Jedro

Najvišji odstotek invalidnosti za težjo obliko ugotovljene nevrotične motnje je 60%. Tožniku je torej že v letu 1985 bila priznana najvišja možna stopnja invalidnosti za njegovo bolezen, tako da tudi s tega vidika zvišanje odstotka invalidnosti ni mogoče.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je prvostopni organ zavrnil tožnikov zahtevek za zvišanje odstotka invalidnosti ter odločil, da mu še nadalje pripada status 60 % mirnodobnega invalida VI. skupine s 60 % invalidnostjo - trajno od 1. 1. 1996 dalje, ter da znaša osebna invalidnina tožnika še naprej 198,86 EUR mesečno. Iz razlogov izpodbijane odločbe izhaja, da je bil tožniku z odločbo Upravne enote Slovenska Bistrica 2/16-59/A-643/84 z dne 10. 1. 1996 priznan status 60 % vojaškega mirnodobnega invalida VI. skupine - trajno od 1. 1. 1996, da je tožnik dne 1. 7. 2018 vložil zahtevek za ugotavljanje novega odstotka invalidnosti zaradi poslabšanja zdravstvenega stanja, da je zdravniška komisija prve stopnje v Celju podala izvid in mnenje št. 24/2018 z dne 21. 7. 2018, iz katerega je razvidno, da povzročajo nevrotične motnje težje stopnje, ki so se pojavile tekom služenja v JLA in subnormalna inteligentnost pri tožniku 60 % trajno invalidnost, pri čemer je invalidnost določena na podlagi 258.b točke Seznama odstotkov vojne invalidnosti, ki je sestavni del Pravilnika o ugotavljanju odstotka vojne invalidnosti (Ur. l. RS, št. 20/96 in 14/2020). Tako se stopnja invalidnosti ni v ničemer spremenila, zato je bil tožnikov zahtevek zavrnjen.

2. Pritožbo tožnika zoper izpodbijano odločbo je Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti kot drugostopni upravni organ zavrnil, vendar iz drugih razlogov, kot jih je navedel prvostopni organ v izpodbijani odločbi. Iz obrazložitve pritožbene odločbe izhaja, da je bila prvotno ugotovljena 60 % stopnja invalidnosti v odločbi tedanjega Občinskega sekretariata za občo upravo Slovenska Bistrica, št. 2/4-59/A-643/84 z dne 6. 2. 1985, ko je bil tožniku priznan status mirnodobnega invalida zaradi bolezni, ki se je pojavila med služenjem obveznega vojaškega roka v JLA leta 1980, in sicer na podlagi takrat veljavnega 10. člena Pravilnika o ugotavljanju odstotka vojaške invalidnosti (Ur. l. SFRJ, št. 7/82, v nadaljevanju Pravilnik 7/82) in 26. člena Zakona o temeljnih pravicah vojaških invalidov in družin padlih borcev (Ur. l. SFRJ št. 68/81 s spremembami, v nadaljevanju ZVI). Ker je bil odstotek invalidnosti priznan v skladu z citiranima členoma Pravilnika št. 7/82 in ZVI, pa v tem primeru odstotka vojaške invalidnosti iz dokončne odločbe, zaradi poslabšanja bolezni, kasneje ni mogoče povečati, ne glede na nadaljnje poslabšanje okvare organizma. Ker je bila okvara organizma pri tožniku pri prvem ugotavljanju odstotka vojaške invalidnosti iz leta 1985 ocenjena s 60 % z uporabo 10. člena Pravilnika in 26. člena ZVI, tako ugotovljenega odstotka vojaške invalidnosti ni mogoče zvišati. Enake določbe pa imata tudi sedaj veljavni 19. člen Zakona o vojnih invalidih (Ur. l. RS, št. 63/95 s spremembami, v nadaljevanju ZVojI)) ter na njegovi podlagi izdan Pravilnik o ugotavljanju odstotka vojne invalidnosti (Ur. l. RS, št. 20/96 s spremembami, v nadaljevanju Pravilnik 20/96).

3. Zoper izpodbijano odločbo je tožnik vložil tožbo v upravnem sporu. Navaja, da ne držijo navedbe ministrstva, da se mu invalidnost ni spremenila, saj je vsako leto slabši, se trese, razburja in se grize. V JLA je odšel popolnoma zdrav, kar je zapisano tudi v njegovem kartonu. Sam nima dostopa do zdravstva, tako kot drugi. Je v zelo slabem finančnem stanju. Denarno nakazilo, ki ga je dobival v stari Jugoslaviji je bilo pravično in pošteno v višini 17.398,00 dinarjev. Prav tako ne prejema regresa, leta 2012 tudi dva meseca ni prejel pokojnine. Je v slabšem položaju kot ljudje s socialnimi problemi, ki prejmejo večjo denarno socialno pomoč od njega. Smiselno predlaga, da se izpodbijana odločba odpravi in se mu prizna višja stopnja invalidnosti.

4. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka navedbe iz tožbe in se zavzema za njeno zavrnitev. Vztraja pri razlogih iz pritožbene odločbe.

5. Tožba ni utemeljena.

6. Iz podatkov upravnega spisa, ki med strankama niso sporni izhaja, da je bil tožniku z odločbo Občinskega sekretariata za občo upravo št. 2/4-59/A-643/84 z dne 6. 2. 1985 priznan status vojaškega mirnodobnega invalida VI. skupine s 60 % invalidnostjo - začasno do 31. 1. 1986. Status mu je bil priznan in odstotek invalidnosti ocenjen po točki 230.b1 ob uporabi 10. člena Pravilnika 7/82 in 26. člena ZVI zaradi nevrotične motnje težje stopnje, ki se je pojavila po mesecu in pol služenja obvezne vojaške službe v JLA. Ta odločba je bila v skladu s takrat veljavnim 104. členom ZVI potrjena v revizijskem postopku ob upoštevanju izvida in mnenja pristojne zdravniške komisije druge stopnje v Ljubljani št. 99 z dne 1. 4. 1985, ki je zaradi navedene tožnikove bolezni ugotovila enak odstotek invalidnosti ter ta odstotek prav tako določila ob uporabi 10. člena Pravilnika in 26. člena ZVI. Z odločbama št. 2/4-59/A-643/84 z dne 6. 2. 1985 in z dne 7. 2. 1986 je bil začasni status mirnodobnega vojaškega invalida tožniku podaljšan za obdobje 1 leta, z odločbo št. 2/4-59/A-643/84 z dne 11. 3. 1987 pa se je tožniku status vojaškega mirnodobnega invalida VI. skupine zaradi 60% vojaške invalidnosti priznal trajno.

7. V skladu s prvim odstavkom 10. člena takrat veljavnega Pravilnika 7/82 obolenj, katerih vzrok je neznan ali še ni zanesljivo ugotovljen, ni mogoče šteti za podlago za priznanje vojaške invalidnosti, razen če so prvi pojavi obolenja nastali v okoliščinah iz 7. člena in tretjega odstavka 12. člena takrat veljavnega ZVI. To so okoliščine, če so se prvi znaki obolenj pokazali že prej, pa se je med služenjem vojaškega roka bolezen znatneje poslabšala, kot je sicer običajen potek bolezni, ali služenje vojaškega roka oviralo pravilno zdravljenje ter se v tem primeru šteje, da so te okoliščine pospešile neugoden razvoj obolenja in se zato izjemoma prizna vojaška invalidnost (drugi odstavek 10. člena Pravilnika 7/82). Med te bolezni pa so v skladu s tretjim odstavkom 10. člena Pravilnika 7/82 spadale tudi nevroze in psihopatije. Nadalje je prvi odstavek 26. člena ZVI določal, da se pri takšnem ugotavljanju odstotka invalidnosti upošteva ustrezni odstotek celotne okvare organizma glede na naravo bolezni in njen razvoj, trajanje in težo vojnih naporov oziroma naporov pri opravljanju vojaške službe v oboroženih silah ter glede na druge okoliščine, ki so v posameznem primeru vplivale na bolezen.

8. Vsebinsko enako ureditev, kot izhaja iz zgoraj navedenih predpisov, veljavnih v času izdaje prve odločbe o ugotovitvi 60 % invalidnosti v letu 1985, vsebujejo tudi predpisi, ki so veljali v času odločanja o tožnikovi zahtevi za zvišanje odstotka vojaške invalidnosti, to sta ZVojI in Pravilnik 20/96. V skladu s prvim in drugim odstavkom 10. člena Pravilnika namreč velja, da endogenih in drugih prirojenih in pridobljenih nagnjenj, ki pogojujejo obolenja, katerih vzrok je neznan ali še ni zanesljivo ugotovljen, praviloma ni mogoče šteti za podlago vojne invalidnosti, oz. jih je kot takšne mogoče šteti le v primerih, ko je mogoče sklepati, da se je bolezen v vojnih razmerah poslabšala ali pa so bile te okoliščine sprožilni faktor za pojav bolezni. Prvi odstavek 19. člena ZVojI pa določa, da se pri ugotavljanju odstotka invalidnosti v primerih, ko se je bolezen, ki jo je imel vojni invalid že prej, v pravno relevantnih okoliščinah poslabšala, in v primerih, ko za bolezen sicer ni mogoče ugotoviti, da so jo povzročile te okoliščine, vendar je mogoče sklepati, da so vojne razmere precej vplivale, da se je pojavila, upošteva ustrezen odstotek celotne okvare zdravja glede na naravo bolezni in njen razvoj, trajanje in težo vojnih razmer oziroma razmer pri opravljanju nalog vojaške službe ter glede na druge okoliščine, ki so v posameznem primeru vplivale na bolezen.

9. Tako v drugem odstavku 26. členu ZVI, kot tudi v drugem odstavku 19. člena ZVojI ter v četrtem odstavku 10. člena Pravilnika 20/96 pa je bilo določeno tudi, da priznanega odstotka invalidnosti v primerih, ko gre za endogena nagnjenja oziroma za endogene vzroke obolenj, kot je tudi tožnikovo, pozneje ni mogoče povečati, ne glede na nadaljnje poslabšanje okvare zdravja.

10. Za zvišanje odstotka invalidnosti v tožnikovem primeru torej ni zakonskih pogojev, oziroma je ta možnost z zakonom celo izrecno izključena. Ne glede na poslabšanje bolezni pri ugotavljanju odstotka invalidnosti se namreč v primeru bolezni (26. člen ZVI kot tudi prvi odstavek 19. člena ZVojI) upošteva ustrezen odstotek celotne okvare zdravja glede na naravo bolezni in njen razvoj. Torej v trenutku prvega odločanja o odstotku invalidnosti na tej podlagi, se je tako po prejšnji, kot tudi po sedanji ureditvi, upošteval tudi nadaljnji razvoj bolezni glede na njeno naravo. Tako je v teh primerih ponovno ugotavljanje odstotka invalidnosti izključeno, kar izhaja tudi iz sodne prakse.2 Na drugačno odločitev sodišča zato ne morejo vplivati tožnikove navedbe o tem, da se je njegovo zdravstveno stanje bistveno poslabšalo. Tožbene navedbe, s katerimi tožnik uveljavlja poslabšanje zdravstvenega stanja ter se na ta način zavzema za zvišanje odstotka invalidnosti so zato neutemeljene.

11. Sodišče še pripominja, da tako po 230.b točki Seznama odstotkov vojaške invalidnosti, ki je del Pravilnika 7/82, kot tudi po 258.b točki Seznama odstotkov vojne invalidnosti, ki je del Pravilnika 20/96, znaša najvišji odstotek invalidnosti za težjo obliko ugotovljene nevrotične motnje 60% in je torej že v letu 1985 tožniku bila priznana najvišja možna stopnja invalidnosti za njegovo bolezen, tako da tudi s tega vidika zvišanje odstotka invalidnosti ni mogoče. 12. Po obrazloženem je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, zato je sodišče tožbo v skladu s prvim odstavkom 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo iz istih razlogov, kot je to storilo ministrstvo.

13. Sodišče je v obravnavani zadevi v skladu s prvim odstavkom 59. člena ZUS-1 odločilo na seji in ni opravilo glavne obravnave, saj relevantno dejansko stanje za odločitev v zadevi, in sicer da je bila invalidnost ugotovljena v odločbi Občinskega sekretariata za občo upravo z dne 6. 2. 1985 na podlagi 10. člena Pravilnika in 26. člena ZVI v višini 60% za nevrotično motnjo težje stopnje, glede na relevantno pravno podlago, med strankama ni bilo sporno.

1 Pod točko 230.b Seznama odstotkov vojaške invalidnosti, ki je del Pravilnika 7/82 je navedena huda nevrotična motnja (anksiozno depresivne, fobično obsesivne in fiksirne konverzivne nevroze), za katero se lahko določi 20 do 60 % invalidnost. 2 Tako sodbi UPRS I 150/2007 z dne 18. 8. 2009 in I U 1036/2010 zd ne 18. 1. 2011.