Jedro

Obveznost kreditojemalca na vračilo posojila je zapadla dne 18.9.1991. Med strankama ni sporno, da posojilo do tega dne tožeči stranki ni bilo vrnjeno. V času do sklenitve zavarovalne pogodbe po polici z dne 19.9.1991 je torej tožeči stranki škodni primer, ki naj bi bil z njo zavarovan, že nastopil. Causa vsake zavarovalne pogodbe pa je zavarovanje rizika pred eventuelnim bodočim, negotovim škodnim dogodkom. Če se je torej zavaroval že obstoječi škodni dogodek, cause sklenjene zavarovalne pogodbe ni (bodočega škodnega dogodka, izvirajočega iz kreditne pogodbe z dne 17.7.1991).

Pogodba, ki nima podlage (in za tako v konkretnem primeru gre), pa je po 52. členu ZOR nična.

Izrek

Pritožba se kot neutemeljena zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo 257.679,00 SIT s pripadajočimi obrestmi in posledično tudi stroškovni zahtevek tožeče stranke, slednji pa je naložilo povračilo pravdnih stroškov tožene stranke v znesku 90.225,00 SIT v 8 dneh.

Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka, uveljavljala pa je vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 353. člena ZPP in predlagala, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi. Meni, da je materialnopravno zmotno stališče sodišča, da je zavarovalni primer nastal v času, ko zavarovalnega kritja ni bilo več, ker kreditna pogodba ni bila pravočasno podaljšana. Obveznost tožene stranke bi moralo presojati po zavarovalni pogodbi, kreditno razmerje pa je pomembno samo kot situacija, iz katere izvira zavarovalni primer. Sicer pa sodišče sploh ni ugotovilo, kdaj je zavarovalni primer nastopil. Sodišču očita tudi bistveno postopkovno kršitev, ker najprej ugotavlja, da je zavarovalni primer nastopil v času, ko ni bilo zavarovalnega kritja, nato pa, da možnosti za nastanek zavarovalnega primera pri sklepanju zavarovalne pogodbe ni bilo več. Pritožbenih stroškov ni priglasila.

Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Iz tožbene naracije izhaja, da kreditojemalec A. Š., ki je sklenil s tožečo stranko kreditno pogodbo z aneksi, ki so spreminjali obrestno mero in podaljševali rok vračila kredita, na dan zapadlosti slednjega 28.2.1992 svoje obveznosti vračila posojila doslej ni izpolnil. Zavarovalni primer je potrditvah tožeče stranke nastopil v času, ko je bilo zavarovalno kritje urejeno s polico z dne 19.9.1991, v kateri je rok vračila kredita naveden 1.3.1992 (trditve iz pripravljalne vloge z dne 6.2.1998 - list.štev. 45). Tožeča stranka svoj tožbeni zahtevek torej temelji na sklenjeni zavarovalni pogodbi po polici štev. 20/91 z dne 19.9.1991, s katero je tožena stranka zavarovala terjatev na vračilo posojila po kreditni pogodbi štev. KH007/91 in po kateri naj bi bil rok vračila posojila podaljšan glede na sklenjena anekse k tej pogodbi do 1.3.1992. Kronološki potek sklenjene kreditne pogodbe z aneksi in zavarovalne police, ugotovljen po prvostopnem sodišču, pokaže sledeče dejansko stanje: - dne 17.7.1991 je bila sklenjena kreditna pogodba štev.

KH007/91 z dogovorjenim rokom vračila kredita 18.9.1991. - Dne 19.9.1991 je bila sklenjena zavarovalna pogodba med pravdnima strankama po polici štev. 20/91, s katero je tožena stranka zavarovala terjatev tožeče stranke do kreditojemalca po kreditni pogodbi štev. KH007/91. - Dne 8.10.1991 je tožeča stranka sklenila s kreditojemalcem aneks štev. 2 h kreditni pogodbi, s katerim sta pogodbeni stranki določili nov rok vračila kredita (po stališču tožeče stranke sta navedeni rok iz kreditne pogodbe z dne 17.7.1991 podaljšali).

S sklenitvijo zavarovalne pogodbe po polici štev. 20/91 z dne 19.9.1991 (list.štev. 15), na kateri tožeča stranka temelji tožbeni zahtevek, je tožena stranka torej zavarovala terjatev tožeče stranke na vrnitev posojila po kreditni pogodbi z dne 17.7.1991. Obveznost kreditojemalca na vračilo posojila je zapadla dne 18.9.1991. Med strankama ni sporno, da posojilo do tega dne tožeči stranki ni bilo vrnjeno. V času do sklenitve zavarovalne pogodbe po polici z dne 19.9.1991 je torej tožeči stranki škodni primer, ki naj bi bil z njo zavarovan, že nastopil. Causa vsake zavarovalne pogodbe pa je zavarovanje rizika pred eventuelnim bodočim, negotovim škodnim dogodkom. Če se je torej zavaroval že obstoječi škodni dogodek, cause sklenjene zavarovalne pogodbe ni (bodočega škodnega dogodka, izvirajočega iz kreditne pogodbe z dne 17.7.1991). Tako je potrebno razumeti tudi razloge prvostopnega sodišča, da je možnost za nastanek zavarovalnega primera ob sklepanju zavarovalne police z dne 19.9.1991 že prenehala. Prvostopno sodišče je sicer svojo odločitev materialnopravno zmotno oprlo na 2. odstavek 898. člena ZOR. Z zavarovalno polico naj bi bila zavarovana terjatev tožeče stranke iz kreditne pogodbe. Določbe XXVII. poglavja ZOR pa se po izrecnem določilu 2. odstavka 899. člena ZOR ne uporabljajo za zavarovanje terjatev. Pogodbo o zavarovanju terjatve iz kreditne pogodbe je zato potrebno presojati po določbah splošnega dela ZOR. Pogodba, ki nima podlage (in za tako ob zgoraj povedanem gre po zavarovalni polici štev. 20/91 z dne 19.9.1991), pa je po 52. členu ZOR nična. Stranki take pogodbe zato ne moreta uživati pravnega varstva.

Rok za vrnitev kredita je mogoče podaljšati le pred njegovim iztekom, terjatev na vrnitev posojila po kreditni pogodbi KH007/91 z dne 17.7.1991 pa je zapadla 18.9.1991. Šele z aneksom štev. 2 z dne 8.10.1991 in končno z aneksom štev. 6 z dne 17.1.1992 podaljšan rok vračila kredita je zato z vidika tožene stranke kot zavarovatelja terjatve pogodba o novem kreditu, v kateri sta pogodbeni stranki dogovorili nov rok začetka in zapadlosti posojila v plačilo.

Kontinuiteta kreditne pogodbe s sklenjenimi aneksi, s katerimi je tožeča stranka "podaljševala" kreditojemalcu rok vračila kredita, glede obveznosti tožene stranke po zavarovalni polici štev. 20/91 z dne 19.9.1991 zato ni podana. Tožeča stranka je z zavarovalno polico z dne 19.9.1991 zavarovala le terjatev iz kreditne pogodbe KH007/91, ne pa tudi iz sklenjenih aneksov štev. 2 in štev. 6, s katerima je "podaljševala" rok vračila posojila, saj sta bila sklenjena šele 8.10.1991 (aneks štev. 2) in 17.1.1992 (aneks štev. 6). V času, ko naj bi zavarovalni primer potrditvah tožeče stranke nastopil skladno z določbami zavarovalne police z dne 19.9.1991, zavarovalnega kritja torej ni bilo. Da sta pravdni stranki z zavarovalno polico z dne 19.9.1991 zavarovali morebitno bodočo terjatev, pa iz tožbenih navedb ne izhaja.

Ob zgoraj obrazloženem razlogovanju zato očitana bistvena postopkovna kršitev iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP ni podana. Ker prvostopno sodišče tudi ni zagrešilo drugih bistvenih postopkovnih kršitev iz 2. odstavka 354. člena ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (368. člen ZPP).

Določbe ZPP/77 je pritožbeno sodišče uporabilo na podlagi 1. odst. 498. člena ZPP (Ur.l. RS št. 29/99).