Jedro

To, ali je bila tožnici plača iz naslova delovne uspešnosti pravilno znižana v skladu z določbami zakona, pravilnika tožene stranke ter pogodbe o zaposlitvi, je sicer pomembno za presojo, ali je sporni denarni zahtevek utemeljen ali ne, ne more pa to biti predmet odločitve. Ker gre za denarno terjatev, glede katere je dopustno direktno sodno varstvo, je sodišče prve stopnje pravilno zavrglo tudi del tožbe, ki se nanaša na ugotovitev in odpravo kršitve tožničine pravice iz delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje je torej glede zavrženja tožbe pravilno uporabilo tako 181. člen ZPP, ki predpisuje, kaj je lahko predmet ugotovitvene tožbe, kot tudi 200. člen ZDR-1, ki določa delavčevo uveljavljanje pravic pri delodajalcu in pred sodiščem.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba in sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožnica krije sama svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnici izplačati premalo izplačano plačo za oktober 2016 v višini 80,54 EUR. S sklepom je zavrglo tožbo glede zahtevka na ugotovitev, da je odtegljaj, ki ga je tožena stranka izvedla pri obračunu plače za oktober 2015 v višini 10 % osnovne plače nezakonit in predstavlja kršitev pravic tožnice iz delovnega razmerja, ki naj se odpravi. Sklenilo je še, da je tožnica dolžna toženi stranki plačati 613,60 EUR stroškov postopka, v 8 dneh po prejemu sodbe, po izteku roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila, sama pa tožnica krije svoje stroške postopka.

2. Zoper sodbo in sklep se pritožuje tožnica iz vseh treh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Navaja, da je sodišče napačno odločalo le o utemeljenosti dajatvenega, ne tudi ugotovitvenega zahtevka. Ne strinja se, da je zaradi zapadlosti denarne terjatve tožba v ugotovitvenem delu nedopustna. Sodišče bi moralo v okviru odločanja o zahtevku presojati tudi samo podlago za destimulacijo. Tožnica ni bila seznanjena z razlogi za destimulacijo, ni ji bil predočen ocenjevalni list. Brez odločanja o sami podlagi sodišče ni moglo pravilno zavzeti stališča, da je bila ustrezna. Tožena stranka ni izpolnila vseh pogojev za določitev stimulacije po Pravilniku tožene stranke. Ni izpolnila ocenjevalnega lista, ni izkazala temelja odbitka, niti ne višine odbitka glede na določila pogodbe o zaposlitvi, splošnih aktov in zakonodaje. Ravnanje tožene stranke je arbitrarno in samovoljno, saj ni v skladu z navedenimi določili. Tožnica ni motila delovnega procesa ali se obnašala tako, da bi izkazovala negativen odnos do gostov in zaposlenih. Šlo je za sproščen pogovor s sodelavkami. Sodišče je kršilo 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP, saj ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se je ne da preizkusiti. Sodišče je zgolj na podlagi delov izjav prič in tožnice napačno zaključilo, da je bil smeh preglasen. Ni šlo za glasno pogovarjanje, ki je prepovedano, ampak le za nasmeh med sodelavkami, ki ni prepovedan. Šlo je za enkraten dogodek, ki ni motil delovnega procesa. Tožena stranka ni pravilno uporabila določil Pravilnika. Priloga Pravilnika je ocenjevalni list, ki ga izpolni ocenjevalec mesečno za delavca, ki odstopa od pričakovanih rezultatov navzgor ali navzdol. Člen 31 Pravilnika določa kriterije. Ocena temelji na sedmih kriterijih, seštevek katerih predstavlja končno oceno delovne uspešnosti. V ocenjevalnem listu mora ocenjevalec dopisati obrazložitev ocene. Sistem določanja delovne uspešnosti ni objektiven, ni razumljiv za delavce, nima dovolj jasno določenih kriterijev in formule za izračun. Tožena stranka ni predložila ocenjevalnega lista, niti ni podala obrazložitve k vsem sedmim kriterijem za oceno delovne uspešnosti. Iz tega tožnica sklepa, da ocenjevalnega lista niti ni sestavila. Pojasnilo ocenjevalnega lista je preskopo, kar je v nasprotju s Pravilnikom. Zgolj izpoved priče A.A., da naj bi prejemala ocenjevalne liste pred zaključkom plač, še ne potrjuje, da je bil ocenjevalni list za tožnico pripravljen pravočasno. Če bi bil, bi ga tožena stranka predložila. Tožnica pred tem ni dobila ne pozitivne, ne negativne delovne uspešnosti. En dogodek v mesecu ne more biti podlaga za mesečno oceno. Napačno je stališče sodišča, da ocenjevanje delovne uspešnosti ni postopek, s katerim bi morala biti tožnica seznanjena oziroma biti vanj aktivno vključena. Stroške postopka bi treba odmeriti le glede na dajatveni zahtevek. Predlaga, da pritožbeno sodišče odločitev spremeni in zahtevku ugodi oziroma jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo in sklep na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) v zvezi s 366. členom ZPP preizkusilo v mejah razlogov, uveljavljanih v pritožbi, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo postopkovnih kršitev, tako tudi ne v pritožbi očitane bistvene kršitve določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj sodba v nobenem delu nima pomanjkljivosti, ki bi onemogočale njen preizkus. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvami in stališči sodišča prve stopnje.

5. Pritožba neutemeljeno izpodbija sklep o delnem zavrženju tožbe, češ da bi moralo sodišče posebej razsoditi o utemeljenosti podlage za obračun destimulacije, o tem, ali je bila destimulacija obračunana zakonito ali ne. Vprašanje utemeljenosti podlage namreč ne more biti predmet izreka sodbe. Glede tega sodno varstvo ni dopustno (274. člen ZPP). Sodišče prve stopnje je torej s sodbo pravilno odločalo le o tem, ali je tožena stranka dolžna tožnici vrniti razliko v plači iz naslova destimulacije v višini 80,54 EUR bruto, v ostalem pa je tožbo pravilno zavrglo. To, ali je bila tožnici plača iz naslova delovne uspešnosti pravilno znižana v skladu z določbami zakona, Pravilnika tožene stranke ter pogodbe o zaposlitvi, je sicer pomembno za presojo, ali je navedeni denarni zahtevek utemeljen ali ne, ne more pa to biti predmet odločitve. Ker gre za denarno terjatev, glede katere je dopustno direktno sodno varstvo, je sodišče prve stopnje pravilno zavrglo tudi del tožbe, ki se nanaša na ugotovitev in odpravo kršitve tožničine pravice iz delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje je torej glede zavrženja tožbe pravilno uporabilo tako 181. člen ZPP, ki predpisuje, kaj je lahko predmet ugotovitvene tožbe, kot tudi 200. člen Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.), ki določa delavčevo uveljavljanje pravic pri delodajalcu in pred sodiščem.

6. Pritožba neutemeljeno navaja, da je tožena stranka tožnici plačo iz naslova delovne uspešnosti znižala v nasprotju z določbami zakona, Pravilnika tožene stranke ter pogodbe o zaposlitvi. Prav tako pritožba neutemeljeno izpodbija dokazne zaključke sodišča prve stopnje o spornem dogodku, glede katerega je tožena stranka tožnici znižala plačo iz naslova delovne uspešnosti.

7. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je tožnica 22. 10. 2016 opravljala delo maserke v prostoru, kjer so tri masažna mesta na levi strani in tri mesta na desni strani, na sredini prostora je prehod, masažna mesta pa so ločena z zavesami. V spornem času je masažo izvajala le še ena maserka, tri (tožnica, B.B. in C.C.) pa so pogledale na telefon, na katerem je tožnica pokazala sliko, kateri so smejale, nakar je v prostor vstopila D.D. in delavkam izjavila, da se tako ne obnaša. V dokaznem postopku je bilo sporno predvsem to, kakšna je bila jakost smeha ter kako to vpliva na delovni proces oziroma potek masaže. Sodišče prve stopnje je glede tega izpostavilo izpoved D.D., da je bila ravno glasnost smeha, krohota, tista okoliščina, zaradi katere je v času dežurstva sploh vstopila v prostor, kjer se izvajajo masaže. Glede zaključka, da je bil smeh preglasen, je upoštevalo tudi izjavo priče E.E., vodje maserjev, da ga je C.C. še istega dne po telefonu poklicala in ga obvestila o dogodku, glede katerega ji je takoj odgovoril, da bodo sankcije, sploh ker maserke vseskozi opozarja, da v času, ko so prisotne stranke, ne smejo govoriti med seboj ali uporabljati telefona. Skratka, vzdržati se morajo ravnanj, ki motijo delovni proces. Pritožba torej neutemeljeno navaja, da obravnavani dogodek ni imel vpliva na pravilno izvajanje masaž, kot se to zahteva pri toženi stranki.

8. Prav tako ni utemeljen pritožbeni očitek zmotne uporabe materialnega prava. Tožena stranka je tožničino delovno uspešnost po kriteriju "odnos do gostov, sodelavcev" ocenila z -10 %. Tožnica neutemeljeno vztraja, da je takšna destimulacija v nasprotju z določili zakona, pogodbe o zaposlitvi in Pravilnika tožene stranke. Po drugem odstavku 126. člena ZDR-1 je plača sestavljena iz osnovne plače, dela plače za delovno uspešnost in dodatkov. Po drugem odstavku 127. člena ZDR-1 se delovna uspešnost delavca določi upoštevaje gospodarnost, kvaliteto in obseg opravljanja dela, za katerega je delavec sklenil pogodbo o zaposlitvi. V pogodbi o zaposlitvi z dne 30. 3. 2011 je bilo predvideno, da tožnici v skladu s Pravilnikom pripada del plače iz naslova delovne uspešnosti. V 31. členu Pravilnika je predvidenih sedem kriterijev za ocenjevanje delovne uspešnosti delavca. Med njimi je tudi prej izpostavljeni kriterij. Kriterije iz Pravilnika povzema tudi ocenjevalni list, glede katerega 37. člen Pravilnika določa, da se izpolnjuje mesečno, vendar le za delavce, ki odstopajo od pričakovanih rezultatov navzgor ali navzdol. Takšno prakso sta potrdili tudi priči E.E. in F.F. Po 33. in 36. členu Pravilnika lahko višina dodatka ali odbitka znaša največ 20 % osnovne plače. Kot je na podlagi izpovedi priče A.A. ugotovilo sodišče prve stopnje, ocenjevalni list ni bil izpolnjen naknadno, le za potrebe pravde, ampak je bil pred izdelavo obračuna plače za oktober 2016 predložen v službo za obračun plač. Pritožba poudarja, da mora biti v skladu z zahtevo iz Pravilnika na ocenjevalnem listu podana tudi obrazložitev ocene. Tožena stranka je to tudi storila – z opisom spornega dogodka, ki ni preskop (Dne 22. 10. ob 13.40 uri je bilo opaženo, da so se maserji glasno pogovarjali in smejali, ko je zraven potekala masaža. Vse je bilo neprofesionalno in nekorektno do gosta, ki je bil na storitvi, ter do zaposlenega, ki je izvajal storitev). Pritožba napačno navaja, da zgolj en dogodek ne bi smel biti odločilen za oceno delovne uspešnosti. Tudi, kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje, ocenjevanje delovne uspešnosti ni postopek, s katerim bi morala biti tožnica posebej seznanjena oziroma biti vanj aktivno vključena. Ne drži torej, da je bilo ravnanje tožene stranke arbitrarno in samovoljno. Bilo je v skladu z navedenimi določili.

9. Ker predmet tožbe ni bil le dajatveni zahtevek, ampak tudi ugotovitveni zahtevek, četudi je bila tožba v tem delu zavržena, ni utemeljena pritožbena navedba, da bi bilo potrebno stroške postopka odmeriti le glede na vrednost zavrnjenega dajatvenega zahtevka.

10. Glede na to, da niso podani v pritožbi uveljavljani razlogi niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo in sklep potrdilo (353. in 365. člen ZPP).

11. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, krije sama svoje pritožbene stroške (154. in 165. člen ZPP).