Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Od izdaje končne sodbe se tožnica ne more več upirati izpolnitvi svoje taksne obveznosti, čeprav se je zoper sodbo pritožila. Plačilo sodne takse ji je bilo namreč odloženo do izdaje sodbe in ne do njene pravnomočnosti.
Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.
1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožničin ugovor zoper plačilni nalog z dne 23. 5. 2018, po katerem bi tožnica morala plačati 7.185,00 EUR sodne takse za postopek pred sodiščem prve stopnje. Obenem je zavrglo ponovni tožničin predlog za oprostitev plačila sodne takse.
2. Tožnica v pritožbi uveljavlja vse zakonske pritožbene razloge. Predlaga, naj sodišče druge stopnje izpodbijani sklep spremeni, ugodi njenemu ugovoru in razveljavi izdani plačilni nalog, plačilo sodne takse pa odloži do pravnomočnosti sodbe. Podrejeno predlaga razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek. Navaja, da je sodišče tožnici s sklepom z dne 6. 5. 2016 odložilo plačilo sodne takse do izdaje končne odločbe sodišča prve stopnje. S takšno odločbo je lahko mišljena le pravnomočna odločitev. Takšna je tudi sodna praksa. Dokler postopek ni pravnomočno zaključen, pogoji za plačilo sodne takse niso podani.
3. Pritožba ni utemeljena.
4. Sodišče lahko stranki, ki izpolnjuje predpisani pogoj iz drugega odstavka 11. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1), odloži plačilo takse, pri tem pa čas odloga plačila, razen izjemoma, ne sme biti daljši od štiriindvajsetih mesecev.
5. Tožnici je bilo plačilo sporne takse po sklepu z dne 6. 5. 2016 odloženo "do izdaje končne odločbe sodišča prve stopnje". Tožnica očitno zmotno enači končno odločbo s pravnomočno odločbo. Končna odločba je tista, s katero je sodišče izčrpalo zahtevo tožeče stranke za sodno varstvo, kar pomeni, da je odločilo o vseh zahtevkih, ki jih je tožeča stranka v pravdi uveljavljala. Končna sodba torej ni delna ali vmesna sodba. Pravnomočna pa je sodba takrat, ko je ni več mogoče izpodbijati s pritožbo.
6. V obravnavanem primeru je bila končna sodba izdana 11. 4. 2018. Od tedaj dalje se tožnica ne more več upirati izpolnitvi svoje taksne obveznosti, čeprav se je zoper sodbo pritožila, kot ji je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje. Tožnici je bilo plačilo sodne takse namreč odloženo do izdaje sodbe in ne do njene pravnomočnosti. Dejansko stanje v judikatu (sklep Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 454/2013 z dne 6. 3. 2013), na katerega se sklicuje pritožba, je bilo drugačno, saj je bilo v navedeni zadevi plačilo takse očitno odloženo do pravnomočnosti postopka.
7. Sodišče prve stopnje je torej s plačilnim nalogom z dne 23. 5. 2018 smelo in moralo terjati tožnico za plačilo dolgovane takse. To pomeni, da je odločitev o zavrnitvi tožničinega ugovora materialnopravno pravilna. Enako velja tudi za odločitev o zavrženju ponovnega tožničinega predloga za taksno oprostitev, ki je pritožba niti obrazloženo ne izpodbija.
8. Ker tožničini pritožbeni razlogi niso utemeljeni, prav tako ne tisti, na katere sodišče druge stopnje pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku).