Jedro

Po sodni praksi je vloga lečečih specialistov drugačna kot vloga izvedencev, ki so dolžni poleg pravil medicinske stroke in znanosti, upoštevati tudi definicijo invalidnosti, mnenje pa so dolžni podati na podlagi prepričljivih in jasnih objektivnih dokazov. Novo pridobljeno izvedensko mnenje torej predstavlja dovolj prepričljivo in objektivizirano podlago za zaključek, da pri tožniku v času do 7. 2. 2013 oziroma pred 29. 5. 2014 ni bilo invalidnosti. Sodišče prve stopnje ga je zato utemeljeno sprejelo kot podlago za zavrnitev tožbenega zahtevka v delu na odpravo izpodbijanih odločb, razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti in priznanje pravice do invalidske pokojnine pred 29. 5. 2014.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (IV. in V. točka izreka).

II. Tožnik krije stroške pritožbe sam.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odpravilo odločbi toženca, št. ... z dne 26. 6. 2014 in št. ... z dne 21. 4. 2016 (I. točka izreka). Tožnika je razvrstilo v II. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni od 29. 5. 2014 dalje in mu priznalo pravico do invalidske pokojnine (II. točka izreka). Odločitev o višini in izplačevanju te invalidske dajatve je naložilo tožencu (III. točka izreka). S IV. točko izreka je zavrnilo tožbeni zahtevek v delu na odpravo odločb toženca, št. ... z dne 3. 12. 2012 in št. ... z dne 7. 2. 2013, razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti in priznanje pravice do invalidske pokojnine od zgodnejšega datuma. Tožencu je še naložilo, da tožniku povrne 523,12 EUR stroškov postopka, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (V. točka izreka).

2. Zoper IV. in V. točko izreka sodbe se pritožuje tožnik po pooblaščencu. Dejansko stanje glede obstoja invalidnosti v letu 2013 je ostalo nepopolno ugotovljeno. Zaključka sodišča prve stopnje, da takrat še ni bilo invalidnosti, ne sprejema. Iz izvedenskega mnenja invalidske komisije I. stopnje izhaja, da se pri delu zahteva normalen sluh. Ker sodišče ugotavlja, da ni nikjer navedeno, da se zahteva normalen sluh, je podana kršitev iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Izvid medicine dela iz leta 2009 je lahko indic za strokovno presojo, ključno pa je, kaj predstavlja svoj poklic. Pravni standard svoj poklic zapolnjuje tudi zadnje delo, ki ga je zavarovanec opravljal pred nastankom invalidnosti. Pomembno je, kaj zavarovanec v okviru svojega poklica dela in kaj je v okviru tega poklica še sposoben delati. Presečni datum je 7. 2. 2013. Nazadnje je delal v letu 2010. Izvedenka je pri podaji mnenja opravljala poizvedbe mimo mandata sodišča. Njene ugotovitve ne ustrezajo dejanskemu stanju. Iz gradbenega dnevnika izhaja, da se je v maju 2010 vsula gradbena jama. Obe zaslišani priči sta izpovedali, da je delo opravljal tudi na nenadzorovani višini. Neskladje zapisov medicine dela mu ne more iti v škodo, še posebej zaradi neurejene dokumentacije delodajalca. Tudi po pregledu pri medicini dela je opravljal delo na nezavarovani višini. Že 7. 2. 2013 ni bil več sposoben za opravljanje svojega poklica, saj ni bil sposoben za dela, kjer se zahteva normalen sluh, upoštevajoč, da je kot delovodja delal tudi v razmerah hrupa nad mejno vrednostjo. Ni bil sposoben niti za dela, kjer se zahtevajo fleksijske drže, ki so bile prisotne pri vzpenjanju po strmih nezavarovanih višinah in tudi pri drugem delu, kar sta potrdili zaslišani priči. Sicer takrat ni več delal, če pa bi, bi bilo delo kontraindicirano. Enako velja za težave s sluhom. Izvedensko mnenje v tem delu ni popolno in jasno, saj je opravljal dela na nezavarovani višini, v hrupu nad mejnimi vrednostmi in s fleksijsko držo. Okvara sluha je srednje stopnje, težave s križem ima že več kot deset let. Pozitivnega zdravniškega spričevala za delo ne bi dobil. Sicer pa sodbe v izpodbijanem delu sploh ni mogoče preizkusiti, zato je podana še kršitev iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Posledično izpodbija tudi stroškovni sklep in priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v obsegu izpodbijane IV. in V. točke izreka ter skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP)1 pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v ponovljenem sojenju ob popolno in pravilno ugotovljenem dejanskem stanju pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku tudi ni prišlo do procesnih kršitev, na katere se pazi po uradni dolžnosti, niti do zatrjevanih.

5. Zatrjevana kršitev iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ni podana. Podana je, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom ali če sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Izpodbijana sodba takšnih pomanjkljivosti ne vsebuje in jo je mogoče preizkusiti. Vsebuje namreč odločilne dejanske in utemeljene pravne razloge za zavrnitev tožbenega zahtevka v delu na odpravo izpodbijanih posamičnih upravnih aktov z dne 3. 12. 2012 in 7. 2. 2013, razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti in priznanje invalidske pokojnine že pred 29. 5. 2014. Pritožbena zatrjevanja glede dokazne ocene v smeri kršitve iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP pa v bistvu izpodbijajo ugotovljeno dejansko stanje.

6. Enako velja za zatrjevano kršitev iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. T. i. protispisnost je podana le, če gre za napako pri povzemanju vsebine listin oziroma zapisnikov o izvedbi dokazov. Torej takrat, ko sodišče listinam oziroma zapisnikom pripiše drugačno vsebino od tiste, ki jo dejansko imajo.

7. Pritožbeno sodišče je v obravnavnem primeru enkrat že odločalo.2 Ugodilo je pritožbi tožnika in sodbo sodišča prve stopnje, s katero je zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo odločb z dne 3. 12. 2012 in z dne 7. 2. 2013, razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti in priznanje pravice do invalidske pokojnine, razveljavilo ter zadevo vrnilo v novo sojenje. Prvostopenjsko sodišče je na podlagi izvedenskega mnenja medicine dela vsaj preuranjeno zaključilo, da pri tožniku ni invalidnosti niti v smeri fizičnih razbremenitev pri delu, ne da bi predhodno razčistilo dejanske pogoje dela na delovnem mestu delovodja oziroma delovodska opravila, zlasti glede zatrjevanega dela na nezavarovani višini, v prekomernem hrupu in s fleksijsko držo. Vendar je tudi po razjasnitvi spornih dejanskih pogojev dela na obravnavnem delovnem mestu z zaslišanjem prič, ob odpravi kasnejših odločb toženca z dne 26. 6. 2014 in z dne 21. 4. 2016, razvrstitvi v II. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni od 29. 5. 2014 dalje in priznanju pravice do invalidske pokojnine od tega dne dalje,3 pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da pri tožniku pred 29. 5. 2014 ni invalidnosti niti v smislu III. kategorije, še manj popolne izgube delovne zmožnosti, in je posledično tožbeni zahtevek v tem delu utemeljeno zavrnjen.

8. Pravna podlaga za pritožbeno rešitev zadeve je na podlagi 1. odstavka 390. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2)4 podana v Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1)5, ki invalidnost definira in kategorizira v 60. členu. Skladno s 1. odstavkom 60. člena ZPIZ-1 je invalidnost podana, če se zaradi sprememb v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odvrniti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije in so ugotovljene skladno z zakonom, zavarovancu zmanjša zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta oziroma poklicno napredovanje. V III. kategorijo invalidnosti se med drugim razvršča zavarovance, ki še lahko delajo v svojem poklicu s polnim delovnim časom, vendar pa niso zmožni za delo na delovnem mestu, na katero so razporejeni (3. alineja 2. odstavka 60. člena ZPIZ-1).

9. V ponovljenem sojenju je bila invalidnost razčiščevana z novim sodno medicinskim izvedenstvom medicine dela in ob upoštevanju dejanskih pogojev dela na delovnem mestu delovodska opravila. Sodna izvedenka medicine dela je v pisnem izvedenskem mnenju ocenila, da pri tožniku do dneva izdaje izpodbijane dokončne odločbe, torej do 7. 2. 2013 ni bilo zdravstvenih sprememb, ki bi zmanjševale njegovo zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta, na katero je bil razporejen, to je »delovodska opravila«. Šele po izdaji te odločbe se je zdravstveno stanje poslabšalo, tako da je bila njegova delovna zmožnost za svoj poklic do dneva kasneje izdane dokončne odločbe z dne 21. 4. 2016 zmanjšana za 50 % ali več. Za drugo delo s polnim delovnim časom brez poklicne rehabilitacije ni bil več zmožen, ta pa mu ni zagotovljena, ker je starejši od 55 let. Glede na tožnikove ortopedske težave in težave s sluhom je tudi ob upoštevanju dejanskih pogojev dela na obravnavnem delovnem mestu torej ocenila, da je bil tožnik pred nastankom II. kategorije invalidnosti 29. 5. 2014 zmožen za delo delovodska opravila pod splošnimi pogoji.

10. Glede ortopedskih težav je sodna izvedenka pojasnila, da so bile pri tožniku podane začetne, ne pa napredovalne obrabne spremembe hrbtenice. Razpoložljiva medicinska dokumentacija po njeni oceni namreč ne utemeljuje napredovalnih in za zdravljenje slabo dostopnih trajnih bolezenskih sprememb ter trajnih funkcijskih omejitev v področju ledveno križne hrbtenice, vključno z omejitvijo fleksijskih gibov, kar pa je sicer osnova za ugotovitev potrebnih razbremenitev pri delu, kot izhajajo iz opisa delovnega mesta na obrazcu DD-1, tožnikove izpovedi in izpovedi prič. Na tožnikove pripombe je v pisnem dopolnilnem mnenju izpostavila, da RTG slikanje 19. 8. 2010 ni pokazalo napredovalnih, temveč začetne obrabne spremembe, poleg tega je ortoped 17. 8. 2012 glede obsega funkcionalne okvare ugotavljal ohranjeno gibljivost hrbtenice in sklepov spodnjih udov ter dobro grobo moč na spodnjih udih. Čeprav torej ni ugotovil napredovalnih kroničnih bolezenskih sprememb niti jasnih odstopanj, je podal le splošen nasvet v smislu hoje s pohodnimi palicami in hrbtno plavanje ter odsvetoval daljše fleksijske drže ter dvigovanje težjih bremen mimo počepa. Pritožbene navedbe v smeri potrebe po razbremenitvi fleksijske drže zaradi ortopedskih težav zato niso utemeljene.

11. Utemeljene pa niso niti pritožbene navedbe v smeri potrebe po razbremenitvi dela na nezavarovani višini in v hrupu zaradi težav s sluhom. Sodna izvedenka se je že v izvedenskem mnenju, pri tem pa je vztrajala tudi v dopolnitvi, opredelila do izvida medicine dela z dne 27. 11. 2009, v katerem je tožniku ob ugotovljeni izgubi sluha po Fowlerju 16,6 % sicer svetovano delo le na zavarovani višini in ustrezna zaščita pred hrupom. Pojasnila je, da potrebna zaščita sluha glede na nivo hrupa in trajanje izpostavljenosti v tem izvidu ni jasno opredeljena, glede dela na višini je podan le nasvet, ne pa jasna prepoved. Iz izvida ne izhaja, ali ta nasvet tožnika v takem obsegu omejuje pri njegovem delu, da bi bila potrebna ocena na invalidski komisiji. Poleg tega tudi ni navedbe, na podlagi rezultatov katerih opravljenih preiskav, je delo na nezavarovani višini odsvetovano. Sicer pa tožnik zaradi težav s sluhom in ravnotežjem v spornem obdobju sploh ni bil napoten k specialistu ORL. Šele iz izvida ORL z dne 2. 8. 2013 izhaja poslabšanje sluha na 18,59 % po Fowlerju in jasna omejitev, da ne sme biti izpostavljen kritičnemu ropotu, med tem ko je bilo na kontroli s testnima slušnima aparatoma 29. 10. 2013 ugotovljeno 95 % razumevanje govora s slušnim aparatom. Prav zaradi tega poslabšanja sluha v obsegu, da za komunikacijo in ohranjanje ustreznega socialnega kontakta uporablja slušni aparat, in hkrati ob upoštevanju dokazane organsko pogojene začasne demence s pridruženo duševno motnjo in že dokazanim kognitivnim upadom, ki se kažejo kot slabo dostopne za zdravljenje, je bila tudi ugotovljena delovna zmožnost za svoj poklic, zmanjšana za 50 % ali več, od 29. 5. 2014 dalje.

12. Tudi po stališču pritožbenega sodišča je sodno izvedensko mnenje specialistke medicine dela jasno, popolno in strokovno. Podano je na podlagi razpoložljive medicinske in delovne dokumentacije ter ob upoštevanju dejanskih pogojev dela na delovnem mestu delovodska opravila. Sodna izvedenka se je izrecno in prepričljivo opredelila do v medicinski dokumnetaciji predlaganih razbremenitev pri delu. Po sodni praksi6 je vloga lečečih specialistov drugačna kot vloga izvedencev, ki so dolžni poleg pravil medicinske stroke in znanosti, upoštevati tudi definicijo invalidnosti, mnenje pa so dolžni podati na podlagi prepričljivih in jasnih objektivnih dokazov. Novo pridobljeno izvedensko mnenje torej predstavlja dovolj prepričljivo in objektivizirano podlago za zaključek, da pri tožniku v času do 7. 2. 2013 oziroma pred 29. 5. 2014 ni bilo invalidnosti. Sodišče prve stopnje ga je zato utemeljeno sprejelo kot podlago za zavrnitev tožbenega zahtevka v delu na odpravo izpodbijanih odločb z dne 3. 12. 2012 in z dne 7. 2. 2013, razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti in priznanje pravice do invalidske pokojnine pred 29. 5. 2014. 13. Glede na vse predhodno navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu, torej IV. in V. točki izreka potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Ostale pritožbene navedbe za pritožbeno rešitev zadeve niso pravno relevantne.7

14. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, je bilo potrebno na temelju 165. člena v zvezi s 154. členom ZPP odločiti, da stroške pritožbe krije sam.

1 Ur. l. RS, št. 73/2007 - uradno prečiščeno besedilo s spremembami. 2 Sklep, opr. št. Psp 228/2016 z dne 20. 10. 2016. 3 Sodišče prve stopnje je postopek združilo s postopkom, v katerem je tožnik izpodbijal kasnejši odločbi toženca z dne 26. 6. 2014 in z dne 21. 4. 2016, da pri tožniku ni invalidnosti, ker zdravljenje še ni zaključeno. 4 Ur. l. RS, št. 96/12 s spremembami. 5 Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami. 6 Na primer Psp 429/2014. 7 1. odstavek 360. člena ZPP.