Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Predstojnik tožene stranke bi moral v sklepu o premestitvi obrazložiti vse razloge, ki so ga vodili k odločitvi in sicer bi moral navesti, na kakšen način naj bi s premestitvijo zagotovili učinkovitejše oziroma smotrnejše delo organa. Zgolj navedba, da se izpodbijani sklep izdaja na podlagi zakonske določbe, ker je predstojnik ocenil, da je mogoče na ta način zagotoviti učinkovitejše oziroma smotrnejše delo organa, ne zadošča za oceno, da je sklep o premestitvi zakonit.
Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.
: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da se razveljavita sklep komisije za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi Republike Slovenije šifra ... z dne 5.4.2006 in sklep ministra za ... šifra ... z dne 17.2.2006 in da je tožena stranka dolžna tožnici za obdobje od 2.3.2006 do 23.10.2008 obračunati razlike med pripadajočimi plačami za delovno mesto tajnice V/I – ministra v Kabinetu ministra in dejansko prejetimi bruto plačami in dodatki, od posameznih mesečnih zneskov razlik poravnati vse prispevke in davke, ki se plačujejo od bruto plače in dodatkov, ter ji za isto obdobje izplačati pripadajočo neto razlike plač ter dodatkov za vsak mesec, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamezne mesečne plače do plačila, vse pod izvršbo. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v znesku 247,86 EUR v 8 dneh, v primeru zamude pa od izteka paricijskega roka dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila, pod izvršbo.
Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da toženi zahtevek kot neutemeljen stroškovno zavrne, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje in odločanje. Navaja, da se z odločitvijo sodišča ne strinja. Tožnica je bila premeščena zaradi delovnih potreb na delovno mesto tajnice V/II v Službo za odnose z javnostmi, na delovno mesto V. tarifnega razreda, ki ustreza njeni dejanski izobrazbi. Navedba sodišča, da tožena stranka ni obrazložila delovnih potreb oziroma razlogov za premestitev, je napačna. Tožena stranka je v obrazložitvi sklepa navedla, da je predstojnik ocenil, da je mogoče na ta način zagotoviti učinkovitejše oziroma smotrnejše delo organa. Ta obrazložitev po mnenju toženke povsem zadošča za zakoniti razlog premestitve. Meni tudi, da je sodišče ne samo nepopolno ugotovilo dejansko stanje v delu, ko je odločilo o prikrajšanju tožnice pri plači med delovnima mestoma tajnice ministra v kabinetu ministra in tajnice v službi za odnose z javnostmi, temveč je tudi absolutno bistveno kršilo določbe postopka, saj obstaja nasprotje o odločilnih dejstvih med tem, kar se navaja v obrazložitvi sodbe ter med tem, kar navaja tožena stranka v odgovoru na tožbo oziroma, kar se navaja v zapisniku glavne obravnave. Že v odgovoru na tožbo je tožena stranka prerekala vse navedbe tožnice, prav tako pa je na glavni obravnavi izrecno navedla, da navaja kot sedaj, ter da še opozarja, da zamudne obresti od stroškov postopka tečejo šele od izteka paricijskega roka dalje. Očitek ne prerekanja tožene stranke je torej povsem nasproten listinam. Tožnica je tudi navedla, da je sklenila delovno razmerje v drugem ministrstvu, zaradi česar po mnenju tožene stranke ne more zahtevati razlike plače od tožene stranke za čas dela v drugem ministrstvu, kot tudi ne za čas dela v drugem organu in ne za čas dela pri toženi stranki, ko je bila s sklepom z dne 24.11.2006 zaradi delovnih potreb s 1.12.2006 trajno premeščena na delovno mesto administrator V v Specialno knjižico. Dne 31.5.2007 pa je bila tožnica na podlagi aneksa št. 1 k pogodbi o zaposlitvi trajno premeščena iz Ministrstva za ... Republike Slovenije na Komisijo za preprečevanje korupcije in sicer na delovno mesto tajnice. Po mnenju tožene stranke ob zgoraj navedenih dejstvih preneha pravica zahtevati razliko tudi v času, ko tožnica ni več na delovnem mestu tajnice ministra. Če je menila, da ji pripada razlike plače še naprej, potem takšnih aneksov oziroma pogodb ne bi smela sklepati in bi podpis zavrnila. Ker sodišče teh dejstev sploh ni ugotavljalo, dejanskega stanja v tem delu ni popolno ugotovilo, zaradi česar je potrebno postopek v tem delu dopolniti in šele nato odločiti o vtoževani razliki v plači. V odgovoru na pritožbo tožeča stranka prepreka pritožbene navedbe in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrne in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.
Pritožba ni utemeljena.
Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in na absolutne bistvene kršitve določb postopka, kot mu to nalaga 2. odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 – 45/2008). Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče v ponovljenem postopku ni zagrešilo absolutno bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti, da je dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo in pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče tudi ugotavlja, da so v izpodbijani sodbi navedeni vsi razlogi o odločilnih dejstvih in ti razlogi niso v nasprotju z navedbami tožene stranke, kot to zmotno zatrjuje pritožba.
Zakon o javnih uslužbencih (ZJU, Ur. l. RS, št. 26/2002 s sprem.) v 1. odstavku 147. člena določa, da se javni uslužbenec v okviru istega delodajalca premesti na drugo delovno mesto zaradi delovnih potreb (brez soglasja) ali s soglasjem oziroma na lastno željo. Zaradi delovnih potreb se po 3. točki 1. odstavka 149. člena ZJU javni uslužbenec premesti na prosto uradniško delovno mesto oziroma strokovno tehnično delovno mesto pri istem ali drugem organu, če predstojnik oceni, da je mogoče na ta način zagotoviti učinkovitejše oziroma smotrnejše delo organa. Postopek premestitve zaradi delovnih potreb se skladno s 1. odstavkom 150. člena ZJU opravi s sklepom o premestitvi, če javni uslužbenec s premestitvijo ne soglaša. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje in izvedenih dokazov izhaja, da je bila tožnica s sklepom tožene stranke z dne 1.4.2004 razporejena na delovno mesto tajnice V/I – ministra v OE Kabinet ministra z osnovnim količnikom 4,40. S sklepom z dne 17.2.2006 pa je bila razporejena na delovno mesto tajnice V/II v Službo za odnose z javnostmi z osnovnim količnikom 2,30. Iz obrazložitve sklepa izhaja, da je bila premestitev izvedena zaradi delovnih potreb v skladu s 3. točko 1. odstavka 149. člena ZJU, ker je predstojnik ocenil, da je mogoče na ta način zagotoviti učinkovitejše oziroma smotrnejše delo organa. Tožnica se je zoper sklep pritožila, vendar je Komisija za pritožbe s sklepom z dne 5.4.2004 njeno pritožbo v pretežnem delu zavrnila kot neutemeljeno. Sodišče prve stopnje je dokazno ocenilo izpodbijane sklepe in ugotovilo, da v sklepu tožene stranke z dne 17.2.2006 ni podana nikakršna obrazložitev razloga za premestitev, takšne obrazložitve pa ni niti v sklepu Komisije za pritožbe, čeprav je tožnica v pritožbi izrecno navajala, da razlogi za premestitev ne obstojijo. Ker tožena stranka razlogov za premestitev ni obrazložila niti v postopku pred sodiščem, niti ni v tej smeri ponudila ali predlagala nobenega dokaza, je sodišče prve stopnje zaključilo, da tožena stranka obstoja razloga za premestitev ni dokazala, zaradi česar sta izpodbijana sklepa nezakonita.
Pritožbeno sodišče soglaša s pravilnimi dejanskimi in pravnimi zaključki izpodbijane sodbe. Po določbah ZJU ima predstojnik organa sicer pravico, da delavce glede na potrebe organa premešča z enega na drugo delovno mesto. Vendar ta pravica ni neomejena. Spoštovati je treba pogoje, ki jih določa zakon in v primeru spora dokazati, da je bila premestitev res potrebna zaradi zagotovitve učinkovitosti in smotrnosti dela organa. Predstojnik bi v izpodbijanem sklepu zato moral jasno obrazložiti vse razloge, ki so ga vodili k odločitvi, da tožnico v skladu s 3. točko 1. odstavka 149. člena zaradi delovnih potreb premesti na drugo delovno mesto. Iz obrazložitve v izpodbijanem sklepu pa ne izhaja nikakršna ocena predstojnika, niti ni mogoče razbrati, na kakšen način naj bi se s premestitvijo tožnice zagotovilo učinkovitejše oziroma smotrnejše delo organa. Če naj bo premestitev zakonita, je treba ob izdaji sklepa vedeti, kakšne cilje se zasleduje. Samo navedba v obrazložitvi izpodbijanega sklepa, da je bila premestitev zaradi delovnih potreb izvedena v skladu s 3. točko 1. odstavka 149. člena ZJU, ker je predstojnik ocenil, da je mogoče na ta način zagotoviti učinkovitejše oziroma smotrnejše delo organa, zato nikakor ne zadošča za ugotovitev, da je podan zakoniti razlog premestitve, kot to zmotno meni pritožba. Taka navedba pomeni le prepis zakonske določbe, ne pa navajanje razlogov, zakaj in na kakšen način je predstojnik prišel do ocene, da bi s premestitvijo tožnice lahko bilo zagotovljeno učinkovitejše oziroma smotrnejše delo organa. Izpodbijani sklep sicer le zaradi pomanjkljive obrazložitve ni nezakonit. Vendar tožena stranka tudi v postopku pred sodiščem ni dokazala, da je bila premestitev tožnice res potrebna zaradi zagotovitve učinkovitega in smotrnejšega dela organa. V svojih navedbah je le pavšalno prerekala navedbe tožeče stranke, ni pa predlagala nobenega dokaza, niti izvedbe dokaza, ki bi utegnil privesti do drugačne odločitve, namreč zaslišanje predstojnika, saj bi le on lahko pojasnil svojo oceno, da je s premestitvijo tožnice mogoče doseči učinkovitejše in smotrnejše delo organa, kot tudi, kaj ga je do take ocene privedlo.
Upoštevaje navedeno in ob dejstvu, da je dokazno breme, da je bila premestitev potrebna zaradi zagotovitve učinkovitega in smotrnega dela organa, na strani tožene stranke, glede na tožničina zatrjevanja, da potrebe po tem ni bilo, je sodišče prve stopnje po izvedenem dokaznem postopku pravilno zaključilo, da zakonitost premestitve ni dokazana. Iz navedenih razlogov je odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno pravilna in zakonita.
Ostalih pritožbenih navedb, ki za odločitev niso bistvenega in odločilnega pomena, pritožbeno sodišče ni presojalo in se do njih ni opredeljevalo (1. odstavek 360. člen ZPP).
Zaradi vsega navedenega in ker pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.
Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato na podlagi 1. odstavka 154. člena ZPP v povezavi s 1. odstavkom 165. člena ZPP sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Odgovor na pritožbo k rešitvi ni pripomogel, zato tudi tožnica krije sama svoje stroške pritožbenega postopka in sicer na podlagi 1. odstavka 155. člena ZPP v povezavi s 1. odstavkom 165. člena ZPP.