Jedro

Materialna škoda sama po sebi praviloma ne pomeni težko popravljive škode. Ta se namreč lahko iztoži pred pristojnim sodiščem.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Tožnika sta vložila tožbo zoper odločbo občinske uprave Občine Radovljica, št. 371-0334/2017 z dne 14. 2. 2018, s katero je bila določena izvedba prometne ureditve na lokalni cesti oznake ..., in sicer na v izreku odločbe naveden način. Zoper odločbo sta tožnika vložila pritožbo, ki jo je župan Občine Radovljica zavrnil z odločbo, št. 371-0108-2018-2 z dne 7. 5. 2018. 2. Tožnika sta ob tožbi vložila tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe. Predlagala sta odlog izvršitve izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne sodbe, saj naj bi jima v nasprotnem primeru nastala nepopravljiva škoda. Navedla sta, da bi jima z izvršitvijo zapore ceste nastala gospodarska škoda, ker se ukvarjata s poslovno dejavnostjo, katere opravljanje bi bilo z izvedbo zapore ceste onemogočeno ali bistveno oteženo, kar bi obema povzročilo izpad proizvodnje in dohodka. Tožnika se ukvarjata s proizvodnjo oziroma trgovsko dejavnostjo in jima surovine oziroma izdelke dovažajo in odvažajo s kamioni vlačilci, izvedba izpodbijane odločbe pa se bo zagotovo pokazala tudi v gospodarski škodi, ki ne bo majhna. Drugačen način tovornega prometa naj za tožnika ne bi bil mogoč.

3. Sodišče prve stopnje je zahtevo za izdajo začasne odredbe s sklepom zavrnilo, saj je presodilo, da za izdajo začasne odredbe ni podan pogoj težko popravljive škode iz drugega odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Dokazov o opravljanju dejavnosti tožnika nista priložila, niti nista opisala zatrjevane proizvodne in trgovske dejavnosti. Prvi tožnik je fizična oseba in iz tožbe ni jasno, s čim in na kakšen način se ukvarja. Tožnika tudi nista ponudila nobenega dokaza, da je dovoz za njuni dejavnosti možen le s kamioni vlačilci in da je ob spremenjeni ureditvi dovoz s kamioni vlačilci onemogočen. Pavšalna je tudi navedba o gospodarski škodi. Tožnika za ta namen nista predložita nobenega dokaza. Kolikor pa je mišljena materialna škoda, ta po sodni praksi ne šteje za težko popravljivo škodo, kolikor ni nepopravljiva in ne vpliva na obstoj tožnika.

4. Tožnika (v nadaljevanju pritožnika) sta zoper navedeni sklep sodišča vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlagata, da se pritožbi in zahtevi za izdajo začasne odredbe ugodi, vse na stroške toženke. Ponavljata, da bo zaprtje ceste onemogočilo promet okrog objektov, v katerih poslovno dejavnost opravljata podjetji tožnikov. V tožbi je podano in zatrjevano negativno dejstvo, da promet ne bo mogoč, da druga rešitev ni izvedljiva in da bo dostava do nepremičnin tožnikov onemogočena. Negativnih dejstev pa se ne dokazuje. Oblika škode je jasna – izpad proizvodnje. Glede višine škode pa se še ni mogoče opredeliti, ker ni jasno, koliko časa bi zapora utegnila trajati. Splošno znano dejstvo je, da je drugi tožnik uvoznik in zastopnik za vozila ..., njihov pooblaščeni prodajalec in serviser. Iz javno dostopnih podatkov v sodnem registru je razvidno, da je prvi tožnik edini družbenik podjetja K., d. o. o.. Višino škode, ki grozi, je mogoče izračunati iz javno dostopnih podatkov izkaza poslovnega izida.

5. Toženka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

**K I. točki izreka:**

6. Pritožba ni utemeljena.

7. Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda; pri odločanju pa mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Po tretjem odstavku 32. člena ZUS-1 pa lahko tožnik iz razlogov iz prejšnjega odstavka zahteva tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetno izkaže za potrebno.

8. Začasna odredba po 32. členu ZUS-1 predstavlja nujen ukrep, s katerim sodišče, če so izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji, začasno odloži izvršitev dokončnega upravnega akta oziroma začasno uredi stanje. Odločanje o začasni odredbi zahteva restriktiven pristop. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino oziroma obliko škode, ter s stopnjo verjetnosti izkazati, da je takšna škoda za njo težko popravljiva. Na tožniku je torej tako trditveno kot dokazno breme.

9. Težko popravljiva škoda se ugotavlja v vsakem primeru posebej. Glede na ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča gre za takšno škodo, če je ta resna in tožniku neposredno preti, (začasno) odvrniti pa jo je mogoče le z zadržanjem izvršitve izpodbijanega upravnega akta oziroma s predlagano začasno ureditvijo stanja. Podana mora biti torej neposredna zveza med spornim pravnim razmerjem in posledicami, ki se jih želi preprečiti.

10. Vrhovno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje, da v obravnavanem primeru pritožnika nista izkazala težko popravljive škode v primeru zavrnitve njune zahteve za izdajo začasne odredbe.

11. Ponovno je treba poudariti že večkrat sprejeto stališče Vrhovnega sodišča, da materialna škoda sama po sebi praviloma ne pomeni težko popravljive škode. Ta se namreč lahko iztoži pred pristojnim sodiščem.1

12. V obravnavanem primeru pritožnika v zahtevi za izdajo začasne odredbe nista uveljavljala drugega kot potencialni nastanek materialne škode. S pritožbenimi navedbami o grožnji stečaja pa sta pritožnika prepozna, saj v tej fazi postopka trditvene podlage ni več mogoče dopolnjevati brez utemeljitve zakasnelosti (prvi odstavek 74. člena ZUS-1). Vrhovno sodišče tudi ne sprejema pritožbenega argumenta, da je stečaj podjetja logična posledica izpada dohodkov, saj pritožnika konkretiziranega izpada dohodkov v zahtevi za izdajo začasne odredbe nista niti navedla. Sklicevanje na gospodarsko oziroma materialno škoda, ki "ne bo majhna", je povsem pavšalno in zato neupoštevno. Pritožbene navedbe, da višine škode ni mogoče opredeliti, pa so tudi v diametralnem nasprotju z nadaljnjimi (sicer prav tako prepoznimi) pritožbenimi navedbami o tem, kolikšen bi bil predviden izpad dohodka za podjetji glede na javno dostopne podatke izkazov poslovnih izidov (pritožnika navajata konkretni številki). Vrhovno sodišče ob tem še dodaja, da je breme izpolnjevanja pogojev za izdajo začasne odredbe na vlagatelju in da so neutemeljene pritožbene navedbe, ki nakazujejo na obveznost sodišča, da npr. izračuna višino škode, ki grozi, na podlagi javno dostopnih podatkov ali da raziskuje, družbenik katere gospodarske družbe je prvi tožnik. Povsem neutemeljen je tudi pritožbeni ugovor, da je splošno znano dejstvo, katero dejavnost opravlja drugi pritožnik.

13. Glede na navedeno je presoja, ali bo izvedba prometnega režima, ki ga skuša tožena stranka uveljaviti, onemogočila promet okrog objektov, odveč, saj sama po sebi – brez nadaljnjih konkretnih navedb o grozeči škodi – ne more utemeljiti zahteve za izdajo začasne odredbe. Tako so neutemeljeni vsi pritožbeni ugovori v zvezi z navedeno presojo.

14. Vrhovno sodišče nazadnje še dodaja, da je domnevni obstoj prepovedi poseganja v služnostno pravico pritožnikov na podlagi sodbe sodišča stvar odločanja o glavni stvari in v obravnavanem primeru ne more vplivati na presojo pravilnosti odločitve o zahtevi za izdajo začasne odredbe.

15. Glede na navedeno in ker so ostale pritožbene navedbe za odločitev nebistvene, je Vrhovno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo (76. člen v zvezi s prvim odstavkom 82. člena ZUS-1).

**K II. točki izreka:**

16. Ker je Vrhovno sodišče pritožbo zavrnilo, pritožnika na podlagi določb prvega odstavka 165. člena in prvega odstavka 154. člena Zakona o pravnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 sama trpita svoje stroške pritožbenega postopka.

17. Po določbi prvega odstavka 165. in 155. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 sodišče pri odločanju o tem, kateri stroški naj se povrnejo stranki, upošteva samo tiste stroške, ki so bili potrebni za pravdo. Ker tožena stranka s svojim odgovorom na pritožbo ni prispevala k odločitvi, je Vrhovno sodišče skladno s prej navedenimi določbami ZPP in ZUS-1 odločilo, da sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

1 Enako stališče je Vrhovno sodišče sprejelo v odločbi I Up 247/2017 z dne 15. 12. 2017.