Jedro

1) Zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. 2) Nagibi storilca kaznivega dejanja praviloma niso zajeti v storilčevem naklepu, razen v primerih, ko je posamezen nagib konstitutivni znak kaznivega dejanja.

Izrek

Zahteva zagovornika obs.S.J. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

S sodbo Okrožnega sodišča v LJ z dne..., je bil obs.St.J. spoznan za krivega kaznivega dejanja posebno hude telesne poškodbe po čl.52/I KZ/1977 in obsojen na 1 leto in 4 mesece zapora. VS LJ je s sodbo z dne..., pritožbi državnega tožilca in zagovornika obsojenca zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zagovornik obs.S.J. je dne... vložil zahtevo za varstvo zakonitosti in tudi zahtevo za obnovo kazenskega postopka, o kateri pa bo odločalo sodišče prve stopnje. V zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja kršitev kazenskega zakona po čl.370 tč.2 v zvezi s čl.372 tč.1 in 2 Zakona o kazenskem postopku (ZKP) ter bistveno kršitev določb kazenskega postopka po čl.370 tč.1 v zvezi s čl.371/I tč.11 ZKP. Predlaga, da Vrhovno sodišče RS razveljavi prvostopno in drugostopno sodbo ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Kršitev kazenskega zakona, na katero se sklicuje vložnik v zahtevi, je podana, če je kazenski zakon prekršen v vprašanju, ali je dejanje, zaradi katerega se obtoženec preganja, kaznivo dejanje (čl.372 tč.1 ZKP) ali če so podane okoliščine, ki izključujejo kazensko odgovornost (čl.372 tč.2 ZKP). Zagovornik obsojenca teh zatrjevanih kršitev kazenskega zakona v zahtevi niti ni obrazložil, Vrhovno sodišče RS pa je tudi ugotovilo, da so v dejanju, opisanem v izreku pravnomočne sodbe, podani vsi znaki kaznivega dejanja, katerega je bil obs.Stojan Javornik spoznan za krivega. V zvezi z zatrjevanjem, da so podane okoliščine, ki izključujejo kazensko odgovornost obsojenca, pa zagovornik sicer uveljavlja razlog bistvene kršitve določb kazenskega postopka po čl.371 tč.11 ZKP, čeprav iz obrazložitve zahteve za varstvo zakonitosti izhaja, da uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja.

S tem, ko v zahtevi navaja, da je celo pritožbeno sodišče ugotovilo neskladje med izpovedbami prič glede dogodkov v lokalu, vendar pa kljub temu ni podvomilo v njihovo verodostojnost glede opisovanja dogodkov pred lokalom, namreč zagovornik obsojenca skuša izpodbijati dokazno oceno sodišča, torej uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, katerega pa po določilu čl.420/II ZKP z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče uveljavljati. Iste razloge je zagovornik uveljavljal že v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje, ki jih je pritožbeno sodišče pri presoji ocenjevalo ter ugotovilo, da se ni pripetil nikakršen izmed dogodkov, zaradi katerih bi bil obsojenec prepričan, da bo napaden.

Zagovornik obsojenca se v zahtevi sprašuje, kako sta sodišči lahko sploh ugotovili, da je obsojenec naklepoma storil kaznivo dejanje, če nista ugotovili njegovega nagiba. Že v razlogih sodbe pritožbenega sodišča je pojasnjeno, da motiv ali nagib obsojenca, zaradi katerega je storil kaznivo dejanje, ni zakonski znak kaznivega dejanja, katerega je bil spoznan za krivega. Nagibi storilca kaznivega dejanja praviloma niso zajeti v storilčevem naklepu, razen v primerih, ko je posamezen nagib konstitutivni znak kaznivega dejanja, pač pa lahko nagibi, če so ugotovljeni, vplivajo na odmero kazni, bodisi kot olajševalne, bodisi kot obteževalne okoliščine. V obravnavanem primeru nagibi obsojenca pri izvršitvi kaznivega dejanja sicer res niso bili ugotovljeni, kljub temu pa ni mogoče pritrditi izvajanju zagovornika, da zato ni mogoče očitati obsojencu naklepnega ravnanja. Res je sicer, da naklep spada med bistvene zakonske znake kaznivega dejanja, katerega je bil obsojenec spoznan za krivega, kar zagovornik v zahtevi poudarja, tak naklep obsojenca pa je bil s pravnomočno sodbo ugotovljen, v razlogih pravnomočne sodbe pa je tudi podrobno pojasnjeno, na podlagi katerih okoliščin je sodišče ugotovilo, da je obsojenec ravnal z direktnim naklepom, ko je prizadejal Dobrivoju Šakanoviču posebno hudo telesno poškodbo.

Zagovornik obsojenca tudi s trditvijo, da zato, ker ni bil ugotovljen obsojenčev nagib, ni zanesljiva ugotovitev, da je bil obsojenec prišteven, uveljavlja v zahtevi razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, katerega pa - kot je že navedeno - z navedenim izrednim pravnim sredstvom ni mogoče uveljavljati. V zvezi z njegovim izvajanjem, da je podana kršitev določb kazenskega postopka po čl.371/I tč.11 ZKP, češ da v obrazložitvi pravnomočne sodbe v zvezi s tem niso navedeni razlogi o odločilnih okoliščinah, pa je potrebno pripomniti, da je sodišče ugotovilo ter v razlogih sodbe tudi pojasnilo, da ni nikakršnih okoliščin, ki bi vzbudile dvom v prištevnost obsojenca v času storitve kaznivega dejanja.

Neutemeljena pa je tudi trditev v zahtevi, da je pritožbeno sodišče prezrlo nasprotje v razlogih sodbe sodbe sodišča prve stopnje, ki je pri odmeri kazni obsojencu upoštevalo kot obteževalno okoliščino nizkotnost nagibov, zaradi katerih je obsojenec storil kaznivo dejanje. Res je sicer sodišče prve stopnje kot obteževalno okoliščino upoštevalo nizkotnost obsojenčevega nagiba, ki ga je videlo v tem, da je obsojenec brez razloga napadel oškodovanca, s katerim ni bil v sporu in s katerim se sploh ni poznal. Pritožbeno sodišče je namreč pritrdilo pritožbi obsojenčevega zagovornika, da iz teh okoliščin ni mogoče sklepati na nizkotnost obsojenčevega motiva.

Vrhovno sodišče RS je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se v zahtevi sklicuje zagovornik, zato je zahtevo za varstvo zakonitosti v skladu z določbo čl.425 ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.