Jedro

Pri kaznivem dejanju krive ovadbe po četrtem odstavku 288. člena KZ je treba ločiti med primeri, ko do dejanja kot do spremembe v zunanjem svetu sploh ni prišlo in primeri, ko je do takšnega dejanja sicer prišlo, vendar je to opredeljeno huje ali kot nekaj drugega od tistega, kar se je v resnici zgodilo.

Izrek

Pritožbi obd. B.K. se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter zadeva vrne v novo sojenje.

Obrazložitev

Okrajno sodišče je 15.04.2009 obd. B.K. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja krive ovadbe po četrtem odstavku 288. člena KZ ter mu izreklo denarno kazen v višini 1.000,00 EUR. Z ozirom na takšno sodbo je bilo v skladu s prvim odstavkom 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) še odločeno, da mora obdolženi plačati stroške kazenskega postopka od 1. do 6. točke drugega odstavka 96. člena ZKP. Povzeto je bilo storjeno sodbo opr. št. K ....

Zoper sodbo se je pritožil obdolženi zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter zaradi odločbe o kazenski sankciji. Pritožbenemu sodišču predlaga, da napadeno sodbo spremeni tako, da ga obtožbe oprosti, oziroma podrejeno, da isto sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni preizkus je pokazal naslednje: Pritožba je neupoštevna v delu, ko pritožnik uveljavlja kršitev kazenskega zakona in napačno odločbo o kazenski sankciji, ker je neobrazložena. V delu, ko pritožnik uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 3. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, je pritožba neutemeljena. Pritožbeno sodišče je namreč v skladu s četrtim odstavkom 378. člena ZKP pri Zavodu za prestajanje kazni zapora (Zavod) opravilo poizvedbe ter ugotovilo, da ne držijo pritožnikova zatrjevanja, da je o glavni obravnavi pravočasno obvestil Zavod, od koder pa zaradi izostale odredbe za privedbo ne to obravnavo ni bil priveden. Res je edino, da v Zavodu pošte za pritožnika niso prejeli, vendar če bi jih pritožnik o vabilu na glavno obravnavo, ki ga je nedvomno prejel, obvestil, bi privedbo na glavno obravnavno, v skladu z možnostmi, tudi realizirali.

Pritožba pa je utemeljena v delu, ko pritožnik uveljavlja zmotno oziroma nepopolno ugotovitev dejanskega stanja.

Pri kaznivem dejanju krive ovadbe po četrtem odstavku 288. člena KZ je treba ločiti med primeri, ko do dejanja kot do spremembe v zunanjem svetu sploh ni prišlo in primeri, ko je do takšnega dejanja sicer prišlo, vendar je to opredeljeno huje ali kot nekaj drugega od tistega, kar se je v resnici zgodilo. Pri prvih obravnavanega kaznivega dejanja ni težko prepoznati, medtem ko sta pri drugih obsodba in nasprotno oprostitev velikokrat odvisni od razlike v kvantiteti ali kvaliteti med prijavljenim dejanjem in njegovo opredelitvijo. Če bo denimo prijavljeno dejanje, opredeljeno veliko hujše ali kot nekaj povsem drugega kot je to dejansko bilo, je obsodba za kaznivo dejanje krive ovadbe po navedenem zakonskem določilu verjetnejša od obsodbe, ko bodo razlike v teži ali vrsti dejanja manjše. V zvezi z zadnjimi se bo namreč praviloma sprožalo vprašanje opravičljive zmote, ki zaradi odsotne krivde obsodbe ne dovoljuje.

Splošno gledano pritožnikov zagovor, smiselno enaka pritožbena zatrjevanja in izpovedba D.N. vodijo v skupno spoznanje, da je pritožnik ostal brez avtomobila, kar je tudi sicer vsebina prvega dela njegove ovadbe. Ostane torej le še vprašanje, na kakšen – pravno dopusten ali pravno nedopusten način se je to zgodilo in katere okoliščine v zvezi s tem so bile pritožniku v času podane ovadbe znane. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je pritožnik ostal brez avtomobila na pravno dopusten način, saj ga je predhodno odstopil D.N., kot kompenzacijo za dolg iz delovnega razmerja, ter da je vedel, da je bil avtomobil prodan. Pri tem je gotovo res, da povzeta ugotovitev temelji na skladnih izpovedbah D.N. in njegove izvenzakonske partnerke, po drugi strani pa se pritožnik, ki kompenzacije v zagovoru ni priznal, utemeljeno sprašuje, čemu odstopu avtomobila ni sledil „odstop“ ustreznih listin. Še zlasti, ker naj bi bilo v ozadju neurejeno upniško-dolžniško razmerje in bi potemtakem moralo biti znano, koliko dolga je bilo z odstopom avtomobila, ki je bil kasneje prodan zgolj za staro železo „kompenziranega“. V navedenih dveh segmentih je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno in tako se je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje o pritožnikovi zavesti o protipravnosti izkazala za dvomljivo. Če odstopa avtomobila v resnici ni bilo, je vedenje o njegovi prodaji drugotnega pomena, če že ne vodi v zmoto, ki utegne zavest o protipravnosti celo izključiti.

Da bi bilo zgornje odpravljeno, bo sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku neposredno zaslišalo pritožnika in vse dosedanje priče ter jih glede odločilnih okoliščin medsebojno soočilo. V pritožnikovi navzočnost bo zaslišalo še prejemnika ovadbe o pritožnikovem opisu dogajanja in, ali je pri tem v kakršnikoli povezavi omenjal D.N. Seveda pa bodo izvedeni tudi drugi dokazi, ki utegnejo pomembno vplivati na pravilno odločitev zadeve, in ki jih na tem mestu ni mogoče predvideti.

Po obrazloženem je pritožbeno sodišče o pritožbi obd. B.K. odločilo tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa (prvi odstavek 392. člena ZKP).