Jedro

Tožnica je v nepravdni zadevi, v zvezi s katero je zaprosila za BPP, po podatkih upravnega spisa imela status nasprotnega udeleženca, torej osebe, proti kateri je predlog vložen. Njeno pričakovanje v postopku, o katerem govori tretji odstavek 24. člena ZBPP, je torej bilo, da predlagatelj s svojim predlogom ne bo uspel. Toženka v obrazložitvi izpodbijane odločbe ne pojasni, v čem naj bi bilo to pričakovanje v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari, temveč nasprotno: navaja razloge, iz katerih predlagatelj s svojim predlogom ni mogel uspeti. Ali je ta procesna situacija dovolj jasna oziroma preprosta, da tožnica (čeprav kot pravni laik) ne bi potrebovala pravne pomoči, pa – kot je bilo že obrazloženo – ne more biti razlog za zavrnitev prošnje za BPP.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Okrožnega sodišča v Ljubljani št. Bpp 2441/2013 z dne 17. 11. 2014 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožničino prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) za pravno svetovanje in zastopanje v nepravdnem postopku pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani, opr. št. N 364/2012, zaradi sporazuma o preživnini za mladoletnega rejenca A.A., ki ga kot skrbnik po uradni dolžnosti zastopa Center za socialno delo Domžale.

Iz obrazložitve izhaja, da je CSD Domžale na Okrožno sodišče v Ljubljani vložil vlogo za določitev preživnine za A.A., ki jo je zavezana plačevati tožnica. Sodišče je od CSD Domžale zahtevalo, naj se izjasni, ali je vložil predlog za potrditev sporazuma o plačevanju preživnine ali tožbo zaradi določitve preživnine, za kar je pristojno pravdno sodišče. CSD Domžale je v svoji vlogi z dne 3. 9. 2012 navedel, da vlaga slednjo, kar glede na prvi odstavek 17. člena Zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju ZNP) pomeni, da je bilo treba nepravdni postopek s sklepom ustaviti in po pravnomočnosti tega sklepa postopek nadaljevati po pravilih pravdnega postopka. Zato je bil v omenjenem nepravdnem postopku dne 15. 10. 2013 izdan sklep o ustavitvi postopka, postopek pa se je po podatkih vpisnika nadaljeval v pravdi, kjer je bila tožnici odobrena BPP.

Toženka iz navedenih razlogov ocenjuje, da tožnica v nepravdnem postopku ni potrebovala strokovne pomoči odvetnika, zaradi česar ni bil izpolnjen zakonski pogoj iz 24. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP), po katerem zadeva ne sme biti očitno nerazumna oziroma mora imeti prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati. Eden od kriterijev je, ali je pričakovanje ali zahteva prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari. Toženka meni, da je bil v obravnavani zadevi tožničin zahtevek v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari, zaradi česar je bila njena prošnja za dodelitev BPP neutemeljena.

Tožnica se z odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri navaja, da je prošnji za BPP, ki jo je oddala 4. 9. 2013 priložila tudi vabilo na obravnavo 15. 10. 2013 in ostalo dokumentacijo. Na službi za BPP so ji zagotovili, da „se šteje vloga za odobreno“, zato se je njena odvetnica udeležila navedene obravnave in na njej imela tudi tehten ugovor. O tožničini prošnji je bilo odločeno šele več kot leto po navedeni obravnavi, poleg tega pa je razlog za zavrnitev, ki ga navaja toženka, napačen. Tožnica je na obravnavi potrebovala strokovno pomoč, saj sodišče ni po uradni dolžnosti pazilo, ali stranko zastopa oseba, ki izpolnjuje pogoje za to, tega pa tožnica kot popoln pravni laik ni mogla vedeti.

Iz navedenih razlogov tožnica sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo „odpravi in spremeni tako“, da ji dodeli BPP, poleg tega pa naj toženki naloži povračilo stroškov upravnega spora z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka v odgovoru na tožbo v bistvenem ponavlja navedbe iz obrazložitve izpodbijane odločbe in sodišču predlaga, naj tožbo zavrne.

Tožba je utemeljena.

V skladu s prvim odstavkom 24. člena ZBPP mora organ pri odločanju o zahtevi za dodelitev BPP upoštevati tudi okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo, med drugim, ali zadeva ni očitno nerazumna oziroma ali ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh. Po tretjem odstavku istega člena, na katerega se sklicuje toženka, se šteje, da je zadeva očitno nerazumna, če je pričakovanje ali zahtevek prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari.

Navedena določba veže odločanje o dodelitvi BPP na kriterij „očitne nerazumnosti“. To pomeni, da mora organ za BPP (med drugim) opraviti oceno o možnostih prosilca za uspeh v postopku oziroma o smiselnosti udeležbe v tem postopku na podlagi razlogov, ki so „očitni“, torej spoznavni na prvi pogled, in tako prepričljivi, da izključujejo omembe vredno („razumno“) možnost prosilca za uspeh v postopku.

Ta (ali katera koli druga) zakonska določba torej organu ne daje pooblastila za odločanje o odobritvi BPP glede na zahtevnost ali vrsto postopka oziroma glede na „potrebnost“ pravne pomoči v določenem postopku. Zato je tako odločanje v neposrednem nasprotju s prvim odstavkom 7. člena ZBPP, po katerem se BPP lahko odobri „za vse oblike sodnega varstva pred vsemi sodišči splošne pristojnosti“, pri čemer so postopki, v katerih je zakonodajalec želel izključiti odobritev BPP, našteti v treh alinejah 8. člena tega zakona.

Tožnica je v nepravdni zadevi, v zvezi s katero je zaprosila za BPP, po podatkih upravnega spisa imela status nasprotnega udeleženca v nepravdnem postopku, torej osebe, proti kateri je predlog vložen (prvi odstavek 19. člena ZNP). Njeno pričakovanje v postopku, o katerem govori tretji odstavek 24. člena ZBPP, je torej bilo, da predlagatelj s svojim predlogom ne bo uspel. Toženka v obrazložitvi izpodbijane odločbe ne pojasni, v čem naj bi bilo to pričakovanje v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari, temveč nasprotno: navaja razloge, iz katerih predlagatelj s svojim predlogom ni mogel uspeti. Ali je ta procesna situacija dovolj jasna oziroma preprosta, da tožnica (čeprav kot pravni laik) ne bi potrebovala pravne pomoči, pa – kot je bilo že obrazloženo – ne more biti razlog za zavrnitev prošnje za BPP.

Izpodbijana odločba torej temelji na napačni uporabi 24. člena ZBPP, zato je sodišče v skladu s 4. točko prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbi ugodilo in odločbo odpravilo. Po tretjem odstavku istega člena sodišče v takem primeru vrne zadevo organu, ki je odločbo izdal, v ponovni postopek. Tožnica je sicer predlagala, naj sodišče s sodbo odloči o stvari, vendar po presoji sodišča za to ni izpolnjen nobeden izmed razlogov iz 65. člena ZUS-1. Če sodišče tožbi ugodi, se tožniku glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve prisodi pavšalni znesek povračila stroškov v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (tretji odstavek 25. člena ZUS-1). Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnico pa je v postopku zastopala odvetnica, se ji priznajo stroški v znesku 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika) z zahtevanim 22 % DDV. Sodišče bo plačano sodno takso vrnilo po uradni dolžnosti (opomba 6.1./c Taksne tarife Zakona o sodnih taksah). Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika).