Jedro

Tožnik je v prošnji za odobritev brezplačne pravne pomoči izrecno navedel, da želi brezplačno pravno pomoč za sestavo in vložitev ugovora po izteku roka zaradi nepravilnega obrestovanja glavnice. V konkretnem primeru vložitev ugovora ne bi bila očitno nerazumna, saj je pod pogoji, ki jih določa 56. člen ZIZ možno vložiti ugovor tudi po pravnomočnosti sklepa o izvršbi. Tožena stranka zato ne bi smela šteti, da vsebinski kriterij, torej smiselnost vložitve pravnega sredstva, ni izpolnjen. Ker gre v postopku o dodelitvi brezplačne pravne pomoči za prava neuke stranke, ni mogoče od strank pričakovati, da bi znale same pojasniti vse okoliščine, ki so potrebne, da se lahko vloži ugovor po 56. členu ZIZ.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Okrožnega sodišča v Krškem št. Bpp 454/2010 z dne 8. 9. 2010 odpravi ter se zadeva vrne toženi strani v ponovni postopek.

Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 350 EUR, povečane za 20% DDV, v roku 15 dni, po poteku paricijskega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo tožnika za dodelitev brezplačne pravne pomoči. V obrazložitvi odločbe navaja, da je tožnik vložil prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči za vložitev ugovora zoper sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Brežicah opr. št. 0355 In 138/2009 z dne 4. 11. 2009. Tožena stranka je povabila tožnika zaradi pojasnitve vloge, pri čemer je na zaslišanju med drugim navedel, da meni, da je bil pri obračunu obresti oškodovan, saj znašajo več kot glavnica, dokazila o tem pa bo predložil do 12. 7. 2010. Tožena stranka se v obrazložitvi odločbe sklicuje na 24. člen Zakona o brezplačni pravni pomoči (Uradni list RS, št. 96/04 - uradno prečiščeno besedilo in nadaljnji, v nadaljevanju ZBPP), ki med drugim določa, da se pri presoji dodelitve brezplačne pravne pomoči kot pogoji upoštevajo okoliščine in dejstva v zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za odobritev brezplačne pravne pomoči, predvsem, da zadeva ni očitno nerazumna oziroma da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati in je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialno-ekonomski položaj oziroma je pričakovani izid zadeve za prosilca in njegovo družino življenjskega pomena. Iz priloženega sklepa o izvršbi je razvidno, da ga je tožnik prejel dne 7. 11. 2009, rok za morebitni ugovor pa se je iztekel v osmih dneh po prejemu oziroma pred vložitvijo vloge za brezplačno pravno pomoč. Sklep o izvršbi je postal pravnomočen in izvršljiv. Tožena stranka tudi ugotavlja, da tožnik v danem roku ni predložil listinskih ali kakšnih drugačnih dokazil o teku obresti, glede na določila zakonodaje, ki urejajo izvršilni postopek, pa se obresti dokončno obračunajo na razdelilnem naroku, predvsem zaradi vrstnega reda poplačila vseh obveznosti v dokončanem izvršilnem postopku. Dejstvo je, da je tožnik zamudil rok za ugovor in ga je nerazumno vlagati, saj zaradi preteka ugovornega roka to ne bi bilo razumno, pa tudi meritorna ocena dejanskega stanja tožnikove zahteve kaže na to, da je ta nerazumno postavljena, saj tožnik ne more vedeti natančnega teka obresti, ki se dokončno obračunajo šele ob uspeli izvršbi, ko bo imel tudi možnost prerekati višino natečenih obresti. Tožnik ni navedel nobenih relevantnih dejstev, morebitni ugovorni postopek pa bi služil le nerazumnemu procesuiranju in povzročanju dodatnih stroškov postopka, tožnik pa nima procesnih oziroma razumnih možnosti za uspeh.

Tožnik v tožbi navaja, da je imel namen vložiti in izpodbijati sklep o izvršbi z ugovorom po izteku roka, kar lahko stori v skladu s 56. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (Uradni list RS št. 3/2007 – uradno prečiščeno besedilo in nadaljnji, v nadaljevanju ZIZ) vse do konca izvršilnega postopka. Zaradi tega navedbe o tem, da je sklep pravnomočen in izvršljiv, nimajo pomena, saj tožnik ni zamudil roka za vložitev ugovora po izteku roka. Tožnik se tudi ne strinja s stališčem, da nikakor ne more vedeti natankega teka obresti. Tožniku je znano, od kdaj in kako so tekle zakonite zamudne obresti, saj je v ta namen pridobil poročilo Davčnega urada Brežice z dne 17. 3. 2008, iz katerega je razvidno, da so obresti presegle glavnico že na dan 29. 2. 2008 in je tako navedeno tudi v seznamu izvršilnih naslovov Davčnega urada Brežice z dne 16. 9. 2009, ki dejansko predstavlja izvršilni naslov v izvršilni zadevi Okrajnega sodišča v Brežicah opr. št. In 138/2009. V predlogu za izvršbo in sklepu o izvršbi je navedeno, da tečejo obresti od 17. 9. 2009 dalje do plačila, kar je nepravilno, saj lahko tečejo le dotlej, dokler ne dosežejo višine glavnice. Tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek. Zahteva tudi povrnitev stroškov upravnega spora v 15 dneh, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da se je tožnik na zaslišanju zavezal predložiti dokazila v zvezi zahtevano brezplačno pravno pomočjo, vendar pa jih ni predložil. Tožbi priložen seznam izvršilnih naslovov je pridobljen po izdaji odločbe, medtem ko v tožbi predlaganih dokazil v upravnem postopku ni predlagal. Morebitni ugovor zoper sklep o izvršbi bi služil le nerazumnemu procesuiranju in povzročanju dodatnih stroškov postopka. 56. člen ZIZ natančno določa, da bi ugovor moral temeljiti na dejstvu, ki se nanaša na samo terjatev in je nastopila v konkretnem primeru po izvršljivosti odločbe, če ga brez svoje krivde ni mogel uveljavljati v svojem ugovoru zoper sklep o izvršbi. Tek obresti ni tovrstno dejstvo, za katero morata biti kumulativno izpolnjena pogoja po 56. členu ZIZ. Obresti tečejo do konca izvršilnega postopka in se dokončno obračunajo na razdelilnem nalogu, stranka pa ima s tem v zvezi možnost pravnega sredstva, kot to določa ZIZ. Vlaganje procesnih sredstev le zaradi zakonske možnosti ni razumno in pomeni zlorabo inštituta brezplačne pravne pomoči, še posebej v primeru tožnika, ki je imel v letih 2009 do 2010 odprtih 19 zahtevkov za brezplačno pravno pomoč. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožnik v pripravljalni vlogi navaja, da dokazila pod točko 2 tožbe niso noviteta. Nadalje se v pripravljalni vlogi sklicuje na to, da mu je onemogočena ustavna pravica iz 22., 14. in 23. člena Ustave. Tožnik tudi nasprotuje temu, da gre za zlorabo inštituta brezplačne pravne pomoči. K točki 1 izreka: Tožba je utemeljena.

ZBPP v 24. členu določa, da se pri presoji dodelitve brezplačne pravne pomoči kot pogoji upoštevajo okoliščine in dejstva v zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za odobritev brezplačne pravne pomoči, predvsem da zadeva ni očitno nerazumna oziroma da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati in je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialno-ekonomski položaj oziroma je pričakovani izid zadeve za prosilca ali njegovo družino življenjskega pomena. Tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja, da se je rok za ugovor zoper sklep o izvršbi že iztekel, da je postal pravnomočen in izvršljiv ter da tožnik v postavljenem roku ni predložil listinskih ali drugih dokazil o teku obresti ter da se obresti dokončno obračunajo na razdelilnem naroku. Navaja, da je tožnik zamudil rok za ugovor in da ga je nerazumno vlagati. Vendar pa sodišče meni, da zadeva ni očitno nerazumna. Pri svoji presoji je sodišče kot pomembno okoliščino upoštevalo dejstvo, da 56. člen ZIZ omogoča vložitev ugovora tudi po izteku roka. Določilo tega člena določa, da ugovor, ki temelji na dejstvu, ki se nanaša samo terjatev in je nastopilo po izvršljivosti odločbe oziroma po sklenitvi poravnave, lahko dolžnik vloži tudi po pravnomočnosti sklepa o izvršbi, vse do konca izvršilnega postopka, če ga brez svoje krivde ni mogel uveljavljati v ugovoru zoper sklep o izvršbi. Dolžnik je dolžan v takem ugovoru navesti vse razloge, ki jih lahko uveljavi v času vložitve. Sodišče zavrže kasnejši ugovor, če temelji na razlogih, ki bi jih dolžnik lahko uveljavil v prejšnjem ugovoru. Nadalje sodišče ugotavlja, da je tožnik v prošnji za odobritev brezplačne pravne pomoči izrecno navedel, da želi brezplačno pravno pomoč za sestavo in vložitev ugovora po izteku roka zaradi nepravilnega obrestovanja glavnice. ZBPP v 24. členu določa, da vsebinski kriterij ni izpolnjen, če je zadeva očitno nerazumna, v konkretnem primeru pa sodišče vendarle meni, da vložitev ugovora ne bi bila očitno nerazumna, saj je pod pogoji, ki jih določa 56. člen ZIZ možno vložiti ugovor tudi po pravnomočnosti sklepa o izvršbi. Tožena stranka po mnenju sodišča ne bi smela šteti, da vsebinski kriterij, torej smiselnost vložitve pravnega sredstva, ni izpolnjen. Ker gre v postopku o dodelitvi brezplačne pravne pomoči za prava neuke stranke, ni mogoče od strank pričakovati, da bi znale same pojasniti vse okoliščine, ki so potrebne, da se lahko vloži ugovor po 56. členu ZIZ. Sodišče tudi meni, da je vprašanje, ali so v konkretnem primeru podane vse okoliščine iz 56. člena ZIZ, lahko le predmet izvršilnega postopka, o katerem lahko odloča pristojno sodišče po tem, ko bi bil ugovor vložen, in ne več stvar presoje organa za brezplačno pravno pomoč. Sodišče želi v zvezi z uporabo 24. člena ZBPP še posebej poudariti, da je dejansko zelo težko najti pravo razmejitev med tem, do katere mere lahko služba za brezplačno pravno pomoč presoja izglede za uspeh, od kje naprej pa je to že stvar pristojnega sodišča, ki odloča v zadevi. Pri tem sodišče izhaja iz stališča, da iz zakonskega besedila izhaja, da mora biti zadeva očitno nerazumna, da se šteje, da ni izgleda za uspeh. Očitno nerazumna bi bila, če kakšnega pravnega sredstva v določenem primeru sploh ni mogoče vložiti, če je bil zamujen prekluzivni rok, če je terjatev zastarala in drugih podobnih primerih.

Izpodbijana odločba se nanaša le na to, da tožnik ne izpolnjuje vsebinskega kriterija za dodelitev brezplačne pravne pomoči, zaradi česar se finančni kriterij ni ugotavljal. Ker pa po mnenju sodišča tožena stranka ne bi smela šteti, da vsebinski kriterij ni izpolnjen, bo potrebno v ponovljenem postopku ugotoviti tudi finančni položaj tožnika. Glede na navedeno je sodišče izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 2. točke 1. odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS št. 105/06 in nadaljnji, v nadaljevanju ZUS-1). Ker je sodišče odločbo odpravilo zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, se do vseh tožbenih navedb ni opredeljevalo.

K točki 2 izreka: Ker je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani upravni akt odpravilo, pripada tožniku skladno s 3. odstavkom 25. člena ZUS-1 pavšalni znesek povračila stroškov upravnega spora v skladu z 2. odstavkom 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu, ki določa, da če je bila zadeva rešena na seji in je tožnika v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 350 EUR.