Jedro

Po določbi 57. člena ZP, ki je dala zaradi dolžnosti organiziranja in vodenja delovnega procesa večje pristojnosti direktorju, je namreč direktor že po določbah zakona postal tisti organ, ki imenuje in razrešuje delavce s posebnimi pooblastili in odgovornostmi.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo in sklepom zavrnilo zahtevek tožnika, naj se kot nezakonita razveljavita sklepa predsednika poslovodnega odbora tožene stranke o razrešitvi tožnika z delovnega mesta s posebnimi pooblastili in odgovornostmi in odbora za pritožbe tožene stranke in da se mu nadaljuje delo na delovnem mestu s posebnimi pooblastili in odgovornostmi z vsemi pravicami, zavrglo pa je njegovo tožbo v delu, ki se nanaša na razporeditev na delovno mesto strokovnega sodelavca v razvoju za področje kadrov.

Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom zavrnilo pritožbo tožnika kot neutemeljeno in potrdilo sodbo in sklep sodišča prve stopnje. V celoti je sprejelo njegove dejanske ugotovitve in tudi pritrdilo njegovi pravni presoji.

Glede na vsebino revizije, je tožnik samo zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vložil pravočasno revizijo, v kateri je uveljavljal revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava.

Navajal je, da je sodišče nepravilno odločalo mimo statuta tožene stranke v členih od 126 do 132, da je napačna pravna presoja glede postopka razrešitve delavcev s posebnimi pooblastili in pristojnostmi, saj imajo tudi ti delavci z ustavo zagotovljene pravice, da je direktor (predsednik poslovodnega odbora) odločal o razrešitvi tožnika na podlagi pooblastil delavskega sveta, ki mu je potekel mandat (to je že s sodbo ugotovilo tudi Vrhovno sodišče), in da se pogodba o zaposlitvi, ki jo je sklenil tožnik, lahko spremeni le na predlog pogodbenih strank, pri čemer za predčasno raztrešitev veljajo določbe statuta in zakona. Zato je predlagal, da sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo in prvostopenjsko sodbo spremeni tako, da njegovemu zahtevku ugodi, toženi stranki pa naloži plačilo vseh stroškov postopka.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90) vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, ki so upoštevne po uradni dolžnosti (386. člen ZPP). Druge bistvene kršitve določb pravdnega postopka se upoštevajo samo, če so z revizijo uveljavljane, revizija pa niti vsebinsko niti formalno ne zatrjuje nobene procesne kršitve.

Revizijsko navajanje napačne uporabe materialnega prava v izpodbijani pravnomočni sodbi ni utemeljeno. Obe sodišči, tako prvostopenjsko kot tudi drugostopenjsko, sta v sodbah pravilno uporabili določbo novele drugega odstavka 57. člena zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o podjetjih (Uradni list SFRJ, št. 46/90), ki je začel veljati 18.8.1990. Po tej določbi, ki je dala zaradi dolžnosti organiziranja in vodenja delovnega procesa večje pristojnosti direktorju, je namreč direktor že po določbah zakona postal tisti organ, ki imenuje in razrešuje delavce s posebnimi pooblastili in odgovornostmi. Ta pravica je bila v njegovi izključni pristojnosti, pri čemer niti za imenovanje niti za razrešitev delavcev s sposebnimi pooblastili in odgovornostmi ni bil predpisan poseben postopek, prav tako pa ni bilo potrebno soglasje ali mnenje drugega organa. Zoper sklep, ki ga je izdal direktor, je bila predvidena možnost vložitve ugovora na pristojen organ, kar je izkoristil tudi tožnik, zato ni sprejemljivo njegovo navajanje, da je bil brez vsake "zaščite". Ni pa bila odločitev direktorja - predsednika poslovodnega odbora - pred obravnavo na ugovornem organu podvržena presoji kakega drugega organa, kot to zmotno misli tožnik, pa čeprav je šlo za družbeno podjetje. Direktor svoje odločitve tudi ni bil dolžan natančneje obrazlagati. Že samo glede na izjavo tožnika samega, da je direktor delavski svet obvestil, da so po njegovem mnenju za slabe poslovne rezultate odgovorni trije delavci s posebnimi pooblastili in odgovornostmi, med katerimi je bil imenovan tudi tožnik, pa je jasen tudi razlog razrešitve.

Ker direktor ni potreboval za razrešitev delavcev s posebnimi pooblastili in odgovornostmi nobenega pooblastila delavskega sveta, v tem spornem primeru ni bilo potrebno ugotavljati, ali je imel delavski svet v času odločanja direktorja veljaven mandat ali ne. Zadeva, ki jo je sodišče obravnavalo pod opr. št. VIII Ips 9/95 sicer ni v ničemer sorodna zadeva, saj je tam o razrešitvi delavca s posebnimi pooblastili in odgovornostmi odločal delavski svet, sodišče pa je tudi v tej zadevi sprejelo stališče, da vprašanje mandata delavskega sveta za pravilno rešitev pravno ni pomembno, ker delavski svet za takšno odločanje ni imel zakonskih pooblastil. Zato tudi revizijsko sodišče zaključuje, ob upoštevanju ugotovitev in zaključkov nižjih sodišč, da je bila zavrnitev tožnikovega zahtevka materialnopravno pravilna in zato ni utemeljena revizijska trditev, da je bilo v izpodbijani sodbi materialno pravo zmotno uporabljeno.

Zaradi navedenih razlogov je revizijsko sodišče v skladu z določbo 393. člena zakona o pravdnem postopku revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

Sodišče je določbe zakona o pravdnem postopku in zakona o podjetjih uporabilo smiselno kot predpise Republike Slovenije v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).