Jedro

Praksa VS RS, ki je izpostavljena v izpodbijani sodbi, je enotna in jo je mogoče povzeti v tem, da gre v takšnih pravdah za (navidezno) konkurenco originarnih pridobitnih načinov lastninske pravice (med zakoni, s katerimi je bila izvedena denacionalizacija, to je npr. med ZSKZ in ZLNDL), ki je ni mogoče obiti z institutom priposestvovanja, pa čeprav so bile že izvedene pomotne vknjižbe lastninske pravice, saj je institut priposestvovanja namenjen saniranju napak pri pravno poslovnih (izvedenih) pridobitvah lastninske pravice.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo, (I.) ugotovilo, da je tožeča stranka (tožnica) lastnica nepremičnine k.o...., parcela 835 (ID 977...), do 1/1 (celote), in (II.) odločilo o povrnitvi pravdnih stroškov, in sicer, da je tožena stranka (toženka) dolžna v 15 dneh tožnici plačati 899,85 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

2. Zoper predmetno sodbo je toženka vložila pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in s predlogom, naj se izpodbijana sodba ″razveljavi″ in zavrne tožbeni zahtevek, podrejeno pa, naj se razveljavi in zadeva vrne v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je sodba v nasprotju z listinami in da ne odgovarja na vsa pravno relevantna dejstva in argumente, ki jih je navedla toženka. Ne odgovarja na navedbe o priposestvovanju (dobroverni lastniški posesti) od vknjižbe lastninske pravice dalje (10.3.2003). Enako je pri vprašanju dobrovernosti, kjer je sodišče o tem vprašanju odločilo v nasprotju s toženkino trditveno podlago. Sodba je v nasprotju s spisovnimi listinami in sama s seboj. Slednje zato, ker najprej pove, da odplačni način pridobitve lastninske pravice ni relevanten, nato pa o tem načinu razpravlja. Govori o preteklem sistemu, ki zasebne lastnine na nepremičninah ni dovoljeval, nato pa zanika možnost priposestvovanja s strani društva, ker naj ne bi bilo v dobri veri. Sodišče prve stopnje je dopustilo podredno kumulacijo tožbenega zahtevka, na način, da je dopustilo podredni zahtevek z izbrisno tožbo in z ugotovitveno tožbo. Predmetnega ni obrazložilo, kar je procesna kršitev. Ne drži, da je sprememba potrebna zaradi ureditve razmerja. Samo z ugotovitveno tožbo razmerje med strankama ni razrešeno. V zadevi VSM I Cp 186/2017 zahtevek ni bil enak, saj je bil poleg ugotovitvenega postavljen še dajatveni zahtevek. S to sodbo tožnica ne more doseči vpisa v zemljiško knjigo. Podan pa je tudi ugovor priposestvovanja od toženkine vknjižbe dalje, s čimer se pravna podlaga in presoja pravnega interesa za ugotovitveno tožbo spremenita, česar sodišče ni upoštevalo. Sodba je tako obremenjena z absolutnimi bistvenimi kršitvami pravil postopka in jo je treba razveljaviti. Dejansko stanje je nepopolno ugotovljeno. Sodišče prve stopnje se ni ukvarjalo s priposestvovanjem po vknjižbi toženke v zemljiško knjigo. V tem delu je dejansko stanje pomanjkljivo ugotovljeno, čeprav je toženka predložila dokaze. Tudi priče so v izjavah potrdile navedbe toženke, ki jih tožnica ni prerekala. Posledično je tudi materialno pravo zmotno uporabljeno. Toženka je nepremičnino pridobila leta 1969 odplačno in od zasebnika. Zemljišče nikoli ni bilo družbena lastnina. Pravica uporabe je pomenila lastninsko pravico. Zemljiškoknjižno sodišče ni nekakšen samodejni vpisnik in vpiše lastninsko pravico, če so podani procesni in materialni pogoji za vpis. Če je dovolilo vpis na podlagi zmotne pravne podlage, to ni krivda toženke. Očitno je vknjižbo dovolilo na podlagi prodajne pogodbe z dne 13.8.1969, potrdila UE Maribor in določil Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (ZLNDL). Če je zagrešilo napako, toženka, ki se je zanesla na vknjižbo, ne more trpeti škodljivih posledic, še manj pa je mogoče zaključiti, da od tedaj ne bi bila v dobri veri. Citirani judikati sodne prakse takšnega dejanskega stanja ne zajemajo. Toženka je bila ves čas v dobri veri. Četudi je zaključek sodišča, da v preteklosti priposestvovanje ni moglo teči, pravilen, pa je napačen, da ni teklo po vknjižbi toženke. Na tožnici je, da dokaže, da pri toženki ni bila podana dobra vera.

3. Tožnica na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je obrazložilo, da je iz razlogov smotrnosti za dokončno ureditev razmerja med pravdnima strankama dopustilo v pritožbi problematizirano spremembo tožbe s postavitvijo podrednega tožbenega zahtevka, in zato ne gre za nobeno ″procesno kršitev″. Tudi sicer pa zaradi ugoditve primarnemu tožbenemu zahtevku sodišče prve stopnje o podrednem zahtevku ni odločalo. Zato niti ni jasno, kako naj bi pritožbeno sporna dopustitev spremembe tožbe, ki je lahko le relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka, sploh lahko vplivala na zakonitost in pravilnost izpodbijane odločitve o glavnem zahtevku. Z ugotovitveno sodbo je pravno razmerje med pravdnima strankama razrešeno in tožnica na njeni podlagi lahko doseže vknjižbo lastninske pravice v zemljiško knjigo (glej tudi sodno prakso, ki jo v opombi na 8. strani izpodbijane sodbe citira že sodišče prve stopnje, in drugo sodno prakso, ki se nanaša na primere originarnih pridobitev lastninske pravice). Drugačno pritožbeno zavzemanje ni utemeljeno in tega tudi ugovor priposestvovanja (op. tožbeni zahtevek je tudi v primerih priposestvovanja ugotovitveni), ki mu sodišče prve stopnje ni sledilo, ne more spremeniti.

6. Po presoji pritožbenega sodišča sodba sodišča prve stopnje ni obremenjena z dokaj pavšalno uveljavljanimi absolutnimi bistvenimi kršitvami pravil postopka. Tako imenovana protispisnost (kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP) je lahko podana le v primeru, če je sodišče vsebino dokaza napačno povzelo v sodbi, in za takšno kršitev ne gre, če je sodišče prve stopnje morebiti spregledalo toženkine navedbe in argumente. Podana tudi ni kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih je ne bi bilo mogoče preizkusiti. Izpodbijana sodba ima razloge in vsebuje zadostne razloge o odločilnih dejstvih, ki niso nejasni in ki si niso med seboj v nasprotju. Povedano drugače, sodišče prve stopnje je spoštovalo tako imenovani standard obrazloženosti sodbe sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje je odgovorilo tudi na vse navedbe toženke o priposestvovanju in njeni dobrovernosti pred uveljavitvijo Zakona o skladu kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije, po njegovi uveljaviti in po toženkini vknjižbi v zemljiško knjigo (glej predvsem 18. točko in 19. točko obrazložitve izpodbijane sodbe). Pravni zaključek, da odplačni način pridobitve zemljišč v konkretnem primeru (ker je toženka društvo) ni pravno relevanten oziroma da ne utemeljuje toženkinih ugovorov, ne more biti v nasprotju z dejanskimi ugotovitvami o odplačnosti prodajne pogodbe z dne 13.8.1969 na način, ki izhaja iz omenjene 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

7. Dejansko stanje v sodbi, ki je razvidno že iz izpodbijane sodbe in ga zato pritožbeno sodišče na tem mestu ne bo ponavljalo, ni zmotno oziroma pomanjkljivo ugotovljeno. Omenjeni očitek pritožba tudi sicer uveljavlja tako pavšalno, da ga pravzaprav ni mogoče preizkusiti oziroma se s tem očitkom uveljavlja očitek zmotne uporabe materialnega prava. Na kratko velja na pritožbo v tem delu vseeno posebej odgovoriti. Sodišče prve stopnje se je ukvarjalo tudi s (pravnim) vprašanjem priposestvovanja po toženkini vknjižbi lastninske pravice v zemljiško knjigo in je obširno pojasnilo, zakaj toženka ni priposestvovala nepremičnine in še, da ni bila dobroverna. Kaj naj bi iz s strani toženke predloženih listinskih dokazov v tej smeri še izhajalo in katere navedbe, ki naj jih tožnica ne bi prerekala, naj bi v tej smeri potrdile zaslišane priče, pritožba ne pojasni. Ker pritožbeno sodišče na zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja ne pazi po uradni dolžnosti, velja tako zaključiti le, da so izpostavljeni pritožbeni očitki preveč pavšalni, da bi lahko bili upoštevni.

8. Po presoji pritožbenega sodišča tudi zmotna uporaba materialnega prava ni podana. Pritožbeno sodišče pritrjuje obširnim in pravilnim razlogom sodišča prve stopnje, ki že vsebujejo vse odgovore na pritožbene očitke, zato bo v tem delu na pritožbo le na kratko odgovorilo. Toženka ni odplačno pridobila lastninske pravice na sporni nepremičnini na podlagi kupoprodajne pogodbe z zasebnikom z dne 13.8.1969, ampak se je na tej podlagi v zemljiško knjigo vknjižila družbena lastnina in toženka kot imetnica uporabe. Pridobila je torej pravico uporabe, po uveljavitvi ZSKZ je lastninsko pravico originarno pridobila tožnica, toženka pa se je nato šele na podlagi ZLNDL (in omenjene pogodbe ter potrdila UE) uspela vknjižiti v zemljiško knjigo kot lastnica nepremičnine. Pritožbena trditev, da zemljišče nikoli ni bilo družbena lastnina, je protispisna (glej zgodovinski izpisek iz ZK v prilogi A3) in ji ni mogoče slediti. Pravica uporabe ni bila ekvivalent sedanje lastninske pravice in je vsakršno drugačno pritožbeno zavzemanje pravno zmotno. Pritožnici je že sodišče prve stopnje pravilno in obširno pojasnilo pravne posledice njenega vpisa v zemljiško knjigo, bistvo zemljiškoknjižnega postopka (glej 14. točko obrazložitve izpodbijane sodbe) in razloge za toženkino nedobrovernost, Glede slednjega se je sklicevalo še na učinke pravne zmote in relevantne določbe Zakona o društvih. Toženkino domnevno dobrovernost je tožnica prerekala in jo uspešno izpodbila, pri čemer ni jasno, kakšne dokaze bi morala v tej smeri po mnenju toženke še predložiti, saj je zaključek o nedobrovernosti materialno pravni zaključek. Če je nedobroverna toženka dosegla vknjižbo lastninske pravice zaradi zatrjevane napake zemljiškoknjižnega sodišča, ji to vsekakor ne more biti v korist oziroma to tožnici ne more biti v škodo. Toženkinim pritožbenim navedbam o njeni dobroverni lastniški posesti torej ni mogoče slediti. Sklepno velja na tem mestu poudariti, da je praksa VS RS, ki je izpostavljena v izpodbijani sodbi, enotna in jo je mogoče povzeti v tem, da gre v takšnih pravdah za (navidezno) konkurenco originarnih pridobitnih načinov lastninske pravice (med zakoni, s katerimi je bila izvedena denacionalizacija, to je npr. med ZSKZ in ZLNDL), ki je ni mogoče obiti z institutom priposestvovanja, pa čeprav so bile že izvedene pomotne vknjižbe lastninske pravice, saj je institut priposestvovanja namenjen saniranju napak pri pravno poslovnih (izvedenih) pridobitvah lastninske pravice.

9. Po ugotovitvi, da v toženkini pritožbi niso podani niti uveljavljeni pritožbeni razlogi, niti po uradni dolžnosti preizkušene kršitve materialnega in procesnega prava, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

10. O stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče odločilo v skladu s prvim odstavkom 165. člena in prvim odstavkom 154. člena ZPP. Toženka, ki s pritožbo ni uspela, sama krije svoje svoje pritožbene stroške.