Jedro

1. Ker mora prevzemnik posla naročnika opozoriti na napake materiala, ki mu ga je le-ta izročil, se tožena stranka torej svoje odškodninske odgovornosti ne more razbremeniti zgolj s sklicevanjem, da je izbor naprave, ki je bila predmet vgradnje, v sferi tožeče stranke.

2. Pri ugotovitvah izvedenca, ki se nanašajo na pomanjkljivosti v navodilih za obe napravi, ki sta bili predmet vgradnje, ter glede nedobavljenih certifikatov, pa gre za okoliščine, ki kažejo na pomanjkljivosti v naročilu, za katere prav tako velja prevzemnikova pojasnilna obveznost v smislu 3. odst. 606. člena ZOR, v kolikor je vedel ali bi moral vedeti, da bi takšne okoliščine lahko vplivale na izpolnitev naročila. Tožena stranka se torej posledic opustitve pojasnilne obveznosti ne bo mogla razbremeniti zgolj s sklicevanjem, da je delo izvršila po načrtih, ki jih je prejela od tožeče stranke oziroma njenega dobavitelja niti z ugotovitvami izvedenca, da sta dobavitelja obeh vgradnih naprav zatrjevala možnost realizacije vgradnje naprav. Tudi v tem primeru je ključna ugotovitev ali bi tožena stranka v okviru skrbnosti strokovnjaka morala vedeti za pomanjkljivosti v tovrstnih listinah, ki predstavljajo sestavni del naročila tožeče stranke.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne prvostopnemu sodišču v novo sojenje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži do končne odločbe.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo 11.231.132,80 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od

4.9.2001 do plačila in tožeči stranki naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožene stranke v znesku 219.261,00 SIT.

Zoper sodbo je pravočasno vložila pritožbo tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Prvostopno sodišče je odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka utemejilo na ugotovitvi, da tožeča stranka ni dokazala nedopustnega ravnanja tožene stranke v smislu opozorilne dolžnosti prevzemnika posla po določbi 606. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR).

Pri tem sklepanju izhaja iz ugotovitev izvedenca, ki naj bi ugotovil, da tožena stranka napak v materialu, ki ga je zagotovila tožeča stranka ni mogla niti morala opaziti. Takšne ugotovitve pa so po mnenju pritožbenega sodišča materialnopravno zmotne.

Tožeča stranka tožbeni zahtevek utemeljuje na pogodbeni odškodninski odgovornosti tožene stranke zaradi opustitve opozorila s strani tožene stranke kot prevzemnika posla na napake materiala oziroma pomanjkljivosti v naročilu naročnika v smislu 606. člena ZOR. Kot škodo tožeča stranka uveljavlja znesek, ki naj bi ga morala plačati svojemu naročniku zaradi razdrtja pogodbe o dobavi, prilagoditvi in zagona naprave za plazma rezanje na CNC rezalniku Numotaj 45, katere izvedbo je tožeča stranka s pogodbo št. 18/91 prenesla na toženo stranko. Očitno ni sporno, da je prišlo do razdrtja pogodbe med tožečo stranko in njegovim naročnikom, saj zaradi nekompatibilnosti obeh strojev, ki sta bila predmet vgradnje, ni bil dosežen predviden rezultat po sklenjeni pogodbi. V razmerju med pogodbenima strankama, ko je tožena stranka nastopala kot prevzemnik posla je potrebno pojasnilno obveznost v smislu določbe 606. člena ZOR upoštevati kot izraz načela vestnosti in poštenja, v okviru katerega je prevzemnik posla dolžan skrbeti tudi za uresničitev in zaščito interesov naročnika. V tem okviru je glavni naročnikov interes, da ima opravljen posel, ki je predmet naročila, dogovorjene lastnosti v skladu s sklenjeno pogodbo. V istem obsegu, v okviru katerega je tožeča stranka kot prevzemnik posla prevzela odgovornost do svojega naročnika, je v razmerju med pravdnima strankama, v katerem je tožeča stranka izvršitev posla prenesla na toženo stranko kot svojega podizvajalca, tožena stranka prevzela obveznosti prevzemnika posla do tožeče stranke kot naročnika. V tem okviru je torej podana njena pojasnilna obveznost tako v zvezi z napakami materiala, ki mu ga je naročnik izročil (1. odst. 606. člena ZOR), kakor tudi v zvezi s pomanjkljivostmi njegovega naročila (3. odst. 606. člena ZOR).

Vprašanje nezdružljivosti naprave Max 100, ki jo je za njenega naročnika dobavila tožeča stranka in rezalnika Numotaj 45, s katerim je glavni naročnik razplagal pred sklenitvijo pogodbe s tožečo stranko, se tako izkaže kot vprašanje napak materiala v širšem pomenu. Pri tem namreč material, ki ga je naročnik zagotovil prevzemniku posla sam po sebi nima napak v ožjem smislu, vendar pa zaradi svojih značilnosti ni primeren za izdelavo predmetna pogodbe, oziroma s takšnimi sestavinami ni mogoče doseči predvidenih učinkov sklenjene pogodbe. Ker mora prevzemnik posla naročnika opozoriti na napake materiala, ki mu ga je le-ta izročil, se tožena stranka torej svoje odškodninske odgovornosti ne more razbremeniti zgolj s sklicevanjem, da je izbor naprave, ki je bila predmet vgradnje, v sferi tožeče stranke.

Kot je pravilno povzelo prvostopno sodišče je torej ključna ugotovitev ali bi tožena stranka lahko in morala opaziti, da prilagoditev obeh strojev ni mogoča. Ker gre v tem okviru za razjasnitev okoliščin, za katere je potrebno strokovno znanje, je prvostopno sodišče pravilno imenovalo izvedenca, s pomočjo katerega bi ocenilo skrbnost ravnanja tožene stranke v tem okviru. Iz ugotovitev izvedenca v izvedeniškem mnenju, na katerega se sklicuje prvostopno sodišče, pa takšnega zaključka, kot ga je povzelo prvostopno sodišče, ni mogoče napraviti. Prvostopno sodišče kot ključno ugotovitev izvedenca povzema, da bi pri današnjem znanju bilo obe napravi možno povezati ob vložitvi nesorazmerno visokih dodatnih finančnih sredstvih. Takšna ugotovitev dejansko potrjuje izhodišče, da gre za napake materiala v širšem smislu, saj očitno ni bil izkazan pogodbeni interes naročnika za realizacijo pogodbe pod pogoji s takšnimi stroškovnimi posledicami za naročnika. Pri ugotovitvah izvedenca, ki se nanašajo na pomanjkljivosti v navodilih za obe napravi, ki sta bili predmet vgradnje, ter glede nedobavljenih certifikatov, pa gre za okoliščine, ki kažejo na pomanjkljivosti v naročilu, za katere prav tako velja prevzemnikova pojasnilna obveznost v smislu 3. odst. 606. člena ZOR, v kolikor je vedel ali bi moral vedeti, da bi takšne okoliščine lahko vplivale na izpolnitev naročila. Tožena stranka se torej posledic opustitve pojasnilne obveznosti ne bo mogla razbremeniti zgolj s sklicevanjem, da je delo izvršila po načrtih, ki jih je prejela od tožeče stranke oziroma njenega dobavitelja niti z ugotovitvami izvedenca, da sta dobavitelja obeh vgradnih naprav zatrjevala možnost realizacije vgradnje naprav.

Tudi v tem primeru je ključna ugotovitev ali bi tožena stranka v okviru skrbnosti strokovnjaka morala vedeti za pomanjkljivosti v tovrstnih listinah, ki predstavljajo sestavni del naročila tožeče stranke. Ker izvedenec v tem okviru ni podal konkretnega odgovora na vprašanje, ki mu ga je zastavilo sodišče, je v tem delu dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, v posledici česar je podan razveljavitveni razlog iz 355. člena ZPP. V ponovljenem postopku bo prvostopno sodišče moralo navedene manjkajoče okoliščine gotoviti.

Pri tem bo potrebno od izvedenca zahtevati, da konkretizirano odgovori na vprašanje ali bi tožena stranka v okviru pričakovane skrbnosti strokovnjaka morala ugotoviti neprimerne lastnosti obeh naprav za vgradnjo v smislu sklenjene pogodbe. Pri tem bo potrebno pojasniti pomen ugotovitve izvedenca pod točko 6 na list. št. 43, da je ocena o možnosti povezave obeh naprav podana pod pogoji današnjega znanja. Ali to pomeni, da znanje, ki ga je bilo potrebno pričakovati od tožene stranke kot strokovnjaka za izvršitev pogodbenega dela v času, ko naj bi bila pogodba realizirana, za takšne ugotovitve ni zadoščalo? Pri oceni skrbnosti ravnanja tožene stranke v zvezi s pomanjkljivimi navodili in dokumentacijo za izvedbo del, ki jih je toženi stranki zagotovila tožeča stranka pa bo potrebno skrbnost tožene stranke oceniti tudi v okviru pogodbene zaveze, da bo v okviru realizacije pogodbe izdelala tudi posnetek obstoječega stanja na stroju in izdelavo prilagoditvene dokumentacije. Ali bi torej tožena stranka v okviru te zaveze morala ugotoviti pomanjkljivosti v tako podanem naročilu tožeče stranke oziroma neprimernih lastnosti naprav, ki jih je zagotovila tožeča stranka? V kolikor bo prvostopno sodišče ugotovilo podlago za odškodninsko odgovornost tožene stranke pa bo moralo ustrezno preizkusiti trditveno podlago tožeče stranke glede višine škode, ki naj bi jo pri tem utrpela. Pritožbeno sodišče pri tem opozarja, da trditvena podlaga tožeče stranke ne nudi opore za uveljavljanje kot škode zneska, ki ga je tožeča stranka morala vrniti svojemu naročniku kot vrnitev avansa v posledici razdrtja sklenjene pogodbe.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 3. odst. 165. člena ZPP.