Jedro

Delodajalec je dolžan ustrezno organizirati delo, zato tožnica ni ravnala kot skrben gospodar, ko je tožencu za sporni dan odredila vožnjo v tujino, ne da bi se pred tem prepričala, ali si je uspel urediti vsa ustrezna dovoljenja in sicer vozniško dovoljenje za vožnjo po Sloveniji in Evropi, dovoljenje za začasno prebivanje in delovno dovoljenje. Tožnica je bila seznanjena s tem, da imajo pri njej zaposleni tuji delavci velike težave pri pridobivanju teh dovoljenj. Tako je tožnica ravnala neodgovorno, ker dela ni ustrezno organizirala, in se pred odreditvijo vožnje tožencu v tujino ni prepričala, ali ima toženec urejena vsa potrebna dovoljenja. Zato toženec ni kršil 31. člen ZDR-1.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, da ji je toženec dolžan v roku 15 dni plačati znesek 5.950,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 5. 2016 dalje do plačila (točka I izreka) in ji naložilo, da tožencu v roku 8 dni povrne stroške postopka v višini 678,86 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka II izreka).

2. Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP pritožuje tožnica in predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi in tožencu naloži v povrnitev tožnici nastale stroške v roku 15 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, podredno pa, da pritožbi ugodi in razveljavi sodbo sodišča prve stopnje ter mu zadevo vrne v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje povsem spregledalo bistveno okoliščino spora, ki je v tem, ali je toženec skladno s 36. členom ZDR-1 tožnico pravočasno in na primeren način seznanil s tem, da vozniškega dovoljenja kljub dopustu, ki ga je koristil v ta namen, še nima. Napačno je stališče sodišča prve stopnje, da je to toženec tožnici povedal že prej in da so to vsi vedeli. Toženec po vrnitvi z dopusta, namenjenega urejanju ustreznih listin za opravljanje dela prevoznika od 16. 3. 2016 do 22. 3. 2016, tožnice ni seznanil s tem, da si vozniškega dovoljenja še ni uredil, zato je tožnica do dne 22. 3. 2016 lahko upravičeno pričakovala, da bo po izteku dopusta delo po pogodbi o zaposlitvi opravljal. Toženec jo je s tem, da si dovoljenja še ni uredil, seznanil šele dne 22. 3. 2016, ko je tožnica že sprejela prevoz s strani pogodbenih partnerjev. Delavec je tisti, ki mora vestno opravljati delo, za katerega ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi in pri tem upoštevati organizacijo dela (prvi odstavek 33. člena ZDR‑1) in je dolžan delodajalca obveščati o bistvenih okoliščinah, ki vplivajo ali bi lahko vplivale na izpolnjevanje njegovih pogodbenih obveznosti (36. člen ZDR‑1). Ker v sodbi niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, kar je kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je toženca povsem razbremenilo odgovornosti, tožnica kot delodajalka pa ne more biti odgovorna za stanje, ko delavec nima urejenega statusa v RS. Prav tako je materialnopravno zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da naj bi bil toženec prost odgovornosti na podlagi drugega odstavka 34. člena ZDR-1, ki določa, da lahko odkloni delo, če bi to pomenilo protipravno ravnanje ali opustitev. To določilo toženca ne more razbremeniti odgovornosti za škodo, ki jo je povzročil, ker ni upošteval organizacije in poslovanja delodajalca in je tožečo stranko prepozno seznanil, da nima urejenih vseh dovoljenj. Ker sodišče prve stopnje ni ugodilo dokaznemu predlogu tožnice po opravi poizvedb preko mednarodne pomoči pri slovenskem Ministrstvu za pravosodje, je storilo bistveno kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 24. členom ZDSS-1, ker tako ni bilo ugotovljeno, ali so resnične navedbe toženca o postopku pridobivanja Potrdila o dejstvih iz službene evidence in da tožnik kljub dopustu tega potrdila ni mogel pridobiti. Prav tako sodišče tudi ni ugotovilo, kdaj je toženec dejansko vložil vlogo in kdaj je prevzel listino z dne 25. 3. 2016. V kolikor bi sodišče izvedlo te dokaze, bi lahko ugotovilo, ali je toženec ravnal s hudo malomarnostjo ali ne. Neutemeljen je zaključek sodišča prve stopnje, da tožnica ni izkazala nastanka škode zaradi neizpolnitve naročila komitenta A., ker ni dokazala, da je račun plačala. V ta namen je tožnica predlagala zaslišanje zakonite zastopnice tožeče stranke in priče B.B., vendar sodišče prve stopnje tega dokaza ni izvedlo. Tožnica je že pojasnila, da je bila škoda plačana na ta način, da je družba A. dolgovani znesek odbila od vrednosti opravljenega dela za tekoči mesec, ter tožnici opravljenih prevozov ni plačala.

3. Toženec je na pritožbo odgovoril in predlagal, da jo pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo nobene od absolutnih bistvenih kršitev določba postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, prav tako pa tudi ne v pritožbi zatrjevanih kršitev po 14. in 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju. Dejansko stanje je ugotovilo pravilno in popolno ter v obravnavani zadevi pravilno odločilo.

6. O zadevi je pritožbeno sodišče že odločilo in sicer je na pritožbo toženca s sklepom opr. št. Pdp 22/2017 z dne 9. 3. 2017 razveljavilo zamudno sodbo sodišča prve stopnje, saj je ugotovilo, da tožba tožencu ni bila pravilno vročena v odgovor in zato niso izpolnjeni pogoji za njeno izdajo po 318. členu ZPP. Zadevo je vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Odločilo je z izpodbijano sodbo.

7. Naprej pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni storilo absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijana sodba ima vse razloge o odločilnih dejstvih, ti razlogi so jasni in si med seboj niso v nasprotju, zato sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti. Prav tako ni storilo kršitve po 8. točki drugega odstavka istega člena, saj je izvedlo vse potrebne dokaze, ostale pa je zavrnilo in razloge za to pojasnilo v točki 4 obrazložitve izpodbijane sodbe, delno pa tudi v točki 20. 8. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine v višini 5.950,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Ugotovilo je, da za škodo, ki je nastala tožnici, toženec ni odgovoren. Tožnica ni ravnala s potrebno skrbnostjo, ko je tožencu odredila vožnjo v tujino dne 23. 3. 2016, ker se pred tem ni prepričala, ali je toženec že pridobil vsa ustrezna dovoljenja in sicer vozniško dovoljenje za vožnjo po Sloveniji in Evropi, dovoljenje za začasno prebivanje in delovno dovoljenje. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo na pravilno pravno podlago in sicer na 177. člen Zakona o delovnih razmerjih (ZDR‑1, Ur. l. RS, št. 21/2012 in naslednji), po katerem je delavec, ki na delu ali v zvezi z delom namenoma ali iz hude malomarnosti povzroči škodo delodajalcu, to škodo dolžan povrniti. Obstajati morajo vsi civilnopravni elementi odškodninske odgovornosti. Obligacijski zakonik (OZ, Ur. l. RS, št. 81/2001 in naslednji) v 131. členu določa, kdor drugemu povzroči škodo jo je dolžan povrniti.

9. Kot izhaja iz pravilnih ugotovitev sodišča prve stopnje, je bil toženec pri tožnici zaposlen na podlagi pogodbe o zaposlitvi za določen čas od 25. 3. 2015 do 15. 1. 2018 kot voznik, pogodba pa mu je prenehala na podlagi izredne odpovedi z dne 21. 4. 2016. Ker bi mu dne 25. 3. 2015 poteklo enoletno vozniško dovoljenje za delo v Sloveniji oz. Evropski uniji, mu je delodajalec, ki ga je toženec s tem dejstvom seznanil, odobril letni dopust od 8. 3. 2016 do 16. 3. 2016, da si uredi potrebno dokumentacijo. Toženec je s tem obvestilom izpolnil svojo zavezo iz 4. in 5. člena pogodbe o zaposlitvi (A2) ter 36. člena ZDR-1. Tožnico kot delodajalca je namreč obvestil o bistvenih okoliščinah, ki vplivajo oziroma bi lahko vplivale na izpolnjevanje njegovih pogodbenih obveznosti, in o vseh spremembah podatkov, ki vplivajo na izpolnjevanje pravic iz delovnega razmerja. Tožnica je bila seznanjena z dejstvom, da si mora toženec urediti vozniško dovoljenje za delo v Sloveniji in EU. Ker je delodajalec dolžan ustrezno organizirati delo, je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnica ni ravnala kot skrben gospodar, ko je tožencu za 23. 3. 2016 odredila vožnjo v tujino, ne da bi se pred tem prepričala, ali si je uspel urediti vsa ustrezna dovoljenja in sicer vozniško dovoljenje za vožnjo po Sloveniji in Evropi, dovoljenje za začasno prebivanje in delovno dovoljenje. Tožnica je bila seznanjena s tem, da imajo pri njej zaposleni tuji delavci velike težave pri pridobivanju teh dovoljenj, kar izhaja tako iz izpovedi prič C.C., D.D., kot tudi direktorja tožnice B.B. Tako je tožnica ravnala neodgovorno, ker dela ni ustrezno organizirala, in se pred odreditvijo vožnje tožencu v E. ni prepričala, ali ima toženec urejena vsa potrebna dovoljenja. Tako je neutemeljena pritožbena navedba, da je toženec kršil določbo 31. člena ZDR-1. 10. Pravilna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnik skladno z drugim odstavkom 34. člena ZDR-1 ni dolžan spoštovati tistih navodil delodajalca, ki bi pomenila prekršek ali kaznivo dejanje. Če bi toženec prevzel vožnjo in vozil z neustreznim oziroma z vozniškim dovoljenjem, ki ne velja več, bi kršil določbo prvega odstavka 60. člena Zakona o voznikih (Ur. l. RS, št. 109/2010 in 25/2014), ki je veljal v spornem obdobju, za kar je v sedmem odstavku istega člena zagrožena kazen najmanj 500,00 EUR.

11. Ker je pritožbeno sodišče spoznalo, da niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in tudi ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), pri čemer je presodilo le tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

12. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. in 155. člena istega zakona. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, toženec pa z odgovorom na pritožbo k odločitvi ni bistveno pripomogel, zato sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo.