Jedro

Ni izključeno, da gre v tem primeru za pogodbo v korist tretjega. Če bi se takšna pravna kvalifikacija izkazala v novem postopku za pravilno, bi kazalo upoštevati določilo 1. odstavka 126. čl. OZ, po katerem izpolnitev lahko zahteva (tudi) tretja oseba oziroma pogodbeni upravičenec. V teoriji je uveljavljeno stališče, po katerem pravica, dogovorjena v korist tretjega, priraste v načelu v upravičenčevo premoženje že s samo sklenitvijo pogodbe v korist tretjega (arg. 1. odst. 126. čl. OZ; Ada Polajnar Pavčnik v Obligacijski zakonik s komentarjem, redaktorja Miha Juhart in Nina Plavšak, 1.knjiga, stran 659). Tako za pridobitev terjatve (zahtevka) niti ni potrebno upravičenčevo sodelovanje pri sklepanju oziroma njegovo naknadno akceptiranje pogodbenih določil.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek prvotožeče stranke na plačilo 2.612.105,00,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.7.2003 dalje do plačila in zahtevek drugotožeče stranke na plačilo 215.050,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.7.2003 dalje do plačila (1. točka izreka). Odločilo je tudi, da morata tožeči stranki povrniti toženi stranki njene pravdne stroške (2. točka izreka).

Proti sodbi sta se tožeči stranki pravočasno pritožili. Obe uveljavljata pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlagata spremembo izpodbijane sodbe ter ugoditev tožbenemu zahtevku oziroma podrejeno, razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek.

Na pritožbo tožena stranka ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Prvostopno sodišče je pravilno ugotovilo, da je podana tako aktivna legitimacija prvotožeče stranke kot tudi pasivna legitimacija tožene stranke. D. d.d. namreč na podlagi 2. čl. Zakona o ureditvi določenih vprašanj v zvezi z graditvijo avtocestnega omrežja v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju ZUDVGA (Ur. l. RS, št. 35/1995) v imenu in za račun RS pridobiva nepremičnine za potrebe graditve avtocest. Takšna vloga D. d.d. pri pridobivanju nepremičnin za potrebe graditve avtocest ni brez vpliva na razumevanje njegove vloge pri sklenitvi spornih kupoprodajnih pogodb (v prilogah A 7 in A 8). In če D. d.d. po ZUDVGA sklepa pogodbe v imenu in za račun Republike Slovenije, je bila kupec nepremičnin po spornih pogodbah lahko le Republika Slovenija, ki jo je zastopal D. d.d. kot zakoniti zastopnik, saj je le tako lahko tožena stranka na podlagi teh prodajnih pogodb postala lastnica nepremičnin, ki so bile predmet prodaje. Omenjeni prodajni pogodbi sta bili pravni naslov za pridobitev lastninske pravice tožene stranke.

Nadalje, med pravdnima strankama niso bila sporna naslednja dejstva. Tožeči stranki sta imeli na nepremičninah parc. št., ki so bile predmet spornih kupoprodajnih pogodb, v svojo korist vknjiženo zastavno pravico, drugotožeča stranka pa tudi prepoved odtujitve in obremenitve. Zaradi izgradnje obvoznice, je tožena stranka z lastnico nepremičnin (E. Č.) sklenila dve kupoprodajni pogodbi, ki pa sta v 5. členu določali, da se »odškodnina« nakaže na transakcijski račun tožečih strank (prim. kupoprodajni pogodbi v prilogah A7, A8). Zaradi dogovora o nakazilu »odškodnine« na njun račun sta tožeči stranki izdali izbrisni dovoljenji in s tem omogočili izbris bremen na navedenih nepremičninah.

Pritožbeno sodišče ne more preizkusiti dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, da je tožena stranka v skladu s sklepom ter odločbo DURS o prisilni izterjavi dolga zarubljeno terjatev (sodišče prve stopnje ima očitno v mislih terjatev na plačilo »odškodnine«) plačala DURS. Ta dejanska ugotovitev je protispisna, saj je iz odločbe in sklepa DURS - a razvidno, da je bil po omenjenih odločbah dolžnikov dolžnik D.d.d. in ne tožena stranka. D. d.d. je lahko zakoniti zastopnik tožene stranke v določenih pogodbenih razmerjih (prim. zgoraj). Sicer pa je samostojna pravna oseba – gospodarska družba. Zato ravnanj D. d.d. v načelu ni mogoče avtomatično pripisovati ne v korist ne v breme toženi stranki. Odgovor na vprašanje, kdo je plačal dolg po spornih kupoprodajnih pogodbah, je po presoji prvostopenjskega sodišča odločilen za presojo v obravnavanem primeru, ker naj bi to dejstvo vplivalo na presojo o vprašanju prenehanja vtoževane terjatve, dejanska ugotovitev o tem pa je protispisna. Zato je podana absolutna bistvena kršitev postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in s tem razveljavitveni razlog iz 1. odstavka 354. člena ZPP. Pritožbeno sodišče je zato odločilo, kot je razvidno iz izreka sklepa.

Opisano pomanjkljivost bo moralo sodišče prve stopnje v novem postopku odpraviti. To bo storilo tako, da bo pri presoji izhajalo iz trditev obrambe. Iz teh ne izhaja, da bi tožena stranka trdila, da bi sama karkoli plačala po odločbi in sklepu DURS - a. Trdila pa je, da je plačilo opravil D. d.d. (vloga tožeče stranke, l. št. 11). S tem v zvezi se je sklicevala na Zakon o zagotovitvi namenskih sredstev za graditev državnih cest, določenih v nacionalnem programu izgradnje avtocest v Republiki Sloveniji in na zavezo D. d.d., da plača »odškodnino« na račun tožečih strank. Glede slednje trditve naj sodišče prve stopnje upošteva, da je pogodbena stranka po spornih kupoprodajnih pogodbah tožena stranka in ne D. d.d. (prim. zgoraj).

Poleg tega naj bo sodišče prve stopnje pozorno na pravno kvalifikacijo dogovora med toženo stranko in E. Č. iz 3. odstavka 5. člena prodajnih pogodb. Zdi se, da ni izključeno, da gre v tem primeru za pogodbo v korist tretjega. Če bi se takšna pravna kvalifikacija izkazala v novem postopku za pravilno, bi kazalo upoštevati določilo 1. odstavka 126. čl. OZ, po katerem izpolnitev lahko zahteva (tudi) tretja oseba oziroma pogodbeni upravičenec. V teoriji je uveljavljeno stališče, po katerem pravica, dogovorjena v korist tretjega, priraste v načelu v upravičenčevo premoženje že s samo sklenitvijo pogodbe v korist tretjega (arg. 1. odst. 126. čl. OZ; Ada Polajnar Pavčnik v Obligacijski zakonik s komentarjem, redaktorja Miha Juhart in Nina Plavšak, 1.knjiga, stran 659). Tako za pridobitev terjatve (zahtevka) niti ni potrebno upravičenčevo sodelovanje pri sklepanju oziroma njegovo naknadno akceptiranje pogodbenih določil. Poleg vprašanj, (1) kdo je bil pogodbena stranka po spornih kupoprodajnih pogodbah in s tem dolžnik plačila »odškodnine« po teh pogodbah ter s tem povezanega (2) vprašanja, kdo naj bi opravil zatrjevano plačilo (prim zgoraj), tako ni nepomembno nadaljnje (3) vprašanje, kdo je bil upnik terjatve do »odškodnine« po omenjenih pogodbah.

Če sta bili to tožeči stranki, ker sta bili po kupoprodajnih pogodbah beneficiarja (1. odst. 126. čl. OZ), ni mogla biti hkrati upnica istih terjatev še E. Č. (prim. 1. in 2. odst. 126. čl. OZ), katere zaostali davčni dolg naj bi se poplačeval po odločbi in sklepu DURS iz zarubljene terjatve in ki je zato nastopala v tem postopku v vlogi dolžnice. Zato bi kazalo v novem postopku pretehtati tudi, katera terjatev je sploh bila predmet rubeža v postopku upravne izvršbe. Na to vprašanje bo sodišče prve stopnje odgovorilo z individualizacijo razmerja med konkretnim upnikom in dolžnikom, to je s konkretnim zavezovalnim pravnim poslom, ki je ustvarilo zahtevek – terjatev. Iz upravnih odločb v prilogah B 1 in B 2 bi sledilo, naj bi bila predmet upravne izvršbe terjatev E. Č. v razmerju do D.d.d.. Sodišče prve stopnje naj zato najprej ugotovi, ali je bila to sploh obstoječa terjatev.

Če bi nadaljnji postopek pokazal, da sta določili 3. odstavka 5. člena kupoprodajnih pogodb pogodbi v korist tretjega, in da ni utemeljena obramba prenehanja vtoževanih terjatev iz naslova »odškodnin,« bi bil izpolnitveni tožbeni zahtevek lahko utemeljen (1. odstavek 126. člena OZ). Ob morebitni takšni presoji naj bo sodišče prve stopnje pozorno še na utemeljenost tožbenega zahtevka glede teka zamudnih obresti »od 1.7.2003 dalje do plačila«.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 3. odst. 165. čl. ZPP.