Jedro

Tožena stranka je kot razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici, ki ni bila poslovodna delavka, navedla odvzem pooblastil in dejstvo, da tožnico potrebuje na drugem delovnem mestu. Takšnega razloga ni mogoče opredeliti kot poslovni (ali kakšen drug zakonsko določen) razlog za odpoved, zato je šteti, da ni bil podan utemeljen odpovedni razlog za odpoved s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

Pritožbi tožnice se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu delno spremeni v tč. I./3. c izreka (glede plačila kilometrine) tako, da se znesek 3.479,53 EUR zviša na 3.651,27 EUR; v tč. I/4 izreka (glede plačila stroškov postopka) tako, da se znesek 821,00 EUR zviša na 1.671,00 EUR; ter v tč. II/4 b izreka (glede zavrnitve zahtevka) tako, da se znesek 1.869,04 EUR zniža na 1.697,30 EUR.

V preostalem se pritožba tožnice in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta in se potrdi nespremenjeni del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna tožnici povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 50,00 EUR, v 8 dneh od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka izpolnitvenega roka do plačila, medtem ko tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo neutemeljenost odpovednega razloga pri podani odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi z dne 10. 7. 2009 (tč. I/1 izreka). Toženi stranke je naložilo, da tožnici za čas od 11. 8. 2009 do 9. 5. 2010 obračuna razliko v plači med plačo, ki bi jo prejemala na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 5. 2. 2007 (povečano za znesek iz naslova delovne uspešnosti na podlagi ocene iz zadnjega ocenjevalnega obdobja pred odpovedjo) in dejansko prejeto plačo po pogodbi o zaposlitvi z dne 7. 8. 2009; odvede davke in prispevke ter tožnici izplača ustrezne neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsake mesečne razlike v plači dalje do plačila, v 8 dneh in pod izvršbo (tč. I/2 izreka). Nadalje je toženi stranki naložilo, da tožnici plača materialno škodo v višini 194,81 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od posamičnih zneskov in z zapadlostjo, razvidno iz izreka prvostopenjske sodbe do plačila; 89,84 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 10. 2009 do plačila; 3.479,53 EUR, vse v 8 dneh in pod izvršbo (tč. I/ 3 a, b, c). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožnici plačati stroške postopka v znesku 821,00 EUR v 8 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka paricijskega roka do plačila, pod izvršbo (tč. I/4 izreka). Sodišče prve stopnje pa je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se pogodba o zaposlitvi, sklenjena med tožnico in toženo stranko dne 7. 8. 2009, razveljavi (tč. II/1 izreka); da je pogodba o zaposlitvi, sklenjena med tožnico in toženo stranko dne 7. 8. 2009, nična (tč. II/2 izreka); da se ugotovi, da pogodba o zaposlitvi, sklenjena med tožnico in toženo stranko dne 5. 2. 2007, ni prenehala veljati (tč. II/3 izreka); da je tožena stranka dolžna tožnici plačati 2.241,99 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od posamičnih zneskov in z zapadlostjo, razvidno iz izreka (tč. II/4 a), ter da je tožena stranka dolžna tožnici plačati 1.869,04 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneska 1.477,87 EUR od 10.9.2009 do plačila in od zneska 95,00 EUR od 25. 1. 2010 do plačila (tč. II/4 b).

Zoper navedeno sodbo v ugodilnem delu (tč. I. izreka) se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 339. čl. ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oz. podrejeno, da izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tožena stranka izpostavlja, da je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek tožnice, ki se je glasil na razveljavitev nove pogodbe. Ker je torej nova pogodba ostala v veljavi, s tako odločitvijo sodišča ni bila vzpostavljena veljavnost prve pogodbe. Ker je torej nova pogodba ostala v veljavi, ni podlage za odločitev sodišča o tem, da gre tožnici razlika v plačah ter bonitete, ki jih je prejemala po prejšnji pogodbi o zaposlitvi. Izpodbijani del sodbe je v tem delu tudi v nasprotju z razlogi sodbe. Če je tožnica od 11. 8. 2009 dalje opravljala dela in naloge po novi pogodbi o zaposlitvi, ni upravičena do plače in do bonitet po odpovedani pogodbi o zaposlitvi. Tožnica je bila upravičena le do plače, kakršna je bila dogovorjena z novo pogodbo o zaposlitvi. Tudi bonitete ji ne pripadajo, saj za to ni podlage v novi pogodbi o zaposlitvi. Nova pogodba je predstavljala kasnejšo pogodbeno voljo strank, ki je bila svobodna in prosta kakršnihkoli napak.. Stranki sta z novo pogodbo dogovorili pogoje, pod katerimi se delovno razmerje nadaljuje, in ti pogoji niso vključevali bonitet, zaradi izgube katerih bi tožnici lahko nastala škoda. Nakup avtomobila s strani tožnice in njegova amortizacija nista v nikakršni vzročni zvezi z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Sodišče pa je napačno odločilo tudi glede višine razlike v plači, in sicer je sodišče tožnici povsem neupravičeno prisodilo tudi nagrado iz naslova delovne uspešnosti. Ta del plače tožnici ne pripada avtomatično, saj je odvisna od dejanske delovne uspešnosti delavca, presoja pa je na strani delodajalca. Poleg tega je potrebno upoštevati to, kar je tožnica že dobila iz naslova delovne uspešnosti po novi pogodbi. V nasprotnem primeru bi bila tožnica neupravičeno obogatena. Sodišče prve stopnje je nepravilno zaključilo, da tožena stranka ni obrazložila odpovednega razloga. Tožena stranka je v odpovedi navedla, da delo tožnice na delovnem mestu izvršne direktorice za pravne zadeve, organizacijo in kadre, ni več potrebno, med drugim pa je pojasnila tudi, da so bila tožnici že 10. 6. 2008 odvzeta pooblastila na področju Službe za organizacijo in kadre, nato pa 23. 6. 2009 še pooblastila za področje Pravne službe. Tožena stranka je pojasnila tudi, da obstajajo potrebe po delu tožnice na drugem delovnem mestu. Tožena stranka je nato tekom postopka pred sodiščem pojasnjevala, da razlog za odpoved ni bil odvzem pooblastil, pač pa je bil razlog za odvzem pooblastil načrtovana reorganizacija dela pri toženi stranki. Za te svoje trditve je tožena stranka predložila številne dokaze. Sodišče se do teh, sicer odločilnih navedb tožene stranke, neutemeljeno ni opredelilo. Prav tako sodišče prve stopnje ni upoštevalo vseh dokazov, ki jih je predložila in predlagala tožena stranka, zato je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Delovno mesto, ki ga je zasedala tožnica po prvi pogodbi, ni več zasedeno. Ali je tožničino delovno mesto še sistemizirano ali ne, pa ni relevantno, saj skladno z obstoječo sodno prakso za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga zaradi reorganizacije, sama sprememba akta o sistemizaciji ni potrebna, dovolj je ugotovitev delodajalca, da potreb po določenem delu pri njem ni več. Priglaša pritožbene stroške.

Tožnica v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe tožene stranke in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrne kot neutemeljeno.

Zoper navedeno sodbo v zavrnilnem delu (tč. II. izreka, razen tč. 4 a od 1. do 5. alinee, I/3 c in stroške postopka) se pritožuje tožnica iz pritožbenega razloga nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, ter izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Tožnica trdi, da sodno varstvo pred nezakonito odpovedjo s ponudbo nove pogodbe, ki jo delavec sprejme, ne more biti ožje od sodnega varstva pred nezakonito odpovedjo s ponudbo nove pogodbe, ki jo delavec ne sprejme. Sodno varstvo je potrebno dopustiti v celotnem obsegu. Drugačna razlaga je v nasprotju z namenom in cilji ZDR. Stališče sodne prakse je povsem nesprejemljivo, saj delavce brez razloga postavlja v neenak položaj. S takšnim tolmačenjem se delavce postavlja v položaj, ko morajo izbirati med tem, ali bodo ohranili možnost polne uveljavitve svoje pravice do sodnega varstva ali pa bodo sprejeli zaposlitev. Pri tem ni mogoče spregledati, da je delavec eksistenčno odvisen od zaposlitve in je torej v praksi dejansko „prisiljen“ sprejeti zaposlitev. Zakonska dikcija dopušča tudi drugačno interpretacijo, zato je potrebno upoštevati namen spornih določb, ki prav gotovo ni v tem, da se delavcem omejuje dostop do sodnega varstva v zvezi z varstvom pred nezakonitim odpuščanjem. Ker gre za izredno pomembno, ustavno zagotovljeno pravico do sodnega varstva in do enakega varstva pravic (22. in 23. čl. Ustave Republike Slovenije), bi omejevanje te pravice moral zakonodajalec izrecno in nedvoumno zapisati. Če bi to storil, pa bi bilo še vedno odprto vprašanje, ali je takšen poseg ustavno dopusten. Neposredno iz 1. odst. 90. čl. ZDR izhaja, da se v primeru odpovedi s ponudbo nove pogodbe uporablja enaka pravna ureditev (kar pomeni tudi enak obseg sodnega varstva), kot sicer velja za redno odpoved. Sicer pa je nejasne določbe potrebno razlagati v korist delavcev. Strokovna javnost ne podpira sodne prakse, kot je razvidna iz odločitve sodišča (komentar 90. čl. ZDR, ki je leta 2008 izšel pri založbi Gospodarski vestnik). Ker je sodišče presojo zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi omejilo le na presojo utemeljenosti odpovednega razloga, je ravnalo po določbi, ki je v nasprotju s 14., 22. in 23. čl. Ustave Republike Slovenije. Tožnica ne bi sklenila nove pogodbe, če ne bi bilo nezakonite odpovedi. In če bi bila odpoved ugotovljena za nezakonito pred potekom roka za odločitev glede sprejema ponujene nove pogodbe o zaposlitvi, tožnica nove pogodbe ne bi sklenila. Ker je sodišče ugotovilo, daj bila odpoved nezakonita, ni več razloga oz. ni podana pravna podlaga, to je kavza za sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi. Kavza je neposreden razlog, interes za sklenitev pogodbe, običajno ekonomski interes. Če ni podlage (ali je ta nedopustna), je v skladu z 39. čl. OZ pogodba nična. Tožnica se je na ničnost izrecno sklicevala. Tožnica ni imela možnosti vplivati na vsebino pogodbe o zaposlitvi, ki ji je bila ponujena izključno v podpis, ne pa kot ponudba, o kateri se stranki še lahko pogajata. Tako ni mogoče trditi, da je bila tožničina prava volja skleniti to pogodbo v vsebini, kot je bila sklenjena, še manj pa, da je s tem, ko je sprejela novo pogodbo v bistvu soglašala s tem, da prejšnja pogodba preneha veljati. Pri prevari kot kvalificirani obliki zmote ni pomembno, da je zmota bistvena, čeprav sodišče zaključuje, da v tem primeru sploh ne gre za bistveno zmoto. Sodišče ni podvomilo v tožničine trditve, da ji je tožena stranka obljubila, da bo, tudi v primeru sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi, obdržala službeni avto. Za tožnico je bila ravno dodelitev avtomobila v uporabo bistvena za sklenitev pogodbe, sicer pogodbe ne bi sklenila. Zmotno je stališče sodišča, da ni šlo za bistveno zmoto. Sicer pa to niti ni relevantno, saj je sodišče presodilo, da je šlo za prevaro tožnice, ki jo je povzročila tožena stranka. Tožnica se ne strinja s sodiščem, da je pri sklepanju nove pogodbe ravnala najmanj z majhno stopnjo malomarnosti. Tožnica je ravnala nadvse skrbno. Ko je prejela pogodbo je želela doseči določene spremembe, vendar ji je bilo s strani tožene stranke pojasnjeno, da nobena sprememba ni mogoča, kar ugotavlja tudi sodišče, čeprav v nadaljevanju tožnici očita, da ni predlagala spremembe osnutka pogodbe. Ravno zato, ker se je tožnica zavedala določil pravilnika o uporabi službenih avtomobilov, je vedela, da dokler ne sklene nove pogodbe, tudi ni podlage za sprejem sklepa uprave o dodelitvi avtomobila. Tožnica je v postopku ves čas navajala, da je tožena stranka 18. čl. dodala v pogodbo z namenom zavajanja tožnice glede dogovora o avtomobilu. Zaključek sodišča o tožničini neskrbnosti temelji na nepravilni uporabi materialnega prava. Glede odškodnine iz naslova bonitet, je sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje in napačno uporabilo materialno pravo. Kot nabavno vrednost vozila je potrebno upoštevati vrednost vozila, ki ga je tožnica dejansko uporabljala, ne pa vozila, ki bi ga uporabljala, če pogodba ne bi bila odpovedana. Sodišče pa je ugotovilo, da je nabavna vrednost tožničinega avtomobila 18.500,00 EUR, torej boniteta za uporabo vozila znaša 346,87 EUR mesečno. Sodišče je prav tako napačno uporabilo materialno pravo, ko zaključuje, da je tožnica za uporabo avtomobila dolžna plačati boniteto, poleg nje pa plačati še davek v višini 25 %, ter da naj bi torej boniteta in davek skupaj predstavljala tožničin mesečni strošek za uporabo službenega avta. Tožnica bonitete v skladu z davčnimi predpisi ni plačevala, pač pa se ji je vštevala v davčno osnovo (42/2 ZDoh-2), kar pomeni, da se je zaradi bonitete njena davčna osnova povečala, in da je tožnica od tako povečane davčne osnove plačala pripadajoče davke in prispevke. Posledično to pomeni, da je bilo njeno neto izplačilo nekaj nižje, kot bi bilo, če bonitete ne bi prejela. Pri vračunanju bonitete v davčno osnovo se odvedejo tudi obvezni prispevki, ki po zakonu znašajo 22,10 %. Glede na to, da ti dejansko ne bodo plačani, lahko sodišče tožnici priznani znesek kilometrine eventualno zniža samo za znesek davka, ki bi ga tožnica morala plačati. Tožnica vztraja, da so stroški kreditiranja za nakup lastnega avtomobila nastali izključno zaradi ravnanja tožene stranke. Tudi ne vzdrži obrazložitev, da se je za ta znesek povečalo tožničino premoženje, temveč prav obratno, za ta znesek se je njeno premoženje zmanjšalo. Tožnica se pritožuje zoper odločitev o stroških postopka. V skladu z 24. čl. ZOdvT se v individualnih delovnih sporih o sklenitvi, obstoju in prenehanju pogodbe o zaposlitvi vrednost predmeta določi po znesku zadnjih šestih bruto plač, kar je cca 44.000,00 EUR (potrdila tožene stranke v spisu). Sodišče prve stopnje je vrednost spora določilo napačno, posledično pa je napačno odmerilo tudi stroške postopka. Prav tako sodišče ni obrazložilo, zakaj je zavrnilo priglašeno nagrado za ostale tri opravljene naroke. Tožnica ni uspela le s približno polovico svojega zahtevka, saj je glede razlik v plači uspela v celoti in te znašajo približno 20.000,00 EUR bruto, uspela pa je v celoti tudi glede uporabe mobilnega telefon, UMTS priključka, ter v pretežnem del glede nezmožnosti uporabe avtomobila, s tem delom pa niso nastali posebni stroški. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe tožnice in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo tožnice zavrne kot neutemeljeno.

Pritožba tožnice je delno utemeljena, pritožba tožene stranke pa je neutemeljena.

Pritožbeno sodišče je na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče v dokaznem postopku izvedlo vse relevantne dokaze, ugotovilo vsa odločilna dejstva in se do njih tudi ustrezno opredelilo. Obveznost sodišča je, da dokazne predloge strank oceni, pretehta njihovo relevantnost glede na zatrjevana dejstva, ki jih želi stranka s temi dokazi dokazati ter izvede le tiste dokaze, ki so bistvenega pomena za odločitev. Načelo kontradiktornosti ne zavezuje sodišča k izvajanju vseh predlaganih dokazov. Pritožbeno sodišče sprejema dejanske in pravne razloge iz izpodbijane sodbe (razen v manjšem delu, ki se nanaša na kilometrino), v zvezi s pritožbenimi navedbami pa dodaja naslednje: Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhajajo naslednja odločilna dejstva: tožena stranka je tožnici dne 10. 7. 2009 odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnih razlogov in ji hkrati ponudila novo pogodbo o zaposlitvi za ustrezno delovno mesto. Tožnica je novo pogodbo o zaposlitvi dne 6. 8. 2009 podpisala in ta pogodba je dne 11. 8. 2009 stopila v veljavo. Tožnica je imela glede na odpovedano pogodbo o zaposlitvi višjo plačo kot kasneje po novi pogodbi, upravičena pa je bila tudi do bonitet in sicer do uporabe službenega avtomobila v službene in zasebne namene, uporabe UMTS internetnega priključka za službene in zasebne namene, ter uporabe mobilnega telefona z limitom porabe 175,26 EUR/mesec. Ker tožnici po novi pogodbi o zaposlitvi te bonitete niso avtomatično pripadale, si je morala kupiti nov avto in si urediti lasten UMTS dostop do interneta. Limit porabe mobilnega telefona je bil tožnici znižan na 15 EUR/ mesec.

Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, ker tožena stranka, na kateri je dokazno breme (82. čl. Zakona o delovnih razmerjih, Ur. l. RS, št. 42/2002- ZDR), ni dokazala utemeljenosti odpovednega razloga. Pravilno je ugotovilo, da tožnica glede na določila ZDR ni bila poslovodna oseba, zato ji je tožena stranka lahko pogodbo o zaposlitvi odpovedala le v skladu z določili ZDR. Dejstvu, da tožnica ni bila poslovodna oseba, tožena stranka v pritožbi niti ne oporeka. Ker tožnica ni bila poslovodna oseba, ji je bilo mogoče pogodbo o zaposlitvi odpovedati le skladno z določili ZDR. V skladu z 2. odst. 86. čl. ZDR bi morala tožena stranka vsebino poslovnega razloga, kot ga določa 1. odst. 88. čl. ZDR, natančno opredeliti in ga ustrezno obrazložiti, zlasti pa tudi pojasniti razloge, ki onemogočajo nadaljevanje delovnega razmerja pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožena stranka v nasprotju z 2. odst. 86. čl. ZDR nobenega od navedenih razlogov ni obrazložila v odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka je kot razlog za odpoved iz poslovnih razlogov navajala „odvzem pooblastil“ tožnici in dejstvo, da tožnico potrebuje na drugem delovnem mestu, takšnega razloga pa ni mogoče opredeliti niti kot ekonomski, niti kot organizacijski niti kot strukturni ali podoben razlog na strani delodajalca, ki bi onemogočal nadaljevanje delovnega razmerja pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Odvzem pooblastil (pri čemer tožena stranka niti ne navede, kakšna so ta posebna pooblastila, ki niso bila zajeta že v okvir del in nalog po pogodbi o zaposlitvi) ali npr. mandata poslovodni osebi pomeni, da takšen delavec ne izpolnjuje več pogojev za opravljanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi (razlog nesposobnosti), ob predpostavki, da je ugotovljeno, da so takšna pooblastila pogoj za opravljanje dela, ki je določen z zakonom in drugimi predpisi, izdanimi na podlagi zakona. Gre torej za razlog na strani delavca.

Sodišče v sodnem postopku presoja zakonitost le tistega razloga, zaradi katerega je delodajalec delavcu podal odpoved pogodbe o zaposlitvi, v konkretnem primeru poslovnega razloga. Dokazni postopek pred sodiščem prve stopnje ni pokazal, da je z odvzemom pooblastil tožnici za področje Službe za organizacijo in kadre ter Pravne službe, potreba po opravljanju dela na tem delovnem mestu prenehala. To samo po sebi sicer še ne utemeljuje zaključka, da poslovni razlog ni obstajal, ker se delodajalec lahko odloči za drugačno organizacijo oziroma način dela. Vendar pa v konkretnem primeru spremembe organizacije dela ni bilo, saj je tožena stranka v postopku pred sodiščem zatrjevala le, da je načrtovala reorganizacijo dela in ne, da je izvedla reorganizacijo dela (in npr. ukinila tožničino delovno mesto), zaradi česar je prenehala potreba po opravljanju dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Takšen zatrjevan bodoči negotov dogodek pa, v nasprotju z mnenjem tožene stranke v pritožbi, ne more biti podlaga za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov. Iz navedenega razloga se sodišče prve stopnje do zatrjevanj tožene stranke v zvezi z bodočo reorganizacijo (razlog, ki ga je tožena stranka pričela zatrjevati šele v postopku pred sodiščem prve stopnje) utemeljeno ni opredeljevalo, saj niso bistvene za rešitev tega spora. Pravilno je torej zaključilo, da tožena stranka zatrjevanega poslovnega razloga ni dokazala, oz. da navedeni odpovedni razlog ni utemeljen.

Na podlagi določbe 3. odstavka 90. člena ZDR delavec, ki v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga sprejme ponudbo za sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi za ustrezno delovno mesto, obdrži pravico izpodbijati pred sodiščem zgolj utemeljenost odpovednega razloga. Da gre v tem primeru za omejen obseg sodnega varstva, ki je zoženo zgolj na presojo obstoja utemeljenega odpovednega razloga, je že večkrat razsodilo tudi Vrhovno sodišče Republike Slovenije, kar je pravilno zapisalo že sodišče prve stopnje. Ker ne gre za očitno zmotno uporabo materialnega prava, pritožbeno sodišče ocenjuje, da tožnici niso kršene pravice, ki ji jih zagotavlja Ustava Republike Slovenije (14., 22., 23. čl.).

Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da bi tožnica v tem sporu z reintegracijskim zahtevkom na delovno mesto po prvotni, odpovedani pogodbi o zaposlitvi z dne 5. 2. 2007, lahko uspela le v primeru, da bi uspešno izpodbila veljavnost nove pogodbe o zaposlitvi z dne 7. 8. 2009 oz. da bi bila slednja ugotovljena za nično. Pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi ugotovitvami sodišča prve stopnje, da pri sklenitvi nove pogodbe o zaposlitvi ni bilo napak volje, zaradi česar nove pogodbe ni mogoče razveljaviti. Ne držijo tožničine pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožena stranka tožnico prevarala. Iz sodbe prvostopenjskega sodišča je razvidno, da je sodišče na podlagi izpovedbe priče A.R. in ob upoštevanju določb Pravilnika tožene stranke o dodelitvi avtomobila v uporabo, ugotovilo le to, da je bila tožnici obljubljena možnost uporabe službenega vozila v službene in privatne namene. Tožnica je izpovedala, da se je zavedala, da je v skladu s Pravilnikom tožene stranke, glede na rang novega delovnega mesta, obvezen sklep uprave o dodelitvi službenega vozila. Zaslišani A.R. (tedanji član uprave) je izpovedal, da je bila tožnici obljubljena uporaba službenega vozila tudi na novem delovnem mestu, ter je sam podal tak predlog sklepa na sejo uprave zato, ker je bil med vsemi člani (oz. med tolikimi, da bi bil predlog lahko z ustreznim kvorumom sprejet) že predhodno usklajen. Glede na navedeno je bila tožnici resda obljubljena uporaba službenega vozila, vendar pa je odločilno vprašanje v zvezi z s tem, kdo s strani tožene stranka je tožnici to obljubil, ter ali je za to imel ustrezna pooblastila. Toženo stranko v skladu z določili Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1, Ur. l. RS, št. 42/2006) zastopa uprava. Če ima uprava več članov, zastopajo družbo skupno, če statut ne določa drugače. Statut družbe ali nadzorni svet, če je to s statutom predvideno, lahko določi, da so za zastopanje pooblaščeni člani uprave posamično ali skupaj vsaj dva člana uprave ali član uprave skupaj s prokuristom (266. čl. ZGD-1). Tožnica v postopku ni zatrjevala, da je obljubo o uporabi službenega vozila dobila s strani uprave tožene stranke (vseh članov uprave oz. tistih, ki bi bili v skladu s statutom tožene stranke pooblaščeni za posamično zastopanje). Zgolj dejstvo, da je A.R. izpovedal, da je bil predlog med člani uprave usklajen in je to povedal tožnici, pa ne pomeni, da je uprava, ki zastopa toženo stranko, neposredno tožnici obljubila službeno vozilo, niti ne pomeni, da je kaj takega obljubila A.R.. Tožnica tudi ni ne zatrjevala ne dokazala, da bi uprava tožene stranka A.R. pooblastila, da tožnici službeno vozilo v imenu tožene stranke obljubi. Obljuba je enostranska izjava volje, ki zavezuje izjavitelja, da izpolni obljubo. Sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da bi sporno obljubo tožnici podala uprava tožene stranke, zato o kakršnikoli prevari s strani tožene stranke ni mogoče govoriti. Obljuba dana drugemu, da bo tretji nekaj storil ali opustil, pa tretjega ne veže (130. čl. Obligacijskega zakonika, Ur. l. RS, št. 83/2001, OZ). Sodišče prve stopnje je tako pravilno zaključilo, da je bila tožnici s strani tožene stranke, obljubljena le možnost uporabe službenega vozila v službene in privatne namene. Tožnica je poznala Pravilnik tožene stranke, zato je vedela, da uporabo službenega vozila odobri uprava s sklepom (kar je bilo izrecno napisano v 1. odst. 18. čl. nove pogodbe o zaposlitvi), zato so neutemeljene pritožbene navedbe tožnice, da je pogodbo o zaposlitvi podpisala v zmoti.

Nadalje so neutemeljene tudi tožničine pritožbene navedbe o tem, da je nova pogodba o zaposlitvi z dne 6. 8. 2009 nična, ker naj bi z ugotovitvijo nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 10. 7. 2009 odpadla pravna podlaga za sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi. Pogodba o zaposlitvi je dvostranska in odplačna pogodba. Temeljna podlaga (kavza) pogodbe o zaposlitvi je opravljanje določenega dela za plačilo. Ekonomski interes delavca je eden od bistvenih, če ne temeljnih motivov za sklenitev pogodbe o zaposlitvi. Z ugotovitvijo nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ekonomski interes delavca za opravljanje določenega dela za plačilo po pogodbi o zaposlitvi ne odpade (tožnica tudi ni zatrjevala, da ne bi imela interesa, da pri toženi stranki opravlja delo za plačilo), zato nova pogodba o zaposlitvi, ki je bila sicer sklenjena v posledici odpovedi prejšnje, ni nična. Delavčev premoženjski položaj, ki pa je, vsaj v praksi, po novi pogodbi o zaposlitvi največkrat slabši, pa je v takšnem primeru varovan z možnostjo odškodninskih zahtevkov, kar je potrdilo tudi Vrhovno sodišče Republike Slovenije (opr. št. VIII Ips 194/2006).

Ne držijo pritožbene navedbe tožene stranke, da tožnici odškodnina ne pripada iz razloga, ker nova pogodba o zaposlitvi med pravdnima strankama, ki sta jo sklenili prostovoljno in brez napak volje, izraža kasnejšo voljo strank, v tej pogodbi pa bonitete niso bile določene, tožnica pa je upravičena le do plače, kakršna je bila dogovorjena z novo pogodbo o zaposlitvi. Tožnici nedvomno pripada plača po zadnji sklenjeni pogodbi o zaposlitvi, vendar pa ji zaradi protipravnega ravnanja tožene stranke pripada tudi odškodnina za materialno škodo, ki je tožnici nastala v posledici ravnanja tožene stranke (in sicer v višini razlike v plači in izgubljenih bonitet). Sodišče prve stopnje z odločitvijo ni prišlo samo s seboj v nasprotje. Tožnici je zaradi ravnanja tožene stranke škoda nastala v obliki preprečitve povečanja premoženja (izgubljeni dobiček), ki bi ga tožnica ustvarila, če ji tožena stranka pogodbe o zaposlitvi ne bi odpovedala. Tožnici bi takšna škoda seveda nastala tudi, če bi ji tožena stranka zakonito odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Ker pa bi tožena stranka za takšnem primer imela utemeljeno pravno podlago, ne bi bila izpolnjena predpostavka protipravnosti, zaradi česar ne bi bilo mogoče ugotoviti odškodninske obveznosti. V konkretnem primeru pa tožena stranka za svoje ravnanje ni izkazala utemeljene zakonite podlage, zato je škodo povzročila protipravno. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo vse štiri predpostavke za obstoj odškodninske obveznosti.

Tožena stranka smiselno uveljavlja tudi podanost tožničine privolitve v prikrajšanje, tj. obstoj predpostavke volenti non fit iniuria. Z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi je tožena stranka povzročila, da je bila tožnica primorana zavarovati svoj ekonomski in socialni status in v izogib izgubi delovnega razmerja podpisati novo ponujeno pogodbo o zaposlitvi. Navedeno pa ne pomeni, da je tožnica s podpisom nove pogodbe privolila v nastanek škode, ki ji je nastala zaradi protipravnega ravnanja tožene stranke. S podpisom nove pogodbe o zaposlitvi tožena stranka ni sanirala svojega protipravnega ravnanja. Privolitev oškodovanca izključi protipravnost ravnanja in škode, če obsega privolitev v kršitev pravice in odpoved pravici do uveljavljanja zahtevka zaradi kršitve. Tožnica s podpisom nove pogodbe o zaposlitvi ni niti privolila v kršitev pravic iz delovnega razmerja niti se ni odpovedala pravici do uveljavljanja zahtevkov zaradi kršitve.

Višino odmerjene odškodnine za materialno škodo je pritožbeno sodišče, poleg preizkusa, ki ga je dolžno opraviti po uradni dolžnosti, preverilo v glavnem glede na tožničine pritožbene navedbe, saj glede same višine tožena stranka (razen v delu glede dodatka iz naslova delovne uspešnosti) ni podala substanciranih pritožbenih navedb. Na podlagi navedenega preizkusa je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je glede materialne škode iz naslova razlike v plači, stroška UMTS priključka in uporabe mobilnega telefona, sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje in nanj tudi pravilno apliciralo materialno pravo. V tem delu se pritožbeno sodišče v celoti sklicuje na dejanske in pravne razloge sodišča prve stopnje in jih ne ponavlja. Enako velja za odločitev glede zavrnitve zahtevka po povračilu škode, ki naj bi tožnici nastala v posledici nakupa novega avtomobila (stroški kredita - 5 obrokov, strošek upravljanja kreditne pogodbe in strošek odobritve pogodbe). Glede ugovora tožene stranke, da je sodišče prve stopnje tožnici neupravičeno prisodilo tudi nagrado iz naslova delovne uspešnosti, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da te navedbe predstavljajo pritožbene novote, ki so kot takšne nedovoljene, zato se pritožbeno sodišče do njih ni opredeljevalo (337. čl. v zvezi z 286. čl. ZPP). Tožena stranka ni izkazala, da teh dejstev brez svoje krivde ni mogla navesti v roku iz 1. odst. 337. čl. ZPP.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje delno napačno uporabilo materialno pravo v delu zahtevka, ki se nanaša na stroške za redno vzdrževanje in servisiranje vozila, čiščenje, menjave pnevmatik in za gorivo, ki jih je tožnica zahtevala v obliki kilometrine. Te stroške (pa tudi stroške cestnine in zavarovanja) je po prejšnji pogodbi o zaposlitvi in 5. čl. Pravilnika tožene stranke krila tožena stranka. Tožnica v pritožbi pravilno izpostavlja, da bonitete v skladu z davčnimi predpisi ni plačevala, pač pa se ji je boniteta vštevala v davčno osnovo (42/2 Zakona o dohodnini, Ur. l. RS št. 117/2006, ZDoh-2), kar pomeni, da se je zaradi bonitete (uporabe službenega vozila) njena davčna osnova povečala, in je tožnica od tako povečane davčne osnove plačala pripadajoče davke in prispevke. Kot nabavno vrednost vozila je sodišče prve stopnje sicer pravilno upoštevalo vrednost vozila, ki bi ga tožnica uporabljala, če pogodba ne bi bila odpovedana, in ne vrednost vozila, ki ga je tožnica dejansko uporabljala (oz. kupila). Le na takšen način je namreč mogoče izračunati dejansko škodo, ki je tožnici nastala. Zaradi napačne uporabe materialnega prava je sodišče prve stopnje napačno izračunalo, da je bil tožničin mesečni strošek za uporabo službenega avtomobila 594,00 EUR (oz. 3.564,00 EUR za 6 mesecev). Upoštevati je potrebno, da se pri upoštevanju bonitete v davčno osnovo odvedejo tudi obvezni prispevki, ki po zakonu znašajo 22,1 %. Glede na to, da ti dejansko ne bodo plačani, tožnica v pritožbi utemeljeno izpostavlja, da ji lahko sodišče priznani znesek kilometrine zniža samo za znesek davka, ki bi ga morala tožnica plačati. Davek pa se izračuna na način, da sodišče vzame bruto osnovo za obračun prispevkov (bruto plača tožnice po novi pogodbi o zaposlitvi 3.971,41 EUR + boniteta v višini 475,26 EUR). Od tako dobljenega zneska (4.446,67EUR) se odštejejo prispevki v višini 22,1 % (982,71,03 EUR). Od te vsote (4.446,67 - 982,71 = 3.463,96) se za leto 2010 v skladu s Pravilnikom o določitvi olajšav in lestvice za odmero dohodnine za leto 2010 (Ur. l. RS, št. 104/09) odšteje splošna davčna olajšava v znesku 258,35 EUR. Dobljeni znesek (3.205,61) predstavlja osnovo za odmero dohodnine (ki se odmeri po sledečih stopnjah: do zneska 636,20 EUR po stopnji 16 % (101,79 EUR), do 1.272, 40 EUR po stopnji 27 % (171,72 EUR) in nad zneskom 1.272,40 EUR po stopnji 41 % - 792,61 EUR). Znesek davka, ki bi ga tožnica plačala na bruto znesek 4.446,67 EUR (bruto plača + boniteta) znese 1.066,13. Nato je bilo potrebno izračunati znesek davka, ki bi ga tožnica plačala na bruto znesek plače (3.971,41 EUR) brez obračunane bonitete. Na bruto plačo 3.971,41 EUR bi ta znesek predstavljal 914,33 EUR. Razlika med enim in drugim davkom (151,80 EUR/mesečno) je strošek, ki bi ga tožnica plačala, če bi še naprej imela v uporabi službeni avto. Za šest mesecev to pomeni 910,80 EUR. Tožnica je za šestmesečno obdobje zahtevala kilometrino v znesku 3.775,64 EUR (list. št. 109, 67 in glede na izračun zahtevkov, razviden iz izreka sodišča prve stopnje). Temu znesku je prišteti stroške obveznega in kasko zavarovanja (144,29 EUR + 1.333.58 EUR = 1.477.87 EUR) ter vinjete (95,00 EUR), oboje v polovičnem znesku (786,43 EUR, kar je strošek za 6 mesecev). Tožnica je imela v zahtevanem šestmesečnem obdobju stroške v višini 4.562,07 EUR (in ne 7.043,53 EUR- gre le za računsko napako sodišča prve stopnje). Če od tega zneska odštejemo znesek davka, ki bi ga tožnica plačala v višini 910,80 EUR dobimo znesek 3.651,27 EUR, kar v konkretnem primeru predstavlja dejansko tožničino škodo. Glede na zgoraj navedeno je pritožbeno sodišče ugodilo utemeljeni tožničini pritožbi in sodbo sodišča v tč. I/3c v zvezi s točko II/4 b izreka na podlagi 5. alinee 358. čl. ZPP spremenilo tako, kot izhaja iz izreka.

Utemeljena je tudi tožničina pritožbena navedba, ki se nanaša na odmero stroškov postopka. Sodišče prve stopnje je vrednost spora določilo napačno (oz. ni jasno, katero vrednost je sodišče prve stopnje upoštevalo pri izračunu stroškov), zato je pritožbeno sodišče stroške postopka ponovno odmerilo. V skladu z 24. čl. Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS, št. 67/2008) se v individualnih delovnih sporih o sklenitvi, obstoju in prenehanju pogodbe o zaposlitvi vrednost predmeta določi po znesku zadnjih šestih bruto plač, kar je 45.142,60 EUR (potrdila tožene stranke - B37). V konkretnem primeru pa imamo situacijo, kjer se vrednost predmeta določa tako po 24. čl. ZOdvT (zahtevki, ki se nanašajo na odpoved pogodbe o zaposlitvi- 45.142,60 EUR) in kjer se vrednost predmeta določa po 20. čl. ZOdvT (7.875,15 EUR). Pri tem pa mora upoštevati še 5. odst. 41. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004, ZDSS-1), po katerem delodajalec krije svoje stroške, ne glede na izid postopka, medtem ko je v odškodninskih sporih potrebno upoštevati stroške obeh pravdnih strank in jih odmeriti v skladu z uspehom. Pritožbeno sodišče je zato uporabilo način izračuna, kot izhaja iz nadaljevanja.

Tožnica je v delu spora, ki se je nanašal na sklenitev, obstoj in prenehanje pogodbe pogodbe o zaposlitvi uspela s polovico zahtevkov. Pritožbeno sodišče v tem delu ni računalo stroškov tožene stranke, ker v takih sporih, glede na čl. 5. odst. 41. čl. ZDSS-1, delodajalec krije svoje stroške ne glede na izid postopka. Glede odškodninskega zahtevka pa je tožnica uspela praktično v celoti, saj je glede razlik v plači v celoti uspela, v celoti je uspela tudi glede uporabe mobilnega telefona in UMTS priključka, glede nezmožnosti uporabe službenega avtomobila pa je imela približno polovičen uspeh, z zavrnjenim delom pa niso nastali posebni stroški, zato mora tožena stranka v tem delu tožnici v celoti povrniti njene stroške postopka (154. čl. ZPP). Skupen tožničin uspeh v postopku je tako 75 %.

Pritožbeno sodišče je za vrednost spora upoštevalo znesek 53.017,75 EUR (kar je seštevek zadnjih šestih tožničinih plač ter vrednost zahtevanega zneska odškodnine). Tožnici je tako priznalo nagrado za postopek po tar. št. 3100 v višini 956,80 EUR, nagrado za narok po tar. št. 3102 v višini 883,20 EUR, 20 % DDV (368,00 EUR) ter 20,00 EUR materialnih stroškov, skupaj 2.228,00 EUR. Ker je tožničin uspeh 75 %, ji je pritožbeno sodišče priznalo 1.671,00 EUR stroškov postopka. Te stroške je dolžna tožena stranka povrniti tožnici tako, kot izhaja iz izreka te sodbe.

Pritožbeno sodišče tožnici ni priznalo nagrade za vsak narok posebej. ZOdvT je namreč uvedel načelo ene nagrade za opravo določenega sklopa enakovrstnih storitev v isti zadevi, izjemo od tega načela pa predstavlja le nagrada za narok v kazenskem postopku in postopku o prekrških. V teh dveh postopkih prejme odvetnik nagrado za narok za vsak narok posebej, razen v predkazenskem postopku, kjer ga udeležba na največ treh narokih upravičuje do ene nagrade za narok. Definicija nagrade za narok v upravnem sporu, postopku pred delovnimi in socialnimi sodišči, pravdnem, nepravnem in posebnih postopkih je podana v 3. delu Tarife (2. odst. opombe 3). Ta nastane enkrat, ne glede na to, ali se je odvetnik udeležil enega ali več narokov. V kolikor bi bilo navedenemu drugače, bi zakonodajalec to izrecno zapisal, kot je to storil v prej citiranih primerih. Takšno stališče je zavzelo tudi Vrhovno sodišče Republike Slovenije v odločbi opr. št. II Ips 56/2011 z dne 14. 4. 2011. Ker je tožnica s pritožbo glede glavne stvari uspela le v neznatnem delu, v bistvenem pa je uspela glede odločitve o stroških postopka, je pritožbeno sodišče sklenilo, da ji mora tožena stranka povrniti pritožbene stroške glede na tar. št. 3220 ZOdvT in sicer v višini 50,00 EUR, kot izhaja iz izreka te sodbe, medtem ko tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške, saj s pritožbo ni uspela (1. odst. 165. čl. ZPP v zvezi s 155. čl. ZPP).

Ostale pritožbene navedbe za odločitev v obravnavanem individualnem delovnem sporu niso odločilnega pomena (1. odst. 360. čl. ZPP), prav tako stranki ne navajata nobenih drugih pravno upoštevnih dejstev, s katerimi bi lahko omajali izpodbijano sodbo in ker tudi niso podane kršitve, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče v preostalem pritožbo tožnice ter v celoti pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeni in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).