Jedro

Tudi če bi sodišče ugotovilo (pa ni), da so tajni policijski delavci izzvali obsojenca v kaznivo dejanje, uporaba dokazov, ki so jih ti pridobili, ne bi bila kršitev postopka po 8. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, ampak bi bil v takem primeru izključen kazenski pregon obsojenca.

Abstraktni opis kaznivega dejanja ni bistvena sestavina opisa kaznivega dejanja v izreku odločbe.

Zakonski znak ˝druge osebe˝, s katerimi je obsojenec sodeloval pri prostituciji, je v sodbah zadostno opredeljen s tem, da je v izreku opredeljeno njihovo državljanstvo, v obrazložitvi pa tudi imena nekaterih od teh oseb.

Izrek

Zahtevi zagovornikov obsojenih F.V. in P.V. za varstvo zakonitosti se zavrneta.

Obsojeni F.V. je dolžan plačati 500.000,00 SIT, obsojeni P.V. pa 200.000,00 SIT povprečnine v tem postopku.

Obrazložitev

Z izpodbijanima sodbama sta bila zaradi kaznivega dejanja zlorabe prostitucije po 1. odstavku 185. člena KZ obsojena F.V. na eno leto in šest mesecev zapora in na 2.500.000 SIT, P.V. pa na osem mesecev zapora in 1.000.000 SIT denarne kazni, na podlagi 1. točke 358. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) so bili oproščeni F.V. obtožbe za kaznivo dejanje posredovanja pri prostituciji po 1. odstavku 186. člena ter P.V. in B.Z. za pomoč pri istem kaznivem dejanju po 1. odstavku 186. člena v zvezi s 27. členom KZ, N.B. pa je bil oproščen obtožbe za enako kaznivo dejanje na podlagi 3. odstavka 358. člena ZKP, medtem ko je bila obtožba zoper obdolženo Z.V. zaradi umika zavrnjena. Obsojena F. in P.V. sta dolžna plačati tudi stroške kazenskega postopka za obsodilni del sodbe.

Zoper obsodilni del izpodbijanih sodb sta zagovornika F. in P.V. vložila zahtevi za varstvo zakonitosti.

Zagovornik F.V. uveljavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 1. odstavku 371. člena ZKP in drugih kršitev tega zakona ter 29. člena Ustave in točke d) 3. odstavka 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP) in kršitve kazenskega zakona. Kršitev 1. člena KZ (in 28. člena Ustave) naj bi bila v tem, da je pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti spremenilo sodbo sodišča prve stopnje, ki je F.V. obsodilo za kaznivo dejanje posredovanja pri prostituciji po 1. odstavku 186. člena KZ tako, da ga je obsodilo za kaznivo dejanje zlorabe prostitucije po 1. odstavku 185. člena KZ, čeprav to kaznivo dejanje v času storitve ni bilo določeno kot kaznivo in je bil obtožen kaznivega dejanja po 1. odstavku 186. člena KZ, to kaznivo dejanje pa je bilo leta 2004 pred izdajo sodbe pritožbenega sodišča deskriminirano. Opis dejanja obsojenega F.V. v izreku sodbe ne vsebuje vseh znakov kaznivega dejanja po 1. odstavku 185. člena KZ, ker zakonskega znaka ˝izkoriščanja˝ opis ne omenja ne v abstraktnem delu in ga tudi ne konkretizira v dejanskem opisu. Ker je bilo kaznivo dejanje storjeno proti več osebam bi moralo biti opredeljeno po 2. odstavku 185. člena KZ, takšna opredelitev pa zaradi določbe 2. odstavka 3. člena KZ ni dovoljena, saj je zanj predpisana hujša kazen kot je bila predpisana za kaznivo dejanje po 1. odstavku 186. člena KZ. Spremenjeni 1. odstavek 185. člena KZ je strožji tudi zato, ker vsebuje dodatni zakonski znak ˝izkoriščanja˝. Ker pritožbeno sodišče ni odločilo, da se prestani pripor všteje v izrečeno kazen, je kršilo kazenski zakon na način po 6. točki 372. člena ZKP. Kršitev postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP naj bi bila v tem, da sta obe sodišči kot odločilno dejstvo pri odmeri kazni šteli, da je bil obsojeni F.V. že kaznovan zaradi kaznivega dejanja po 186. členu KZ, čeprav je Vrhovno sodišče sodbi sodišča prve in druge stopnje za to kaznivo dejanje razveljavilo. Opis kaznivega dejanja ne navaja imen oseb, s katerimi naj bi obsojeni F.V. sodeloval pri njihovi prostituciji, zato njegovo dejanje nima vseh znakov kaznivega dejanja in sodba sodišča druge stopnje nima razlogov o odločilnih dejstvih. Državni tožilec je šele v zaključni besedi spremenil obtožbo tako, da ji je ta obsojenec storil dejanje iz koristoljubnosti. Tak motiv ni bil ugotovljen šele na glavni obravnavi, zato sodišče spremembe obtožbe ne bi smelo dovoliti in je sprememba obtožnice v nasprotju s 344. členom ZKP, določbami 29. in 22. člena Ustave ter odločbo Ustavnega sodišča, št. U-I-289/95, sodbo Višjega sodišča v Ljubljani z dne 22.8.2002 in ločenim mnenjem sodnika Ustavnega sodišča Boštjana M. Župančiča v zadevi U-I-2897/95. Ker minister za notranje zadeve ni odvezal tajnih policijskih delavcev varovanja uradne tajnosti in zato niso mogli pričati, ju obsojenec v nasprotju z določbami 29. člena Ustave, točko d) 3. odstavka 6. člena EKČP ni mogel zaslišati, čeprav sta bila ključni obremenilni priči. Zahteva za varstvo zakonitosti tega zagovornika predlaga, da se izpodbijani sodbi v obsodilnem delu razveljavita in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje ali pa se sodbo sodišča druge stopnje spremeni tako, da se obsojenega F.V. oprosti obtožbe.

Zagovornik obsojenega P.V. je vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka. Kršitev 8. točke 1. odstavka 371. člena ZKP naj bi bila v tem, da se je sodišče oprlo na izsledke tajnega policijskega delovanja, čeprav je bilo z njim izzvano kriminalno delovanje tega obsojenca, sodišče pa naj bi v nasprotju z določbami 29. člena Ustave in 16. člena ZKP obrambi onemogočilo, da bi to dokazala. Poročila tajnih policijskih delavcev ne morejo biti verodostojen dokaz, ker obsojenec avtorjev poročil ni mogel zaslišati, čeprav bi bilo zaslišanje mogoče izvesti z zaščito identitete teh delavcev. Takšno je tudi stališče Višjega sodišča v Kopru v zadevi .... Izjave, ˝ki so bile sprejete na zapisnik pri preiskovalnem sodniku˝ so bile dane brez tolmačev in so zato brez dokazne vrednosti. Predlaga, da se obsodilni del sodb razveljavi in se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Vrhovni državni tožilec na zahtevo zagovornika obsojenega F.V. odgovarja, da s črtanjem 186. člena KZ niso bila deskriminirana vsa dejanja, ki so bila v njem opredeljena kot kazniva, ampak so bila nekatera ravnanja inkriminirana v istočasno spremenjenem 185. členu KZ. Sodišče druge stopnje je pravilno ugotovilo, da je bilo dejanje obsojenega F.V. kaznivo tako v času storitve na podlagi takrat veljavnega 1. odstavka 186. člena KZ kot tudi v času sojenja na 2. stopnji na podlagi 1. odstavka 185. člena KZ, zato je pravilno izreklo obsodilno sodbo. Nepravilno pa je spremenilo pravno opredelitev dejanja po spremenjenem 1. odstavku 185. člena KZ, čeprav ta glede na predpisano kazen ni milejši za obsojenca, saj sta v obeh členih predpisani enaki kazni. Neutemeljeno je stališče zahteve, da bi morali biti abstraktni zakonski znaki kaznivega dejanja navedeni v opisu kaznivega dejanja. Navedbe zahteve v zvezi z okoliščinami o odmeri kazni pa uveljavljajo zmotno ugotovitev dejanskega stanja o teh okoliščinah.

Glede zahteve zagovornika obsojenega P.V. pa vrhovni državni tožilec odgovarja, da ta zahteva neutemeljeno uveljavlja, da je tajno policijsko delovanje izzvalo kriminalno dejanje obsojenca, saj je sodba sodišča prve stopnje pravilno ugotovila in obrazložila, da je pri obeh obsojencih šlo že pred tem za dalj časa trajajoče sodelovanje pri prostituciji. Neutemeljeno je tudi zatrjevanje zahteve, da je bilo tajno policijsko delovanje nezakonito in zato zbrano gradivo nima dokazne vrednosti.

Vrhovni državni tožilec predlaga, da se obe zahtevi za varstvo zakonitosti zavrneta.

Zahtevi zagovornikov obsojenih F. in P.V. nista utemeljeni.

Po določbah 1. in 2. odstavka 420. člena in prvega odstavka 421. člena ZKP sme zagovornik vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti zoper pravnomočno sodbo zaradi kršitve kazenskega zakona ali bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po 1. odstavku 371. člena ZKP, zaradi drugih kršitev postopka pa le, če so vplivale na zakonitost sodbe, ne more pa je vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Zahteva zagovornika obsojenega F.V. uveljavlja kršitev 1. člena in 2. odstavka 3. člena KZ. Po določbah 1. člena KZ nihče ne sme biti obsojen za dejanje, katero je zakon določil kot kaznivo dejanje in predpisal kazen zanj še preden je bilo storjeno. Po določbah 3. člena KZ se za storilca kaznivega dejanja uporablja zakon, ki je veljal ob storitvi dejanja, če pa se zakon spremeni, se uporabi tisti, ki je zanj milejši. Stališče v zahtevi zagovornika obsojenega F.V., da je bilo dejanje tega obsojenca deskriminirano, ker je bil z novelo KZ-B z dne 20.4.2004 člen 186. KZ črtan, je zmotno. Vrhovno sodišče pritrjuje stališču pritožbenega sodišča o tem vprašanju v zadnjem odstavku na peti strani, prvem odstavku na šesti strani, zadnjem odstavku na sedmi strani in prvem odstavku na osmi strani sodbe (in s tem tudi stališču vrhovnega državnega tožilca), da je treba v vsakem posameznem primeru presoditi, ali je dejanje, ki ga je nekdo obtožen, kaznivo po kakšnem drugem členu KZ ali drugem zakonu. Če sodišče s tem preizkusom ugotovi, da je konkretno dejanje kaznivo tako po zakonu, ki je veljal v času storitve, kot tudi po zakonu, ki je veljal med sojenjem (in po vseh morebitnih vmesnih zakonih) je pravno pravilen sklep, da je dejanje obdolženca kaznivo dejanje. Odgovor na naslednje vprašanje, kateri zakon naj se uporabi glede na to, ali je za obdolženca milejši, praviloma zavisi od vrste in okvirov predpisane kazni za dejanje, lahko pa tudi od določb splošnega dela KZ o omilitvi kazni, o pogojni obsodbi, o stranskih kaznih, itd. Sodišče v skladu z 2. odstavkom 3. člena KZ uporabi tisti zakon, ki je po njegovi presoji milejši za storilca.

Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da sodelovanje obsojenega F.V. v času od leta 2001 do 16.2.2002 pri organizaciji in vodenju prostitucije iz koristoljubnosti v nočnih lokalih ... v P. in I., ko je vodil bordele, v katerih se je pod njegovim vodstvom prostituiralo večje število državljank Hrvaške, Romunije, Ukrajine, Madžarske in Bolgarije, plačilo za prostituiranje prikrival z navidezno prodajo penine po visokih cenah in dal na razpolago prostore teh lokalov za prostituiranje, sprejemal oškodovanke na delo, jih uvajal vanj, skrbel za njihovo nastanitev in jim izplačeval nagrade za njihovo prostituiranje (sedma in osma stran sodbe) pomeni sodelovanje pri prostituciji zaradi izkoriščanja v smislu 1. odstavka 185. člena KZ, pomeni pa tudi pridobivanje, navajanje, spodbujanje in sodelovanje pri organizaciji in pri vodenju prostitucije v smislu črtanega 1. odstavka 186. člena KZ. Pravilno je zato stališče pritožbenega sodišča, da je bilo dejanje obsojenca kaznivo dejanje tako v času storitve kot tudi ves čas do pravnomočno končanega kazenskega postopka. Opis dejanja pod točko III. v izreku sodbe sodišča prve stopnje in točke B) izreka sodbe sodišča druge stopnje vključuje zato vse znake kaznivega dejanja po obeh kazenskih zakonih in ne drži trditev v zahtevi zagovornika, da zakonski znak ˝izkoriščanja˝ ni konkretiziran. Ta zakonski znak je izpolnjen z navedbo, da je obsojenec iz koristoljubnosti vodil bordela v dveh lokalih, vodil prostituiranje številnih žensk v njih, dajal prostore lokala za omogočanje prostitucije in dobival plačila od koristnikov spolnih uslug ˝pod krinko naročila šampanjca za ceno 22.000,00 oziroma 33.000,00 SIT˝.

Zmotno je tudi stališče zahteve, da dejanje obsojenega F.V. nima vseh znakov kaznivega dejanja, ker v abstraktnem delu ne navaja izkoriščanja prostitucije, ki je zakonski znak kaznivega dejanja po 1. odstavku 185. člena KZ. Po določbah 1. točke 1. odstavka 359. člena in 2. točke 1. odstavka 269. člena ZKP abstraktni opis kaznivega dejanja ni bistvena sestavina opisa.

Pravilno pa je tudi stališče vrhovnega državnega tožilca, da je pritožbeno sodišče s spremembo pravne opredelitve dejanja kršilo določbe 2. odstavka 3. člena KZ: za kaznivo dejanje obsojenca je bila po črtanem 1. odstavku 186. člena in po veljavnem 1. odstavku 185. člena KZ predpisana enaka kazen, zato pritožbeno sodišče pravne opredelitve dejanja obsojenca ne bi smelo spreminjati. Ker pa ta kršitev kazenskega zakona ni ne v korist ne v škodo obsojenca in ne vpliva na pravilnost izpodbijane sodbe, zahteva pa je izrecno niti ne uveljavlja, Vrhovno sodišče ni poseglo v pravno opredelitev pritožbenega sodišča. Zmotno je tudi stališče zahteve zagovornika obsojenega F.V. za varstvo zakonitosti, da sodišče ne bi smelo uporabiti določb spremenjenega 1. odstavka 185. člena KZ zato, ker bi moralo dejanje pravilno opredeliti po 2. odstavku 185. člena KZ, zanj pa je predpisana hujša kazen kot v zakonu, veljavnem v času storitve in zato, ker v škodo obsojenca določa dodatni zakonski znak ˝izkoriščanja˝. Pritožbeno sodišče dejanje obsojenca ni opredelilo po 2. odstavku, ampak po 1. odstavku 185. člena KZ, zanj pa je, kot je bilo že povedano, predpisana enaka kazen kot v zakonu, veljavnem v času storitve kaznivega dejanja. Z dodatnim zakonskim znakom izkoriščanja prostitucije je novi zakon zožil polje kaznivosti in je torej na splošno gledano milejši ne pa strožji za obdolžence in bi bil tudi obsojeni F.V. oproščen, če sodišče tega zakonskega znaka ne bi ugotovilo.

Sodišče prve stopnje je na četrti strani sodbe v odločbi o kazni izreklo, da se obsojenemu F.V. v izrečeno (enotno) kazen všteje pripor od 16.2.2002 od 6,20 ure do 18.7.2002. Ta del sodbe sodišča prve stopnje je pritožbeno sodišče potrdilo in ga s pritožbo ni nihče napadal, zato ni bilo potrebe, da bi pritožbeno sodišče ponovilo ta del izreka sodbe sodišča prve stopnje v svoji odločbi ne glede na to, da je odpadel izrek o enotni kazni. S tem pritožbeno sodišče ni zagrešilo nobene kršitve zakona.

Trditev v zahtevi, da je sodišče pri odmeri kazni kot obteževalno okoliščino neutemeljeno štelo, da je bil obsojeni F.V. že kaznovan, uveljavlja zmotno ugotovitev te okoliščine, torej zmotno ugotovitev dejanskega stanja, iz tega razloga pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti. Sicer pa je pritožbeno sodišče zaradi delne oprostitve obsojenca in s tem ˝znižanja kriminalne količine˝ (3. odstavek na 10. strani sodbe) na novo odmerilo kazen in pri tem ni upoštevalo prejšnje obsodbe F.V. Stališče zahteve, da opis dejanja obsojenega F.V. nima vseh znakov kaznivega dejanja po 1. odstavku 185. člena KZ, ker ne navaja oseb, s katerimi je obsojenec sodeloval pri njihovi prostituciji, je zmotno. Identiteta teh oseb ni zakonski znak tega kaznivega dejanja, včasih jih (ali vsaj nekaterih) niti ni mogoče natančno identificirati. V obravnavani zadevi je v izreku sodbe opredeljeno njihovo državljanstvo, v obrazložitvi na sedemnajsti in osemnajsti strani pa tudi imena nekaterih od teh oseb tako, da je v sodbah zadostno opredeljen zakonski znak ˝druge osebe˝ s katerimi je obsojenec sodeloval pri prostituciji. O sodelovanju, identiteti in državljanstvu nekaterih oseb in njihovem številu ima sodba sodišča prve stopnje razloge na straneh sedemnajst do štiriindvajset, sodba pritožbenega sodišča pa v drugem odstavku na sedmi strani, zato ne drži navedba v zahtevi, da o teh okoliščinah sodbi nimata razlogov.

Stališče v zahtevi zagovornika tega obsojenca, da sodišče ne bi smelo dopustiti spremembe obtožbe, ter da se dejansko stanje v obtožbi ni spremenilo zaradi dokazov, izvedenih na glavni obravnavi, ni pravilno. Po določbah 1. odstavka 344. člena ZKP lahko državni tožilec na glavni obravnavi ustno na zapisnik spremeni obtožnico, če med glavno obravnavo spozna, da izvedeni dokazi kažejo na drugačno dejansko stanje. Ta določba ne izključuje primerov, ko državni tožilec na glavni obravnavi spozna, da drugačna ocena istih dokazov kaže na drugačno dejansko stanje, kot ga je videl ob vložitvi obtožnice, saj zakon ne predpisuje kot pogoj za spremembo obtožnice, da se morajo na glavni obravnavi spremeniti prej izvedeni dokazi, na primer sprememba izpovedbe določene priče ali mnenja izvedenca. Sklicevanje na odločbo Ustavnega sodišča, št. U-I-289/95, stališča zahteve ne potrjuje, ker ta odločba ni interpretirala določbe 1. odstavka 344. člena ZKP v takem smislu, kot ga uveljavlja zahteva (nasprotno, v 10. točki odločbe je zapisano, da pravica tožilca, da na glavni obravnavi spremeni obtožbo, ni v nasprotju z ustavo, ne sme pa te pravice zlorabiti), ampak o tem, da se mora obdolžencu omogočiti polno uresničitev pravice do obrambe.

Stališče zahteve, da mora sodišče ˝tožnika sankcionirati z neuspehom njegovega tožbenega zahtevka˝, kadar mu ni omogočeno, da zasliši obremenilne priče, namreč tajne policijske delavce, ki jih ni bilo mogoče zaslišati, ker niso bili odvezani varovanja uradne tajnosti, ni jasno: če zahteva misli, da so poročila tajnih policistov zato nedovoljen dokaz v smislu 2. odstavka 18. člena ZKP, je stališče zmotno, ker ZKP ne določa, da se v takem primeru sodba ne sme opreti na ta dokazila, če pa misli, da so dokazila zato neverodostojna, pa posega na področje dokazne vrednosti dokazov, torej na področje pravilnosti in popolnosti ugotovljenega dejanskega stanja, česar se z zahtevo za varstvo zakonitosti ne more napadati.

Stališče v zahtevi zagovornika P.V. za varstvo zakonitosti, da je sodišče z ˝izvedbo izsledkov tajnega policijskega delovanja, ki je izzvalo kriminalno dejavnost obsojenega˝ zagrešilo kršitev postopka po 8. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, ni utemeljeno. Pritožbeno sodišče je enako trditev v pritožbi zavrnilo in ugotovilo, da tajni policijski delavci niso izzvali obsojenca v kriminalno dejavnost, temveč so ˝posegli v že utečeno dejavnost˝ (drugi odstavek na šesti strani) vseh obsojencev in prostitutk. Drugačno zatrjevanje zahteve uveljavlja zmotno ugotovitev te okoliščine, česar se z njo ne more uveljavljati. Pa tudi če bi sodišče ugotovilo, (pa ni), da so tajni policijski delavci izzvali obsojenca v kaznivo dejanje, uporabo dokazov, ki so jih ti pridobili, ne bi bila kršitev postopka po 8. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, ampak bi bil v takem primeru izključen kazenski pregon obsojenca (4. odstavek 155. člena v zvezi z 9. odstavkom 155. a člena ZKP).

Posplošena trditev v tej zahtevi za varstvo zakonitosti, da sodišče ni omogočilo obrambi, da bi dokazala, da je bila kriminalna dejavnost tega obsojenca izzvana s tajnim policijskim delovanjem, ni z ničimer konkretizirana in podprta, zato je Vrhovno sodišče tudi ne more preizkusiti.

Ta zahteva za varstvo zakonitosti ima načeloma prav, da je zaščita identitete prič izjemen ukrep in da je treba obrambi omogočiti, da se sooči z ključnimi obremenilnimi pričami. V obravnavanem primeru identiteta tajnih policijskih delavcev in tajnega policijskega sodelavca ni bila razkrita, ker jih minister za notranje zadeve ni odvezal varovanja uradne tajnosti (obvestilo ministrstva za notranje zadeve na list. št. 414 do 415), zato je sodišče v skladu z zakonom zaslišalo koordinatorja tajnih policijskih ukrepov v tej zadevi. Čeprav ima zahteva za varstvo zakonitosti prav, da bi bilo zaradi spoštovanja pravico obrambe in poštenega postopka primernejše, da se zasliši tudi neposredne izvajalce prikritih policijski ukrepov ob uporabi ukrepov za zaščito anonimnosti, pa v obravnavanem primeru, ko to iz objektivnih razlogov ni bilo mogoče, nespoštovanje teh načel ni vplivalo na zakonitost sodbe, ker dokazila tajnega policijskega delovanja niso bila ključen dokaz. V četrtem odstavku na osemnajsti strani sodbe sodišča prve stopnje in na podlagi povzetkov dokazov na devetnajsti strani sodbe to sodišče na podlagi drugih dokazov ugotavlja, da sta bila lokala ... bordela, te sicer dokazane okoliščine pa poročila tajnih policijskih delavcev le potrjujejo (drugi odstavek na dvajseti strani sodbe), odločitev sodišča druge stopnje pa se glede dejanskega stanja sklicuje na ugotovitve sodbe sodišča prve stopnje.

Tudi trditev, „da so bile izjave, na katere se tožilstvo sklicuje in so bile sprejete na zapisnik pri preiskovalnem sodniku, dane brez tolmačev in so brez kakršnekoli dokazne vrednosti“ je tako nedoločna, da ni mogoče preizkusiti, za kakšno kršitev zakona naj bi šlo in kako je vplivala na zakonitost sodbe.

Ker zahtevi zagovornikov obsojenih F.V. in P.V. za varstvo zakonitosti nista utemeljeni, ju je Vrhovno sodišče na podlagi določb 425. člena ZKP zavrnilo.

Po določbah 98. a člena, 95. člena in 6. alinee 2. odstavka 92. člena ZKP obsojenec plača stroške postopka za zahtevo za varstvo zakonitosti. Pri odmeri višine povprečnine je Vrhovno sodišče v skladu z določbami 3. odstavka 92. člena ZKP upoštevalo premoženjske razmere obeh obsojencev (obsojeni F.V. je samostojni podjetnik in lastnik dveh gostinskih lokalov ter direktor gospodarske družbe, obsojeni P.V. pa je lastnik gospodarske družbe, kjer je tudi zaposlen) in zamotanost zadeve glede na število uveljavljenih kršitev zakona.