Jedro

Razlogi, ko je sodišče prve stopnje enkrat ocenilo, da v izpovedi oškodovanke obstojijo vrzeli (ne da bi jih konkretno tudi navedlo), spet drugič pa, da vrzeli ne obstojijo, pa so v precejšnji meri sami s seboj v nasprotju, zaradi česar je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

Izrek

Ob reševanju pritožbe zagovornikov obdolženega A.V. se sodba sodišča prve stopnje razveljavi po uradni dolžnosti ter zadeva vrne v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče na Ptuju je s sodbo I K 29706/2017 z dne 22. 5. 2019 obdolženega A.V. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja spolnega nasilja po prvem odstavku 171. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in kaznivega dejanja šikaniranja na delovnem mestu po prvem odstavku 197. člena KZ-1. Za kaznivo dejanje spolnega nasilja mu je po prvem odstavku 171. člena KZ-1 določilo kazen eno leto in dva meseca zapora, za kaznivo dejanje šikaniranja na delovnem mestu pa po prvem odstavku 197. člena KZ-1 določilo kazen šest mesecev zapora ter mu na podlagi drugega odstavka 53. člena KZ-1 izreklo enotno kazen eno leto in pet mesecev zapora, ki pa ne bo izrečena, če obdolženec v preizkusni dobi dveh let ne bo storil novega kaznivega dejanja. Odločilo je še, da je obdolženec dolžan plačati stroške kazenskega postopka.

2. Zoper sodbo so se pritožili obdolženčevi zagovorniki zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitev kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter odločb o kazenski sankciji in stroških postopka. Pritožbenemu sodišču predlagajo, da izpodbijano sodbo „razveljavi“ in obdolženca oprosti obtožbe.

3. Pritožbeno sodišče je ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP) ugotovilo, da je izrek sodbe nerazumljiv in sam s seboj v nasprotju (11. točka prvega odstavka 371. člena ZKP), saj se iz njega ne da ugotoviti, kakšna kazenska sankcija je bila izrečena obdolženemu A.V. Sodišče prve stopnje je namreč obdolžencu najprej po prvem odstavku 171. člena KZ-1 za kaznivo dejanje spolnega nasilja določilo kazen eno leto in dva meseca zapora in za kaznivo dejanje šikaniranja na delovnem mestu po prvem odstavku 197. člena KZ-1 kazen šest mesecev zapora, nato pa mu na podlagi drugega odstavka 53. člena KZ-1 izreklo enotno kazen eno leto in pet mesecev zapora, ki pa ne bo izrečena, če obdolženec v preizkusni dobi dveh let ne bo storil novega kaznivega dejanja. Iz takšne nerazumljive odločbe o kazenski sankciji, ki je očitno sama s seboj v nasprotju, ne izhaja, ali je sodišče prve stopnje obdolžencu izreklo pogojno obsodbo ali zaporno kazen. Še zlasti, ker je sprva zaporno kazen določilo in kasneje izreklo na podlagi določb posameznih kaznivih dejanj (torej prvega odstavka 171. člena in prvega odstavka 197. člena KZ-1), medtem ko določb, ki urejajo pogojno obsodbo (57. in 58. člen KZ-1) niti ni navedlo. Zato je toliko bolj nerazumljiva nadaljnja odločitev sodišča prve stopnje v izreku izpodbijane sodbe, s katero je obdolžencu določilo preizkusno dobo, ki pa se sicer določi ob izreku pogojne obsodbe. Takšne nerazumljivosti ne more nadomestiti obrazložitev izpodbijane sodbe, ki sicer nakazuje, da je bila obdolžencu izrečena pogojna obsodba. Izrek sodbe je namreč tisti del sodbe, ki postane pravnomočen, zato mora biti razumljiv in takšen, da se iz njega lahko ugotovi, za kakšno kaznivo dejanje gre in kakšna kazenska sankcija je bila izrečena obdolžencu. Šele s tem je obdolžencu omogočena učinkovita obramba. Ker je izrek sodbe v obravnavanem primeru torej nerazumljiv (izrečena je bila enotna zaporna kazen, ki pa ne bo izrečena...) in sam s seboj v nasprotju, je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

4. Nadalje je pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti ugotovilo tudi, da so razlogi izpodbijane sodbe o odločilnih dejstvih v precejšnji meri s seboj v nasprotju, zaradi česar je prav tako podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Sodišče prve stopnje je namreč v točki 6 na strani 8 izpodbijane sodbe najprej navedlo, da se izpovedba oškodovanke V.B. v posameznih fazah postopka bistveno ne razlikuje, četudi obstajajo posamezne vrzeli, pa le-te ne zmanjšajo verodostojnosti podane izpovedi. Nato pa v nadaljevanju, na isti strani zapisalo, da v verodostojnost oškodovanke ni podvomiti ter je zaključiti, da v izpovedi le-te, ko je le-to presojati z ostalimi izvedenimi dokazi, ne obstajajo vrzeli, ki bi omajale prepričanje v njeno verodostojnost. Takšni razlogi, ko je sodišče prve stopnje enkrat ocenilo, da v izpovedi oškodovanke obstojijo vrzeli (ne da bi jih konkretno tudi navedlo), spet drugič pa, da vrzeli ne obstojijo, pa so v precejšnji meri sami s seboj v nasprotju, zaradi česar je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

5. Glede na navedeno in ker ugotovljeni bistveni kršitvi določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP vselej pomenita razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje, je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 392. člena ZKP). S pritožbenimi navedbami, ki se v svojem bistvu nanašajo na dejansko stanje obravnavane zadeve, pa se glede na naravo ugotovljenih kršitev pritožbeno sodišče ni moglo ukvarjati. V ponovljenem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje odpraviti ugotovljeni kršitvi in presoditi pritožbene navedbe, ki gredo v smeri zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ter o zadevi ponovno odločiti. Pri tem naj še zlasti pazljivo, upoštevaje ostale izvedene dokaze, povzame in oceni izpovedbo oškodovanke V.B. (tako v fazi preiskave kot na glavni obravnavi) glede pravno relevantnih dejstev, tudi tistih, ki jih izpostavlja pritožba.