Jedro

Tožeča stranka se je s tem, ko ni poskrbela za vknjižbo svojih pravic, pridobljenih s pogodbama namesto razlastitve, res izpostavila nevarnosti, da bi kdo zaradi načela zaupanja v zemljiškoknjižne podatke pridobil kakšno pravico na nepremičnini. Vendar se na načelo zaupanja v zemljiško knjigo lahko sklicuje le pošteni, dobroverni pridobitelj. Pri presoji dobre vere ni bistveno, ali sta bili izročeni obe nadomestni nepremičnini. Odločilno je, da so se toženci zavedali, da sta bili glede teh nepremičnin sklenjeni pogodbe namesto razlastitve in kaj to za nadaljnje razpolaganje s temi nepremičninami pomeni.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v 15 dneh povrniti 4.462,76 EUR stroškov revizijskega postopka, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

**Dosedanji potek postopka**

1. Tožeča stranka je v obravnavani, združeni zadevi trdila, da je njena pravna prednica Občina ... v letu 1993 na podlagi dveh pogodb, sklenjenih namesto razlastitve, pridobila solastništvo treh nepremičnin. Z A. A., možem prve toženke, je bila sklenjena pogodba namesto razlastitve za njegov 1/6 delež na parc. št. 841/0 in 842/0 k. o. ..., s prvo toženko pa pogodba namesto razlastitve za njen 1/2 solastniški delež na parc. št. 825/1 k. o. .... V obeh pogodbah je bilo dogovorjeno, da v zameno za razlaščene nepremičnine A. A. in prva toženka prejmeta v last, posest in uporabo vsak svojo atrijsko hišo v M. Pri razlaščenih nepremičninah nato do vknjižbe lastninske pravice oziroma družbene lastnine tožeče stranke v zemljiško knjigo nikoli ni prišlo. Po smrti A. A. se je na podlagi dodatnega sklepa o dedovanju III D 530/98 z dne 19. 9. 2006 kot lastnica parc. št. 841/0 in 842/0 vpisala prva toženka. Prva toženka je vse tri obravnavane nepremičnine podarila drugemu tožencu, ta pa jih je prenesel na tretjo toženko, pravno osebo, katere edini družbenik in zakoniti zastopnik je bil. Tožeča stranka je izpodbijala dobro vero vseh treh tožencev in zahtevala ugotovitev ničnosti pravnih poslov, saj naj bi bili sklenjeni z nedopustnim nagibom preprečiti tožeči stranki uveljavitev lastninske pravice. Zahtevala je izbris neveljavnih vknjižb lastninske pravice z vzpostavitvijo prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja, ugotovitev, da je sama solastnica spornih nepremičnin, in njihovo izročitev.

2. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo. Tožencem je naložilo, da morajo tožeči stranki po enakih delih povrniti njene pravdne stroške v višini 21.152,36 EUR.

3. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožencev delno ugodilo, in sicer je zaradi postopkovne kršitve razveljavilo odločitev, da mora nepremičnini parc. št. 841/0 in 842/0 v posest tožeče stranke vrniti drugi toženec, ter posledično tudi odločitev o stroških postopka, sicer pa je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je pridržalo za končno odločbo.

4. Toženci so zoper sodbo sodišča druge stopnje vložili revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Predlagali so spremembo izpodbijane sodbe in zavrnitev tožbenega zahtevka v celoti, podredno pa razveljavitev sodb sodišča druge in prve stopnje ter vrnitev zadeve v novo sojenje pred spremenjeni senat. 5. Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki je v odgovoru na revizijo predlagala njeno zavrženje, podredno pa zavrnitev in priglasila stroške revizijskega postopka.

**Ugotovljeno dejansko stanje**

6. Odločitvi nižjih sodišč temeljita na naslednjem ugotovljenem dejanskem stanju: − 24. 3. 1992 je bila med prednicama tožeče stranke, tj. Občino ... in Skladom stavbnih zemljišč C. (v nadaljevanju Sklad), ter A. A. sklenjena pogodba namesto razlastitve, v kateri je bilo dogovorjeno, da A. A. v zameno za njegov 1/6 solastniški delež na parc. št. 841/0 in 842/0 v last prejme atrijsko hišo v M., stoječo na parc. št. 361/116, z garažo na parc. št. 365/24 in travnikom na parc. št. 631/135, k. o. ... ter pravico uporabe na istih zemljiščih; − istega dne je bila pogodba namesto razlastitve sklenjena tudi s prvo toženko glede njenega 1/2 solastniškega deleža na parc. št. 825/1; v zameno za to nepremičnino je bila ravno tako dogovorjena izročitev atrijske hiše v M. v last in posest, stoječe na parc. št. 361/118, garaže na parc. št. 365/23 in travnika na parc. št. 631/134, k. o. ..., s pravico uporabe na teh zemljiščih; − k pogodbama je bilo izdano pozitivno mnenje Javnega pravobranilstva mesta Ljubljane; − pogodbi nista bili zemljiškoknjižno izvedeni in tako tožeča stranka v zemljiški knjigi ni bila vpisana kot solastnica razlaščenih nepremičnin; tudi do izročitve razlaščenih nepremičnin v posest tožeče stranke ni prišlo; − investitor nadomestnih objektov je bil Sklad, ki je gradil na zemljiščih, ki jih je Občina ... pridobila na podlagi menjalne pogodbe, sklenjene z B. B. in C. C.; izdano mu je bilo gradbeno dovoljenje za gradnjo štirih atrijskih hiš s pripadajočimi vrtnimi lopami in štirih garaž; − A. A. je bila nadomestna hiša v M. izročena in je z njo tudi dejansko razpolagal, saj jo je 6. 7. 1993 odsvojil D. D.; − prva toženka je 1/2 solastniški delež na parc. št. 825/1 z darilno pogodbo z dne 5. 10. 2005 prenesla na drugega toženca; pri parc. št. 841/0 in 842/0 pa se je kot solastnica do 1/6 v zemljiško knjigo vpisala na podlagi dodatnega sklepa o dedovanju Okrajnega sodišča v Ljubljani III D 530/98 z dne 18. 9. 2006; tudi ti nepremičnini je z darilno pogodbo z dne 1. 12. 2006 podarila drugemu tožencu; − drugi toženec je vse tri nepremičnine nato z notarskim zapisom SV 922/07 z dne 20. 10. 2008 prenesel na tretjo toženko, tj. pravno osebo, pri kateri je bil sam edini družbenik in zakoniti zastopnik; − prva toženka je vedela za obstoj obeh razlastitvenih pogodb; za pogodbo glede parc. št. 825/1 je vedela že zato, ker jo je sama sklenila; za pogodbo, ki jo je sklenil njen mož, pa je vedela, saj teh nepremičnin v zapuščinskem postopku po njem leta 1999 ni prijavila; zavedala se je tudi pomena pogodb, tj. da z razlaščenimi nepremičninami ne more razpolagati, saj je glede na zakonsko zvezo in življenjsko skupnost zagotovo vedela, da je njen mož prejel nadomestno nepremičnino v M. in jo tudi naprej prodal; pa tudi iz same vsebine pogodbe je izhajalo, da stranki s podpisom sprejmeta zamenjani nepremičnini v last; − tudi drugi toženec je glede na sorodstveno razmerje, naglo odsvajanje nepremičnin ter dejstvo, da je bila z razlastitvenima pogodbama seznanjena njegova mati E. E., zagotovo vedel, da prva toženka razpolaga z nepremičninami, ki niso v njeni lasti; − vednost tretje toženke za razlastitev pa je izkazana, ker je tožnica drugega toženca kot njenega edinega družbenika in zakonitega zastopnika na svojo solastninsko pravico pri spornih nepremičninah z dopisom opozorila več kot leto dni pred sklenitvijo notarskega zapisa med drugim tožencem in tretjo toženko; − namen odsvajanj je bil preprečiti uveljavitev lastninske pravice tožeče stranke, saj je do spornih poslov prišlo v razmeroma hitrem časovnem zaporedju po tem, ko se je razvedelo, da tožeča stranka pri spornih nepremičninah ni kot lastnica vpisana v zemljiški knjigi.

**Odločitev sodišča prve stopnje**

7. Sodišče prve stopnje je zavrnilo pomisleke tožene stranke glede veljavnosti pogodb namesto razlastitve. Zavrnilo je njene navedbe, da nadomestne nepremičnine v času sklenitve pogodb niso obstajale in da prednica tožeče stranke z njimi ni imela pravice razpolagati. Presodilo je, da sta bili obe pogodbi veljavno sklenjeni, saj je bilo za obe pridobljeno pozitivno mnenje Javnega pravobranilstva mesta Ljubljane. Z dnem, ko je pristojni javni pravobranilec potrdil veljavnost pogodb, so nepremičnine prešle v družbeno lastnino, razlaščenec pa jih je bil zavezan izročiti razlastitvenemu upravičencu. Četudi pogodbe niso bile zemljiškoknjižno izvedene, to na nastanek družbene lastnine nima vpliva, saj je bila v takšnem primeru vknjižba v zemljiško knjigo deklaratorne narave.

8. Pogodba, sklenjena z A. A., je bila pravilno izpolnjena. Sicer pa je bilo sodišče prepričano, da je bila izpolnjena tudi pogodba, sklenjena s prvo toženko. O tem je sklepalo na podlagi vsebine same razlastitvene pogodbe, v kateri so bile jasno opredeljene vrednosti nadomestnih nepremičnin, dejstva, da so se razmerja z zakoncema A. urejala enovito (v istih pisanjih, dopisih), da so bile nepremičnine grajene na podlagi istega gradbenega dovoljenja ter da je bila izdana odredba, naj se prvi toženki izplača tudi odškodnina, ki je bila dogovorjena s pogodbo namesto razlastitve.

9. Tožnica svoje zunajknjižne pravice ni izgubila, ko so jo z vpisom v zemljiško knjigo prehiteli toženci. Tožnici je namreč uspelo izpodbiti domnevo njihove dobrovernosti. Ker so toženci pri odsvojitvah vedeli za obstoj razlastitvenih pogodb, se na načelo zaupanja v zemljiško knjigo ne morejo sklicevati. Prva toženka se ne more sklicevati, da je parc. št. 841/0 in 842/0 podedovala, saj A. A. ob svoji smrti ni bil njihov lastnik. Pogodbe so bile sklenjene v želji onemogočiti vpis tožničine lastninske pravice, kar nasprotuje načelu vestnosti in poštenja (5. člen Obligacijskega zakonika - OZ) ter prepovedi zlorabe pravic (7. člen OZ). Ker so bili pravni posli med toženimi strankami sklenjeni iz nedopustnih nagibov, so nični, posledično pa so neveljavne pri spornih nepremičninah opravljene vknjižbe lastninske pravice v njihovo korist. Sodišče je tako ugodilo zahtevku za vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja. Ker je tožeča stranka pri spornih nepremičninah na podlagi pogodb namesto razlastitve pridobila lastninsko pravico na originaren način, je ugodilo njenemu zahtevku za ugotovitev, da je sama lastnica nepremičnin ter zahtevku za izročitev nepremičnin v njeno posest. Izročitev nepremičnin je glede parc. št. 841/0 in 842/0 naložilo drugemu tožencu, glede parc. št. 825/1 pa tretji toženki.

**Odločitev sodišča druge stopnje**

10. Sodišče druge stopnje je pritrdilo presoji sodišča prve stopnje glede veljavnosti pogodb namesto razlastitve ter nedobrovernosti tožencev pri kasnejših prenosih lastništva. Četudi tožeča stranka ni z gotovostjo dokazala, da je bila tudi prvi toženki izročena nadomestna nepremičnina, to ni odločilno. Neizpolnitev pogodbene obveznosti namreč nima nikakršnega vpliva na nastanek obveznosti oziroma na veljavnost sklenitve pogodbe, ampak je lahko le podlaga za ustrezen izpolnitveni zahtevek ali v skrajnem primeru za razvezo pogodbe. Nepomembno je tudi dejstvo, da ni prišlo do izročitve razlaščene nepremičnine. Sankcija za neuresničitev namena razlastitve je le izpodbojnost pogodbe, ki je prva toženka v predpisanih rokih ni uveljavljala.

11. Zaradi absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) pa je razveljavilo odločitev o izročitvi nepremičnin parc. št. 841/0 in 842/0 k. o. ..., ki je bila naložena drugemu tožencu, čeprav naj bi bile nepremičnine v posesti tretje toženke.

**Povzetek revizijskih navedb**

12. Revidenti menijo, da sta nižji sodišči kršili pravilo o prekluziji, ko sta upoštevali navedbe in dokaze, ki jih je tožeča stranka podala po prvem naroku glavne obravnave. Tožene stranke so nasprotovale veljavnosti pogodb namesto razlastitve ter od tožeče stranke zahtevale, naj jih predloži v izvirniku. Tožeča stranka temu ni sledila. Sodišče jo je moralo večkrat pozvati in ji dodeliti rok za predložitev dokazil, s čimer je preseglo pravila o materialnem procesnem vodstvu in kršilo načelo enakosti strank v postopku. Po predložitvi izvirnikov so toženci grajali, da gre za drugačne listine od tistih, ki so že bile v spisu, ter izrazili dvom v pristnost podpisov, s čimer se je dokazno breme glede veljavnosti pogodb ponovno preneslo na tožečo stranko. V prvotnem sojenju je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo samo zato, da je tožeči stranki omogočilo predložitev dodatnih dokazov. Tožeča stranka je tako šele v ponovljenem postopku predložila listine, ki jih je imela že v času vložitve tožbe in jih po lastni krivdi ni pravočasno vložila. Sodišče se ne bi smelo preleviti v pomočnika tožeče stranke pri zbiranju procesnega gradiva.

13. Napačna je razlaga, da so razlaščene nepremičnine prešle v družbeno lastnino že z dnem, ko je pogodbo potrdil pristojni pravobranilec, ter da izostanek vpisa v zemljiško knjigo ni pomemben. Prva toženka na podlagi pogodbe ni mogla postati lastnica nadomestnih nepremičnin, saj družbenopravne osebe niso mogle biti imetnice lastninske pravice, niti je niso mogle pridobiti z gradnjo. Tožeča stranka razpolagalne sposobnosti torej ni mogla imeti. Tudi sicer so bile nadomestne nepremičnine v času, ko naj bi prišlo do spornih pogodb, v lasti tretjih oseb. Izpolnitev pogodb ni izkazana, kot tudi ne, da so toženci zanje vedeli. Sodišče bi moralo pri tehtanju nasprotujočih si interesov upoštevati, da se je tožeča stranka z neaktivnostjo sama izpostavila nevarnosti, da bo kdo zaradi zaupanja v zemljiškoknjižne podatke pridobil kakšno pravico na nepremičnini.

14. Tožeča stranka slabe vere tožencev ni izkazala. Zmotna je razlaga pritožbenega sodišča, da ni pomembno, ali je prišlo do izročitve razlaščene nepremičnine. Ta okoliščina potrjuje dobro vero tožencev. Prva toženka kot pravni laik ni mogla vedeti za obstoj in veljavnost pogodb namesto razlastitve, če do njihove izpolnitve ni prišlo. Glede nadomestnih nepremičnin tožeča stranka ni izkazala, da bi imela razpolagalno sposobnost in da sta pogodbi omogočali vpis v zemljiško knjigo. Sodišče je ugotovilo le, da so bile nadomestne nepremičnine večkrat predmet katastrskih postopkov, ni pa se opredelilo do navedb tožencev, da nepremičnine z označbami, kot jih vsebuje razlastitvena pogodba, v času sklenitve pogodbe niso obstajale in zato vknjižba v zemljiško knjigo ni bila mogoča. Izročitve nadomestne nepremičnine prvi toženki za parc. št. 825/1 pa tožeča stranka ni izkazala z ničemer. Sodišče prve stopnje je pavšalno ugotovilo, da če je bila pogodba izpolnjena A. A., je morala biti tudi prvi toženki, saj sta bili nadomestni nepremičnini ena zraven druge. Bližina hiš ne potrjuje izpolnitve pogodb. Gradbeno dovoljenje je bilo izdano za hiše št. 5, 6, 7 in 8, ne pa tudi za hišo št. 4, ki naj bi bila izročena prvi toženki. Nadalje sta sodišči z vpogledom v spis P 1848/2012 brez vedenja strank posegli v pravico tožencev do izjave. Tožeča stranka je vpogled v spis predlagala glede dejstva, da teče pravda glede lastništva F. F., ni pa trdila, da je postopek pravnomočno končan. Sodišče je sicer dopustilo vpogled v spis, vendar svojih ugotovitev do konca prvega naroka ni pojasnilo. Procesno kršitev pomeni tudi postopanje sodišča, ki je dokazno oceno, da je bila pogodba namesto razlastitve prvi toženki izpolnjena, oprlo na listino z zapisom odredbe, naj se prvi toženki nakaže nek denarni znesek kot odškodnino, medtem ko je v dokaznem sklepu glede iste listine zapisalo, da je ni upoštevalo, ker je bila predložena prepozno.

15. Nejasna je razlaga, da je prva toženka vedela za pogodbo, ki jo je s tožečo stranko sklenil A. A., ker sta bili obe sklenjeni na isti dan. Prva toženka je bila gospodinja, vse je urejal njen mož A. A., ki je bil zobozdravnik. Sporne nepremičnine je imela v posesti. Sodišče ni pojasnilo, ali je prva toženka razumela vsebino pogodbe in njen pomen. Očitno je, da so bile pogodbe namesto razlastitve „mrtve“, saj se priča G. G. ni spominjala, da bi se na njenem solastniškem deležu delala razlastitev. Zaključek, da je prva toženka morala vedeti za razlastitev, ker je zanjo vedela njena hči E. E., je protispisen. Sodišče prve stopnje je sledilo izpovedbi G. G., ki je ob zaslišanju, drugače kot ob priglasitvi stranske intervencije, pojasnila, kdo ji je za pogodbi namesto razlastitve povedal. O slabi veri je sodišče sklepalo tudi zato, ker je do dodatnega sklepa o dedovanju prišlo kar nekaj let po smrti A. A., ne da bi se opredelilo do razlage tožencev, zakaj je bil sklep naknadno izdan. Ta veže stranke in je tako prva toženka na njegovi podlagi upravičeno postala lastnica parc. št. 841/0 in 842/0, saj tožeča stranka v zapuščinskem postopku po A. A. svojih pravic ni uveljavljala. Sodišče se ni opredelilo niti do ugovora nesklepčnosti, ker tožba ni vsebovala zahteve za razveljavitev sklepa o dedovanju.

**Povzetek navedb iz odgovora na revizijo**

16. Tožeča stranka v odgovoru na revizijo meni, da revizija ni dovoljena. Tožeča stranka je glede zahtevkov, ki se nanašajo na nepremičnini 841/0 in 842/0, navedla le eno, nediferencirano vrednost spornega predmeta, tj. 200.000,00 EUR. Ker tožena stranka ni pravočasno grajala, da gre za nediferencirano vrednost spornega predmeta, tega v revizijskem postopku ni mogoče sanirati. Poleg tega ne gre za zahtevke, ki bi bili medsebojno tako povezani, da bi zadoščala enotna opredelitev vrednosti spornega predmeta. Glede zahtevkov, ki se nanašajo na nepremičnino 825/1, pa je tožeča stranka za vsakega izmed zahtevkov navedla vrednost spornega predmeta 40.000,00 EUR. Ker vrednost posameznega zahtevka ne presega 40.000,00 EUR, revizija tudi v tem delu ni dovoljena.

17. Tožeča stranka nadalje zavrača revizijske navedbe, da je bila pri naknadni predložitvi izvirnikov prekludirana. Stranka ni zavezana predložiti izvirnikov, zatrjevanje tožencev, da pogodbe niso pristne, je bilo sprenevedanje. Vse naknadno predložene listine so služile le preverjanju verodostojnosti pravočasno predloženih listin. Sicer pa je dokazno breme nepristnosti listin na stranki, ki jo zatrjuje; toženci v zvezi s tem niso predlagali nobenih dokazov. Glede trditev in dokazov, predloženih v ponovljenem postopku, pa pojasnjuje, da je sama ves čas štela, da je lastninsko pravico na podlagi pogodbe namesto razlastitve pridobila originarno in da je zato vprašanje izpolnitve pogodb nepomembno. Višje sodišče je menilo, da bi to vprašanje lahko vplivalo na presojo dobre vere tožencev in tožnico pozvalo, naj se o tem izjavi. Z dopolnitvijo trditvene podlage tožnica zato ne more biti prekludirana. V preostalem delu odgovora na revizijo tožeča stranka pritrjuje materialnopravni presoji nižjih sodišč.

**O dovoljenosti revizije**

18. V obravnavani zadevi sta bili združeni pravdi P 729/2009-II in P 145/2012-II. V pravdi P 729/2009-II je tožeča stranka uveljavljala svoje lastništvo na parc. št. 841/0 in 842/0 k. o. ..., pri čemer je zahtevala ugotovitev ničnosti dveh pravnih poslov, s katerima je prva toženka prenesla lastništvo na drugega toženca, ta pa na tretjo toženko; ugotovitev neveljavnosti vknjižb v korist vsakega izmed treh tožencev ter pri vsakem vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja; ugotovitev lastninske pravice tožeče stranke in izročitev nepremičnin v njeno posest. V tožbi je enotno opredelila vrednost spornega predmeta z 200.000,00 EUR, kolikor je tržna vrednost nepremičnine. Vrhovno sodišče je v novejši sodni praksi zavzelo omiljeno stališče, da v primerih, ko ekonomski pomen spora ni odvisen od števila sospornikov oziroma subjektivne kumulacije na pasivni strani, zadošča enotna opredelitev vrednosti spornega predmeta. Ravno za tak primer gre tudi v obravnavani zadevi, saj je tožeča stranka s postavljenimi zahtevki zasledovala varstvo svoje lastninske pravice proti tožencem, med katerimi je prišlo do verižnega prenosa lastništva te nepremičnine. Ekonomski pomen spora torej znaša 200.000,00 EUR, saj je tolikšna tržna vrednost odsvojenih nepremičnin. Poleg tega so postavljeni zahtevki med seboj odvisni in logično povezani - zahtevka za ugotovitev ničnosti poslov sta namreč prejudicialna v razmerju do izbrisne tožbe; od uspeha predhodno postavljenih zahtevkov pa je posledično odvisen tudi zahtevek na ugotovitev lastništva tožeče stranke in izročitev nepremičnin njej v posest. Že na prvi pogled gre torej za takšno medsebojno povezanost, da je odločitev o vsakem nadaljnjem zahtevku odvisna od odločitve o pred njim postavljenem zahtevku. Tudi iz teh razlogov zadostuje enotna vrednost spornega predmeta.

19. Revizija je dovoljena tudi zoper odločitev o parc. št. 825/1 (sprva vodena pod P 145/2012-II), pri kateri so imeli posamezni zahtevki vrednost spornega predmeta označeno z 40.000,00 EUR, skupaj 240.000,00 EUR. Kot je bilo zgoraj pojasnjeno, so ugotovitveni in dajatveni zahtevki med seboj tako povezani, da je odločitev o posameznem zahtevku odvisna od odločitve o drugih zahtevkih, zato se vrednost spornega predmeta ugotovi s seštevanjem vrednosti posameznih zahtevkov (peti odstavek 367. člena ZPP).

**O utemeljenosti revizije**

20. Revizija ni utemeljena.

21. Toženci uveljavljajo kršitev prekluzije zaradi upoštevanja naknadno predloženih izvirnikov pogodb. Tožeča stranka je tožbama priložila obe pogodbi namesto razlastitve (priloga A1 spisa P 729/2009-II in priloga A1 spisa P 145/2012-II), vendar ne v izvirniku. Toženi stranki se sprva dvom v verodostojnost listin ni vzbudil, šele po treh letih pa je pričela dvomiti v njihovo pristnost in sodišču predlagala, naj tožeči stranki naloži predložitev izvirnikov. Sodišče je predlogu sledilo in tožnico k predložitvi listin pozvalo z dopisom z dne 23. 1. 2013. Na naroku, ki je bil izveden 29. 1. 2013, je tožnica pojasnila, da je prevzemnica arhivov nekdanjih občin in da je šele dan prej izvedela, v katerem delnem arhivu se izvirniki nahajajo. Ker je imela od vročitve poziva na voljo le dva delovna dneva, je prosila za podaljšanje roka za predložitev listin za 15 dni, čemur je sodišče ugodilo, v tem roku pa je tožnica izvirnike tudi predložila. Ne drži torej, da naj bi sodišče prve stopnje tožnico večkrat pozivalo in ji podaljševalo roke za predložitev listin. Rok je podaljšalo le enkrat, in to iz utemeljenih razlogov, saj bi v siceršnjem primeru bila tožeči stranki odvzeta realna možnost, da se v postopku izjavi. Predvsem pa predložena izvirnika nista pomenila novih dokazov, temveč sta služila le preverjanju verodostojnosti listin, ki so se v spisu že nahajale.

22. Neutemeljeni so tudi očitki, da naj bi bila tožeča stranka prekludirana zaradi navajanja novih dejstev in dokazov v ponovljenem postopku. Na dopolnitev trditvene podlage in predložitev ustreznih dokazil je bila tožeča stranka pozvana v okviru materialnega procesnega vodstva. Pritožbeno sodišče1 je namreč presodilo, da sodišče prve stopnje vprašanju izpolnitve pogodb ni dalo zadostne teže, saj bi neizpolnitev pogodb lahko vplivala na presojo dobre vere prve toženke, izvedeno iz njene dobre vere pa tudi na presojo dobre vere drugega toženca in tretje toženke. Zato je sodišče prve stopnje pozvalo k izvedbi ustreznega materialnega procesnega vodstva oziroma samo pozvalo tožečo stranko k dopolnitvi trditvene podlage tako, da bo razvidno, kaj se je z nadomestnimi nepremičninami v pravnem in dejanskem smislu dogajalo. Neutemeljeni so revizijski očitki, da naj bi pritožbeno sodišče s takšnim pozivom prekoračilo meje materialnega procesnega vodstva. V skladu z 285. členom ZPP mora sodišče poskrbeti, da se med obravnavo navedejo vsa odločilna dejstva, dopolnijo nepopolne navedbe ter ponudijo ali dopolnijo dokazila. Če sodišče prve stopnje pomembnosti določenega vprašanja ne prepozna in posledično materialnega procesnega vodstva ne izvaja, gre za procesno kršitev, ki jo je v obravnavani zadevi saniralo šele višje sodišče ob razveljavitvi odločitve. Ker tožeča stranka glede na pravno kvalifikacijo spora do razveljavitvene odločbe višjega sodišča ni vedela in toženci tudi ne zatrjujejo, da bi morala in mogla vedeti, da bo sodišče vprašanje izpolnitve pogodbe štelo kot posredno pomembno (pri presoji dobre vere), je v tem delu trditveno in dokazno podlago smela dopolniti v ponovljenem postopku.

23. Revidenti nadalje nižjima sodiščema neutemeljeno očitajo napačno razporeditev trditvenega in dokaznega bremena glede veljavnosti pogodb in pristnosti podpisov. Tožeča stranka je uspela izkazati, da sta bili pogodbi veljavno sklenjeni, saj je Javno pravobranilstvo mesta Ljubljane k njima podalo pozitivno mnenje. S predložitvijo izvirnikov je bila tudi verodostojnost listin izkazana. Pomislek tožencev, da ne gre za iste listine, ker so na izvirnikih mestoma ročno pripisani nečitljivi dopisi, je bil zavrnjen, saj se pripisi niso nanašali (niti to ni bilo zatrjevano) na vsebino pogodbe. S tem je trditveno in dokazno breme glede neveljavne sklenitve pogodb prešlo na toženo stranko. Na toženi stranki je bilo tudi breme dokazovanja nepristnosti podpisov, ki pa svojega ugovora ni podprla s postavitvijo ustreznih dokaznih predlogov.

24. Nižji sodišči sta materialno pravo pravilno uporabili. O tem, da je imela že sama pogodba, sklenjena namesto razlastitve (59. člen Zakona o razlastitvi in prisilnem prenosu nepremičnin v družbeni lastnini), učinek v lastninski pravni sferi, medtem ko je bila vknjižba v zemljiško knjigo deklaratornega značaja, je sodna praksa povsem ustaljena.2 Gre namreč za pogodbo, ki je bila sklenjena v okoliščinah, ko je sicer odsvojitelju zaradi ugotovljenega splošnega interesa grozila razlastitev nepremičnine. Pogodba je nadomeščala odločbo o razlastitvi in sporazum o odškodnini (oziroma sodno odločbo o njej), zato je pridobitev lastninske pravice na podlagi pogodbe treba enačiti s pridobitvijo lastninske pravice na podlagi odločbe državnega organa. Z dnem, ko je pristojni javni pravobranilec potrdil veljavnost pogodbe, sklenjene namesto razlastitve, so nastopile enake posledice kot po pravnomočnosti odločbe o razlastitvi: razlaščenec je moral razlaščeno nepremičnino izročiti razlastitvenemu upravičencu, torej je s tem dnem nepremičnina prešla v družbeno lastnino. Na pomisleke tožencev, da nadomestne nepremičnine niso obstajale oziroma da na njih tožničina prednica ni imela razpolagalne sposobnosti, sta odgovorili že nižji sodišči. Zmotno je tudi vztrajanje revidentov, da sta pogodbi neveljavni oziroma nični, ker nista bili pravilno izpolnjeni. Pritožbeno sodišče je pravilno pojasnilo, da neizpolnitev pogodbe na njeno veljavnost nima vpliva, temveč je lahko podlaga za ustrezen izpolnitveni zahtevek ali razvezo pogodbe.

25. Tožeča stranka se je s tem, ko ni poskrbela za vknjižbo svojih pravic, res izpostavila nevarnosti, da bi kdo zaradi načela zaupanja v zemljiškoknjižne podatke pridobil kakšno pravico na nepremičnini. Vendar se na načelo zaupanja v zemljiško knjigo lahko sklicuje le pošteni, dobroverni pridobitelj. Glede na obsežno revizijsko izpodbijanje zaključkov, da so bili toženci ob sklenitvi pogodb slaboverni, je treba uvodoma pojasniti, da je presoja dobre vere materialnopravno vprašanje, ki temelji na dejanskih ugotovitvah nižjih sodišč o tem, kaj je bilo tožencem v času sklepanja pogodb znano. Vse revizijske navedbe, ki dejansko stanje, povzeto v 6. točki obrazložitve, kakorkoli obhajajo, ga relativizirajo ali mu celo izrecno nasprotujejo, so neupoštevne, saj izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja na revizijski stopnji ni dopustno (tj. da prva toženka ni mogla vedeti za pogodbo, ki jo je sklenil njen mož, da ni razumela vsebine pogodbe in njenega pomena, da nadomestna nepremičnina njenemu možu ni mogla biti izročena). Enako neupoštevno je izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja z navideznim konstituiranjem procesnih kršitev. Sodišči z vpogledom v spis P 1848/2012 nista posegli v pravico tožencev do izjave. Tožeča stranka je vpogled predlagala glede dejstva, da je A. A. nadomestno nepremičnino dne 6. 7. 1993 prodal D. D.. Do teh navedb so se toženci imeli možnost opredeliti, medtem ko ni bistveno, ali je postopek dedinje po D. D., F. F., pravnomočno končan. Nadalje ne drži, da bi nižji sodišči spregledali pojasnilo tožencev, zakaj je do dodatnega sklepa o dedovanju prišlo kar nekaj let po smrti A. A.. Razlago, da je prva toženka nepremičnini 841/0 in 842/0 štela za svoji, sta presodili in jo zavrnili kot nelogično, saj je te nepremičnine A. A. podedoval. 26. Revidenti pritožbenemu sodišču očitajo tudi kršitev po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi sodišče slabo vero prve toženke utemeljilo z napačnim povzemanjem izpovedbe E. E., ki ni potrdila, da je vedela za razlastitvene pogodbe. Ta očitek je nepomemben v razmerju do prve toženke, saj se sodišči na védenje E. E. nista oprli pri presoji slabe vere prve toženke, temveč drugega toženca. V razmerju do drugega toženca pa očitek ni utemeljen, saj kršitev protispisnosti pomeni napako v tehničnem smislu, ki je posledica (golega) prenosa podatka iz spisa v obrazložitev sodbe. Takšnih napak izpodbijana sodba ne vsebuje, druge napake v sestavi drugostopenjske odločbe pa revidenti ne zatrjujejo. Nižji sodišči nista navedli, da naj bi E. E. sama potrdila seznanjenost s pogodbami, ampak je bil to rezultat dokazne presoje. Kot že rečeno, uveljavljanje zmotne dokazne ocene, ki jo revidenti neposredno napadajo, pred revizijskim sodiščem ni dopustno (tretji odstavek 370. člena ZPP).

27. Neutemeljena je nadalje revizijska graja, da naj bi nižji sodišči o izpolnitvi pogodbe prvi toženki sklepali na podlagi indicev. Sodišče prve stopnje je res na podlagi okoliščin, da so se razmerja z zakoncema A. urejala hkrati in na enak način, da sta bili nadomestni nepremičnini ena zraven druge, da sta se gradili na podlagi iste gradbene dokumentacije in da je tožeča stranka predložila listino z odredbo, naj se prvi toženki določen znesek nakaže kot odškodnina, sklepalo, da je bila pogodba izpolnjena tudi prvi toženki. Sodišče druge stopnje pa je presodilo, da to ni z gotovostjo izkazano, vendar da za presojo dobre vere to ni odločilno. Revidenti torej v tem delu napadajo argumente sodišča prve stopnje, ki jih pritožbeno sodišče ni sprejelo. Tako so brezpredmetni tudi očitki, da se na nadomestno nepremičnino za prvo toženko gradbeno dovoljenje ni nanašalo in da se je sodišče prve stopnje oprlo na listino (odredbo za plačilo odškodnine), ki jo je v dokaznem sklepu zaradi prekluzije zavrnilo.

28. Vrhovno sodišče ne deli mnenja revidentov, da je pri presoji dobre vere bistveno, ali sta bili izročeni obe nadomestni nepremičnini. Odločilno je namreč, ali so se toženci zavedali, da so bile glede teh nepremičnin sklenjene pogodbe namesto razlastitve in kaj to za nadaljnje razpolaganje s temi nepremičninami pomeni. Tožeči stranki je uspelo dokazati, da toženci niso mogli ostati v dvomu, kakšen pomen in pravne posledice je imela razlastitev. Prvi toženki je bila vsebina pogodbe znana, vključno s tem, da s podpisom stranki sprejemata zamenjani nepremičnini v last. Njeno zavedanje posledic pogodbe izhaja iz okoliščine, da nepremičnin v zapuščinskem postopku po pokojnem A. A. ni prijavila. Poleg tega je vedela, da je A. A. v zameno za nepremičnini 841/0 in 842/0 prejel nadomestno nepremičnino, torej je bil na dlani sklep, da z razlaščenima nepremičninama ne more več razpolagati. Glede na enako vsebino obeh pogodb vedenja o njunih pravnih posledicah ni mogoče cepiti tako, da bi toženci razumeli pomen in posledice le glede pogodbe, sklenjene z A. A., glede pogodbe, sklenjene s prvo toženko, pa ne. Ker dejanske okoliščine konkretnega spora kažejo, da so se toženci zavedali, da je bila glede vseh treh nepremičnin sklenjena pogodba namesto razlastitve in da zato prva toženka z njimi ni več mogla razpolagati, sta sodišči druge in prve stopnje pravilno opravili presojo njihove dobrovernosti.

29. Nazadnje pa so neutemeljene tudi navedbe o nesklepčnosti tožbe, ki naj bi bila podana zato, ker tožeča stranka ni zahtevala razveljavitve sklepa o dedovanju. Nižji sodišči sta revidentom pojasnili, da je izbrisno tožbo po 243. členu Zakona o zemljiški knjigi dopustno vložiti vselej, ko je vknjižba določene pravice iz materialnopravnega razloga neveljavna, torej tudi v primerih, ko je do takšne vknjižbe prišlo na podlagi sklepa o dedovanju. V takšnem primeru lahko stranka zahteva le ugotovitev neveljavnosti vknjižbe in vzpostavitev prejšnjega zemljiško knjižnega stanja, saj razveljavitve sklepa o dedovanju zunaj zapuščinskega postopka ni mogoče zahtevati. Pravnomočen sklep o dedovanju ni ovira za vlaganje lastninskih tožb, saj je sklep o dedovanju, kot je bilo tožencem že pojasnjeno, deklaratorne narave in ne ustvarja pravic.

**Odločitev o reviziji**

30. Revizija je po obrazloženem neutemeljena in jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).

**O stroških revizijskega postopka**

31. Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Ker tožena stranka z revizijo ni uspela, mora tožeči stranki povrniti stroške revizijskega postopka, ki so ji nastali v zvezi z vložitvijo odgovora na revizijo. Ti so bili odmerjeni na podlagi Zakona o odvetniški tarifi,3 in sicer pripada tožeči stranki nagrada za postopek z revizijo po tar. št. 3300 v višini 3.638,00 EUR ter po tar. št. 6002 pavšalni znesek 20,00 EUR za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev, povečano za 22 % DDV, kar skupaj znaša 4.462,76 EUR. Navedeni znesek je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki v 15 dneh, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku paricijskega roka dalje do plačila.

1 Sklep Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 898/2014 z dne 27. 8. 2014. 2 Prim. odločbe Vrhovnega sodišča II Ips 264/2014 z dne 23. 6. 2016, II Ips 17/2010 z dne 21. 11. 2013, II Ips 1190/2008 z dne 24. 5. 2012, II Ips 477/2005 z dne 8. 11. 2007, in II Ips 856/1994 z dne 20. 6. 1996. 3 V skladu z 20. členom Odvetniške tarife (Ur. l. RS, št. 2/2015) se za postopke, ki so se na prvi stopnji začeli pred uveljavitvijo te tarife v času veljavnosti Zakona o odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 67/08 s spr.), odvetniški stroški v vseh nadaljnjih postopkih s pravnimi sredstvi določajo po ZOdvT.