Jedro

Ker je bil med strankama spor le o načinu delitve, je o tem odločilo sodišče (v nepravdnem postopku).Pri delitvi je pravilno upoštevalo višino deležev vsakega od solastnikov, kar je najpomembnejši kriterij.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom razdelilo skupno premoženje nepravdnih strank tako, da je predlagateljici v izključno last pripadlo trisobno stanovanje št. 16 v 3. nadstropju na naslovu Miklošičeva xx, Domžale, v velikosti 77,54 m2 s pripadajočim kletnim prostorom, nasprotni udeleženec pa je prejel v last vse ostalo skupno premoženje in sicer stanovanjsko stavbo, v kateri je gostinski lokal – gostišče S. z zemljiščem, poleg tega pa je odločilo, da je nasprotni udeleženec dolžan predlagateljici izplačati razliko do višine njenega deleža na skupnem premoženju v znesku 205.369,00 EUR v treh mesecih od pravnomočnosti sklepa. Odločilo je tudi o tem, da mora nasprotni udeleženec predlagateljici povrniti del stroškov postopka v znesku 512,00 EUR.

Zoper sklep se pritožuje nasprotni udeleženec iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga razveljavitev sklepa oziroma ugoditev pritožbi tako, da nasprotni udeleženec prejme na račun svojega deleža stanovanje, predlagateljica pa ostale nepremičnine, razlika pa naj se uredi s poplačilom. Navaja, da se je sodišče prve stopnje sklicevalo na napačne določbe v zvezi z delitvijo premoženja, saj bi moralo upoštevati 70. čl. Stvarnopravnega zakonika – SPZ in ne 122. člena Zakona o nepravdnem postopku – ZNP. Predlagateljica tudi ni dokazala, da se nasprotni udeleženec bolje razume s sinovoma kot ona. Taka ugotovitev je protispisna. Sicer pa to ni kriterij za delitev. Tudi pravična delitev ni kriterij. Predlagatelj ima večji delež, glede dosedanjega načina rabe sta stranki izenačeni, pri upoštevanju potreb pa ima prednost nasprotni udeleženec, ki se je upokojil, ima zdravstvene težave in želi mirno življenje, zaradi zdravstvenih težav pa ni več sposoben opravljati pridobitne dejavnosti. Predlagateljica je navajala le, da je tudi sama upokojena. Sodišče je naložilo v nasprotnemu udeležencu opravljanje dejavnosti v dveh lokalih ter nerazumno visoko izplačilo. Sodišče si ni prizadevalo za fizično delitev, saj so v stanovanjski hiši tri ločene funkcionalne enote. Ni izvajalo dokazov in ni izvedlo zaslišanja nasprotnega udeleženca glede upravičenega interesa. Nasprotnemu udeležencu bi moralo pripasti stanovanje in poslovni prostor v B., predlagateljici pa hiša, za katero se je v začetku potegovala. Predlagateljica bi izplačala nasprotnemu udeležencu 113.758,00 EUR. Možno pa je, da bi nasprotni udeleženec prejel še eno od stanovanj v hiši, kjer so povsem ločene in zaključene enote. Tudi cenitev je napačna in nerealna, upoštevaje sedanje tržne razmere. Pred koncem naroka in izdajo sklepa je minilo toliko časa, da so se nepremičninske razmere spremenile. Tudi v pravočasnem dodatku k pritožbi se sklicuje na to, da cenitev iz leta 2009 ne odraža realne tržne cene.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje se je sicer res sklicevalo v zvezi z načinom delitve na ZNP tudi v delu, ki ne velja več (122. čl. ZNP). Vendar pa zaradi tega odločitev ni napačna, saj je še vedno v okviru 70. čl. SPZ, ki bi ga moralo sodišče prve stopnje uporabiti. Tudi 2. odst. 70. čl. SPZ v zvezi s 130. čl. ZNP govori o tem, da če se solastniki ne morejo sporazumeti, odloči o načinu delitve sodišče v nepravdnem postopku tako, da solastniki dobijo v naravi tisti del stvari, za katerega izkažejo upravičeni interes. Bistveno je, da o načinu delitve odloči sodišče. Način delitve je bil med strankami sporen, sodišče prve stopnje pa je pri delitvi pravilno upoštevalo višino deležev vsakega od solastnikov, kar je najpomembnejši kriterij. Upoštevalo pa je tudi upravičen interes vsakega od solastnikov. Sodišče druge stopnje nima pomislekov proti načinu, ki ga je uporabilo sodišče prve stopnje. Okoliščine, pomembne pri delitvi, je pravilno upoštevalo. Tudi način, ki ga predlaga nasprotni udeleženec, bi bil možen. Vendar pa to ne pomeni, da je to, o čemer je odločilo sodišče prve stopnje napačno, in da je način, ki ga predlaga nasprotni udeleženec bolj pravilen, saj je obrazložilo, zakaj se je odločilo za tako delitev, kot jo je opravilo. S tem, ko ni opravilo zaslišanja nasprotnega udeleženca, ni napravilo nobene napake. Odločalo je na podlagi predlogov in navedb strank, sicer pa tudi predlagateljice ni zaslišalo, torej je obe stranki obravnavalo enakopravno. Neupravičen je pritožbeni očitek, češ da sodišče prve stopnje ni sledilo osnovnemu načinu fizične delitve. Slednjo je opravilo z doplačilom. Nasprotnik v postopku na prvi stopnji ni predlagal, naj bi se delila stanovanja v hiši, pač pa je predlagal, naj predlagateljica prejme hišo z lokalom, razliko pa naj mu plača. Tudi po stališču sodišča druge stopnje ni mogoče reči, da bi predlagateljica izkazala večji interes za hišo z lokalom, ne glede na to, kako dobro se razume s sinovoma, ki živita v hiši. Odločilno je, da je z lokalom v času odločanja še vedno opravljal nasprotni udeleženec. Upravičeno se domneva, da je slednji za to tudi usposobljen; da bi bila za vodenje in upravljanje z lokalom usposobljena tudi predlagateljica, nasprotnik niti ne trdi niti ne dokazuje. Tudi zaradi tega njegovega predloga ni mogoče jemati kot ustreznega proti temu, kar je odločilo sodišče prve stopnje. Seveda pa tudi ni res, kar trdi pritožnik, da je sodišče naložilo nasprotnemu udeležencu opravljanje dejavnosti v dveh lokalih. Res je, da so stranke prejele sklep šele v februarju 2010, čeprav je bilo odločeno že konec meseca oktobra 2009, vendar pa so povsem posplošene pritožbene trditve o tem, da bi v tem času cene nepremičnin padle v taki meri, da bi bilo to pri delitvi treba upoštevati. Bistveno je, da na naroku 23.10.2010 o vrednosti nepremičnin med strankami ni bilo spora; v pritožbi pa nasprotni udeleženec ni z nobenimi podatki podkrepil svojih trditev o padcu vrednosti nepremičnin v tem času (oktober 2009 – februar 2010). Ko se v pritožbi in v dodatku sklicuje na cenitve iz leta 2002 in 2005, pa bi to lahko uveljavljal že v postopku na prvi stopnji, vendar vrednost tedaj ni bila sporna. Kolikor gre za vprašanja, kakšen način delitve je kdo predlagal, je sicer res, da je v predlogu predlagateljice predlagala, da se ji dodeli stanovanjska hiša z lokalom. Vendar je bil tak predlog podan ob predpostavki, da so deleži enaki, v odgovoru na predlog pa se nasprotni udeleženec s tem ni strinjal, saj je poudarjal, da je hišo in lokal sam financiral, navajal pa je tudi, da v poslovnem lokalu opravlja gostinsko dejavnost, ki mu predstavlja vir preživljanja. Sicer pa je način delitve, za kakršnega se je odločilo sodišče, predlagal nasprotni udeleženec tudi na naroku 23.4.2004 (list. št. 38) s tem, da bi predlagateljici izplačal 30.000,00 EUR. Vse povedano kaže na to, da tako predlagateljica kot nasprotni udeleženec ves čas postopka nista imela enotnega predloga o tem, kaj naj kdo od njiju prejme.

Tako je torej glede na vse povedano odločitev sodišča prve stopnje pravilna, pritožba pa neutemeljena. Treba jo je bilo zavrniti in sklep potrditi po 353. čl. Zakona o pravdnem postopku v zvezi s 37. čl. ZNP.