Jedro

Sodišče prve stopnje ni dvomilo v izgubo poslov, ki jih je zatrjevala toženka in izhajajo iz listin. Ugotovilo je, da je bilo znižanje stroškov dela zaradi prenehanja delovnega razmerja tožnici nedvomno dokazano na ravni poslovnega leta. Ob upoštevanju navedenih ugotovitev je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo glede obstoja ekonomskega razloga. Ta je lahko podan že ob negativnih ekonomskih trendih, zaradi katerih delodajalcu grozi izguba (VIII Ips 72/2013).

V primeru delavčeve odklonitve ponudbe delodajalca za sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi za neustrezno delo, delavec, ki odkloni takšno ponudbo, ne izgubi pravice do odpravnine, sama odpoved pa ostane v veljavi (VIII Ips 182/2015). Glede na navedeno ni pomembna presoja sodišča prve stopnje o ustreznosti tožnici ponujene zaposlitve - ker naj bi neustrezna zaposlitev pomenila tudi nezakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

Sodišče prve stopnje je kot pripravljalno dejanje štelo oblikovanje delovnega mesta svetovalca s spremembo akta o sistemizaciji v začetku leta 2020. Pri tem se je sklicevalo na zadevo VIII Ips 48/2019, čeprav iz obrazložitve v tej zadevi izhaja, da sprememba sistemizacije sama po sebi ne predstavlja nujno pripravljalnega dejanja za odpoved iz poslovnega razloga. V obravnavanem primeru je toženka v času starševskega dopusta tožnice spremenila akt o sistemizaciji tako, da je oblikovala delovno mesto svetovalca, kar samo po sebi ne predstavlja pripravljalnega dejanja, ki bi imelo za posledico prenehanje potrebe po delu odvetnika.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi, izpodbijani del sodbe (I., II., III., IV. in IX. točka izreka glede prenehanja pogodbe o zaposlitvi in stroškov postopka) se razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V ostalem se pritožba zavrne in se potrdi nerazveljavljeni izpodbijani del sodbe (V., VI. in VII. točka izreka glede plačila razlike v plači za mesece marec, april in maj 2020).

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je nezakonita redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 21. 4. 2020 s ponudbo nove, da je neustrezna ponudba pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto svetovalec in da je delovno razmerje tožnice pri toženki prenehalo 17. 6. 2020. Toženki je naložilo, da tožnico prijavi v obvezna zavarovanja za čas od 27. 5. 2020 do 17. 6. 2020, ji za ta čas prizna pravice iz delovnega razmerja, vključno s plačo, za katero je dolžna izdati pisni obračun in jo izplačati s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, ji iz naslova denarnega povračila plača znesek 4.400,00 EUR ter ji za mesece marec, april in maj 2020 izplača zneske iz naslova razlike v plači, ki so razvidni iz izreka, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo. Odločilo je, da toženka krije sama svoje stroške postopka, tožnici pa je dolžna povrniti stroške postopka v znesku 1.448,99 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila. S sklepom je ustavilo postopek v delu, kjer tožnica zahteva vrnitev nazaj na delo in vse pravice iz delovnega razmerja od sodne razveze, pa do vrnitve nazaj na delo.

2. Zoper ugodilni del sodbe in stroškovni izrek se pritožuje toženka iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da sodišče ni pristojno za odločanje v tem sporu zaradi dogovora o arbitraži v pogodbi o zaposlitvi, zato je podana bistvena kršitev iz 3. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sklicuje se na določila Zakona o arbitraži. Z listinami in izpovedbami zakonitega zastopnika ter prič A. A. in B. B. je dokazala obstoj poslovnega razloga. V letu 2020 je imela za 261.430,00 EUR manj prihodkov kot v predhodnih letih. Za obstoj poslovnega razloga nista odločilni višina prihodkov iz preteklih let in način prerazporeditve dobička toženke. Prenehanje potrebe po delu tožnice je posledica izgube poslov oziroma odpovedi mandatov na področju transakcij. Zmotna je presoja sodišča o neustreznosti ponujene zaposlitve za delo svetovalca. Oblikovanje delovnega mesta svetovalca v času starševskega dopusta tožnice ni imelo nobene zveze z njenim delom. V februarju 2020 se je direktor toženke s tožnico dogovarjal o nadaljevanju dela na delovnem mestu odvetnika, o možnosti napredovanja v partnersko strukturo toženke ter najel dodatne poslovne prostore zaradi načrtovane širitve obsega poslovanja. Glede na navedeno ni pravilen zaključek sodišča, da je bilo delovno mesto svetovalke sistemizirano le za tožnico in da je v času, ko je tožnica uživala status varovane delavke, toženka opravljala pripravljalna dejanja, potrebna za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Nasprotuje presoji sodišča o manj ugodni obravnavi tožnice na podlagi starševstva pri plačilu, saj so drugi odvetniki prejemali nižje plače. Tožnica pred sodiščem prve stopnje ni zatrjevala, da bi jo toženka manj ugodno obravnavala v primerjavi z odvetnikom C. C. Brez ustrezne trditvene podlage sodišče prve stopnje ugotavlja, da naj bi toženka odpovedala pogodbe o zaposlitvi le delavkam. Te so same odpovedale pogodbe o zaposlitvi v letih 2018 in 2019. V času krize zaradi epidemije je toženka odpovedala pogodbe o zaposlitvi še osmim zaposlenim, od tega petim delavcem, in ni zaposlovala novih delavcev. Drugi odvetniki, ki so prejemali nižje plače, niso pokrivali področja transakcij. Prizadevala si je za ohranitev zaposlitve tožnice, kar izhaja iz elektronskega sporočila z dne 7. 4. 2020, v katerem tožnica navaja, da ji je direktor povedal, da ji odpovedi ne bo podal in da zato namerava sama toženko zapustiti. Na obstoj pripravljalnega dejanja, ki je potrebno za odpoved pogodbe o zaposlitvi, ni mogoče sklepati iz nakazane možnosti odpovedi v enem od 80 elektronskih sporočil. Tega dejanja ne predstavljajo pogajanja o višini plače tožnice niti zmanjšan obseg poslovanja v posledici epidemije pred zaključkom starševskega dopusta. Toženka ni nadomestila dela tožnice z odvetnikoma C. C. in D. D., ki jima je delovno razmerje pri toženki prenehalo pred potekom starševskega dopusta tožnice. V času odpovedi nista sodelovala s toženko. Stroški njunega dela (poslovnega sodelovanja na kompleksnih projektih) za poslovanje toženke niso relevantni, saj jih krijejo naročniki pravnih storitev. Ne drži zaključek sodišča, da je C. C. namesto tožnice prevzel delo vodje oddelka E. To delovno mesto pri toženki ne obstaja. Vztraja, da je tožnica na podlagi aneksa št. 3 k pogodbi o zaposlitvi soglašala z začasnim znižanjem osnovne plače. Aneks je bil sestavljen v pisni obliki, podpisan pa ni bil, ker je komunikacija potekala na daljavo. Odsotnost podpisa na veljavnost aneksa ne more vplivati. V zvezi s tem sodišče ni upoštevalo elektronske korespondence in izjav prič, ki potrjujejo navedbe toženke. Poleg tega so razlogi sodbe v tem delu v nasprotju z listinami. Zato so podane kršitve 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter 22. člena Ustave RS.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov. V skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, in na pravilno uporabo materialnega prava.

5. Toženka s pritožbo izrecno uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 3. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev je podana, če je sodišče odločilo o zahtevku, ki ne spada v sodno pristojnost (18. člen ZPP), torej če je odločilo o zahtevku, za katerega sodna pristojnost v nobenem primeru ni podana (absolutna nepristojnost). V primeru tožbe za izplačilo prikrajšanja iz naslova plače in ugotovitev nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi ne gre za taka zahtevka, zato zatrjevana bistvena kršitev ni podana. Sicer pa se v tej zvezi pritožba neutemeljeno sklicuje na določbo drugega odstavka 45. člena v povezavi z 49. členom Zakona o arbitraži (ZArbit, Ur. l. RS, št. 45/2008), ki se nanaša na obliko arbitražnega sporazuma. Sodišče prve stopnje je pravilno izhajalo iz določbe 201. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadaljnji), po kateri se lahko s kolektivno pogodbo določi arbitražo za reševanje individualnih delovnih sporov (drugi odstavek). Če je s kolektivno pogodbo, ki zavezuje delodajalca in delavca, predvidena arbitraža za reševanje individualnih delovnih sporov, se lahko delavec in delodajalec najkasneje v roku 30 dni od poteka roka za izpolnitev obveznosti oziroma odpravo kršitev s strani delodajalca sporazumeta o reševanju spora pred arbitražo (tretji odstavek). Kolektivna pogodba za negospodarstvo (pravilno: Kolektivna pogodba za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji, Ur. l. RS, št. 18/91 in nadaljnji), na katero se sklicuje pogodba o zaposlitvi, ne določa arbitraže za reševanje individualnih delovnih sporov, zato za arbitražo ni podlage. Poleg tega je toženka v redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi dala tožnici pravni pouk, v katerem jo je napotila na arbitražo Odvetniške zbornice Slovenije oziroma pristojno delovno sodišče. Tožnici zato ne more biti v škodo, če se je ravnala po napotilu toženke in neposredno uveljavljala sodno varstvo.

6. Tožnica je bila pri toženki zaposlena za nedoločen čas na delovnem mestu odvetnik. Toženka ji je 21. 4. 2020 odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga ter ji ponudila novo pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto (svetovalca). Tožnica ponujene pogodbe o zaposlitvi ni podpisala, zato ji je delovno razmerje prenehalo s potekom odpovednega roka. Med razlogi za odpoved je toženka navedla zmanjšanje obsega dela in prihodkov na področjih, na katerih je delala tožnica (transakcije, prevzemi, skrbni pregledi), ter zmanjšanje stroškov dela. Bistveno zmanjšanje potrebe po delu tožnice je toženka utemeljevala s posledicami epidemije covid-19, ker so v obdobju od 16. 3. 2020 dalje stranke odpovedale mandate za pravno svetovanje in zastopanje pri prevzemu podjetij in drugih transakcijah večjega obsega in vrednosti. Pri tem je toženka ocenila, da njihove obnovitve ni bilo mogoče pričakovati vsaj še eno leto. Stranke so napovedale, da že opravljenega dela na mandatih ne morejo več plačevati, saj zaradi prepovedi opravljanja dejavnosti oziroma zmanjšanja povpraševanja nimajo zadostnih prihodkov. Toženka je v odpovedi še navedla, da bo z njo ohranila vzdržnost poslovanja in preostalih 13 delovnih mest. 7. Sodišče prve stopnje je presodilo, da je odpoved nezakonita zaradi uporabe diskriminatornih kriterijev pri izbiri tožnice kot presežne delavke, opravljenih pripravljalnih dejanj v času, ko je bila tožnica varovana po 115. členu ZDR-1, neobstoja poslovnega oziroma ekonomskega razloga in ponudbe neustrezne pogodbe o zaposlitvi. Takšna presoja je zmotna iz naslednjih razlogov.

8. Po ugotovitvi sodišča prve stopnje se je čisti prihodek od prodaje v letu 2019 z 2.122.487,48 EUR zmanjšal na 1.861.057,51 EUR v letu 2020. Iz izpovedi priče A. A. je razvidno, da so se po razglasitvi epidemije dnevni prilivi znižali za 10-krat. Sodišče prve stopnje ni dvomilo v izgubo poslov, ki jih je zatrjevala toženka in izhajajo iz listin. Ugotovilo je, da je bilo znižanje stroškov dela zaradi prenehanja delovnega razmerja tožnici nedvomno dokazano na ravni poslovnega leta. Ob upoštevanju navedenih ugotovitev je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo glede obstoja ekonomskega razloga. Ta je lahko podan že ob negativnih ekonomskih trendih, zaradi katerih delodajalcu grozi izguba (VIII Ips 72/2013). Toženka ima namreč pravico obsegu pridobljenih oziroma predvidenih poslov že po načelu ekonomske učinkovitosti prilagoditi poslovanje. Upadanje prihodkov je zato lahko ekonomski razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi (VIII Ips 92/2014). Ker sta izpoved zakonitega zastopnika toženke in priče A. A. povsem enakovredna dokaza z drugimi dokazi, je zmotna presoja sodišča prve stopnje, da bi morala toženka svoje navedbe dokazovati še z listinami o prilivih v času od 16. 3. 2020 dalje. Zaradi znižanja prihodkov (ekonomskega razloga) se je toženka lahko odločila za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Do tega je upravičena v okviru podjetniške avtonomije, pri čemer pa ne sme iti za navidezni razlog oziroma zlorabo.

9. ZDR-1 ne zahteva, da bi moral delodajalec ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi delavcu ponuditi ustrezno (ali neustrezno) zaposlitev. Odpoved s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi predstavlja le možnost in ne dolžnosti delodajalca. Ob redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga tudi ponudba nove ustrezne zaposlitve, ki bi se kasneje ugotovila kot neustrezna, ne more biti več odločilna za presojo (ne)zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi (VIII Ips 127/2016). Odpoved torej ni nezakonita zgolj zaradi tega, ker ponujena pogodba o zaposlitvi ni ustrezna. V primeru delavčeve odklonitve ponudbe delodajalca za sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi za neustrezno delo, delavec, ki odkloni takšno ponudbo, ne izgubi pravice do odpravnine, sama odpoved pa ostane v veljavi (VIII Ips 182/2015). Glede na navedeno ni pomembna presoja sodišča prve stopnje o ustreznosti tožnici ponujene zaposlitve - ker naj bi neustrezna zaposlitev pomenila tudi nezakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

10. Določba šestega odstavka 6. člena ZDR-1 nalaga delavcu, da navede dejstva, ki opravičujejo domnevo neenake obravnave. Delavec mora predhodno konkretizirano zatrjevati dejstva, ki opravičujejo domnevo, da je delodajalec ravnal v nasprotju s prepovedjo diskriminacije. Zatrjevati mora, da je bil neenako obravnavan, pa tudi, da je bil razlog neenake obravnave ena od v zakonu naštetih okoliščin. Tožnica je pred sodiščem prve stopnje v zvezi z diskriminacijo pri odpovedi navedla, da jo je toženka neenako obravnavala pri izračunu stroškov dela, ker je vračunala tudi stroške bolniških odsotnosti in izrabe starševskega dopusta. Iz konkretnih dejanskih okoliščin, ki so navedene v odpovedi, to ne izhaja. Toženka v odpovedi ugotavlja, da je zmanjšanje obsega dela največje na področjih transakcij, prevzemov in skrbnih pregledov, ter da je strošek dela tožnice največji med vsemi zaposlenimi, saj je njena plača za 900,00 EUR višja od drugega najbolje plačanega odvetnika na tem delovnem mestu. Tožnica je zatrjevala še, da je bila neenako obravnavana pri izbiri presežne delavke, ker je odklonila podpis aneksa o znižanju plače. Vendar zniževanje stroškov dela oziroma odklonitev podpisa aneksa nima narave kriterija za izbiro presežnih delavcev. Znižanje stroškov dela je eden od pravno dopustnih ciljev za izboljšanje ekonomske situacije, okoliščine, s katerimi je toženka v odpovedi utemeljevala izbiro tožnice za presežno delavko, niso diskriminatorne, saj niso povezane z neko osebno okoliščino. Drugih navedb v zvezi z diskriminacijo tožnica ni podala. Sodišče prve stopnje izpostavlja še diskriminatorno obravnavo tožnice v primerjavi s samozaposlenim odvetnikom C. C., čeprav je tožnica ni zatrjevala. Neenako obravnavo tožnice sodišče utemeljuje tudi s tem, da je toženka odpovedala pogodbe o zaposlitvah le delavkam in prenehala sodelovati s študentko (kot sama navaja in kar dokazujejo odjave iz zavarovanj za zaposlene F. F., G. G., H. H., I. I. in J. J.), kar dodatno kaže na izbiro delavcev, ki so bili izbrani kot presežni, na podlagi spola, vendar neenake obravnave na podlagi navedene osebne okoliščine tožnica pred sodiščem ni zatrjevala.

11. Tožnica je bila na starševskem dopustu od 8. 3. 2019 do 7. 3. 2020. Sodišče prve stopnje kršitev drugega odstavka 115. člena ZDR-1 povezuje s tem, da se je toženka v odpovedi sklicevala na upad poslovanja od 16. 3. 2020. Nastop te ekonomske okoliščine sam po sebi še ne pomeni pripravljalnega dejanja toženke, potrebnega za odpoved tožnici. Enako velja za pogajanja strank o višini plače tožnice. Tudi v elektronskem sporočilu z dne 2. 4. 2020 nakazana možnost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove pogodbe ne pomeni takšnega dejanja, zlasti ker je tožnica v elektronskem sporočilu z dne 7. 4. 2020 zapisala, da ji je direktor povedal, da ji odpovedi ne bo vročil in da namerava toženko sama zapustiti. Prav tako ne gre za takšno ravnanje toženke, ker je v času odsotnosti tožnice zaradi starševskega dopusta ustanovila delovno mesto svetovalec in začela pogodbeno sodelovati s C. C., ki naj bi kot samozaposlen odvetnik prevzel delo tožnice na delovnem mestu vodje oddelka E. Pritožba pravilno opozarja, da to delovno mesto pri toženki ne obstaja. Tožnica je bila zaposlena na delovnem mestu odvetnika, zato je sodišče prve stopnje neutemeljeno presojalo prenehanje potrebe po delu vodje. Odvetniku C. C., ki po ugotovitvi sodišča prve stopnje v mesecu marcu, aprilu in maju 2020 ni delal, je delovno razmerje pri toženki prenehalo 30. 11. 2018, odvetniku D. D. pa 6. 2. 2020. Nato sta opravljala odvetniški poklic kot samozaposlena, zato ni šlo za nadomestni zaposlitvi. Tudi višina njunih plačil za opravljeno delo sama po sebi ne more biti odločilna. Četudi bi samozaposlena kot pogodbena partnerja toženke nadomestila tožnico v času starševskega dopusta, to ne pomeni nezakonitosti oziroma dejanja, ki je potrebno za odpoved pogodbe o zaposlitvi v smislu drugega odstavka 115. člena ZDR-1. Ali je delavec, ki nadomešča v času začasne odsotnosti drugega delavca, v delovnem razmerju, ni odločilnega pomena. Ni namreč v nasprotju z zakonom, če naloge delavca, ki je začasno odsoten, prevzame delavec, ki ima z delodajalcem sklenjeno drugo pogodbo (VIII Ips 146/2017). Sodišče prve stopnje je kot pripravljalno dejanje štelo tudi oblikovanje delovnega mesta svetovalca s spremembo akta o sistemizaciji v začetku leta 2020. Pri tem se je sklicevalo na zadevo VIII Ips 48/2019, čeprav iz obrazložitve v tej zadevi izhaja, da sprememba sistemizacije sama po sebi ne predstavlja nujno pripravljalnega dejanja za odpoved iz poslovnega razloga. Tako dejanje predstavlja v primeru, ko ima za posledico prenehanje potrebe po delu varovanega delavca pod pogoji njegove pogodbe o zaposlitvi. V obravnavanem primeru je toženka v času starševskega dopusta tožnice spremenila akt o sistemizaciji tako, da je oblikovala delovno mesto svetovalca, kar samo po sebi ne predstavlja pripravljalnega dejanja, ki bi imelo za posledico prenehanje potrebe po delu odvetnika.

12. Zaradi zmotnih materialnopravnih stališč se sodišče prve stopnje še ni opredelilo do navedb tožnice, da se potreba po njenem delu dejansko ni spremenila, ker ponujena zaposlitev svetovalca po obsegu, zahtevnosti in odgovornosti ni drugačna od dela odvetnika, ki ga je pri toženki opravljala. Zato je pritožbeno sodišče razveljavilo del sodbe, ki se nanaša na spor o prenehanju pogodbe o zaposlitvi, ter posledično odločitev o stroških postopka in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člena ZPP), da presodi utemeljenost preostalih tožničinih navedb, kar predstavlja ugotovitev obsežnejšega sklopa dejstev, do katerega se sodišče prve stopnje še ni opredelilo, ne more pa biti to prvič predmet raziskovanja šele na pritožbeni stopnji. Če bi pritožbeno sodišče prvič ugotovilo ta dejstva, bi prevzelo vlogo sodišča prve stopnje in prekomerno poseglo v pravico strank do pritožbe. Z vrnitvijo zadeve sodišču prve stopnje glede na dosedanji potek postopka ne bo huje kršena pravica strank do sojenja v razumnem roku.

13. Sodišče prve stopnje je odločitev o plačilu razlike plače za mesece marec, april in maj 202o in neučinkovanju aneksa št. 3 o začasnem znižanju plače pojasnilo s tehtnimi in argumentiranimi razlogi (točki 29 in 30 0brazložitve), med katerimi ni nasprotij o odločilnih dejstvih in je sodbo v tem delu mogoče preizkusiti. V obrazložitvi se je opredelilo do vseh relevantnih trditev in dokazov toženke, vanjo pa ni napačno preneslo tistega, kar je zapisano v listinah. Zato uveljavljane procesne kršitve iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter 22. člena Ustave RS niso podane.

14. Pritožba neutemeljeno navaja, da je bil aneks št. 3 o znižanju plače za mesece marec, april in maj 2020 sklenjen v pisni obliki. Tožnica ni podpisala tega aneksa, kot je razvidno iz listin (osnutka aneksa in elektronskih sporočil z dne 25. 3. 2020 ter z dne 29. 3. 2020). Pisna oblika pomeni, da je aneks zapisan in podpisan. Posledica v primeru nepodpisa aneksa k pogodbi o zaposlitvi je lahko le, da tak aneks ne more imeti ne pravnih ne dejanskih posledic (VIII Ips 21/2005). To v obravnavanem primeru pomeni, da na podlagi nepodpisanega aneksa toženka ni imela podlage za znižanje plače na znesek 3.500,00 EUR, ki bi šla tožnici na njegovi podlagi (namesto prejšnjega zneska 4.400,00 EUR po aneksu št. 2 z dne 18. 12. 2017, ki ga je podpisala tožnica). Zato je sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku iz naslova prikrajšanja pri plači za navedene tri mesece utemeljeno ugodilo.

15. Ker glede odločitve o plačilu razlike v plači za marec, april in maj 2020 niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in tudi ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče v preostalem delu pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo nerazveljavljeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

16. S popravnim sklepom Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 181/2022 z dne 19. 9. 2022 je bil popravljen izrek sodbe in sklepa. S tem prepisom se nadomesti prejšnji prepis sodbe in sklepa Pdp 181/2022 z dne 25. avgusta 2022 (tretji odstavek 328. člena ZPP).