Jedro

Zahtevek za sklenitev najemne pogodbe z imetnikom stanovanjske pravice zastara v šestih mesecih po uveljavitvi SZ.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka in prva tožena stranka krijeta sami svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Tožnice in tožnik so s tožbo zahtevali, naj se ugotovi, da ima vsak od njih na stanovanju, ki ga zaseda v večstanovanjski stavbi T. 2 v Ljubljani, stanovanjsko pravico in zakonito predkupno pravico, drugemu tožencu pa naloži, da mora po pooblastilu prve toženke z vsakim od tožnikov skleniti najemno pogodbo za stanovanje za neprofitno najemnino in za nedoločen čas, poleg tega pa jim mora izstaviti tudi zemljiškoknjižno listino za vknjižbo najemne in predkupne pravice. Sodišče prve stopnje je po delnem umiku tožbe ustavilo postopek glede prvotne osme tožnice L. S. Tožbeni zahtevek glede ostalih tožnic in tožnika pa je z izpodbijano sodbo zavrnilo.

2. Zoper navedeno sodbo so se pravočasno pritožile tožnice (z izjemo L. S.) in tožnik (v nadaljevanju: pritožniki). V pritožbi se sklicujejo na vse pritožbene razloge. Predlagajo razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje. Poudarjajo, da imetniki stanovanjske pravice to ostanejo vse dotlej, dokler ne sklenejo najemne pogodbe. Za pritožnike se zato še vedno uporablja ZSR, na katerega so se v tožbi sklicevali glede definicije stanovanja. Za pritožnike ni sporno, da prostori, v katerih prebivajo, ustrezajo definiciji stanovanja tako po ZSR, kot po SZ in SZ-1. Pritožniki so v ta namen predlagali ogled in dokaz z gradbenim izvedencem. Sodišče teh dokaznih predlogov ni upoštevalo, ampak se je oprlo na pogodbe o oddaji ležiščnih prostorov, za katere so pritožniki zatrjevali, da so navidezne. Neobjektivna je ocena sodišča, da so jim bile v resnici oddane samske sobe v samskem domu. Sodišče se je odločanju o tem izognilo, češ da je zahtevek tako ali tako zastaran. Pri tem ni upoštevalo, da ugotovitveni zahtevek na obstoj kakšne pravice ali pravnega razmerja sploh ne more zastarati; zastara lahko le terjatev. Pritožniki imajo brez dvoma pravni interes za ugotovitev, da so pridobili stanovanjsko pravico; v tem primeru zanje ne velja, da uporabljajo stanovanje brez pravne podlage. Odločitev sodišča prve stopnje je tako pavšalna, neselektivna, materialnopravno napačna in protispisna.

3. Na pritožbo je odgovorila samo prva toženka, vendar prepozno. Iz spisa je razvidno, da je pritožbo prejela 15.9.2009, odgovor pa je poslala sodišču 19.10.2009, ko je 15-dnevni rok za odgovor na pritožbo že potekel. Sodišče druge stopnje zato v skladu z 2. odstavkom 344. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. list RS, št. 73/07 – UPB3, 45/08 in 57/09) toženkinega odgovora na pritožbo pri odločanju ni upoštevalo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbenega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka pritožniki v pritožbi niso konkretizirali. Njihov očitek o domnevni protispisnosti odločitve je ostal na ravni posplošenega zatrjevanja in tudi sicer nima podlage. Izrek izpodbijane sodbe je namreč povsem jasen, skladna z izrekom pa je tudi obrazložitev sodbe, ki je razumljiva in neprotislovna, tako da je sodbo vsekakor mogoče preizkusiti. Katera druga pravila postopka naj bi kršilo sodišče prve stopnje, pritožniki v pritožbi niso pojasnili. Sodišče druge stopnje je zato izpodbijano sodbo preizkusilo le glede tistih kršitev, na katere mora v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti, vendar teh v postopku na prvi stopnji ni bilo.

6. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo vsa odločilna dejstva. Na podlagi izvedenih listinskih dokazov je lahko zanesljivo sklepalo, kakšna je bila vsebina pogodbe, ki so jo sklenili pritožniki ob vselitvi v sporne prostore. Pogodba je pritožnikom zagotavljala le začasno bivanje v samskem domu, niso pa s tem pridobili stanovanjske pravice. Pritožnikom so bila v uporabo oddana ležišča v samskem domu, ne pa stanovanjski prostori. Po 2. točki 2. odstavka 4. člena Zakona o stanovanjskih razmerjih (ZSR; Ur. list SRS, št. 35/82 in 14/84) se prostori v stavbi, zgrajeni za nastanitev posameznikov, kot so samski domovi, ne štejejo za stanovanje. Enako je bilo določeno v 2. točki 1. odstavka 3. člena poznejšega Stanovanjskega zakona (SZ; Ur. list RS, št. 18/91-I do 29/03). Ker so bili lastniki po 1. odstavku 147. člena tega zakona dolžni skleniti najemno pogodbo (le) s tistimi občani, ki imajo stanovanjsko pravico, in sicer najpozneje v šestih mesecih po uveljavitvi zakona, je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je tožbeni zahtevek pritožnikov v celoti zavrnilo.

7. Pritožniki ne oporekajo ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je njihov dajatveni zahtevek za sklenitev najemne pogodbe zastaral že pred vložitvijo tožbe. Neutemeljeno pa je tudi njihovo nasprotovanje zavrnitvi ugotovitvenega zahtevka. Če ima namreč stranka na voljo dajatveni zahtevek, ki izvira iz neke pravice ali pravnega razmerja, potem nima več pravnega interesa za ugotovitev te pravice ali pravnega razmerja. Od gole ugotovitve stanovanjske pravice pritožniki ne bi mogli imeti nobene pravne koristi. Sicer pa je sodišče prve stopnje povsem jasno in tudi pravilno ugotovilo, da pritožniki te pravice nimajo. Ker jim je bilo s pogodbo v spornih prostorih zagotovljeno le začasno bivanje, bi bila izvedba predlaganega dokaza z izvedencem in z ogledom tudi po presoji pritožbenega sodišča odveč, sploh ker zakonsko določilo, po katerem se prostori v samskem domu ne štejejo za stanovanje, ne dopušča nobenega dvoma o tem, da na takih prostorih ni mogoče pridobiti stanovanjske pravice. Pritožniki tega niso mogli doseči z morebitno samovoljno preureditvijo prostorov, sicer pa v pritožbi ne oporekajo ugotovitvi sodišča prve stopnje, da soglasja tožene stranke za takšna dela, s katerimi bi spremenili pravni status prostorov, ki jih zasedajo, niso dokazali.

8. Končno je brez pomena tudi vztrajanje pritožnikov pri trditvi o domnevni navideznosti pogodbe o oddaji ležiščnih prostorov. Ker so tožbo vložili prepozno, zahtevane sklenitve najemnih pogodb v tej pravdi ne bi mogli doseči niti tedaj, če bi dokazali svojo stanovanjsko pravico na spornih prostorih.

9. Pritožbeni razlogi torej niso podani, zato je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo prvo sodbo.

10. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu 1. odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 155. členom istega zakona. Pritožniki so s pritožbo propadli, zato do povračila svojih stroškov zanjo niso upravičeni. Toženkini stroški za odgovor pa niso bili potrebni, ker je bil njen odgovor na pritožbo prepozen in zato neupošteven.