Jedro

Za obstoj standarda očitnega dvoma v prosilčevo istovetnost ne zadostuje zgolj okoliščina, da prosilec ne poseduje osebnega dokumenta s fotografijo, pač pa je pomemben kriterij za ugotavljanje prosilčeve identitete tudi njegova utemeljitev, zakaj ne more predložiti originalov dokumentov.

Za sprejem odločitve, da se prosilca za to, da se omogoči izvedbo postopka za njegovo predajo odgovorni državi članici EU, lahko pridrži na način, da se mu omeji gibanje na Center za tujce, mora biti ugotovljeno, da obstaja znatna nevarnost, da bo prosilec pobegnil, in da je ukrep pridržanja, ki je za izvedbo postopka predaje nujen, sorazmeren ter ni mogoče učinkovito uporabiti drugih manj prisilnih ukrepov.

Izrek

I. Tožbi se delno ugodi in se sklep Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-1789/2018/4 (1312-14) z dne 21. 8. 2018 v obsegu odločitve o pridržanju tožnika na prostore Centra za tujce iz razloga „zaradi ugotavljanja istovetnosti“ razveljavi.

II. V preostalem se tožba zavrne.

III. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Obrazložitev

1. Ministrstvo za notranje zadeve (v nadaljevanju upravni organ) je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se tožnika kot prosilca za mednarodno zaščito pridrži zaradi ugotavljanja istovetnosti in za namen predaje odgovorni državi članici po Uredbi (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 (v nadaljevanju Uredba Dublin III) (v 1. točki izreka) ter da bo tožnik zaradi izrazite begosumnosti do ugotovitve njegove istovetnosti in za namen predaje v skladu z Uredbo Dublin III pridržan na prostore Centra za tujce v Postojni, in sicer od 20. 8. 2018 od 15.00 ure do 20. 11. 2018 do 15.00 ure z možnostjo podaljšanja za en mesec (v 2. točki izreka).

Iz obrazložitve sklepa izhaja, da je bil tožnik prijet s strani slovenske policije 11. 8. 2018 ter da je bil obravnavan s strani Policijske postaje Ilirske Bistrica, pri sebi pa ni imel nobenih dokumentov. Povedal je, da mu je ime A.A., da je rojen ... 2000 in da je Pakistan zapustil pred štirimi meseci. V Slovenijo je prišel preko Hrvaške. Kot ciljno državo je navedel Italijo. Pakistan je zapustil zaradi slabih ekonomskih razlogov.

Tožnik je 20. 8. 2018 podal prošnjo za mednarodno zaščito. Tedaj je navedel, da je izvorno državo zapustil aprila 2017. Ves čas do Slovenije je potoval ilegalno. Navedel je, da je pred tem že zaprosil za mednarodno zaščito v Grčiji, kjer pa mu je bilo rečeno, da mora državo zapustiti. Dokumentov nikoli ni imel, ima samo rojstni list, ki ga bo poskusil dostaviti. V Sloveniji bo počakal na zaključek postopka, ob tem ko je kot ciljno državo navedel Italijo le zato, ker je slišal, da se tam lahko zaprosi za mednarodno zaščito. Glede razlogov za zapustitev izvorne države je navedel, da ima v Pakistanu težave s sosedi, ki so šiiti, on pa je sunit. Grozili so mu, da ga bodo ubili, ker ni želel z njimi hoditi na obrede.

Po podaji prošnje za mednarodno zaščito je bil tožniku ustno na zapisnik izrečen ukrep pridržanja na Center za tujce zaradi preverjanja oziroma ugotavljanja njegove istovetnosti in zaradi namena predaje odgovorni državi članici po Uredbi Dublin III ter zaradi utemeljene nevarnosti, da bo tožnik pobegnil; po preverjanju v bazi EURODAC je bilo ugotovljeno, da je tožnik pred prihodom v Slovenijo že zaprosil za mednarodno zaščito, in sicer 24. 10. 2017 v Grčiji.

Tožnik je potrdil, da je zaprosil za mednarodno zaščito v Grčiji, navajal, da se je v Grčiji izkazoval z istimi osebnimi podatki kot pri podaji prošnje v Republiki Sloveniji, da je dokument, ki ga je prejel v Grčiji, na poti izgubil, in da je prošnjo za mednarodno zaščito podal tudi v Srbiji, vendar odločitve o prošnji ni prejel, dokumente, ki jih je prejel, pa je tam pozabil. Kot razlog, zakaj je po prijetju navajal drug rojstni datum (... 2000) kot ob podaji prošnje (... 1998), je navajal, da je bil ob prijetju utrujen in lačen, pa se je zmotil. Z namenom, da bi dokazal, da se izkazuje z resničnimi podatki, je tožnik navedel, da bo pridobil rojstni list. Upravni organ je na podlagi ugotovljenih dejstev zaključil, da so podani razlogi za omejitev gibanja tožniku po prvi in peti alineji prvega odstavka 84. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1). Tožnik ni predložil nobenega osebnega dokumenta s sliko, na podlagi katerega bi bilo v skladu s 97. členom Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2) ter v zvezi s 34. členom ZMZ-1 mogoče ugotoviti njegovo istovetnost. Tožnik tudi ni podal upravičenih razlogov, zakaj dokumentov nima. Če tožnik ne bi imel zadržkov, da razkrije svojo pravo identiteto, potem bi pri sebi imel osebne dokumente oziroma bi jih predložil pristojnemu organu oziroma vsaj izkazal interes in trud, da bo dokumente pridobil. Slovenija tudi ni tožnikova ciljna država, saj je navajal, da je to Italija. Tožnik je tudi nezakonito prehajal meje različnih držav v Evropi, med drugim tudi držav članic EU, kjer ni zaprosil za mednarodno zaščito (Hrvaška), ali pa je zaprosil, pa ni počakal na odločitev pristojnih organov (Grčija, Srbija). Upravni organ je tako mnenja, da vse navedeno vzbuja očiten dvom v tožnikovo zatrjevano identiteto, prav tako obstajajo okoliščine kot v primeru zadeve I U 621/2018 z dne 28. 3. 2018, ter je zato na stališču, da je podana zadostna podlaga za pridržanje na podlagi prve alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. Po Uredbi Dublin III mora prošnjo za mednarodno zaščito obravnavati ena sama država članica EU, in sicer tista, ki je za obravnavo odgovorna. Glede na to bo upravni organ Grčiji posredoval prošnjo za ponovni sprejem tožnika. Iz drugega odstavka 28. člena Uredbe Dublin III pa izhaja, da kadar obstaja znatna nevarnost, da bo oseba pobegnila, da lahko države članice osebo pridržijo, da bi omogočile izvedbo postopka za predajo v skladu s to uredbo, vendar le, če je ukrep pridržanja sorazmeren in ni mogoče učinkovito uporabiti drugih manj prisilnih ukrepov. Glede na navedeno je upravni organ najprej presojal, ali je tožnik dejansko izrazito begosumen, zaradi česar bi mu bilo potrebno omejiti gibanje. Glede na okoliščine v zvezi z njegovo potjo od izvorne države do Slovenije in bivanjem v Sloveniji je organ prepričan, da so s tem izkazane okoliščine, ki kažejo na nevarnost pobega, po peti alineji prvega odstavka 68. člena ZTuj-2 ter prvi in tretji alineji drugega odstavka tega člena. Organ je v to prepričan se toliko bolj, ker tožnik ve, da ga želi Slovenija vrniti v državo, ki je pristojna za obravnavo njegove prošnje, Grčije, kamor pa se ne želi vrniti. Upravni organ je tako zaključil, da bo s pridržanjem tožnika na prostore Centra za tujce mogoče zagotoviti, da bo ostal na območju Republike Slovenije, dokler ne bo opravljena njegova predaja državi, pristojni za reševanje njegove prošnje za mednarodno zaščito, to je Grčiji.

Glede na drugi odstavek 84. člena ZMZ-1 je upravni organ najprej preverjal, ali bi bil milejši ukrep, to je pridržanje na območju Azilnega doma, primeren. Vendar je glede na organizacijo varovanja presodil, da ne gre za primeren ukrep. Pri tem se upravni organ opira tudi na sodbo Vrhovnega sodišča I Up 346/2014 z dne 5. 11. 2014. Upravni organ pa še ugotavlja, da je izrečeni strožji ukrep skladen tudi z določbami Recepcijske direktive, ki v 10. členu pod določenimi pogoji dopušča nastanitev prosilcev v zaporu, zaradi česar okoliščine pridržanja tožnika v Centru za tujce na zakonitost odrejenega ukrepa ne morejo vplivati.

2. Tožnik vlaga tožba iz razlogov nepravilne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev pravil postopka ter zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Tožnik najprej ugovarja pravilnosti zaključkov upravnega organa o obstoju dvoma v njegove osebne podatke. Drži, da ni predložil osebnega dokumenta, vendar pa ta okoliščina zaključka urada, da je zaradi tega vprašljiva resničnost osebnih podatkov, ki jih je navedel tožnik, ne opravičuje. Četrti odstavek 34. člena ZMZ-1 ne vzpostavlja domneve, da je odsotnost predložitve osebnih dokumentov okoliščina, zaradi katere je mogoče šteti, da so osebni podatki, podani s strani prosilca, neresnični oziroma dvomljivi. Tožnik je navedel, da bo pridobil rojstni list in da potnega lista nikoli ni imel, potoval je ilegalno. Stališče urada, da odsotnost osebnih dokumentov tožnika šteje za nesodelovanje s pristojnim organom in nezainteresiranost za odločitev v postopku odločanja o upravičenosti do mednarodne zaščite, je zato nepravilna in nezakonita. Splošno znano je, da prosilci za azil pogosto potujejo brez osebnih dokumentov, da je pogosta izguba osebnih dokumentov na poti, da nekateri osebnih dokumentov niti nimajo. Ciljno državo Italijo je tožnik navedel zato, ker je bil prepričan, da bo tam mednarodno zaščito dobil. Tudi sicer je v sodni praksi že sprejeto stališče, da ko prosilec svoje identitete ne potrdi z nobenim dokumentom, ne pomeni, da v vsakem primeru obstoji dvom o verodostojnosti identitete oziroma sum o lažni identiteti prosilca (tako sklep Upravnega sodišča U 2767/2005 z dne 16. 12. 2005).

Nepravilen je zaključek upravnega organa, da ker je tožnik najprej izjavil, da želi v Italijo, da je s tem izkazana utemeljenost izreka omejitve gibanja v Centru za tujce v Postojni. Sklicevanje urada na izkušnje, da v 80 % prosilci za mednarodno zaščito zapustijo Azilni dom samovoljno, ne opravičuje izrečenega ukrepa, niti ni utemeljen razlog. Gre za nezakonit razlog, ki v konkretnem postopku ne sme biti upoštevan in pomeni neustavno arbitrarnost odločanja urada. Upravni organ se ne more sklicevati na splošne okoliščine varovanja v Azilnem domu, ki so v celoti v sferi toženke. Iz obrazložitve izpodbijanega akta ne izhaja nobene utemeljena nevarnost, da bo tožnik pobegnil. Tožnik izpostavlja, da je Center za tujce v Postojni zavod zaprtega tipa, v katerem se opravlja nadzor s policisti, center je ograjen in pod video nadzorom, ki se izvaja tudi v notranjosti prostorov. V centru je hišni red, ki ga je treba spoštovati, omejeni so obiski. Nastanitev v centru tako po svoji naravi pomeni poseg v pravico do osebne svobode posameznika. Ustavno sodišče je že v odločbi Up 1116/09 z dne 3. 3. 2011 sprejelo odločitev, da odrejeni ukrep omejitve gibanja na prostore Centra za tujce pomeni poseg v pravico do osebne svobode.

Izrečeni ukrep organa je nepravilen in nezakonit ter neustaven, ker nima nobene presoje sorazmernosti ukrepa omejitve osebne svobode tožnika.

V dokazne namene se tožnik sklicuje na prošnjo za mednarodno zaščito ter zapisnik z dne 20. 8. 2018, vse v upravnem spisu, predlaga pa tudi svoje zaslišanje. Sodišču predlaga, naj tožbi ugodi in izpodbijani sklep odpravi.

3. Tožnik vlaga upoštevaje drugi odstavek 32. člena ZUS-1 tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe, in sicer da se do pravnomočne odločitve zadrži izvršitev izpodbijanega sklepa ter se tožnika izpusti iz Centra za tujce v Postojni. Tožnik je v tožbi utemeljil, da niso podani pogoji za odvzem prostosti. Prav tako bo izvrševanje odrejenega ukrepa tožniku prizadelo nepopravljivo škodo. Tožnik se v Centru za tujce počuti ujetega ter doživlja tesnobo, izvajanje ukrepa bo pustilo resne posledice na njegovem zdravju. Izgubljene osebne svobode tožniku ne mogel nihče in nikdar več nadomestiti. Z izpodbijanim sklepom je kršena tožnikova pravica do osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena Ustave RS, 5. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin in 6. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, kar že samo po sebi predstavlja težko popravljivo škodo, sodišče pa mora v primeru kršitve ustavne pravice zagotoviti učinkovito sodno varstvo (četrti odstavek 15. člena Ustave in ter prvi in drugi odstavek 47. člena Listine in 18. člena Procesne direktive), ki ga brez izdaje začasne odredbe ne bi imel. Tožnik predlaga, da se zahtevi za izdajo začasne odredbe ugodi tako, da mora toženka po prejemu sodne odločbe takoj prenehati izvajati ukrep odvzema osebne svobode tožnika v Centru za tujce.

4. Toženka na tožbo pisnega odgovora ni podala.

5. V skladu z določbo šestega odstavka 84. člena ZMZ-1 je sodišče o tožbi odločilo po opravljeni glavni obravnavi. Na glavni obravnavi je tožnik vztrajal pri tožbi in podanem tožbenem predlogu, predlagal pa je tudi nov dokaz, in sicer vpogled v fotografijo svojega osebnega dokumenta na svojem mobilnem telefonu. Toženka pa je na tožbo odgovorila, da prereka tožbene navedbe in se sklicuje na razloge izpodbijanega sklepa. Sodišče je na glavni obravnavi izvedlo predlagane dokaze: z vpogledom v listine upravnega in sodnega spisa, zaslišalo pa je tudi tožnika in izvedlo dokaz z vpogledom v fotografijo osebnega dokumenta na njegovem mobilnem telefonu.

K točkama I. in II. izreka:

6. Tožba je delno utemeljena.

7. Po določbah 84. člena ZMZ-1 lahko pristojni organ prosilcu za mednarodno zaščito omeji gibanje iz petih razlogov, ki so navedeni v prvem odstavku tega člena. Vsak od razlogov na določen način zasleduje doseganje ciljev po določbah tega zakona (ZMZ-1) in vsak od razlogov je samostojen. Med drugim se gibanje prosilcu lahko omeji tudi zato, da se v primeru obstoja očitnega dvoma preveri ali ugotovi njegova istovetnost ali državljanstvo (prva alineja prvega odstavka) in v skladu z 28. členom Uredbe Dublin III (peta alineja prvega odstavka), torej iz razlogov, na katerih temelji izpodbijana odločitev. Omeji pa se prosilcu gibanje praviloma na način, da se mu odredi ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma, medtem ko se ukrep omejitve gibanja na Center za tujce lahko odredi zgolj takrat, ko se v posameznem primeru ugotovi, da ukrepov iz prvega odstavka ni mogoče učinkovito izvesti, ali pa če prosilec samovoljno zapusti območje obveznega zadrževanja (drugi odstavek 84. člena ZMZ-1).

8. Z razlogoma po prvi in peti alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 je v slovenski pravni red prenesena ureditev iz točk (a) in (f) 8(3) člena Direktive 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junij 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (v nadaljevanju Recepcijska direktiva), v skladu s ciljem zagotoviti pravilno delovanje skupnega evropskega azilnega sistema, s tem da omogoča ugotovitev identitete oseb, ki zaprosijo za mednarodno zaščito, in izvedbo postopkov za predajo teh oseb v odgovorno državo članico. Točki (a) in (f) 8(3) člena Recepcijske direktive (enako) vsebujeta določbi, da se prosilca sme pridržati le, da se določi ali preveri njegova identiteta ali državljanstvo oziroma v skladu s členom 28 Uredbe Dublin III.

9. Z izpodbijanim sklepom je tožniku (torej) gibanje omejeno iz obeh navedenih razlogov, po prvi in peti alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, in obstoj obeh razlogov je sporen. Sporen pa je tudi način omejitve gibanja (na Center za tujce) (drugi odstavek 84. člena ZMZ-1).

10. Tožbeni ugovori, ki se nanašajo na prvo alinejo prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 (omejitev gibanja iz razloga, da se v primeru obstoja očitnega dvoma preveri ali ugotovi prosilčeva istovetnost ali državljanstvo) so po presoji sodišča utemeljeni. Tožnik je v Slovenijo nesporno prišel brez osebnih dokumentov. Slovenskim upravnim organom osebnih dokumentov ni predložil, v postopku je zatrjeval, da nobenega osebnega dokumenta ne poseduje, ob podaji prošnje za mednarodno zaščito in nato na zapisnik ob seznanitvi z ukrepom pridržanja, vse 20. 8. 2018, pa je navajal, da poseduje (le) rojstni list ter da ga bo poskusil pridobiti. Fotografijo osebnega dokumenta, po njegovih navedbah rojstnega lista, na mobilnem telefonu, je tožnik nato predložil na vpogled na glavni obravnavi. Navajal, da je od domačih že 23. 8. prejel to fotografijo, saj so ga o tem obvestili po elektronski pošti, vendar pred obravnavo ni imel dostopa do mobilnega telefona, saj tega hišni red v Centru za tujce ne dovoljuje. Tolmač je iz fotografije tožnikovega osebnega dokumenta razbral tožnikovo ime in priimek, njegov rojstni datum ... 1998 (kot ga je tožnik navajal ob podaji prošnje za mednarodno zaščito in na glavni obravnavi), rojstni kraj Gujrat v Pakistanu (kot ga je tožnik konsistentno navajal pred slovenskimi upravnimi organi), priimke in imena ter rojstne podatke za tožnikove sorojence (brata in tri sestre), očetovo ime in priimek (kot ga je tožnik navedel na glavni obravnavi), številko dokumenta ter izdajatelja dokumenta, Ministrstvo za notranje zadeve države Pakistan, oddelek za registracije. Ne glede na to, da pri predloženi fotografiji osebnega dokumenta z opisano vsebino ne gre za izkazovanje istovetnosti v skladu s prvim odstavkom 97. člena ZTuj-2 (v zvezi s četrtim odstavkom 34. člena ZMZ-1), saj take javne listine tožnik ni predložil, pa je po presoji sodišča svojo istovetnost izkazal do te mere, da očitnega dvoma v njegovo identiteto več ni. Iz fotografije dokumenta bistveni tožnikovi podatki izhajajo, razviden je tudi izdajatelj, in glede na te značilnosti bi dokument lahko ustrezal zahtevam za javno listino. Pooblaščenka toženke se na glavni obravnavi do dokumenta tudi ni opredelila v smislu, da bi mu odrekla vsako verodostojnost ter pristnost. Tožnik pa je bil po presoji sodišča na glavni obravnavi tudi prepričljiv v izpovedbah, da je vse življenje živel v rojstni vasi in da si osebnega dokumenta s fotografijo zato ni priskrbel, da ni nikoli posedoval osebne izkaznice ali potnega lista ter da je tudi potoval vseskozi ilegalno, osebni dokument, katerega fotografijo je predložil na vpogled na glavni obravnavi in ki ga je označil kot rojstni list, pa je njegov edini dokument, ki ga v originalu poseduje ter ga ni vzel s seboj na pot. Presojo, da je tožnik svojo istovetnost izkazal do te mere, da očitnega dvoma v njegovo identiteto več ni, pa sodišče opira tudi na stališča Vrhovnega sodišča v sodbi I Up 88/2018 z dne 6. 6. 2018. V navedeni sodbi se Vrhovno sodišče opredeljuje, da za obstoj standarda očitnega dvoma v prosilčevo istovetnost ne zadostuje zgolj okoliščina, da ne poseduje osebnega dokumenta s fotografijo, pač pa je pomemben kriterij za ugotavljanje prosilčeve identitete tudi prosilčeva utemeljitev, zakaj ne more predložiti originalov dokumentov, Vrhovno sodišče pa je posredno tudi pritrdilo sodišču prve stopnje, ki je oceno o tem, da je odpadel očiten dvom v prosilčevo identiteto, oprlo tudi na ugotovitve o prosilčevi pripravljenosti, da pridobi dokumente iz izvorne države ter njegovih aktivnostih, da bi dokumente pridobil. Vse te okoliščine pa je v svoji dokazni oceni upoštevalo sodišče tudi v obravnavanem primeru, saj je upoštevalo tožnikovo izpovedbo, ki jo je ocenilo kot verodostojno, o tem, da je osebni dokument, katerega fotografijo je predložil na vpogled, njegov edini osebni dokument, in tudi njegovo aktivno delovanje, da je ta dokaz pridobil. 11. Sodišče glede na navedeno ugotavlja, po dopolnitvi dejanskega stanja na glavni obravnavi z izvedbo dokaza z vpogledom v fotografijo tožnikovega osebnega dokumenta na njegovem mobilnem telefonu in tožnikovim zaslišanjem, da očiten dvom v tožnikovo identiteto ni več podan. Zato je sodišče, ker temelji izpodbijani sklep v obsegu odločitve o pridržanju tožnika na Center za tujce iz razloga ugotavljanja istovetnosti na napačni uporabi materialnega prava, tožbi v takem obsegu ugodilo in ob pravilni uporabi določbe prve alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 na podlagi prvega odstavka 65. člena ZUS-1 sklep v opisanem obsegu razveljavilo.

12. Pridržanje pa je po presoji sodišča utemeljeno iz razloga po peti alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, to je zaradi izvedbe postopkov za predajo v skladu z 28. členom Uredbe Dublin III. Po drugem odstavku 28. člena Uredbe Dublin III lahko države članice, kadar obstaja znatna nevarnost, da bo oseba pobegnila, na podlagi presoje vsakega posameznega primera zadevno osebo pridržijo, da bi omogočile izvedbo postopkov za predajo v skladu s to uredbo, vendar le, če je ukrep pridržanja sorazmeren in ni mogoče učinkovito uporabiti drugih manj prisilnih ukrepov. Po prvem odstavku 28. člena Uredbe Dublin III države članice ne smejo pridržati osebe zgolj zato, ker v zvezi z njo poteka postopek predaje odgovorni državi članici.

13. Sodišče uvodoma pritrjuje tožbenim navedbam tožnika, da gre v primeru njegovega pridržanja v Centru za tujce ter na podlagi opisa pridržanja v obrazložitvi izpodbijanega sklepa za ukrep, ki po svojih značilnostih ustreza odvzemu prostosti. Vrhovno sodišče pa je že presodilo v primerljivih zadevah, npr. sodne odločbe I Up 39/2015 z dne 1. 4. 2015, I Up 15/2016 z dne 24. 2. 2016 in I Up 26/2016 z dne 15. 3. 2016. V navedenih sodnih odločbah je sprejelo jasno stališče, da je tožena stranka na podlagi določb Uredbe Dublin III v postopku predaje osebe v odgovorno državo članico “upravičena izreči (tudi) ukrep pridržanja, ki pomeni odvzem prostosti določene osebe in s tem poseg v njeno osebno svobodo“, zaradi česar so tožbeni ugovori tožnika o tem, da tak ukrep ni dopusten in da je protiustaven ter da se z njim krši človekove pravice tudi po mednarodnih dokumentih, neutemeljeni.

14. Ob pravni ureditvi, ki jo je sodišče povzelo v 12. točki te obrazložitve, mora biti za sprejem odločitve, da se prosilca za to, da se omogoči izvedbo postopka za njegovo predajo odgovorni državi članici EU, lahko pridrži na način, da se mu omeji gibanje na Center za tujce, ugotovljeno, da obstaja znatna nevarnost, da bo prosilec pobegnil, in da je ukrep pridržanja, ki je za izvedbo postopka predaje nujen, sorazmeren ter ni mogoče učinkovito uporabiti drugih manj prisilnih ukrepov.

15. Pojem „nevarnost pobega“ po točki (n) 2. člena Uredbe Dublin III pomeni nevarnost, da bo prosilec ali državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, v zvezi s katero poteka postopek predaje, pobegnila, v skladu z oceno posameznega primera na podlagi objektivnih kriterijev, ki so določeni z zakonom. Tako Upravno kot tudi Vrhovno sodišče sta že zavzela stališče, da opredelitev pojma „nevarnost pobega“, kot je vsebovana v 68. členu ZTuj-2, omogoča ustrezno uporabo Uredbe Dublin III, čeprav ni mogoče uporabiti vseh kriterijev, pač pa le tiste, ki so skladni s posebnimi značilnostmi in cilji Uredbe Dublin III; po stališču Vrhovnega sodišča v sodni odločbi I Up 26/2016 z dne 15. 3. 2016 so to najmanj kriteriji po tretji, četrti in peti alineji prvega odstavka. V sklepu X Ips 7/2017 z dne 19. 4. 2017 pa je Vrhovno sodišče sprejelo že tudi stališče v zvezi s kriteriji iz drugega odstavka 68. člena ZTuj-2 (ki določa milejše oblike okoliščin, ki kažejo na nevarnost pobega tujca), in sicer da se glede prve in četrte alineje (nedovoljen vstop tujca v Republiko Slovenijo; druge milejše okoliščine na podlagi individualne obravnave) utemeljeno zastavlja vprašanje, ali izpolnjujeta pogoje določnosti, nedvoumnosti in predvidljivosti, tako da je onemogočena možnost arbitrarnega odločanja, saj zakonska določba po prvi alineji ni dovolj konkretizirana in natančna, zakonska določba po četrti alineji pa je tako široko pomensko odprta, da ne ustreza zahtevi Uredbe Dublin III po vnaprej opredeljenih kriterijih za utemeljitev znatne begosumnosti prosilcev oziroma pravne varnosti in predvidljivosti pravne podlage za odvzem prostosti določeni osebi v smislu 6. člena Listine EU o temeljnih pravicah.

16. Iz izpodbijanega sklepa izhaja, da je organ zaključek o tožnikovi izraziti begosumnosti oprl na okoliščine iz pete alineje prvega odstavka 68. člena ZTuj-2 ter prve in tretje alineje drugega odstavka tega člena.

17. Iz izpodbijanega sklepa izhaja, da je upravni organ zaključil, da je tožnik izpolnil kriterij nesodelovanja v postopku - po peti alineji prvega odstavka 68. člena ZTuj-2 - v bistvenem na podlagi ugotovitev o tem, da se je tožnik pred prihodom v Slovenijo nahajal v dveh državah članicah EU (Grčija, Hrvaška) in tudi ostalih evropskih državah (Makedonija, Srbija, Bosna in Hercegovina), od katerih je v dveh tudi vložil prošnjo za mednarodno zaščito (Grčija, Srbija), pa v nobeni ni počakal na odločitev pristojnih organov, pri čemer ni sledil tožnikovim navedbam kot opravičljivim razlogom za zapustitev držav pred odločitvijo o prošnjah za mednarodno zaščito.

18. Navedenim zaključkom, ki so v izpodbijanem sklepu prepričljivo obrazloženi ter imajo podlago v spisnih podatkih, sodišče v celoti sledi. Tožnik tudi na glavni obravnavi, ko je bil zaslišan, ni navedel nobenih dejstev in okoliščin, ki bi dajale verodostojno podlago za drugačno presojo; Grčijo naj bi po podaji prošnje za mednarodno zaščito zapustil, ker se je bal, da ga bo prijela policija, enako kot njegovega prijatelja, ker ni imel urejenega statusa in bi naj si ga tudi ne uspel urediti, v Srbiji je tudi podal prošnjo za mednarodno zaščito, vendar jo je zapustil, ker naj bi bili slabi življenjski pogoji in ogrožujoče razmere zaradi sporov med Afganistanci in Pakistanci, na Hrvaškem naj bi ne zaprosil za mednarodno zaščito, ker je slišal, da se na Hrvaškem prošnje ne more podati.

19. Iz izpodbijanega sklepa izhaja, da je organ odločitev oprl tudi na ugotovitve o tem, da tožnik tudi po pozivu slovenskih organov ni predložil nobenega osebnega dokumenta ter da je spreminjal navedbe o svojih osebnih podatkih, in sicer kot podlago za zaključek o očitnem dvomu v identiteto tožnika. Za tak zaključek po predhodno navedenem v tej sodni odločbi ni več podlage, vendar pa sodišče sodi, da gre pri navedenih okoliščinah in še drugih, ki izhajajo iz spisnih listin ter so bile predmet glavne obravnave, za okoliščine, ki tudi dajejo podlago za zaključevanje o tožnikovem nesodelovanju v postopku. Iz spisinih listin npr. izhaja, da je tožnik ob prijetju ter še kasneje ob podaji namere za vložitev prošnje za mednarodno zaščito navajal drug rojstni datum, ... 2000, in česar po presoji sodišča na glavni obravnavi ni uspel prepričljivo opravičiti z izpovedbo, da je tako ravnal, ker je bil utrujen oziroma je prepisoval neko drugo prošnjo. Dalje iz spisnih listin izhaja, da je tožnik podajal različne navedbe o tem, kdaj je odšel iz izvorne države Pakistan: pred 4 meseci oziroma aprila 2017 (v prošnji za mednarodno zaščito, podani 20. 8. 2018); na glavni obravnavi pa je izpovedal, da je bilo to 17. 9. 2016, in česar naj bi se ne spomnil, vendar naj bi naknadno to izvedel od staršev, čemur pa sodišče ne more slediti, saj je tožnik na glavni obravnavi vedel izpovedati, torej se je natančno spomnil, da je v Turčijo prišel 11. 10. 2016 in tam ostal sedem mesecev. Poleg tega spisne listine kažejo, da je tožnik podajal različne navedbe o razlogih za zapustitev izvorne države: ob prijetju in podaji namere za vložitev prošnje za mednarodno zaščito je navajal ekonomske razloge, ob podaji prošnje za mednarodno zaščito pa ogroženost zaradi sporov s šiiti, ob tem ko je sam sunit; na glavni obravnavi pa je tako spreminjanje navedb neprepričljivo opravičeval s tem, da je prvotni razgovor potekal v manjši sobi in bil je vznemirjen oziroma je v namero za vložitev prošnje prepisal vsebino iz druge prošnje za mednarodno zaščito.

20. V zvezi z zaključkoma organa, da so podane tudi okoliščine iz prve (nedovoljen vstop tujca v Slovenijo) in tretje alineje drugega odstavka 68. člena ZTuj-2 (nima možnosti bivanja v Sloveniji), ki kažejo na nevarnost pobega tožnika, sodišče dodaja, da je že v 15. točki obrazložitve te sodne odločbe navedlo, da po mnenju Vrhovnega sodišča določba prve alineje drugega odstavka 68. člena ZTuj-2 ni dovolj konkretizirana in natančna, in da zato ne ustreza zahtevi Uredbe Dublin III po vnaprej opredeljenih kriterijih za utemeljitev znatne begosumnosti prosilcev. Ugotovitve o tem, da tožnik nima možnosti bivanja v Sloveniji, pa organ, kot utemeljeno očita tožnik, ni obrazložil ter odločitve glede navedenega razloga ni mogoče preizkusiti.

21. Po navedenem sodišče kot pravilnim pritrjuje zaključkom organa, da so podane okoliščine iz pete alineje prvega odstavka 68. člena ZTuj-2 (nesodelovanje tožnika v postopku). Kot je sodišče že navedlo, tudi po mnenju Vrhovnega sodišča (v sodnih odločbah I Up 26/2016 z dne 15. 3. 2016, X Ips 7/2017 z dne 19. 4. 2017) predstavljajo določbe prvega odstavka 68. člena ZTuj-2, zlasti po tretji, četrti in peti alineji, podlage (kriterije) za ugotavljanje in utemeljevanje znatne begosumnosti prosilcev za mednarodno zaščito in za ustrezno uporabo drugega odstavka 28. člena Uredbe Dublin III. Ob upoštevanju vseh navedenih ugotovljenih okoliščin „nesodelovanja tožnika v postopku“ pa po presoji sodišča tudi ni mogoče slediti kot verodostojnim njegovim izjavam, da bi na zaključek postopka za predajo v Grčijo, kamor je že bila poslana zahteva za ponovni sprejem tožnika, v Sloveniji počakal tudi brez ukrepa omejitve gibanja po drugem odstavku 84. člena ZMZ-1, pri tem ko jih je tudi neprepričljivo utemeljeval, da je potoval preko več držav, vendar se v Sloveniji počuti najbolje.

22. Iz navedenega izhaja, da je upravni organ po presoji sodišča mogel sprejeti oceno o znatni nevarnosti pobega tožnika v smislu drugega odstavka 28. člena Uredbe Dublin III, upoštevaje točko (n) 2. člena te uredbe ter objektivne kriterije za ugotavljanje nevarnosti pobega iz 68. člena ZTuj-2, v okviru katerih je v tožnikovem preteklem ravnanju - ugotovil pa je njegovo nesodelovanje v postopkih in spreminjanje podatkov (peta alineja prvega odstavka), ugotovil okoliščine, ki kažejo na nevarnost njegovega pobega. Ugotovljene okoliščine tožnikovega nesodelovanja v postopku (tudi s spreminjanjem podatkov) v smislu pete alineje prvega odstavka 68. člena ZTuj-2 pa po presoji sodišča zadostujejo za oceno o znatni nevarnosti pobega tožnika v smislu drugega odstavka 28. člena Uredbe Dublin III; zato je pravno nepomembno, da sodišče organu ni pritrdilo, da lahko oceno opre še na milejše oblike okoliščin, ki bi kazale na nevarnost pobega tožnika, iz drugega odstavka 68. člena ZTuj-2. 23. Ob tem ko je po navedenem sodišče presodilo, da je pravilen zaključek organa o tem, da je podana znatna nevarnost, da bo tožnik pobegnil, s tem pritrjuje organu, da je za to, da bi bila omogočena izvedba postopka predaje tožnika državi, pristojni za reševanje prošnje za mednarodno zaščito za tožnika, upravičena uporaba ukrepa omejitve gibanja. Glede določitve načina izvrševanja izrečenega ukrepa pridržanja - na prostore in območje Centra za tujce – pa je po presoji sodišča ta tudi skladen z določbami 28. členom Uredbe Dublin III in drugim odstavkom 84. člena ZMZ-1. Organ je namreč s tem, ko je preverjal, ali bi bil primeren milejši ukrep, to je pridržanje na območju azilnega doma, ter je glede na organizacijo varovanja, ki je v azilnem domu taka, da ne preprečuje samovoljnega zapuščanja azilnega doma, ocenil, da je za to, da se omogoči izvedbo postopka za predajo tožnika, učinkovit le strožji ukrep, to je pridržanje na prostore in območje Centra za tujce, in ob tem ko razen v navedenih dveh ustanovah drugje možnosti za izvrševanje ukrepa pridržanja država ni organizirala, opravil oceno sorazmernosti izrečenega ukrepa ter oceno, da druge možnosti za učinkovito izvedbo ukrepa pridržanja, kot je bil izrečen, ni. Svoje ocene je organ prepričljivo obrazložil ter jim sodišče pritrjuje. Svojo presojo, da je izbira organa, kako se bo ukrep pridržanja izvrševal, pravilna in legitimna, sodišče opira tudi na četrti odstavek 28. člena Uredbe Dublin III ter v tej zvezi na člene 9, 10 in 11 Recepcijske direktive.

24. Glede na navedeno sodišče sodi, da je izpodbijana odločitev, da se tožnika pridrži na prostore za območje Centra za tujce, pravilna in zakonita, saj ima podlago v peti alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, kajti ukrep je bil odrejen v skladu z 28. členom Uredbe Dublin III. Glede na navedeno je sodišče tožbo v tem obsegu zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. K točki III. izreka:

25. Začasno odredbo je v postopku upravnega spora pred upravnim sodišče mogoče izdati le do izdaje pravnomočne sodne odločbe (drugi odstavek 32. člena ZUS-1).

26. Procesna predpostavka za odločanje o začasni odredbi je torej med drugim, da o glavni stvari v upravnem sporu še ni bilo pravnomočno odločeno. V obravnavani zadevi pa je z izdajo sodbe, s katero je to sodišče tožbo (delno) zavrnilo, v upravnem sporu pravnomočno odločeno (o tožnikovem pridržanju na Center za tujce), in tako tudi niso izpolnjeni pogoji, ob katerih bi bila glede na prvi odstavek 73. člena ZUS-1 pritožba zoper sodbo v tem delu (točka II. izreka) dovoljena. Ker je začasno odredbo mogoče izdati le do izdaje pravnomočne sodne odločbe, je moralo sodišče tožnikovo zahtevo za izdajo začasne odredbe, ob smiselni uporabi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, zavreči.