Jedro

V reviziji po ZUS-1 ni dopustno izpodbijati dejanskega stanja in postopka izdaje upravnega akta.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 61. člena Zakona o upravnem sporu - ZUS (Ur. l. RS, št. 50/97, 70/2000, 92/2005 – odločba US in 45/2006 – odločba US) in odločbe Ustavnega sodišča U-I-356/02 z dne 23. 9. 2004 (Ur. l. RS, št. 109/2004) ugodilo tožbi v delu, ki se nanaša na obračun in plačilo zamudnih obresti (I.1. do I.5., I.7., I.8. ter I.10. do I.13. točke izreka prvostopne odločbe), in odločilo, da te tečejo od dneva izvršljivosti prvostopne odločbe dalje do plačila. V preostalem delu pa je tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS. S tožbo je tožeča stranka (v nadaljevanju: revident) izpodbijala odločbo tožene stranke z dne 14. 10. 2003, s katero je bila kot neutemeljena zavrnjena njegova pritožba zoper odločbo Davčnega urada Novo mesto z dne 22. 8. 2000. Revidentu je bilo s prvostopno odločbo naloženo, da mora plačati: davek od prometa proizvodov v skupnem znesku 18.284.082,60 SIT s pripadajočimi zamudnimi obrestmi (točke I.1. do I.3. ter I.10. do I.13. izreka); davek na dodano vrednost v skupnem znesku 2.333.516,00 SIT s pripadajočimi zamudnimi obrestmi (I.4., I.5., I.7. in I.8. točke izreka); poleg tega pa je bilo s prvostopno odločbo pri davčnem zavezancu za meseca september in december 1999 ugotovljen presežek davka na dodano vrednost (DDV) v skupnem znesku 29.739.037,00 SIT (I.6. in I.9. točki izreka).

2. V obrazložitvi zavrnilnega dela sodbe sodišče prve stopnje navaja, da se strinja z razlogi, ki jih je v svoji odločbi navedla tožena stranka, in se nanje v izogib ponavljanju v celoti sklicuje (drugi odstavek 67. člena ZUS), kot odgovor na tožbene navedbe pa dodaja še nekatere svoje razloge, iz katerih izhaja, da te niso utemeljene.

3. Revident izpodbija zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Vrhovnemu sodišču predlaga, da reviziji ugodi in izpodbijani del sodbe razveljavi. Zahteva tudi povrnitev stroškov revizijskega postopka.

4. Tožena stranka na revizijo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. S 1. 1. 2007 je začel veljati ZUS-1, ki je v prvem odstavku 107. člena določil, da Vrhovno sodišče odloča o vloženih pravnih sredstvih zoper izdane odločbe sodišča prve stopnje po ZUS-1, če ni s posebnim zakonom drugače določeno; v drugem odstavku 107. člena pa, da se zadeve, v katerih je bila vložena pritožba pred uveljavitvijo ZUS-1, obravnavajo kot pritožbe po ZUS-1, če izpolnjujejo pogoje za pritožbo po določbah ZUS-1, v primerih, ko je pravnomočnost sodbe po zakonu pogoj za izvršitev upravnega akta, ter v primerih, ko je pritožba izrecno dovoljena na podlagi posebnega zakona. V drugih primerih se vložene pritožbe, ki jih je vložila upravičena oseba ter so pravočasne in dovoljene po določbah ZUS, obravnavajo kot pravočasne in dovoljene revizije, prvostopenjske sodbe pa postanejo pravnomočne. Glede na to določbo se v obravnavanem primeru vložena pritožba obravnava kot pravočasna in dovoljena revizija po ZUS-1, prvostopenjska sodba pa je postala pravnomočna 1. 1. 2007. 7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Revizija se lahko vloži le zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 (1. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (2. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1), za razliko od pritožbe, s katero se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 lahko izpodbija tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem obsegu je bil izveden sodni preizkus utemeljenosti revizije v obravnavani zadevi.

8. Zato Vrhovno sodišče v obravnavani zadevi ne presoja revizijskih navedb, s katerimi revident izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, kajti Vrhovno sodišče je pri svojem odločanju vezano na dejansko stanje, ugotovljeno v predhodnem postopku (drugi odstavek 85. člena ZUS-1).

9. Vrhovno sodišče se tudi ne opredeljuje do revidentovih navedb, da je bil bistveno kršen upravni inšpekcijski postopek, ker mu ni bila dana možnost: sodelovati v postopku, izjaviti se o dejstvih, ki so pomembne za zakonito in pravilno odločbo (načelo zaslišanja stranke iz prvega odstavka 9. člena Zakona o splošnem upravnem postopku – ZUP), sodelovati na ustni obravnavi (154. do 163. člen ZUP), postavljati vprašanja pričam in soočiti se s pričami. Iz zgoraj navedenih določb ZUS-1 namreč izhaja, da v reviziji ni dopustno izpodbijati pravilnosti postopka izdaje upravnega akta. Vse očitane kršitve pa se nanašajo na postopek izdaje prvostopne upravne odločbe. V upravnem sporu na prvi stopnji pa revident ni predlagal oprave glavne obravnave, prav tako tudi ne zaslišanja prič in svojega zakonitega zastopnika.

10. Glede na navedeno tudi niso utemeljene revizijske navedbe, da je bilo s sodbo sodišča prve stopnje, ki je predmet revizijske presoje, poseženo v revidentovo pravico do sodnega varstva iz 22. člena Ustave. Glede njegovih tožbenih navedb v zvezi s temi pravicami pa se je že opredelilo sodišče prve stopnje, ki je ugotovilo, da te niso utemeljene.

11. Po presoji Vrhovnega sodišča ni utemeljena revizijska navedba, ki se nanaša na strokovno mnenje, ki ga je revident priložil šele k tožbi in ga sodišče prve stopnje ni upoštevalo, ker je presodilo, da gre za nedopustno tožbeno novoto v smislu tretjega odstavka 14. člena ZUS. Neimenovanje izvedenca v upravnem postopku na prvi stopnji pa je očitek o kršitvi postopka pred izdajo prvostopne odločbe, ki glede na zgoraj navedene določbe ne more biti predmet revizijskega postopka, zato se Vrhovno sodišče do tega očitka ne opredeljuje (glejte 9. točko te obrazložitve).

12. Po presoji Vrhovnega sodišča ni utemeljena revizijska navedba, da upravne odločbe, ki poleg relevantnih vsebuje tudi nerelevantne razloge, ni mogoče preizkusiti. V obrazložitvi drugostopne odločbe na 6. in 7. strani je tožena stranka sicer pojasnila, da je prvostopna odločba nejasna in nepregledna, vendar pa je sklenila, da ta kršitev ni vplivala zakonitost odločitve. Navedeno pomanjkljivost pa je sanirala sama s povzetkom bistvenih razlogov iz prvostopne odločbe in s svojo obrazložitvijo. Pa tudi sicer je po presoji Vrhovnega sodišča bistveno, da odločba vsebuje vse bistvene razloge za odločitev, če poleg teh vsebuje tudi nebistvene, ne gre za bistveno kršitev določb v smislu drugega odstavka 237. člena ZUP. Zato tudi niso utemeljene revizijske navedbe, da sta zaradi slabše preglednosti prvostopne odločbe kršena 22. in 25. člen Ustave.

13. Revident po presoji Vrhovnega sodišča neutemeljeno izpodbija sodbo sodišča prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navedb v tej smeri revizija ne vsebuje, vendarle pa je bil preizkus v tej smeri opravljen, ker mora Vrhovno sodišče v revizijskem postopku paziti na pravilno uporabo materialnega prava po uradni dolžnosti (86. člen ZUS-1).

14. Iz ugotovljenega dejanskega stanja, na katerega je Vrhovno sodišče vezano, izhaja, da revidentovi podatki o nabavi lastnega materiala in podatki o prodaji proizvodov pri opravljanju dejavnosti niso resnični, zato je prvostopni davčni organ po presoji Vrhovnega sodišča utemeljeno ugotavljal davčno osnovo s cenitvijo, na podlagi druge in tretje alineje prvega odstavka 39. člena Zakona o davčnem postopku – ZDavP, ki določa, da davčni organ ugotovi davčno osnovo z oceno, če ugotovi, da temelji davčna napoved oziroma davčni obračun na neresničnih ali nepravilnih podatkih, oziroma če ugotovi, da napovedani prihodki oziroma prihodki, izkazani v davčnem obračunu niso sorazmerni napovedanim odhodkom oziroma odhodkom, izkazanim v davčnem obračunu, razen če zavezanec navede upravičene razloge. Ugotovljen promet proizvodov pa je obdavčen tako po Zakonu o prometnem davku – ZPD kot tudi po Zakonu o davku na dodano vrednost – ZDDV. Davčne stopnje za promet blaga so v ZPD določene v Tarifi prometnega davka, v ZDDV pa v 24. členu. Zato je bilo materialno pravo v obravnavani zadevi po presoji Vrhovnega sodišča pravilno uporabljeno.

15. Vrhovno sodišče se je na podlagi prvega odstavka 360. člena v zvezi z 383. členom Zakona o pravdnem postopku – ZPP in prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 opredelilo do revizijskih navedb, ki so odločilnega pomena za odločitev v obravnavani zadevi, ostale revizijske navedbe pa ocenjuje kot nebistvene in se zato do njih ne opredeljuje.

16. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi 92. člena ZUS-1, saj je ugotovilo, da niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, in tudi ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (86. člen ZUS-1).

17. Ker je Vrhovno sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno, tožeča stranka na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.