Jedro

Pritožba pa tudi ni utemeljena v delu, ko sodišču očita, da bi mu moralo priznati zakonske zamudne obresti vse od 19.4.1998 dalje. Sklicevanje na načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča ni utemeljeno, saj iz tega načelnega mnenja ne izhaja, da bi se lahko pri odškodninah, ki se presojajo po ZOR prisodile zakonske zamudne obresti od vložitve zahtevka oz. od takrat kot jih tožnik zahteva. Ko se odškodnina prisoja po ZOR teče zakonske zamudne obresti še vedno, tudi zaradi enotne sodne prakse, od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje, ko sodišče določi primerno višino odškodnine.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v stroškovni odločitvi spremeni tako, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki 419.927,00 SIT stroškov pravdnega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 1.518,00 SIT od 18. 1. 1999, od 93.403,00 SIT od 28. 2. 2002, od 53.200,00 SIT od 27. 9. 2002, od 70.875,00 SIT od 5. 11. 2002 do plačila, od ostalih pravdnih stroškov pa od 18. 12. 2002 dalje do plačila.

II. V preostalem še izpodbijanem delu pa se pritožba zavrne in se v celoti potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Pritožnik sam trpi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Tožnik je bil 25.11.1997 kot voznik osebnega avtomobila poškodovan v prometni nezgodi, ki jo je povzročil zavarovanec tožene stranke. Utrpel je lažjo obliko pretresa možganov in zvin vratu, poškodbo vratnih mišic, medvretenčne vezi, ploščice ter kosti pa niso bile prizadete. Temelj tožbenega zahtevka med strankami ni sporen. Sodišče je tožniku priznalo odškodnino za fizične bolečine in neugodnosti zdravljenja od zahtevanega zneska 1,000.000,00 SIT 400.000,00 SIT, za strah 200.000,00 SIT od zahtevanih 300.000,00 SIT in za psihične bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti 400.000,00 SIT od zahtevanih 600.000,00 SIT. Ker je tožena stranka 14.3.2002 tožniku že plačala odškodnino v višini 550.000,00 SIT, mu je sodišče tako prisodilo razliko v višini 450.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje. V presežku je zahtevek zavrnilo, prav tako pa je zavrnilo tudi zahtevek za zakonske zamudne obresti od 19.4.1998 dalje. O stroških postopka je odločilo glede na uspeh v pravdi in je tožniku od stroškov predujma za izvedenca priznalo zakonske zamudne obresti od takrat, ko je tožnik ta znesek poravnal. 2. Tožena stranka se zoper sodbo ni pritožila in je postal prisodilni del sodbe pravnomočen, pritožila pa se je tožeča stranka in uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava, izpodbija pa odločitev sodišča v zavrnilnem delu ter o odločitvi o obrestih ter v odločitvi o stroških postopka. Sodišče bi ji moralo priznati celotno odškodnino tako za fizične bolečine kot za strah in tudi odškodnino za zmanjšanje življenjskih aktivnosti, pri tem pa bi moralo upoštevati vse okoliščine primera, težo in trajanje bolečin, številne neugodnosti, primarni in sekundarni strah ter duševne bolečine, ki jih trpi zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti. Sodišče bi mu moralo priznati obresti od takrat, ko jih je zahteval, saj je Vrhovno sodišče sprejelo načelno pravno mnenje v mesecu juniju 2002, po katerem tečejo zamudne obresti od odškodnine za nepremoženjsko škodo od 1.1.2002 ne glede na to, če je škodni dogodek nastal pred tem datumom. Kljub temu načelnemu mnenju pa meni, da bi mu sodišče moralo prisoditi obresti od 19.4.1998. Tožena stranka je namreč njegov denar obračala vse od 19.4.1998 zato mora plačati tudi nadomestilo za uporabo denarja. Sodišče pa je napačno odločilo o stroških postopka in je spregledalo, da je tožena stranka plačala akontacijo šele po vloženi tožbi 14.3.2002. To pa pomeni, da v pravdi ni uspel zgolj s 450.000,00 SIT ampak tudi s plačano akontacijo 550.000,00 SIT, skupni uspeh je torej 1,000.000,00 SIT od iztoževanih 1,900.000,00 SIT torej približno 60 %. Zato bi sodišče moralo pri odmeri stroškov upoštevati takšen uspeh. Sodišče pa tudi ni ravnalo pravilno, ko mu ni priznalo vseh stroškov za pripravljalne spise. Neutemeljeno mu ni priznalo pripravljalnega spisa za skrčitev zahtevka dne 25.3.2002 saj je moral zahtevek nemudoma skrčiti, ker je tožena stranka 14.3. plačala akontacijo. Če zahtevka ne bi skrčil, ne bi bil upravičen do povrnitve stroškov, kar je določeno v I. odst. 158. čl. ZPP. Pripravljalni spis z dne 25.3.2002 je bil potreben. Tudi pripravljalni spis z dne 11.11.2002 je bil potreben, saj je višino zahtevka prilagodil podanemu izvedeniškemu mnenju, zahteval pa je tudi povrnitev plačane izvedenine in predložil dokaze. Tudi pripravljalni spis z dne 4.12.2002 je bil več kot potreben, tožnik je odgovoril na navedbe tožene stranke. Če tožena stranka podaja neutemeljene navedbe ima tožnik nanje pravico replicirati in je sama kriva, če si dela stroške. V tem pripravljalnem spisu je sodišču tudi predložil dokaze o plačilu izvedenine. Predlaga, da se njegovi pritožbi ugodi in da se sodbo spremeni tako, da se mu poleg prisojene odškodnine prisodi še nadaljnjih 900.000,00 SIT ter zamudne obresti od celotne prisojene odškodnine za čas od 19.4.1998 dalje do 18.12.2002 v višini zakonskih zamudnih obresti zmanjšano za temeljno obrestno mero. Priglaša tudi stroške pritožbenega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3. V delu ko tožnik izpodbija primerno višino odškodnine za negmotno škodo pritožba ni utemeljena, delno pa je utemeljena v stroškovni odločitvi, kot bo navedeno kasneje.

4. Tožeča stranka s pritožbo dejanskega stanja, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, ne izpodbija. Sodišče je na podlagi mnenja izvedenca medicinske stroke, ki mu je verjelo, ugotovilo, da je tožnik zaradi poškodbe trpel 1 dan hude bolečine, 6 dni trajne srednje močne bolečine, 2 dni občasne srednje hude bolečine, 8 dni trajne lahke bolečine in še 3 dni občasne lahke bolečine. Razen zdravil proti bolečinam drugih neugodnosti med zdravljenjem poškodb ni imel. Sodišče je še ugotovilo, da bo tožnik imel v bodoče občasne blage telesne bolečine v poškodovanih telesnih delih ob prisilnih držah, spremembah vremena ali sunkovitih gibih. Med neugodnosti v zvezi z zdravljenjem je sodišče štelo še hospitalizacijo tožnika v Psihiatrični bolnici ... ter trajanje bolniškega staleža. Tako tožnikove poškodbe niso bile hude, bolečinsko obdobje ni bilo dolgo, tudi neugodnosti niso bile znatne, zato je odškodnina v višini 400.000,00 SIT, ki jo je tožniku prisodilo sodišče prve stopnje popolnoma primerna in v skladu z določbami čl. 200 in 203 ZOR.

5. Primerna pa je tudi odškodnina za strah, saj je sodišče verjelo tožniku, da se je ob škodnem dogodku zelo prestrašil, močan stres ob škodnem dogodku pa izhaja tudi iz mnenja izvedenca psihiatra iz katerega izhaja, da je dogodek povzročil pritožniku še nekaj časa po nezgodi trajajočo hudo čustveno neravnovesje, ki se je kazalo s tesnobo, strahom in hudim nemirom. Sodišče je pri tem upoštevalo, da je tožnik imel že pred škodnim dogodkom duševno motnjo - shizoafektivno psihozo, zaradi katere je bil že pred škodnim dogodkom spoznan za invalida II. kategorije. Glede na dolgotrajen intenziven strah, in ob kratkem primarnem strahu je odškodnina v višini 200.000,00 SIT primerna, pritožba tožeče stranke pa ni utemeljena. Pritožnik nima prav, ko sodišču očita, da je spregledalo, da je bila pri njemu že predhodno prisotna duševna motnja, zaradi katere je bil še bolj občutljiv kot ljudje brez duševnih motenj. Sodišče prve stopnje je to okoliščino upoštevalo in je tudi pravilno ovrednotilo, zato pa tožniku priznalo tudi nekoliko višjo odškodnino kot pa v podobnih primerih. Zato je pravilno upoštevalo tudi lastnosti tožnika in pritožbeni očitki niso utemeljeni.

6. Pritožba tudi ni utemeljena v delu, ko meni, da je sodišče priznalo tožniku prenizko odškodnino za psihične bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Poškodbe, ki jih je tožnik utrpel niso bile hude, sodišče pa se je pravilno oprlo na mnenje izvedenca psihiatra in travmatologa. Sodišče je ugotovilo, da poškodbe tožniku niso zapustile pomembnejših posledic oz. zmanjšanja splošnih življenjskih aktivnosti, pač pa je izvedenec ob pregledu ugotovil le nekoliko zmanjšan odklon glave v levo in desno in dopustil možnost, da ima tožnik občasne bolečine ob dalj časa trajajoči prisiljeni drži glave, zaradi česar so njegove splošne življenjske aktivnosti zmanjšane za 3 %. Druge po tožniku zatrjevane posledice pridobljena izvedenska mnenja ne potrjujejo. Sodišče se je pri tem pravilno oprlo na mnenje izvedencev, pritožnik pa s pritožbo dejanskega stanja ne izpodbija. Tako je sodišče pravilno ovrednotilo posledice, ki jo je pritožniku povzročila poškodba, pravilno upoštevalo starost tožnika kot tudi njegovo duševno trpljenje v zvezi s tem in je odškodnina v višini 400.000,00 SIT za minimalne posledice, primerna. Pritožbeni očitki sodišču prve stopnje, da je premalo upoštevalo, da gre pri tožniku tudi za začasno zmanjšanje in da je tožnik reagiral na travmatski dogodek tako močno, da so ga morali zdraviti v ..., niso utemeljeni, saj je sodišče to okoliščino upoštevalo, kot neugodnost v zvezi z zdravljenjem, upoštevalo pa je tudi tožnikovo psihično reakcijo pri odškodnini za strah. Ostale posledice pa niso hude, pač pa le minimalne, zato pritožbena navajanja na kakšnih področjih tožnikovega delovanja in življenja se izražajo te posledice in trditve, da se je tožnikova kvaliteta življenja znižala, niso utemeljena. Sodišče je pravilno zaključilo da druge, po tožniku zatrjevane posledice, pridobljena izvedenska mnenja ne potrjujejo. Zato je pravilno zaključilo, da tožnik kot posledica nezgode vlaga v vsakodnevno delo in prostočasne aktivnosti le malo povečane napore, torej da lahko opravlja vsa dela. Tudi odškodnina v skupni višini 1,000.000,00 SIT je glede na težo poškodbe in glede na vse okoliščine primera, ob upoštevanju tožnikove starosti in ostalih okoliščin primerna. Sodišče prve stopnje je v tem delu popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje, pravilno uporabilo materialno pravo, določbi čl. 200 in 2003 ZOR, absolutno bistvenih kršitev ni storilo, zato je bilo potrebno v tem delu pritožbo zavrniti.

7. Pritožba pa tudi ni utemeljena v delu, ko sodišču očita, da bi mu moralo priznati zakonske zamudne obresti vse od 19.4.1998 dalje. Sklicevanje na načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča ni utemeljeno, saj iz tega načelnega mnenja ne izhaja, da bi se lahko pri odškodninah, ki se presojajo po ZOR prisodile zakonske zamudne obresti od vložitve zahtevka oz. od takrat kot jih tožnik zahteva. Ko se odškodnina prisoja po ZOR teče zakonske zamudne obresti še vedno, tudi zaradi enotne sodne prakse, od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje, ko sodišče določi primerno višino odškodnine. Sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe svojo odločitev tudi obrazložilo.

8. Utemeljeni pa so pritožbeni očitki v delu, ko sodišče očita, da je nepravilno upoštevalo uspeh v pravdi in da ni upoštevalo, da je tožeča stranka delno plačala odškodnino 14.3.2002. Glede na to bi sodišče dejansko moralo do tega datuma upoštevati večji tožnikov uspeh v pravdi in mu priznati tudi večje stroške. V tem delu je sodišče prve stopnje nepravilno uporabilo materialno pravo, določbe Zakona o pravdnem postopku, ki urejajo povrnitev stroškov postopka. Tako je za opravila: odškodninski zahtevek, tožba, prvi pripravljalni spis, dvakrat prošnja za razpis obravnave, obravnava, dvakrat urnine, pripravljalna vloga sodišču in dokazni predlog, ki skupno znesejo 2.595 točk, glede na 48 % uspeh, tožnik upravičen do plačila 1.245 točk. Za nadaljnja opravila po skrčitvi zahtevka pa je sodišče pravilno upoštevalo 33 % uspeh, sodišče je tudi pravilno odmerilo stroške, ki so bili potrebni in tako znesejo ti stroški 396 točk. Skupno torej znesejo 1.641 točk, oz. glede na vrednost točke 100,00 SIT 164.100,00 SIT. K temu znesku je potrebno prišteti še 20 % davek na dodano vrednost kar znaša 32.820,00 SIT, stroške poštnine za korespondenco s stranko, fotokopiranje, stroške plačila izvida dr. V. N. vse v višini 33 %, kar je sodišče prve stopnje štelo v znesku 2.343,00 SIT, stroške izvedenca dr. S. Z. 93.403,00 SIT in 53.200,00 SIT, stroške izvedenca prof. dr. J. P. 70.875,00 SIT ter 33 % potnih stroškov tožnika na pregled k izvedencem v ... ter izgubo na dohodku zaradi prihoda na dve obravnavi na sodišče kar znaša skupaj 7.128,00 SIT. Tako znesejo celotni skupni stroški, ki gredo tožniku v skladu z določbami čl. 154 in 155 ZPP 419.927,00 SIT. V teh stroških so zajeti stroški tožene stranke, pri katerih je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo njihov uspeh v pravdi in so ti stroški nastali le kot stroški takse za odgovor na tožbo v višini 10.500,00 SIT. V tem delu je bil tožnikov uspeh 52 %, zato je tožena stranka upravičena do povrnitve stroškov v višini 5.460,00 SIT.

9. Pritožnikova pritožba pa ni utemeljena v delu, ko sodišču očita,da bi mu moralo priznati vse stroške postopka. Sodišče je pravilno uporabilo določbo 155. čl. ZPP, ki določa, da pri odločanju o tem, kateri stroški naj se povrnejo stranki, upošteva sodišče samo tiste stroške, ki so bili potrebni za pravdo. O tem, kateri stroški so bili potrebni in koliko znašajo, odloči sodišče po skrbni presoji vseh okoliščin. Sodišče je pravilno prisodilo,da vsi pripravljalni spisi niso bili potrebni, saj iz podatkov v spisu izhaja,da je tožeča stranka nizala pripravljalne spis en za drugim in je tako naprimer vložila en pripravljalni spis 9.10., naslednjega 11.11., nato 14.12., pa 25.3. in 29.3.2002. Glede na takšne okoliščine pa je sodišče pravilno ravnalo, kot tožeči stranki ni priznalo vseh pripravljalnih spisov, saj je pravilno odmerilo samo tiste stroške, ki so bili potrebni.

10. Pritožnik je le v manjšem delu uspel s pritožbo, zaradi tega mu posebni stroški niso nastali, zato sam nosi stroške pritožbenega postopka.