. Sodišče je prav tako zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, saj so že sledovi gum na robniku dokaz, kako lahko tožnik danes parkira, to pa bi lahko na obravnavi povedala in pokazala tudi sama tožnica. Tudi ogled, ki ga je opravilo sodišče, je bil pomanjkljivo izveden, sploh ni navedeno, kdo je bil uslužbenec sodišča in kakšno vozilo je vozil, sodišče pa tudi ni izvedlo dokaza s prebranjem podatkov o vozilih, ki ga je tožničin oče vložil v spis. V zadevi je bilo po mnenju pritožbe zmotno uporabljeno tudi materialno pravo, saj je sodišče tožbeni zahtevek zavrnilo, češ da tožnica nima ekonomskega interesa. Pritožba poudarja, da je bil z motilnim dejanjem prizadet ne le pravni, ampak tudi ekonomski interes tožeče stranke, saj ji je tožena stranka skrajšala uporabno širino parkirišča, poleg tega pa je morala tožnica tudi uničiti hortikulturno urejeno zelenico, ki je bila hkrati tudi dostopna pot za v pritličje tožničine hiše ter jo spremeniti v asfaltirano parkirišče neestetske poševne oblike. Z odstranitvijo spornega robnika ne bi bil v ničemer prizadet ekonomski interes toženke, saj robnik zanjo ne predstavlja nobene ekonomske koristi, ampak prej škodo. Zaradi postavitve robnika tožnica ne more parkirati tako kot prej, saj se mora izogibati postavljenemu robniku, ki predstavlja nevarnost za poškodbe noge in poškodbe prednjega dela avtomobila, ki ima nižjo karoserijo. Pritožba tudi navaja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo jasnih napotkov instančnega sodišča in ni ugotavljalo posestnega stanja ter načina parkiranja tožeče stranke. Pritožba tako zaključuje, da je tožena stranka s tem, ko je v odgovoru na tožbo navedla, da parkiranje ne predstavlja takega izvrševanja posesti, ki bi bilo deležno zakonske zaščite, v bistvu priznala, da je kršila posest tožeče stranke in postavila sporni robnik, zato obstajajo vsi zakonski pogoji za izdajo sklepa o motenju posesti, saj je bila tožba vložena znotraj 30-dnevnega roka.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je najprej presojalo pritožbene navedbe o kršitvi načela kontradiktornosti, ki naj bi jo prvostopenjsko sodišče storilo s tem, da tožnici ni dalo možnosti sodelovanja v postopku in je opravilo glavno obravnavo v njeni nenavzočnosti. Od leta 2002, ko je sedanja tožnica izjavila, da prevzema pravdo, je tožnica neprestano vlagala prošnje za preložitev narokov za glavno obravnavo in jim prilagala tudi zdravniška potrdila. Tudi po razpisu zadnjega naroka je tožnica ponovno prosila za preklic naroka in svoji prošnji priložila zdravniško potrdilo. Sodeča sodnica je telefonsko kontaktirala s tožničinim osebnim zdravnikom, ki je pojasnil, da pri tožnici ni fizičnih ovir za pristop na narok, ki se bo izvedel na kraju samem (pred tožničino hišo), je pa tožnica na bolniškem staležu zaradi psihičnih težav. Prvostopenjsko sodišče se je na podlagi tako dobljenih podatkov odločilo, da prošnji za preložitev ne bo ugodilo in je narok dne 17.11.2006 izvedlo v tožničini nenavzočnosti, s čemer pa po oceni pritožbenega sodišča ni napravilo zatrjevane kršitve kontradiktornosti. Pri tem velja poudariti predvsem dejstvo, da se je ogled izvajal neposredno pred tožničino hišo, pravilno pa je tudi stališče sodišča prve stopnje, da bi si lahko tožnica, če so njene zdravstvene težave tako zelo resne in dolgotrajne, tekom postopka postavila pooblaščenca, ki bi zastopal njene interese. Očitno je namreč, da želi tožnica zlorabljati svoje pravice in v nedogled prestavljati naroke za glavno obravnavo, posebno še glede na to, da gre v predmetni zadevi za motenjski spor, katerega bistvo je hitrost rešitve zadeve. Pritožba sicer pravi, da si je tožnica prizadevala, da bi se postopek čim prej zaključil, kar pa po oceni pritožbenega sodišča nikakor ne drži. Popolnoma neutemeljena je tudi pritožbena trditev, da bi moralo sodišče pač počakati še toliko časa, da bo tožnica ozdravela, še posebno glede na dejstvo, da so se obravnave lahko brez razloga prelagale celo za nedoločen čas. Ta trditev je protispisna, saj je bila glavna obravnava samo enkrat preložena brez razloga na strani tožnice in sicer takrat, ko je tožnica priglasila svojo udeležbo in se je sodeča sodnica želela izločiti, sicer pa so bili vzrok vsem nadaljnjim preložitvam tožničine prošnje. Prvostopenjsko sodišče je torej tožnici dalo veliko in dovolj priložnosti, da se naroka vendarle udeleži, bodisi osebno bodisi po pooblaščencu, zato o kršitvi načela kontradiktornosti v predmetni zadevi ne moremo govoriti.

Nadaljnje pritožbene navedbe o lažni in neresnični izjavi zaslišane priče K.J. so po oceni pritožbenega sodišča povsem pavšalne. Sodišče prve stopnje sicer res ni pojasnilo, zakaj ni verjelo izpovedi tožničinega očeta, vendar pa temelj odločitve prvostopenjskega sodišča o zavrnitvi tožbenega zahtevka ne predstavljajo niti izpovedi strank in prič niti listine, ki se nahajajo v spisu, pač pa lastna opažanja sodišča na ogledu kraja motilnega dejanja. Popolnoma neresnična je pritožbena trditev, da sodišče prve stopnje ni izvedlo vseh predlaganih dokazov, saj so bili tekom postopka izvedeni vsi dokazi, ki jih je predlagala tožeča stranka, protispisna pa je tudi trditev, da sodišče ni izvedlo dokaza z vpogledom v podatke o dimenzijah avtomobilov, ki naj bi jih tožničin oče dne 31.01.1990 vložil v spis. Tega namreč tožničin oče ni storil, saj je v vlogi z dne 31.01.1990 (list. št. 53) zgolj navedeno, da bo tožeča stranka te listine predložila na obravnavi, česar pa v nadaljevanju ni storila. Pritožba nadalje navaja, da je iz zapisnika o ogledu razvidno, da je bil sprejet dokazni sklep, da se vpogledajo in preberejo vse listine v spisu, v nadaljevanju pa ni razvidno, da bi bile te listine prebrane, vendar slednje glede na utrjeno prakso sodišč ne predstavlja bistvene kršitve postopka, ki bi vplivala na pravilnost in zakonitost sklepa. Enako stališče je glede pritožbenih trditev, da v zapisniku o zaslišanju prič niso zapisana vprašanja, ki so jima bila postavljena, višje sodišče že zavzelo ob odločanju o pritožbi zoper prvi sklep, s katerim je bilo odločeno o tožbenem zahtevku leta 1990. Nadaljnje pritožbene trditve, da je bil ogled pomanjkljivo izveden zato, ker v zapisniku ni navedeno, kdo je bil voznik sodišča in s kakšnim vozilom je zapeljal, so po oceni pritožbenega sodišča popolnoma nerelevantne. Prav tako neutemeljeno je nestrinjanje pritožnice z ugotovitvijo prvostopenjskega sodišča o pomanjkanju ekonomskega interesa. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa je prvostopenjsko sodišče sicer ugotovilo, da je ekonomski interes, katerega varstvo se v predmetnem posestnem sporu zahteva, z objektivnega vidika minimalen, vendar pa svoje odločitve sodišče prve stopnje ni oprlo na pomanjkanje ekonomskega interesa, pač pa na dejansko stanje, kot ga je samo ugotovilo na ogledu kraja zatrjevanega motenja. Na tem naroku se je sodišče prve stopnje na podlagi parkirnega manevra, ki ga je izvedel uslužbenec sodišča in na podlagi ugotovitev, da je sporni robnik visok 10 oziroma 8 cm (in ne zatrjevanih 17 cm) in dolg 4 m in 6 cm (in ne zatrjevanih 4,5 m) ter da se na koncu robnika nahaja železen drog v višini 70 cm, ki je bil postavljen že pred samim spornim robnikom, prepričalo, da se da na spornem območju parkirati brez večjih težav, pa tudi ob izstopanju iz avtomobila robnik ne predstavlja posebne ovire, pač pa zahteva le malce večjo previdnost. Na podlagi teh ugotovitev je prvostopenjsko sodišče povsem pravilno zaključilo, da odstranitev robnika ne bi bistveno spremenila načina zavijanja pri parkiranju na sporni del parkirišča, in to predvsem zaradi dejstva, da se na koncu robnika nahaja železen drog, čemur pritožba ne oporeka. Le-ta je po mnenju pritožbenega sodišča še mnogo bolj moteč od samega robnika, zato se pritožbeno sodišče v celoti pridružuje zaključkom sodišča prve stopnje, da zatrjevano motilno ravnanje ne dosega praga, ki je varovan z institutom varstva posesti, saj je interes tožnika predvsem v nemotenem parkiranju, le-to pa z robnikom praktično ni ovirano. Navedbe tožnice v pritožbi, da predstavlja sporni robnik nevarnost tudi za poškodbe karoserije avtomobila, so pritožbene novote, pa tudi sicer so glede na ugotovljeno višino robnika popolnoma neutemeljene. Pritožbeno sodišče se je tako prepričalo, da je bilo dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno, da je prvostopenjsko sodišče v celoti sledilo navodilom instančnega sodišča iz leta 1990 (ki je naložilo, naj se ugotovi, kako je tožeča stranka parkirala in ali postavitev robnika pomeni poseg v posest) ter pravilno zaključilo, da zatrjevanega motenja posesti v predmetni zadevi ni bilo, zato niso podani pogoji po 78. členu Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR).

Ker pritožbeno sodišče drugih uradoma upoštevnih bistvenih kršitev postopka po 2. odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ni zasledilo, je v skladu z določbo 2. odstavka 365. člena ZPP pritožbo tožnice zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.