Jedro

Tožeča stranka je izbrala v pogodbi dogovorjeno možnost, da se bo pogodba štela za razdrto, če toženčeva obveznost ne bo izpolnjena v določenem roku. V tem primeru pa velja prvi odstavek 125. člena ZOR, po katerem je pogodba razdrta po samem zakonu, če dolžnik v določenem roku ne izpolni obveznosti.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Med pravdnima strankama je nesporno, da sta dne 9.3.1991 sklenili kupno pogodbo za opremo za gojenje gob za kupnino 16.000 DEM v tolarski protivrednosti in da je toženec tožnici istega dne izplačal prvi obrok kupnine v znesku 5.000 DEM. Tožeča stranka je s tožbo od sodišča zahtevala, naj razsodi, da ji je toženec dolžan plačati še preostanek kupnine v znesku 11.000 DEM v tolarski protivrednosti in 55.450,00 SIT za porabljeno elektriko in uničen kontaktor za električno peč. Toženec pa je vložil nasprotno tožbo, s katero zahteva vračilo plačane kupnine 5.000 DEM v tolarski protivrednosti in plačilo 170.819,00 SIT za zaseženo opremo za gojenje gob.

Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek tožnice zavrnilo, tožbenemu zahtevku toženca pa je ugodilo glede vračila plačane kupnine. Glede plačila vrednosti zasežene opreme je tožbeni zahtevek toženca zavrnilo.

Proti sodbi sodišča prve stopnje se je pritožila tožnica in sodišče druge stopnje je pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo v delu, v katerem je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 55.450,00 SIT. Glede dela, v katerem je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 11.000 DEM v tolarski protivrednosti in 170.819,00 SIT ter ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo 5.000 DEM v tolarski protivrednosti, pa je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je tožnica vložila revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Tožnica v reviziji navaja, da so v sodbah sodišč prve in druge stopnje razlogi o odločilnih dejstvih med seboj v nasprotju, prav tako je nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in zapisnikov o izpovedbah v postopku, in med samimi temi listinami in zapisniki. Sodišči ne utemeljita svoje ugotovitve, da je tožnica zaklenila gobarno in s tem razdrla pogodbo. Tožeča stranka ni zaklenila gobarne in ni razdrla pogodbe. Tožnica v reviziji navaja, da je nenavadna odločitev sodišča, da mora prodajalec kupcu, ki je predmet nakupa po sklenjeni kupoprodajni pogodbi prevzel, a ga nato zapustil, vrniti del prejete kupnine klub temu, da s strani kupca ni bilo nobenih ugovorov. Tožnica zato predlaga, naj Vrhovno sodišče reviziji ugodi in sodbi sodišč prve in druge stopnje spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku tožnice, nasprotni tožbeni zahtevek pa zavrne. Podrejeno pa predlaga, naj Vrhovno sodišče sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Sodišče prve stopnje je revizijo na podlagi 390. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP/77, Ur.l. SFRJ, št. 4/77 do Ur.l. RS, št. 55/92 v zvezi s prvim odstavkom 498. člena Zakona o pravdnem postopku, Ur.l. RS, št. 26/99) poslalo toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o reviziji ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče je najprej po uradni dolžnosti, na podlagi 386. člena ZPP/77, preverilo, ali ni morda podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP/77, in ugotovilo, da kršitve ni bilo.

Revizijsko sodišče je tudi ugotovilo, da sodišči prve in druge stopnje nista zagrešili bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP/77. Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku zaslišalo obe pravdni stranki in štiri priče. Na podlagi presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnica zaklenila gobarno.

Svojo ugotovitev je tudi obrazložilo. Sodišče druge stopnje je v celoti sprejelo dokazno oceno sodišča prve stopnje. V sodbah sodišč prve in druge stopnje ni nasprotij med razlogi v obrazložitvi sodbe, prav tako pa tudi ni nasprotij med razlogi sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku, in med samimi listinami oziroma zapisniki.

Iz ugotovitev sodišč prve in druge stopnje in pogodbe, ki sta jo sklenili pravdni stranki, izhaja: - da sta pravdni stranki sklenili pogodbo o prodaji opreme za gojenje gob za kupnino 16.000 DEM v tolarski protivrednosti; - da je tožena stranka ob sklenitvi pogodbe dne 9.3.1991 tožeči stranki plačala 5.000 DEM v tolarski protivrednosti, preostali del kupnine pa se je zavezala plačati najkasneje 15.4.1991; - da sta se stranki dogovorili, da se v primeru, če toženec kupnine ne bo plačal do dogovorjenega datuma "šteje da je dogovor ničen" oziroma, da tečejo mesečne 20 odstotne zamudne obresti; - da je toženec tožnico opozoril na pomankljivosti kupljene opreme in je zaradi tega zahteval znižanje kupnine; - da je tožnica v maju 1991 zaklenila gobarno in tako tožencu onemogočila gojenje gob.

Zakon o obligacijskih razmerjih v 124. členu določa, da v primeru, ko pri dvostranskih pogodbah ena stranka ne izpolni svoje obveznosti in ni določeno kaj drugega, lahko druga stranka zahteva izpolnitev obveznosti ali pa pod pogoji, določenimi v zakonu, razdre pogodbo z navadno izjavo, kolikor ni razdrta že po samem zakonu, v vsakem primeru pa ima pravico do odškodnine. Po četrtem odstavku 125. člena ZOR se v primeru, ko sta se pogodbeni stranki dogovorili, da se bo pogodba štela za razdrto, če ne bo izpolnjena v določenem roku, uporabljajo pravila, ki veljajo takrat, ko je pravočasna izpolnitev bistvena sestavina pogodbe.

Iz prodajne pogodbe izhaja, da sta se pogodbeni stranki dogovorili, da bo v primeru, če toženec do 15.4.1991 ne bo plačal kupnine, pogodba razdrta, ali pa bo moral plačati zamudne obresti. Sodišči prve in druge stopnje sta pravilno ocenili, da je tožeča stranka s tem, da je zaklenila gobarno, s konkludentnim dejanjem izrazila svojo voljo, naj se pogodba razveže. Tožeča stranka je tako izbrala v pogodbi dogovorjeno možnost, da se bo pogodba štela za razdrto, če toženčeva obveznost ne bo izpolnjena v določenem roku. V tem primeru pa velja prvi odstavek 125. člena ZOR, po katerem je pogodba razdrta po samem zakonu, če dolžnik v določenem roku ne izpolni obveznosti.

Kadar je pogodba razdrta, sta po prvem odstavku 132. člena ZOR obe stranki prosti svojih obveznosti, razen obveznosti za povrnitev morebitne škode. Zato sta sodišči prve in druge stopnje pravilno uporabili materialno pravo, ko sta zavrnili tožbeni zahtevek tožnice za plačilo preostale kupnine in tožbeni zahtevek toženca, za plačilo vrednosti zasežene opreme za gojenje gob. Po drugem odstavku 132. člena ima stranka, ki je popolnoma ali deloma izpolnila pogodbo, pravico do vrnitve tistega, kar je dala. Torej je pravilna tudi odločitev sodišč prve in druge stopnje, da ima tožena stranka pravico do vrnitve že plačane kupnine.

Revizijsko sodišče je ugotovilo, da razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena in razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, niso podani, in je na podlagi 393. člena ZPP/77 revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.