Jedro

Ker sodišče prve stopnje Zveze ni štelo za tožečo stranko, temveč J.B., za kar ni imelo podlage, je bistveno kršilo določbe postopka.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sklep Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1622/2002-11 z dne 7.10.2002 se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču, da opravi nov postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikovo zahtevo za izdajo začasne odredbe, na podlagi 2. odstavka 69. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, v nadaljevanju ZUS). V razlogih je navedlo, da tožnik J.B. v upravnem sporu zahteva odpravo odločbe tožene stranke z dne 12.7.2002, s katero je bila v pritožbenem postopku odpravljena odločba Upravne enote L. z dne 1.3.2002 (s katero je bilo odločeno, da se v registru društev, ki ga vodi Upravna enota L., kjer je vpisana Slovenska zveza za v. tehniko s sedežem v L. vpiše sprememba imena zveze društev v: Zveza društev za v. tehniko Slovenije, sprememba temeljnega akta in zastopnika zveze društev ter da se kot zakoniti zastopnik zveze društev vpiše J.B.) (1. točka izreka) in odločeno, da se zahteva za vpis spremembe imena, temeljnega akta in zastopnika Slovenske zveze za v. tehniko s sedežem v L., ki jo je v imenu zveze vložil J.B., zavrne (2. točka izreka). Tožnik je obenem s tožbo zahteval izdajo začasne odredbe na podlagi 2. odstavka 69. člena ZUS, ki jo je sodišče zavrnilo s sklepom, št. U 1622/2002-2 z dne 27.8.2002. Dne 30.9.2002 je ponovno zahteval izdajo začasne odredbe ter predlagal, da se z njo sporno pravno razmerje začasno, do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu uredi tako, da se za zakonitega zastopnika Zveze društev za v. tehniko Slovenije, L. (v nadaljevanju Zveza) šteje J.B. oziroma podrejeno, da Zvezo pri vseh dejanjih potrebnih za preprečitev povečanja osnovnega kapitala Inštituta za v. d.o.o., L. (v nadaljevanju Inštitut), kot zakoniti zastopnik zastopa J.B. Njeno izdajo je utemeljeval z navajanjem hujših škodljivih posledic, ki naj bi Zvezi nastale zaradi nameravane dokapitalizacije Inštituta. S povečanjem njegovega osnovnega kapitala in vstopom novih družbenikov, bi se njen poslovni delež iz dotedanjih 100 % zmanjšal na 9,667 %, kar bi pomenilo zmanjšanje njenega vpliva pri upravljanju Inštituta. Po določbi 2. odstavka 69. člena ZUS se mora predlagana ureditev stanja nanašati na sporno pravno razmerje zaradi odvrnitve tistih verjetno izkazanih hujših škodljivih posledic, ki nastajajo ali bi lahko nastale iz spornega pravnega razmerja. V obravnavanem primeru je sporno pravno razmerje v določitvi predsednika, kot zakonitega zastopnika Zveze in v vpisu zastopnika v register društev. Tožnik J.B., po presoji sodišča prve stopnje, ni izkazal, da mu bodo iz navedenega spornega pravnega razmerja, ki je predmet tega upravnega spora, nastale hujše škodljive posledice. Dokapitalizacija Inštituta, ki jo kot posledico, ki naj se odvrne, navaja, je posledica odločitev, sprejetih v organih Zveze, ne pa v tem postopku izpodbijane odločbe. Po Pravilih Zveze, ki so temeljni akt, s katerim je med drugim določen način njenega delovanja, je predsednik le član, veččlanskega predsedstva in v taki vlogi odgovarja in podpisuje listine (23. člen), vendar s premoženjem Zveze upravlja celotno predsedstvo (21. člen), ki tudi sklepa o upravljanju, nabavi in odtujitvi imovine Zveze. Predsedstvo je pooblaščeni sklicatelj občnega zbora, ki ga v primeru, če ga predsedstvo ne skliče v 30 dneh od prejema zahteve za sklic, lahko skliče tudi predlagatelj sklica (14. člen). Tako sklicani občni zbor lahko v okviru svojih pristojnosti odloča tudi o problematiki dokapitalizacije Inštituta. Zato izdaja predlagane začasne odredbe za odvrnitev navedenih zatrjevanih hujših škodljivih posledic niti ni potrebna. Obenem pa bodo posledice, kot jih v zahtevi navaja tožnik, nastale Zvezi kot ustanovitelju Inštituta, ne pa tožniku. Drugih hujših škodljivih posledic pa tožnik niti ni navajal. Tožnik v pritožbi uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve pravil postopka v upravnem sporu, zmotno uporabo materialnega prava ter nepopolno oziroma nepravilno ugotovitev dejanskega stanja.

Navaja, da je tožbo, s katero je začet upravni spor ter zahtevo za izdajo začasne odredbe vložila Zveza in ne J.B.. Ker sodišče prve stopnje, v nasprotju s tožbo in zahtevo za začasno odredbo, Zveze ne šteje za tožečo stranko, temveč J.B., obstaja nasprotje med vsebino listin v spisu in izpodbijanim sklepom. Zato je bistveno kršilo pravila postopka v upravnem sporu. Navaja še, da je v zahtevi za izdajo začasne odredbe tožeča stranka - Zveza izkazala potrebo po začasni ureditvi spornega pravnega razmerja, ki je nastalo zaradi določitve njenega predsednika in njegovim vpisom v register društev. Bivši predsednik Zveze, ki je vpisan v register društev kot njen zakoniti zastopnik, v nasprotju z odločitvami njenih organov izvaja aktivnosti, ki se nanašajo na dokapitalizacijo Inštituta. Po 23. členu pravil, zakoniti zastopnik podpisuje listine Zveze. Zato je pooblaščen tudi za podpis spremembe družbene pogodbe. Če bo do spremembe le-te prišlo, bo delež Zveze v osnovnem kapitalu Inštituta zmanjšan iz dosedanjih 100 % na 9,667 %, s čimer bo zmanjšan tudi njen vpliv pri upravljanju Inštituta. Zato meni, da je tožeča stranka izkazala, da ji bodo iz spornega pravnega razmerja, ki je predmet tega upravnega spora, nastale hujše škodljive posledice. Predlaga, da se izpodbijani sklep spremeni in izda začasna odredba oziroma podrejeno, da se izpodbijani sklep razveljavi in zadeva vrne prvostopnemu sodišču v nov postopek.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Izdajo začasne odredbe na podlagi 2. odstavka 69. člena ZUS za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, lahko zahteva le tožnik, če se ta ureditev, predvsem pri trajajočih pravnih razmerjih, verjetno izkaže za potrebno, da se odvrnejo hujše škodljive posledice. Tožnik mora zato, v zahtevi za izdajo začasne odredbe zatrjevati verjetnost, da bodo zanj nastale hujše škodljive posledice in z njimi utemeljevati potrebo po začasni ureditvi spornega pravnega razmerja.

V obravnavani zadevi je v tožbi in zahtevi za izdajo začasne odredbe kot tožeča stranka navedena Zveza. Iz izpodbijanega sklepa pa je razvidno, da sodišče prve stopnje Zveze ni štelo za tožečo stranko, temveč J.B., čeprav za to niti v tožbi niti v zahtevi za izdajo začasne odredbe ni imelo podlage. Zato je posledično presojalo, tako pravni interes za izdajo zahtevane začasne odredbe, kot tudi izpolnjevanje zakonskih pogojev zanjo, z vidika J.B. kot tožnika, ne pa z vidika pravne osebe, ki je v tožbi in zahtevi za izdajo začasne odredbe izrecno navedena kot tožeča stranka. Zato odločitev sodišča prve stopnje ni pravilna.

Ker je tožeča stranka oseba, ki je kot taka navedena v tožbi, bo moralo sodišče prve stopnje, v ponovljenem postopku, presojati izpolnjevanje zakonskih pogojev za izdajo zahtevane začasne odredbe z vidika osebe, ki je vložila tožbo oziroma zahtevo za izdajo začasne odredbe, torej z vidika Zveze. Ker pa je tožeča stranka pravna oseba, ki lahko opravlja dejanja v postopku le po zakonitem zastopniku, bo moralo sodišče prve stopnje pred odločitvijo o zahtevani začasni odredbi presoditi, ali je tožeča stranka v tem upravnem sporu pravilno zastopana.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče, na podlagi 74. člena ZUS, v zvezi z 68. členom ZUS, sklep sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo prvostopnemu sodišču, da opravi nov postopek.