Jedro

Prisojena odškodnina za negmotno škodo se zviša na 3.950.000,00 SIT (poškodbe: pretres možganov, raztrganina ozkega črevesja z vnetjem potrebušnice, zlom prsnice, zlom 2. in 3. izrastka ledvenega vretenca levo z udarnino prsne in ledvene hrbtenice, zlom krone prvih dveh sekalcev v zgornji čeljusti, ugrizno rano na jeziku ter rani na čelu in desnem komolcu).

Izrek

I.Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se prisojena odškodnina zviša na 3.950.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 10.12.1998 dalje, kar vse je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki v 15 dneh, da ne bo izvršbe.

II.Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki pravdne stroške v znesku 82.934,32 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje prvostopne sodbe do plačila, v 15 dneh, da ne bo izvršbe.

III.V ostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem, a izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženo stranko zavezalo, da mora tožnici plačati 3.050.000,00 SIT odškodnine, in sicer za pretrpljene telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem 800.000,00 SIT, za strah 250.000,00 SIT, za skaženost 400.000,00 SIT in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti 1.600.000,00 SIT, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje prvostopne sodbe do plačila. Višji tožbeni zahtevek (tožnica je namreč zahtevala 4.000.000,00 SIT za telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem, 3.000.000,00 SIT za strah, 4.000.000,00 SIT za skaženost in 5.000.000,00 SIT za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti) pa je zavrnilo. Toženi stranki je še naložilo, da mora tožnici povrniti 68.873,50 SIT za stroške pravdnega postopka skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Proti zavrnilnemu delu sodbe se zaradi nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava pritožuje tožnica in predlaga, da se sodba v izpodbijanem delu razveljavi in vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno sojenje. Iz same pritožbe pa je razvidno, da se tožnica pritožuje le iz razloga nepravilne uporabe materialnega prava in navaja, da je sodišče glede na ugotovljena dejstva tožnici prisodilo prenizko odškodnino prav po vseh postavkah v smislu 200. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih.

Pritožba tožeče stranke je delno utemeljena.

K pritožbi tožeče stranke glede odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem: Za pretrpljene telesne bolečine je prvostopno sodišče tožnici prisodilo 800.000,00 SIT odškodnine, po prepričanju tožene stranke pa je ustrezna odškodnina v višini 4.000.000,00 SIT. Tožnica je nesporno v prometni nezgodi utrpela več poškodb, in sicer pretres možganov, raztrganino ozkega črevesja z vnetjem potrebušnice, zlom prsnice, zlom 2. in 3. izrastka ledvenega vretenca levo z udarnino prsne in ledvene hrbtenice, zlom krone prvih dveh sekalcev v zgornji čeljusti, ugrizno rano na jeziku ter rani na čelu in desnem komolcu. Zaradi teh poškodb je imela nekaj dni hude in neprestane bolečine (10 dni), srednje hude in pretežno stalne še 4 tedne, trajne lahke še nadaljna 2 meseca, nato pa še le občasne bolečine lažje intenzitete, ki nastajajo in bodo tudi v bodoče še prisotne zlasti ob daljši hoji, ob večjih naporih v službi (slabo vpliva zlasti na hrbtenico), pojavljajo pa se tudi občasni glavoboli in krčevite bolečine v trebuhu. Prav tako je nesporno, da je tožnica med zdravljenjem pretrpela številne nevšečnosti, saj je bila dalj časa v bolnici, bila je operativno in ambulantno zdravljena, podvržena številnim pregledom in rentgenom ter podvržena tudi fizikalni terapiji v zdravstvenem domu in toplicah itd. Tožnica vse te dejanske ugotovitve sprejema, saj se nanje v pritožbi celo sklicuje, meni pa, da narekujejo višjo odškodnino. Pritožbeno sodišče nima pomislekov proti prisojeni odškodnini in meni, da le ta ustreza opisanim bolečinam in drugim nevšečnostim tako v sedanjosti kot tudi v bodočnosti. Pritožnica namreč nima več stalnih in zelo hudih bolečin, ampak le občasne in blage, kar pa jo, upoštevaje tudi sodno prakso v podobnih primerih negmotnih škod, ne upravičuje do višje odškodnine, kot ji je bila že prisojena. Zato je pritožbeno sodišče zaradi pravilne uporabe materialnega prava zavrnilo ta del pritožbe tožeče stranke kot neutemeljenega in sodbo v tem delu potrdilo (čl. 368. ZPP/77).

K pritožbi tožeče stranke glede odškodnine za strah: Za strah je prvostopenjsko sodišče toženi stranki prisodilo odškodnino v znesku 250.000,00 SIT, tožnica pa navaja, da meni, da je iz tega naslova upravičena do odškodnine v znesku 3.000.000,00 SIT. Tožnica ne oporeka ugotovitvam sodišča prve stopnje glede ugotovljenega trajanja in intenzivnosti primarnega in sekundarnega strahu. Tako sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da je tožnica približno en teden po prometni nezgodi trpela zelo intenziven primarni strah, saj so bili, zlasti ob poškodbi črevesja, možni najrazličnejši neprijetni zapleti, pravilno pa ocenjuje tudi obseg sekundarnega strahu kot srednje hudega vse do konca junija 1994 (torej nadaljne 3 mesece). Strah za izid zdravljenja je bi namreč upravičen, saj so šele naknadne rentgenske preiskave pokazale, da je tožnica utrpela tudi pretres možganov in poškodbe hrbtenice ter da ima na hrbtenici tako razvojne, kot tudi degenerativne spremembe in tako je šele takrat tožnici pojasnjeno, kakšne težave ji bodo ostale kot posledica zadobljenih poškodb. Upoštevaje ugotovljeno trajanje in intenzivnost tako primarnega kot tudi sekundarnega strahu ter sodno prakso v podobnih primerih negmotnih škod, tožnica iz tega naslova ni upravičena do višje odškodnine, kot ji jo je že prisodilo sodišče prve stopnje. Zato je pritožbeno sodišče zaradi pravilne uporabe materialnega prava pritožbo v tem delu zavrnilo kot neutemeljeno (čl. 368 ZPP/77).

K pritožbi tožeče stranke glede odškodnine za skaženost: Za pretrpljene duševne bolečine zaradi skaženosti je prvostopenjsko sodišče tožnici prisodilo odškodnino v višini 400.000,00 SIT, pritožnica pa v pritožbi navaja, da je tako odmerjena odškodnina prenizka, saj ima zaradi prometne nezgode številne brazgotine, ki kazijo njeno zunanjost, česar se sama zaveda in zato močno trpi in predlaga, da ji sodišče iz navedene postavke odmeri odškodnino v višini 3.000.000,00 SIT. Nesporno je, da ima tožnica brazgotino na čelu, ki pa je slabše vidna in prekrita z lasmi, brazgotino na jeziku, ki tožnice glede na njeno izpovedbo ne moti, ter zelo vidni in grdi brazgotini na trebuhu (20 cm) in na kolenu (5 cm). Brez dvoma tožničino zunanjost kazi tudi prevleka na spodnjih dveh sekalcih, vendar pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je iz tega naslova že prisojena odškodnina primerna in predstavlja ustrezno zadoščenje v smislu 200. čl. ZOR. Zato je pritožbeno sodišče zaradi pravilne uporabe materialnega prava pritožbo tožeče stranke tudi v tem delu zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (čl. 368. ZPP/77).

K pritožbi tožeče stranke glede odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti: Za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti je prvostopenjsko sodišče pritožnici prisodilo odškodnino v višini 1.600.000,00 SIT, tožnica pa meni, da je upravičena do odškodnine v višini 5.000.000,00 SIT. Nedvomno držijo pritožbene navedbe, da je tožnica zaradi poškodb, ki jih je utrpela v obravnavani nezgodi, omejena pri najrazličnejših športnih aktivnostih, povečane napore pa mora vlagati tudi na delovnem mestu, vendar pa vse to ugotavlja že prvostopenjsko sodišče in to upošteva tudi pri odmeri odškodine. Pri tem je potrebno pripomniti, da se je sodišče pri svoji odločitvi oprlo zlasti na mnenje izvedenca medicinske stroke, ki je v zvezi s tem tudi povedal, da se tožnica s športom sicer še vedno lahko ukvarja, le da ji to povzroča bolečine, zato so priporočljivi zgolj krajši sprehodi. Glede na to, da je tožnica povedala, da je včasih veliko hodila s prijatelji v hribe in se ukvarjala z rokometom, so takšne posledice zanjo vsekakor zelo moteče. Ob tem pa je sodišče prve stopnje tudi upoštevalo, da so težave tožeče stranke glede hoje in športa v 80% do 90% posledica težav s hrbtenico, slednje pa so kar v 50% posledica degenerativnih in razvojnih sprememb in niso odvisne od same prometne nezgode. Res je sicer, da je škodni dogodek nastanek teh težav pospešil, vendar pa bi se takšne spremembe čez nekaj let (2,3 ali 10) gotovo pojavile neodvisno od škodnega dogodka in tako povzročile ekvivalentno zmanjšanje življenjske aktivnosti tožeče stranke. Sodišče prve stopnje je pri presoji tovrstnih bolečin kot pomembno upoševalo tudi izvedenčevo mnenje, da sam zlom prečnih izrastkov na hrbtenici, kot jih je v prometni nezgodi utrpela tožnica, navadno ne zapušča posebnih težav oziroma sploh ne zapušča nobenih težav. Sodišče tudi ugotavlja, da težave pri športu in hoji tožnici povzroča tudi poškodba kolena. Pri odmeri odškonine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, pa je prvostopenjsko sodišče pravilno upoštevalo, da ima tožnica težave in mora vlagati povečane napore tudi na delovnem mestu, ki pa so posledica poškodbe hrbtenice in postkomocijskega sindroma oziroma pretresa možganov. Tožnica namreč od nesreče naprej približno na 14 dni dobi hude glavobole, ki jih spremljajo tudi vrtoglavice in razdražljivost, zaradi glavobolov pa ima tudi težave s koncentracijo. Vse to vpliva na njeno storilnost na samem delovnem mestu, pa tudi pri študiju, čeprav je glede samega študija sodišče ugotovilo, da je tožnica že pred samim škodnim dogodkom opravila en sam izpit. Neprijetnosti in težave povzroča tožnici tudi poškodba črevesja, saj so tožnic sedaj nastale zarastline, ki vplivajo na prebavo, tožnica pa zaradi tega tudi ne sme uživati težje hrane oziroma je ves čas na dieti. Nedvomno ji to povzroča težave, saj ne more jesti v službi in si mora ves čas kuhati posebno dietno hrano, občasno pa se pojavljajo tudi krčevite bolečine. Pri prehrani mora biti pozorna tudi zaradi poškodbe sekalcev, saj ne sme jesti nobene trše hrane, vsekakor pa so prevleke tudi manj obstojne od zdravih zob. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so vsa navedena prikrajšanja tolikšna, da narekujejo zvišanje preživnine na 2.500.000,00 SIT. Pritožbeno sodišče se sicer strinja z obrazložitvijo prvostopenjskega sodišča, vendar pa meni, da je slednje premalo upoštevalo dejstvo, da je tožnica še zelo mlada in da je zaradi vseh zadobljenih poškodb v svojem življenju precej ovirana. Res je sicer, da so težave v veliki meri posledica degenerativnih in razvojnih sprememb hrbtenice, vendar pa je težko določiti, kdaj bi do takšnih težav neodvisno od prometne nezgode dejansko prišlo. Poleg tega pritožbeno sodišče ocenjuje, da je tožnica v svojem življenju prcej ovirana zaradi zadobljene poškodbe črevesja, kar ji bo tudi v bodoče predstavljalo še precejšnje nevšečnosti. Upoštevaje tudi druge poškodbe in z njimi povezana prikrajšanja ter sodno prakso v podobnih primerih, je sodišče pritožbi tožnice ugodilo in v tem delu, zaradi zmotne uporabe materialnega prava, sodbo spremenilo (čl. 373 tč. 4 ZPP/77). Na koncu pritožbeno sodišče še ugotavlja, da prvostopno sodišče ni storilo nobene uradoma upoštevne kršitve določb pravdnega postopka (2. odst. 365. čl. ZPP/77).

Glede na delen uspeh tožeče stranke v pritožbi, ko je pritožbeno sodšče zvišalo odškodnino za pretrpljene duševne bolečine iz naslova zmanjšanja življenjskih aktivosti, je pritožbeno sodišče na podlagi čl. 165/II ZPP ponovno odločilo o stroških vsega postopka. Prisojena odškodnina v znesku 3.950.000,00 SIT predstavlja v primerjavi z vtoževano vsoto 15.000.000,00 SIT uspeh v višini 26% (ob nespornem temelju). Ob dejstvu, da je torej tožeča stranka zmagala v pravdi s 26% in ob upoštevanju načela sorazmerne povrnitve pravdnih stroškov po uspehu strank (čl. 154/II ZPP), je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti 138.434.32 SIT (26% njenih po prvostopnem sodišču pravilno odmerjenih pravdnih stroškov in stroške izvedeniškega mnenja), tožeča pa toženi stranki 55.500,00 SIT (74% njenih pravdnih stroškov). Po medsebojnem pobotanju pravdnih stroškov je tožena stranka še dolžna plačati tožeči stranki za njene pravde stroške 82.934,32 SIT.

O pritožbenih stroških ni bilo potrebno odločati, ker niso bili zaznamovani.