Predlog se zavrne.
Predlog se zavrne.
1.Sodišče prve stopnje je odločilo, da se dovolita spremembi tožbe s 6. 3. 2024 in 25. 10. 2024. Ugotovilo je, da sta notarski zapis pogodbe o dolgoročnem kreditu z valutno klavzulo in sporazum o zavarovanju denarne terjatve z 8. 6. 2007, sklenjena med tožnikoma in toženko, nična. Toženki je naložilo, da mora prvi tožnici plačati 13.663,54 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, razvidnimi iz III. točke izreka, in drugemu tožniku 20.495,32 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, razvidnimi iz IV. točke izreka.1 Odločilo je še o stroških postopka.
2.Sodišče druge stopnje je toženkini pritožbi v obrestnem delu (III. in IV. točki) ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da mora toženka tožnikoma plačati zakonske zamudne obresti od prisojenih zneskov od 6. 6. 2018 dalje,2 višji (za čas od 31. 5. 2013 do 5. 6. 2018) tožbeni zahtevek glede obresti pa je zavrnilo. V ostalem delu je toženkino pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.
3.Toženka predlaga dopustitev revizije glede vprašanj, (1) ali je Višje sodišče v Mariboru kršilo načelo kontradiktornosti ter načelo obrazloženosti sodne odločbe, s tem pa kršilo 14. točko drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in storilo absolutno bistveno kršitev postopka, ko se ni opredelilo do dokazne ocene sodišča prve stopnje oziroma se je do nje opredelilo zgolj na način, da jo je opredelilo kot pravilno; (2) ali je Višje sodišče v Mariboru kršilo načelo kontradiktornosti ter načelo obrazloženosti sodne odločbe, s tem pa kršilo 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP in storilo absolutno bistveno kršitev postopka, ko se ni opredelilo do pritožbenega očitka, da iz odločitve sodišča prve stopnje ni razvidno, na podlagi katerih okoliščin je sodišče prve stopnje odločilo, da revidentka ni opravila pojasnilne dolžnosti kljub ugotovitvi, da ji je kreditna referentka pojasnila vsa tveganja; (3) ali je odločitev Višjega sodišča v Mariboru, ki kot odločilen trenutek za začetek zastaralnega roka kondikcijskih zahtevkov iz ničnih pogodb šteje trenutek, ko sodišče s pravnomočno sodbo ugotovi ničnost pravnega posla oziroma ko je o tem (veljavnosti/neveljavnosti pogodbe) odločeno kot o predhodnem vprašanju, pravilna in skladna s sodno prakso, zlasti s stališčem Vrhovnega sodišča v zadevi II Ips 75/2024 z dne 7. 5. 2025; (4) kaj vsebuje oziroma zapolnjuje standard povprečnega potrošnika oziroma kaj pomeni, da je potrošnik normalno obveščen, razumen, razumno pozoren in preudaren v primeru sklepanja kreditne pogodbe v tuji valuti; (5) kakšna je zahtevana skrbnost osebe, ki pri sklepanju kreditne pogodbe v tuji valuti nastopa v vlogi potrošnika; (6) ali drži, da posamezne okoliščine, ki so obstajale v času sklepanja kreditne pogodbe v tuji valuti (npr. dejstvo, da banka določenih produktov ni favorizirala, da produkta ni ponujala kot varnega, da je oceno o ugodnosti kredita oblikoval sam potrošnik, možnost konverzije, dolgotrajnost pogajanj oziroma sklepanja kreditne pogodbe, da kredit kreditojemalcema ni bil vsiljen) niso relevantne za presojo, ali je banka na podlagi določil Zakona o varstvu potrošnikov (v nadaljevanju ZVPot) opravila pojasnilno dolžnost nasproti potrošniku in ali neopredelitev Višjega sodišča v Mariboru do vseh okoliščin sklepanja kreditne pogodbe v tuji valuti predstavlja absolutno bistveno kršitev določb ZPP iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter kršitev temeljnih procesnih jamstev iz 14. in 22. člena Ustave; (7) katere okoliščine bi lahko vplivale na to, da pri kreditih, vezanih na tujo valuto, ob neustrezno izpolnjeni pojasnilni dolžnosti, ne bi bil izpolnjen pogoj za to, da kreditna pogodba vsebuje nepošten pogodbeni pogoj iz 24. člena ZVPot; (8) ali prisotnost notarja oziroma sklepanje kreditne pogodbe v tuji valuti v obliki notarskega zapisa predstavlja okoliščino, ki jo je potrebno upoštevati pri presoji izpolnitve pojasnilne dolžnosti skladno z ZVPot; (9) ali je dopustno presojo izpolnitve pojasnilne dolžnosti vezati na to, da njeno izvedbo v postopku pred sodiščem potrdi stranka, ki je bila takšne pojasnilne dolžnosti deležna oziroma bi jo morala biti; (10) kako lahko podjetje pri sklepanju kreditnih pogodb s potrošniki preveri, ali je potrošnik v ustrezni meri ponotranjil informacije, ki jih je posredovalo podjetje, na način, da je sposoben oblikovati oceno potencialno znatnih ekonomskih posledic sklenjene pogodbe; (11) kako podjetje seznanjenost z valutnim tveganjem, ki ga potrošniku predstavi v okviru pojasnilne dolžnosti skladno z ZVPot in Zakonom o potrošniških kreditih (ZPotK), razlikuje od morebitnih preoptimističnih pričakovanj potrošnika, da se tečaj ne bo spremenil ali se bo spremenil v njegovo korist; (12) ali je materialnopravno pravilna presoja Višjega sodišča v Mariboru, da neopravljena pojasnilna dolžnost predstavlja tudi nedobrovernost banke; (13) ali je odločitev Višjega sodišča v Mariboru pravilna ob upoštevanju sodbe in sklepa Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 1255/2024 z dne 23. 4. 2025; (14) ali je Višje sodišče v Mariboru pravilno uporabilo določbo 87. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ko je izključilo uporabo 193. in 198. člena OZ, ko je presojalo kondikcijske zahtevke pri vračanju na podlagi nične pogodbe zaradi nepoštenega pogodbenega pogoja med banko in potrošnikom; (15) ali je Višje sodišče v Mariboru pravilno razlagalo določbo 87. člena OZ na način, da se pri uporabi pravil vračanja strožje obravnava eno izmed strank nične pogodbe zgolj iz razloga, ker na nasprotni strani nastopa potrošnik; (16) ali je Višje sodišče v Mariboru pravilno tolmačilo vsebino 87. člena OZ in pravila vračanja na način, da se izključi uporabo določila prvega odstavka 87. člena OZ v delu, v katerem je predvideno ustrezno denarno nadomestilo po cenah v času, ko je izdana sodna odločba, če gre za koristi, ki bi morale pripadati podjetju, če na drugi strani nastopa potrošnik; in (17) ali je bila presoja Višjega sodišča v Mariboru, s katero je potrdilo odločitev Okrožnega sodišča v Mariboru, da je revidentka na podlagi pravil kondikcije dolžna tožeči stranki vrniti preplačan del kredita, materialnopravno pravilna.
4.Predlog ni utemeljen.
5.Pogoji za dopustitev revizije iz prvega odstavka 367.a člena ZPP niso podani, zato je Vrhovno sodišče toženkin predlog zavrnilo (drugi odstavek 367.c člena ZPP).
6.Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, navedenem v uvodu sklepa. Odločbo je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).
-------------------------------
1.Zahtevku za plačilo zakonskih zamudnih obresti je v celoti ugodilo in kot presečni datum upoštevalo s strani toženke neprerekani dan, ko sta tožnika odplačala znesek glavnice (30. 4. 2013) ter priznalo zamudne obresti od plačil preostalih anuitet od tega datuma dalje.
2.Zavzelo je stališče, da je toženka prišla v zamudo z izpolnitvijo svoje obveznosti z vložitvijo tožbe.