Jedro

Za tožnico je sporen zaključek, da je solastnica stanovanja, v katerem ne živi, vendar pri tem tožena stranka ni navedla, na podlagi česa je naredila navedeni zaključek, ki je, kot utemeljeno opozarja tožnica v tožbi, v nasprotju z izrecnimi navedbami tožnice v prošnji za odobritev brezplačne pravne pomoči, da je le solastnica stanovanja, v katerem živi in da ni lastnica nobenega drugega stanovanja ali hiše. Iz tožničine prošnje nadalje izhaja, da zaproša za odobritev brezplačne pravne pomoči v zvezi z razdelitvijo skupnega premoženja v postopku razveze zakonske zveze zaradi razdelitve skupnega premoženja – stanovanja, v katerem biva tožničina družina, kar predstavlja dodaten razlog, da tožnica ne more objektivno razpolagati z navedenim premoženjem, saj gre za skupno premoženje zakoncev.

Iz podatkov v listinah upravnega spisa izhaja, da je tožena stranka pridobila določene podatke iz drugega spisa, pri čemer tožnice ni pozvala, da se izreče o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za izdajo odločbe.

Izrek

1. Tožbi se ugodi in se odločba Okrožnega sodišča v Ljubljani št. Bpp 3098/2010 z dne 5. 4. 2011 odpravi ter se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

2. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 350,00 EUR, povečane za 20 % DDV, kar skupaj znaša 420,00 EUR v roku 15 dni, do tedaj brez obresti, po poteku tega roka pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Organ za brezplačno pravno pomoč Okrožnega sodišča v Ljubljani je z izpodbijano odločbo na podlagi 2., 31., 31.a, 34. in 37. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP, Uradni list RS, št. 48/01 in nadaljnji) zavrnil prošnjo tožnice za dodelitev redne brezplačne pravne pomoči za pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščem prve in druge stopnje ter v postopku mediacije v pravdnem postopku zaradi ugotovitve obsega skupnega premoženja in določitve deležev na njem ter kot oprostitev plačila stroškov sodnega postopka. V obrazložitvi navaja, da je tožnica prošnji priložila potrdilo o neto plačah, izpisek iz ZK, obvestilo GURS o poskusnem izračunu vrednosti nepremičnin, upravni organ pa je na podlagi 33. člena ZBPP vpogledal v spis opr. št. Bpp 2621/2010 ter na podlagi tako pridobljenih dokumentov ugotovil, da premoženje tožnice in njenih družinskih članov presega višino 60 osnovnih zneskov minimalnega dohodka, to je 13.771,04 EUR, kar po določbi 23. člena Zakona o socialnem varstvu (ZSV) v zvezi s 14. členom ZBPP izključuje njeno pravico do brezplačne pravne pomoči, saj je prosilka poleg stanovanja, v katerem biva (k.o. ..., številka stavbe 75, številka dela stavbe 6), tudi solastnica nepremičnine z naslednjimi podatki: dejanska raba: stanovanje, k.o. ..., številka stavbe 75, številka dela stavbe 5. Le-ta na podlagi 1. alinee 2. odstavka 23. člena ZSV ni izvzeta kot premoženje, ki se ne upošteva, ker gre za stanovanje, v katerem prosilka ne biva. Navedene podatke tožena stranka ugotavlja na podlagi vpogleda v obvestilo GURS o poskusnem izračunu vrednosti nepremičnin. Glede vrednosti stanovanja v višini 131.949,00 EUR iz obvestila GURS o poskusnem izračunu vrednosti nepremičnin izhaja, da je tožnica do polovice lastnica navedenega stanovanja. Upoštevaje lastniški delež prosilke, s katerim lahko prosto razpolaga, ji pripada premoženje v višini 65.974,50 EUR, kar izključuje njeno pravico do brezplačne pravne pomoči, ker gre za premoženje, ki presega višino 60 osnovnih zneskov minimalnega dohodka – 13.771,04 EUR. Tožena stranka dalje še navaja, da se ni spuščala v presojo višine drugega premoženja in lastnega dohodka tožnice kot prosilke ter njene družine, ker že z vrednostjo navedenega nepremičnega premoženja prosilka presega limit za odobritev brezplačne pravne pomoči, upoštevajoč 23. člen ZSV v povezavi s 14. členom ZBPP. Zato je tožena stranka na podlagi 2. točke 2. odstavka 37. člena ZBPP prošnjo tožnice zavrnila.

V tožbi tožnica uveljavlja tožbene razloge nepravilne oziroma zmotne ugotovitve dejanskega stanja in absolutnih bistvenih kršitev pravil postopka iz 3. in 7. točke 2. odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Uradni list RS, št. 80/99 in nadaljnji). Uvodoma opozarja, da je tožnica kot prosilka izrecno v prošnji navedla, da je le solastnica stanovanja, v katerem živi in da ni lastnica nobenega drugega stanovanja ali hiše, kot izhaja iz 1. in 2. točke v obrazcu pod rubriko „Podatki o premoženjskem stanju“. Zato ni jasno, na podlagi česa je tožena stranka naredila zaključek, da je tožnica solastnica stanovanja, v katerem ne živi, pri čemer gre po mnenju tožnice za absolutno bistveno kršitev določb upravnega postopka iz 7. točke 2. odstavka 237. člena ZUP. Ta zaključek je tožena stranka napravila v nasprotju z izrecnimi navedbami v tožničini prošnji, ne da bi predhodno seznanila tožnico s svojim sklepanjem in pridobljenimi dokumenti, ki se v obrazložitvi izpodbijane odločbe le pavšalno omenjajo, ne da bi bilo pojasnjeno ter ji tako omogočila, da se izjavi o teh dejstvih. Pri tem tožena stranka očitno ni upoštevala navedene izjave tožnice v prošnji za dodelitev brezplačne pravne pomoči. S tem je po mnenju tožnice podana tudi absolutna bistvena kršitev določb upravnega postopka iz 3. točke 2. odstavka 237. člena ZUP. Če bi bila tožnica seznanjena s sklepanjem tožene stranke, bi lahko pred izdajo izpodbijane odločbe izpostavila odločilna dejstva in pravne okoliščine, ki jih navaja v tožbi in ki jih tožena stranka ni upoštevala, zaradi česar je pri izdaji odločbe prišlo do nepopolne in zato zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Kot izhaja iz zemljiško-knjižnih vpogledov, priloženih tožničini prošnji, je tožnica pri nepremičninah, ki predstavljajo stanovanjsko stavbo na naslovu A. in njej pripadajoče zemljišče, vpisana kot solastnica. Lastninska pravica na nepremičnini, to je stanovanjski hiši, torej ni razdeljena v etažno lastnino, zato posamezna stanovanja v tej stanovanjski hiši ne predstavljajo individualnega predmeta lastninskega pravice v smislu 1. odstavka 105. člena Stvarno-pravnega zakonika (SPZ). Za tožnico je tako že s tega gledišča očitno, da ni mogoče govoriti o tem, da je tožnica solastnica dveh stanovanj, od katerih naj bi bilo le eno po zmotnem stališču tožene stranke namenjeno njenemu bivanju, drugo pa ne. Tožnica je le imetnica solastniškega deleža, na podlagi česar ima v soglasju z ostalimi solastniki v soposesti določen del stavbe na naslovu A. Iz podatkov obvestila o poskusnem množičnem vrednotenju nepremičnin sicer izhaja, da naj bi v stanovanjski hiši obstajala etažna lastnina, kar pa glede na podatke zemljiške knjige očitno ni res. Tožnica sicer ne ve, zakaj se solastninska deleža tožnice in njenega moža B.B. v obvestilu GURS vodita kot solastnina delov stavbe, številka 5 in 6, vendar izpostavlja dejstvo, da se oba v navedenem obvestilu opredeljena dela stavbe uporabljata kot ena in enotna stanovanjska enota za potrebe prebivanja tožničine družine s tremi otroki. Tožničin solastninski delež ob razdelitvi posesti stanovanjske hiše med solastnike tako predstavlja le eno samo stanovanje, v katerem tožnica biva z družino, ne pa tudi še enega dodatnega stanovanja. Po mnenju tožnice navedeno kaže, da je v upravnem postopku prišlo do zmotne ugotovitve dejanskega stanja in absolutnih bistvenih kršitev pravil postopka iz 3. in 7. točke 2. odstavka 237. člena ZUP. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovno odločanje. Hkrati zahteva povrnitev stroškov tega postopka, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka je v skladu z določili 38. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in 62/2010) sodišču predložila predmetne upravne spise, posebnega odgovora na tožbo pa ni podala.

K točki 1: Tožba je utemeljena.

Po določbi 3. odstavka 1. člena ZBPP brezplačna pravna pomoč pomeni pravico upravičenca do celotne ali delne zagotovitve sredstev za pokritje stroškov za pravno pomoč in oprostitev plačila stroškov sodnega postopka. Pri odločanju o prošnji za dodelitev brezplačne pravne pomoči se ugotavlja finančni položaj prosilca in drugi pogoji, ki jih določa ZBPP (3. odstavek 11. člena ZBPP). Finančni položaj se presoja tako z vidika dohodkov, kot tudi iz vidika premoženjskega stanja prosilca oziroma njegove družine. Za izpolnjevanje finančnega kriterija z vidika premoženjskega stanja po določbi 1. odstavka 23. člena Zakona o socialnem varstvu (ZSV) v zvezi s 14. členom ZBPP premoženje prosilca oziroma njegove družine ne sme presegati višine 60 osnovnih zneskov minimalnega dohodka (13.771,04 EUR).

Na podlagi 3. odstavka 23. člena ZSV je bil izdan Pravilnik o ugotavljanju prihrankov in premoženja in vrednosti zagotovljene osnovne preskrbe v postopku za dodelitev denarne socialne pomoči (Uradni list RS, št. 68/01 in nadaljnji, v nadaljevanju: Pravilnik), ki v 1. odstavku 5. člena določa, da je premoženje vse premično in nepremično premoženje upravičenca, s katerim upravičenec razpolaga na dan vložitve vloge, v primeru pridobitve premoženja po vložitvi vloge pa na dan pridobitve, razen premoženja, ki se po 2. odstavku 23. člena ZSV ne upošteva. Glede na citirano določilo 5. člena Pravilnika sodišče pritrjuje tožnici, da se v zvezi z izpolnjevanjem finančnega oziroma premoženjskega pogoja za dodelitev brezplačne pravne pomoči lahko upošteva samo tisto premoženje, za katerega obstaja možnost razpolaganja v smislu 5. člena Pravilnika v povezavi s 23. členom ZSV in 14. členom ZBPP. Prav tako tožnica utemeljeno v tožbi izpostavlja določilo 1. odstavka 105. člena SPZ glede opredelitve etažne lastnine posameznega dela zgradbe in solastnina skupnih delov, ob dejstvu da je tožnica solastnica stanovanjske stavbe na naslovu A., kar med strankama niti ni sporno. Za tožnico pa je sporen zaključek tožene stranke, da je tožnica solastnica stanovanja, v katerem ne živi (to je nepremičnine z opisom dejanske rabe: stanovanje, k.o. ..., številka stavbe 75, številka dela stavbe 5), kot navaja tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe. Vendar pri tem tožena stranka ni navedla, na podlagi česa je naredila navedeni zaključek, ki je, kot utemeljeno opozarja tožnica v tožbi, v nasprotju z izrecnimi navedbami tožnice v prošnji za odobritev brezplačne pravne pomoči, da je le solastnica stanovanja, v katerem živi in da ni lastnica nobenega drugega stanovanja ali hiše, kot izhaja iz 1. in 2. točke predpisanega obrazca pod rubriko „Podatki o premoženjskem stanju“. Iz tožničine prošnje za dodelitev brezplačne pravne pomoči z dne 23. 11. 2010 nadalje izhaja, da zaproša za odobritev brezplačne pravne pomoči v zvezi z razdelitvijo skupnega premoženja v postopku razveze zakonske zveze tožnice z B.B., zaradi razdelitve skupnega premoženja – stanovanja, v katerem biva tožničina družina (rubrika III. Podatki o zadevi), kar predstavlja dodaten razlog, da tožnica torej ne more objektivno razpolagati z navedenim premoženjem, saj gre za skupno premoženje zakoncev. Ker je tožena stranka z neupoštevanjem omenjenih določb napačno ugotovila dejansko stanje o vrednosti premoženja tožnice kot prosilke za odobritev brezplačne pravne pomoči, gre posledično za kršitev določil 214. člena Zakona o splošnem upravnem postopku oziroma absolutno bistveno kršitev pravil upravnega postopka po 2. in 7. točki 2. odstavka 237. člena ZUP, saj se izpodbijane odločbe ne da preizkusiti ob odsotnosti razlogov tožene stranke v obrazložitvi izpodbijane odločbe (7. točka 2. odstavka 237. člena ZUP). Poleg tega iz podatkov v listinah upravnega spisa tudi izhaja, da je tožena stranka pridobila na podlagi 33. člena ZBPP določene podatke iz spisa zadeve, ki se pri toženi stranki vodi pod opr. št. Bpp 2621/2010 zaradi dodelitve brezplačne pravne pomoči na podlagi prošnje tožnice z dne 11. 10. 2010 (v pravdni zadevi zaradi razveze zakonske zveze, dodelitve otrok, določitve stikov in plačila preživnine zoper nasprotno stranko B.B.), pri čemer tožena stranka tožnice ni pozvala, da se izreče o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za izdajo odločbe v skladu z določili 9. člena in 1. odstavka 146. člena ZUP v povezavi z 2. odstavkom 34. člena ZBPP, zaradi česar je po presoji sodišča tudi dejansko stanje ostalo nepopolno oziroma nepravilno ugotovljeno, odločitev tožene stranke pa preuranjena. Zato mora tožena stranka v ponovljenem postopku tožnico pozvati, da se izreče o vseh ugotovljenih dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za izdajo odločbe in jih je tožena stranka ugotovila na podlagi uradoma pridobljenih podatkov in listin, ki jih bo morala tožena stranka v ponovljenem postopku preveriti z zaslišanjem tožnice ter tako ugotoviti dejansko stanje, ki bo ob upoštevanju določil ZZZDR in SPZ v povezavi z ZBPP in ZSV šele dejanska podlaga za sprejem odločitve o tožničini prošnji za odobritev brezplačne pravne pomoči v skladu z namenom zakonodajalca ob sprejemu ZBPP, ki je v tem, da se brezplačna pravna pomoč zagotovi vsem tistim prosilcem, ki stroškov postopka ne morejo pokriti iz svojih dohodkov, kot tudi tistim, ki so sicer imetniki določenega premoženja, vendar z njim ne morejo razpolagati, zato je posledično potrebno upoštevati le premoženje, s katerim je objektivno mogoče razpolagati, upoštevaje določila 23. člena ZSV v povezavi s 14. členom ZBPP.

Sodišče je iz navedenih razlogov tožbi ugodilo na podlagi 2., 3. in 4. točke 1. odstavka 64. člena ZUS-1, ker so bila v bistvenih točkah dejstva nepopolno ugotovljena in ker v postopku za izdajo izpodbijanega upravnega akta niso bila upoštevana pravila postopka, prav tako pa materialno pravo v izpodbijani odločbi ni bilo pravilno uporabljeno, zato je sodišče izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek.

K točki 2: Po določilu 3. odstavka 25. člena ZUS-1 v zvezi s 5. odstavkom 34. člena ZBPP sodišče v primeru, kot je obravnavani, če tožbi ugodi in upravni akt odpravi, tožniku glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s pravilnikom, ki ga izda Minister za pravosodje, prisojeni znesek pa plača toženec. Po določilu 2. odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Pravilnik, Uradni list RS, št. 24/07), če je bila zadeva rešena na seji in je tožnik v postopku imel pooblaščenca, ki je odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 350,00 EUR. Sodišče je zato v 2. točki izreka odločilo, da je tožena stranka dolžna navedeni znesek, povečan za 20 % DDV, plačati tožeči stranki v skladu s 3. odstavkom 25. člena ZUS-1.